VSM Sklep II Kp 5584/2016

Pritožba zagovornika obtoženega D.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obtoženega D.Ž. z dne 14. 2. 2018 za sprostitev denarnih sredstev, potrebnih za plačilo odvetniških storitev, ki jo je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo kot predlog za delno odpravo začasnih zavarovanj za odvzem premoženjske koristi.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi kršitve ustavnih in človekovih pravic ter jamstev v kazenskem postopku, po določilih 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zahtevi obtoženega za sprostitev denarnih sredstev (pravilno predlogu za delno odpravo začasnih zavarovanj) ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi ponavlja navedbe iz zahteve oziroma predloga za delno odpravo začasnih zavarovanj, da obtoženi nujno potrebuje dostop do dela zaseženih sredstev, ker nima drugega premoženja, s katerim bi lahko poravnal odvetniške stroške v višini več kot 25.000,00 EUR, dejstvo pripora, v katerem je že od 4. 8. 2016, pa mu onemogoča opravljati poklic in pridobivati osebni dohodek. Ker sodišče zahtevi oziroma predlogu za delno odpravo začasnih zavarovanj ni ugodilo, je po pritožbenih zatrjevanih kršilo 23. člen Ustave, saj obtoženemu pravica do sodnega varstva ni zagotovljena, če se bo moral v kazenskem postopku zagovarjati sam, hkrati pa tudi 29. člen Ustave, ker bo v primeru neplačila odvetniških stroškov obtoženemu onemogočena obramba z zagovornikom.

5Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa že v celoti ter pravilno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj predlogu obtoženega ni mogoče ugoditi. Pravilno je poudarilo, da je obtoženemu glede na določbo 70. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zagotovljena pravica do obvezne obrambe po zagovorniku; da pravica do proste izbire zagovornika, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ne more biti absolutna; da sta pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ločeni samostojni pravici ter poudarilo še odločitev Ustavnega sodišča, da obtoženec (splošno, kot stranka vsakega kazenskega postopka) nima pravice zahtevati pravico do izbire zagovornika v primerih, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z dolžno skrbnostjo in kakovostnim opravljanjem nalog zagovornika pravilno izhajalo iz načel Zakona o odvetništvu in Odvetniške etike, ter tudi določil ZKP, ki predvidevajo nadzor in kontrolo nad strokovnostjo njegovega dela. S temi jasnimi, prepričljivimi in popolnimi razlogi izpodbijanega sklepa v točkah 9, 11 in 12 obrazložitve, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6Tudi ponovno sklicevanje zagovornika na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Artico proti Italiji, ne more biti uspešno. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ta odločba ESČP opredeljuje dolžnost države v primeru imenovanja in nadzora nad strokovnostjo dela zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, kar pa za obravnavano zadevo, ko gre med zagovornikom in obtoženim za samostojno pooblastilno razmerje, ni relevantno.

7Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo obtoženemu ni kršilo ustavnih pravic iz 23. in 29. člena Ustave, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, saj mu pravice do svobodne oziroma proste izbire zagovornika (po pooblastilu) ni odvzelo. V primeru odpovedi obstoječega pooblastilnega razmerja pa je glede na dejstvo, da je obtoženec v priporu in glede na višino predpisane zaporne kazni za očitana kazniva dejanja jasno, da bo obtožencu zaradi zagotovitve obvezne obrambe brez dvoma postavljen zagovornik po uradni dolžnosti ter da je v tem primeru pravica do proste izbire zagovornika omejena.

8Glede na navedeno in ker bi delna odprava začasnega zavarovanja pomenila porabo sredstev oziroma premoženjske koristi, ki jo je v primeru izreka obsodilne sodbe potrebno odvzeti, je sodišče prve stopnje zahtevo oziroma predlog obtoženega D.Ž. za delno odpravo začasnih zavarovanj utemeljeno zavrnilo.

9Po obrazloženem in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obtoženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.