VDSS Sodba Psp 168/2018

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 28. 10. 2016 in odločbo št. ... (pravilno: ...) z dne 12. 10. 2016 v delu, v katerem se ugotavlja začasna nezmožnost (pravilno: zmožnost) za delo od 19. 11. 2016 dalje (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik od 19. 11. 2016 do 14. 2. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (II. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 28,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka). Do zaključka, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 19. 11. 2016 do 14. 12. 2017 je prišlo na podlagi izvedenskega mnenja specialista ortopeda.

2Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, in sicer tako, da se - v I. tč. izreka popravita očitni pisni napaki tako, da se odločba z dne 12. 10. 2016 pravilno označi s št. ..., beseda „nezmožnost“pa nadomesti z besedo “zmožnost“; - II. tč. izreka tako, da se ugotovi, da je bil tožnik od 19. 11. 2016 do 14. 2. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni za 4 ure dnevno, ali podredno, da je bil v tem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času in - III. tč. izreka tako, da se plačilo stroškov postopka zavrne ali vsaj določno in pravilno opredeli znesek.

Uveljavlja bistveno kršitev postopka, saj bi tožnik moral tožbeni zahtevek opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Spremembe zahtevka na priznanje polnega bolniškega staleža na tretjem naroku dne 30. 1. 2018, za kar ni bilo privolitve, sodišče ne bi smelo upoštevati. Sicer naj bi tožnik ves čas trdil, da je bil za delo zmožen v polovičnem delovnem času. Trditve o popolni nezmožnosti za delo je podal v nasprotju z 286. členom ZPP, saj mora stranka najkasneje na prvem naroku navajati vsa potrebna dejstva, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Tudi če se zanemari procesni vidik, sodba ni pravilna zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Trditev tožnika o popolni nezmožnosti za delo ni verodostojna, saj jo je ves čas spreminjal. Iz izvedenskega mnenja dr. A.A. ne izhaja, da bi bil tožnik v spornem obdobju popolnoma nezmožen za delo. Izvedenec je ugotovil, da je bil vsaj pol leta po operaciji kolka nezmožen za težja fizična dela, od 19. 11. 2016 dalje pa zmožen za lažja fizična dela, ki ne obremenjujejo kolka. Zmožen je bil za hojo, sedeče delo, pisarniško delo in prenašanje lažjih bremen. Če je lahko opravljal dela v skrajšanem delovnem času, nima pravice do polnega bolniškega staleža.

Ker tožnik do zaključka glavne obravnave ni zahteval povračila stroškov, ni pogojev za odrejeno plačilo. Gre za kršitev postopka, kjer dosojenega zneska ni mogoče preizkusiti. Iz izreka sodbe izhaja, da je potrebno povrniti prevozne stroške na relaciji B. - C. in parkirnino za vse tri naroke, ni pa obrazloženo, za kakšne stroške prevoza in parkirnino gre. Sodišče je zanemarilo Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki natančno ureja, v kakšni višini se lahko stroški povrnejo.

3Tožnik v odgovoru pojasnjuje, da še vedno ne zmore dela v polnem obsegu. Sklicuje se na mnenje specialista z dne 12. 12. 2016, da je bil nezmožen za vsako fizično delo na kmetiji. Šele takrat je bilo predlagano, da začne s fizičnimi deli z omejitvami. Da je opravil 3 ure lažjih del, je rabil 6 ur in več s počitki. Ostalo je še 5 ur težjih fizičnih del, ki jih ni bil sposoben opraviti in jih še danes ni. Od začetka je zatrjeval, da je bil popolnoma nezmožen za delo do 12. 12. 2016, saj drugače ne bi vložil tožbe. Sklicuje se na izvedenčevo mnenje o tem, za kakšna lažja kmečka dela je bil sposoben in nevarnost omajanja kolčne proteze ob težkih fizičnih obremenitvah, kar bi zahtevalo nov kirurški poseg. Zaradi končanja postopka predlaga, naj se od 19. 11. 2016 do 12. 12. 2016 ugotovi popolna nezmožnost za delo, od 13. 12. 2016 do 14. 2. 2017 pa zmožnost za polovični delovni čas.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugoditvena sodba izdana ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve zaradi spremembe tožbenega zahtevka.

6Tožnik je sicer dejansko na zadnji glavni obravnavi dne 30. 1. 2018 (list. št. 44) tožbeni zahtevek spremenil tako, da je zahteval začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni od 19. 11. 2016 do 14. 2. 2017 v polnem delovnem času 8 ur. Torej drugače kot na prvem naroku, ko je zahteval priznanje bolniškega staleža do 14. 2. 2017 za 4 ure (list. št. 6). Vendar navedena sprememba tožbe šele na zadnjem naroku, ker je bilo z medicinskim izvedenstvom šele tedaj razčiščeno vprašanje tožnikove nezmožnosti za kmečka dela, ne pomeni kršitve ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7Po 1. odst. 184. člena ZPP lahko tožeča stranka tožbo spremeni do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Glede na 1. odst. 185. člena ZPP je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo sicer potrebna tudi njena privolitev. Vendar ta procesna pravica tožene stranke ni absolutna. Sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu opira, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Očitek, da je sodišče nezakonito sledilo spremembi tožbenega zahtevka na zadnji glavni obravnavi, ni utemeljen in ne more biti uspešen.

