VSM Sklep IV Kp 49728/2017

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega Ž.S. se napadena sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 49728/2017 z dne 7. 2. 2018 obdolženega Ž.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen 10 mesecev zapora, pri čemer se izrečena zaporna kazen na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomesti s 600 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženec opraviti v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist, s katerim je sodišče obdolžencu nadomestilo kazen zapora, vodi in nadzoruje Center za socialno delo po predpisih o socialnem varstvu, v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Odločilo je, da če obdolženec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, lahko sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, pri čemer se dve uri dela nadomestita z enim dnevom zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne oziroma da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP, ker gre za pravnomočno razsojeno stvar in so zato podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Obdolženec je bil za isti historični dogodek že kaznovan, saj je isto sodišče zoper njega vodilo postopek zaradi storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP), torej zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ga spoznalo za odgovornega ter izdalo sodbo PR 703/2017 z dne 11. 7. 2017, ki je postala 28. 7. 2017 pravnomočna, kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru EPVD 413/2017 z dne 6. 9. 2017. Prekršeno je bilo načelo „ne bis in idem“, to je načelo prepovedi sojenja o isti stvari, s tem pa so bile obdolžencu kršene tudi ustavno zavarovane človekove pravice iz 31. člena Ustave Republike Slovenije, saj je bil z napadeno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki se prav tako izrecno nanaša na vožnjo pod vplivom alkohola.

5Okoliščina, ali je bil obdolženec za predmetno vožnjo pod vplivom alkohola že obravnavan za prekršek, je odločilno dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zadevi in v sodbi obrazložilo svojo odločitev, ni opredelilo, pa bi se moralo, ne glede na okoliščino, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal. Če je bil obravnavan za prekršek, je bilo potrebno ugotoviti, kakšna je bila usoda tega postopka in ali gre za isto ravnanje, kot mu ga očita obtožni predlog. Iz podatkov kazenske ovadbe je razvidno, da je bil 10. 6. 2017 o sumu storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu obveščen dežurni okrožni državni tožilec z Okrožnega državnega tožilstva T.I. in da je bil po posvetu z njim zoper obdolženca podan obdolžilni predlog na oddelek za prekrške Okrajnega sodišča v Mariboru zaradi kršitve 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP (l. št. 5 spisa), iz izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških Direktorata za kaznovalno pravo in človekove pravice z dne 18. 12. 2017 (l. št. 23 spisa) pa je razvidno, da je bila obdolženemu Ž.S. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru PR 703/2017 z dne 11. 7. 2017, ki je postala pravnomočna 28. 7. 2017, zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP izrečena globa v višini 1.200,00 EUR ter 18 kazenskih točk B kategorije. V kazenskem spisu so tako bili podatki, ki so kazali na možnost, da je bil obdolženec za isto ravnanje že obravnavan in kaznovan.

6Iz navedene evidence (če gre za isti historični dogodek) je razvidno, da je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška iz 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP, ki določa, da se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena, kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200,00 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kg krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ter da se vozniku motornega vozila izreče tudi 18 kazenskih točk (v drugem odstavku navedenega člena je določeno, da lahko imajo drugi vozniki, torej razen naštetih v prvem odstavku člena, največ do vključno 0,50 grama alkohola na kg krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu). Z napadeno sodbo pa je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki določa, da se voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarno za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kg krvi ali več kot 0,52 miligrama v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let. Pritožba pravilno opozarja na to, da je vožnja pod vplivom alkohola ključni zakonski znak navedenega kaznivega dejanja ter trdi, da je bil obdolženec za isto ravnanje že obravnavan in kaznovan. Ker se v kazenskem postopku ni ugotavljalo, ali gre za isti historični dogodek in ali je bil obdolženec zanj že obravnavan za prekršek ter ali se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška, očitanega obdolžencu, prekrivajo in v kolikšni meri, in ker napadena sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to pa vselej terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

7Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku ugotovilo, ali je pritožba utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona zaradi ponovnega sojenja o isti stvari. Pridobilo bo spis Okrajnega sodišča v Mariboru PR 703/2017 in presodilo, ali gre za isti historični dogodek, kot ga obdolžencu očita obtožni predlog, v tem primeru pa bo presodilo tudi, ali zakonski znaki kaznivega dejanja presegajo zakonske znake prekrška ali pa gre, glede na opis ravnanja v sodbi PR 703/2017, za povsem isti očitek ter pri tem upoštevalo določbe KZ-1 o vštevanju kazni, prav tako pa odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012. KZ-1 v tretjem odstavku 56. člena med drugim določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, medtem ko Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v tretjem odstavku 11.a člena določa, da če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, se postopek o prekršku ne more začeti, če se je začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan, v tem času pa zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče in se nadaljuje po pravnomočnosti odločitve iz prejšnjega odstavka, ter da mora državni tožilec o svoji odločitvi iz prejšnjih odstavkov navedenega člena, ki vpliva na vodenje postopka o prekršku, če je bil začel kazenski postopek, pa tudi o pravnomočni odločitvi sodišča, brez odlašanja obvestiti za obravnavanje prekrška pristojni prekrškovni organ oziroma sodišče. Pregled podatkov spisa pokaže (če gre za isto vožnjo), da navedena določba ZP-1, iz katere izhaja, da je zoper storilca za isto kaznivo ravnanje prav voditi le en postopek (prim. zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice Maresti v. Hrvaška z dne 25. 6. 2009), ni bila upoštevana, saj bi naj bila, glede na izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru PR 703/2017 z dne 11. 7. 2017, pravnomočno 28. 7. 2017, obdolžencu izrečena enotna globa v višini 1.200,00 EUR ter 18 kazenskih točk B kategorije, obtožni predlog v obravnavani kazenski zadevi pa je bil zoper obdolženca vložen 3. 11. 2017, medtem ko je bila kazenska ovadba vložena že 12. 6. 2017, torej še v času, ko je prekrškovni postopek še tekel.

8Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku razjasnilo, ali gre za razsojeno stvar. Če pa bo ugotovilo, da opis kaznivega dejanja obdolžencu očita več kot mu je bilo očitano v opisu prekrška, za katerega je bil spoznan za odgovornega, bo pri odločanju uporabilo tretji odstavek 56. člena KZ-1 (ob upoštevanju citirane odločbe Ustavnega sodišča republike Slovenije).

9Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.