8V izvedenskem mnenju specialista ortopeda dr. A.A. je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je bil tožnik od 19. 11. 2016 do 14. 2. 2017 nezmožen za opravljanje kmetijske dejavnosti v polnem delovnem času. Že iz pisnega mnenja (list. št. 26-30) določno izhaja, da po operaciji dne 4. 7. 2016 in vstavitvi kolčne endoproteze, dne 19. 11. 2016 ni bil zmožen za težka fizična kmečka opravila. Izrecno je poudarjeno, da endoproteza ne zraste povsem s kostjo in da je tujek v telesu. Po vsaditvi so prisotne bolečine, načeloma se odsvetujejo večji fizični napori, vključno s prenašanjem in dvigovanjem težjih bremen, kar lahko omaja endoprotezo ter narekuje ponovno operacijo in menjavo implantanta. Ker se kmetijska dejavnost opravlja kot celota, saj vključuje tako lažja kot težka fizična dela (živinoreja in druga kmečka opravila), je bila po izpovedi izvedenca pri tožniku iz zdravstvenih razlogov indicirana začasna nezmožnost za delo do 14. 2. 2017. Strokovno prepričljiva je nadalje izvedenčeva izpoved, da je po operaciji kolka potreben bolniški stalež 6 mesecev ali več in da bi bil tožnik v spornem obdobju morda sposoben le za kakšna lažja fizična dela, kot je pobiranje jajc, čebelarjenje in birokratska opravila, ne pa za ostala težka fizična opravila, ki so pri opravljanju kmetijske dejavnosti na 10 hektarski kmetiji z 20 glav živine prevladujoča in glede na stanje po operativnem posegu, neprimerna. Problematična so počepanja, obremenitve z velikimi ročicami, npr. uporaba vil, grabelj in lopat, stopanje na visoke stopnice, koraki, ki zahtevajo dvig noge preko 90 stopinj, krčenje v kolčnem sklepu, prevažanje samokolnic in drugo.

9Zaradi strokovno medicinske indiciranosti začasne nezmožnosti za delo na kmetiji, na katero se v predmetni zadevi ocenjuje bolniški stalež, tožena stranka ne more uspešno zatrjevati, da bi lahko sodišče nezmožnost priznalo kvečjemu za 4 ure dnevno. Tožnikova izpoved, da je kljub težavam opravljal določena dela na kmetiji, za razsojo zadeve ni bistvena. Za pravilno odločitev so ključni le pogoji dela na kmetiji, na katere se ocenjuje nezmožnost iz zdravstvenih razlogov, ne pa morebitna tožnikova laična prezgodnja aktivacija, pogojevana s potrebami delovnega procesa.

10Sodišče glede na predhodno navedeno pravilno zaključuje, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati kmetijske dejavnosti, ki jo sestavljajo težka kmečka opravila, čeprav je poskušal opravljati lažja in tudi nekaj težjih del, kar mu je povzročalo bolečine in potrebo po protibolečinski terapiji s tabletami. Pravilno razloguje, da je kmetijska dejavnost celota praviloma težkih opravil, za katera tožnik zdravstveno ni bil sposoben in pri tem upošteva tudi preventivni vidik, da pri prehitri vrnitvi na delo nebi prišlo do poškodbe umetnega kolka in potrebe po ponovni operaciji. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je zato na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih² (ZDSS-1) izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in razsodilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 19. 11. 2016 do 14. 2. 2017. Ugoditvena sodba ima podlago v relevantnih določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju³ (ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja⁴ (Pravila), ki jih je sodišče pravilno uporabilo.

11Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je v I. točki izreka pri citiranju št. upravne odločbe in besedi „nezmožnost“ prišlo do napake. Gre za očitni pisni napaki v številki in neskladnost prepisa besede iz upravnega akta. Ker pa lahko v skladu s 328. členom ZPP napaki kadarkoli popravi predsednik senata sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v ta del sodbe ni posegalo.

12Glede na to, da je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, je tožena stranka z izpodbijano III. tč. izreka sodbe po 154. členu ZPP zakonito zavezana, da mu povrne 28,20 EUR stroškov postopka. Sodišče je utemeljeno prisodilo stroške prihoda na obravnavo iz B. v C. in nazaj. Protispisno je namreč toženkino zatrjevanje, da stroški niso bili priglašeni, saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 30. 1. 2018 izhaja nasprotno. Tožnik je priglasil stroške za prihod na obravnave na relaciji B. - C. in nazaj za tri razprave in trikrat parkirnino po tri ure. V skladu s 6. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku⁵ (Pravilnik) so potni stroški priznani v višini najcenejšega prevoza z javnim prevoznim sredstvom, in sicer avtobusom na relaciji B. - C. - B. ter parkirnina v znesku 3,60 EUR. V stroškovnem delu sodbe ni kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka, zato ostaja pritožba tudi v tem delu neuspešna.

13Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke v celoti zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami.