VSK Sodba II Kp 56417/2012

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega E. P. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 600,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obtožena E. P. in L. P. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnim zahtevkom zoper obtoženo L. P. v višini 2.007.649,93 EUR z obrestmi napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun, glede obtoženega E. P. v delu, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Z isto sodbo je pod točko II. izreka obtoženega E. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 in mu, na podlagi tretjega odstavka 229. člena KZ-1, izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora in pridržanje od 6.30 ure dne 7.11.2013 do 15.15 ure dne 14.11.2013. Odločilo je, da je obtoženi E. P. dolžan plačati Republiki Sloveniji 1.858.887,10 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Republiko Slovenijo je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 148.762,83 EUR z zakonski zamudnimi obrestmi od dne 22.7.2011 dalje napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, sodna taksa za izrek kazni zapora pa se na podlagi tar. št. 7114 odmeri na 400,00 EUR.

2Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik obtoženega E. P.. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče kazen tri leta in štiri mesece zapora. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 370. členu ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Obtoženčev zagovornik na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje očita pomanjkljivosti glede razlogov izpodbijane sodbe, torej smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe podani jasni, logičnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi o vseh bistvenih okoliščinah, to je tistih, od katerih je odvisen obstoj obravnavanega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti in krivda obtoženca, prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo t.i. protispisnosti. Zato očitana kršitev ni podana.

5Pritožnik nima prav, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti. Podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, ki se nanašajo na odločilne okoliščine, in nanje pravilno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

6Pritožnik ponavlja obtoženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja in pojasnil, da je družba E. po dogovoru z družbo A. prevzela razvoj, prodajo in trženje kompozitnih opažnih sistemov, družba A. pa se je omejila na organizacijo proizvodnje, kjer se je izdelovalo izdelke izključno za in po naročilu družbe E. pod njeno blagovno znamko E. E., pri čemer je družba E. v okviru obravnavanega projekta delno financirala nakup orodij, torej zatrjuje, da je šlo pri opisanem sodelovanju za outsourcing, ki je poleg proizvodnje zajemal tudi del razvoja (testiranje v laboratorijih). Vendar je sodišče prve stopnje vsebino zagovora obtoženca skrbno preizkusilo, ko ga je tehtalo samega zase kot v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ter pravilno zaključilo, da takega zagovora ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Za svojo presojo je navedlo številne logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti. Pri tem se je pravilno opredelilo do pogodb, ki so bile sklenjene med družbama A. in E. v letu 2006 (zadnji odstavek na strani 37 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik pravilno opozarja, da 2. člen pogodbe C. nr. 1 določa, da inženirji E. družbi A. zagotavljajo inženiring proizvodnje in razvoj novih produktov, vendar je navedeno določilo glede na kontekst pogodbe potrebno razumeti v smislu, da E. svetuje izboljšave produktov glede na povratne informacije s trga, o čemer sta prepričljivo izpovedala brata S., nikakor pa to določilo ne pomeni, da družba E. razvija nove produkte. Tudi z izpostavljanjem katalogov ter promocijskih in razvojnih aktivnosti družbe E. ter trditvijo, da ni nenavadno, da razvoja, kot je bil v primeru obravnavanega projekta, ne spremlja obširna dokumentacija, pritožnik ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da so bili produkti narejeni pred obravnavanim projektom in so bili samo prikazani kot novi, lahko sprejelo brez pritegnitve izvedenca ustrezne tehnološke stroke, to ugotovitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, drugačni pogledi pritožnika predstavljajo zgolj njegovo subjektivno videnje. Pritožnik očita protispisnost v zvezi z navedbo v prvostopenjski sodbi, da revizorki A. Š. in N. P. nista videli testnih vzorcev oz. modelov, kar ne izhaja iz njunega poročila oz. izpovedb, vendar očitano nasprotje ni podano glede odločilnega dejstva. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam in zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo za prikaz nenavadno hitrega razvoja izdelkov in nakupa orodij (od zadnjega odstavka na strani 14 do tretjega odstavka na strani 15 izpodbijane sodbe), tega pritožnik s ponavljanjem že ocenjenih trditev ne more ovreči.

7Pritožnik ni uspel pri pritožbenem sodišču vzbuditi dvoma v pravilnost prvostopenjskih zaključkov, da so računi družbe A. lažni. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede teh računov opravilo pravilno in prepričljivo dokazno ocene ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in prepričljivi razlogi (od zadnjega odstavka na strani 14 do šestega odstavka na strani 19 izpodbijane sodbe). Pritožnik s trditvijo, da nakup orodij po računih št. 1, 2, 3 in 4 dokazujejo listine v spisu, ne more izpodbiti pravilnih prvostopenjskih zaključkov. Pritožbene navedbe tudi ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v prvostopenjsko dokazno oceno fotografij, ki sta jih ob ogledu posneli revizorki, in zaključek sodišča, da gre za stara orodja, pri čemer za presojo teh vprašanj sodišče prve stopnje ni potrebovalo pomoči izvedenca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje za sprejem zaključka glede računa št. 3 kot odločilno štelo neskladje med poročilom in zahtevkom, ki govorita o orodju za notranji kot, in ostalimi dokumenti, ki govorijo o stroju in orodju za notranji kot, kot to zmotno meni pritožnik. Trditev, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na stroj, ki je predmet tega računa, protispisne, predstavlja zgolj subjektivno videnje pritožnika. Okoliščina, da je družba E. imela orodje, ki je bilo tudi postavka tega računa, ob začetku stečajnega postopka v posesti, kar izhaja iz vabila k dajanju ponudb v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, še ne pomeni, da ta račun ni lažen. Pritožnik nima prav, da so razlogi izpodbijane sodbe glede računa št. 4 pomanjkljivi, saj je sodišče prve stopnje navedlo konkretne, jasne in prepričljive razloge, zakaj šteje, da je tudi ta račun lažen. Način utemeljevanja tega pritožbenega razloga iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kaže, da pritožnik izpostavlja le četrti odstavek na strani 17 izpodbijane sodbe, kar pa seveda za pritožbeni uspeh v smeri pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne more biti upoštevno. Tudi argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključke glede računov št. 5 in 6, so jasni, prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, zato pritožnik z opozarjanjem, da za TIO zahtevka nista bila sporna, saj jima je ugodila, ter lastno interpretacijo teh razlogov po oceni pritožbenega sodišča ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

8Neutemeljen je očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da so bile kompenzacije med družbama A. in E. lažne, saj ima izpodbijana sodba o tem v tretjem odstavku na strani 18, v povezavi z zadnjim odstavkom na strani 37 izpodbijane sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje opredelilo do pogodb, sklenjenih med navedenimi družbama v letu 2006, jasne, logične in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti. Trditev, da je bilo za presojo teh okoliščin potrebno izvedenstvo, predstavlja zgolj subjektivno stališče pritožnika.

9Pritožnik nima prav, ko izpodbija prvostopenjsko presojo mednarodnih tovornih listov, kot je sprejeta v izpodbijani sodbi (od drugega odstavka na strani 16 do prvega odstavka na strani 17 obrazložitve). Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter logični. Zato pritožnik zgolj z opozarjanjem, da se v mednarodne tovorne liste ne vpisuje, kdo je lastnik tovora, ter ponujanjem lastne dokazne ocene teh listin, ne more vzbuditi utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odpis orodij in stroja iz osnovnih sredstev družbe E.. Pritožnik navaja zakonsko podlago, ki se nanaša na popis osnovnih sredstev stečajnega dolžnika, in v povezavi s tem ponuja svoje videnje izpovedbe stečajnega upravitelja D. T., kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev določb postopka, kot to zmotno meni pritožnik. Izpovedbo stečajnega upravitelja je treba presojati celovito in ne zgolj po posameznih odsekih, kot to počne pritožnik, in na podlagi takšne celovite presoje izpovedbe res ni moč dvomiti, da je stečajni upravitelj povedal, da je orodja in stroj iz osnovnih sredstev družbe E. pred uvedbo stečajnega postopka odpisala inventurna komisija družbe E., ki jo je imenoval obtoženec. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da, poleg izpovedbe stečajnega upravitelja, tudi listinski dokazi, ki se nanašajo na popis, in ostale ugotovljene okoliščine primera, ki jih pritožnik očitno spregleda, utemeljujejo zgornji zaključek. Nobene teže nima pritožbena trditev, da bi stečajni upravitelj ne glede na odpis orodij lahko uveljavljal zahtevek za vračilo orodij. Dokazna predloga, ki ju pritožnik podaja v pritožbi, to je sklep o izvedbi popisa sredstev, terjatev in obveznosti z dne 15.5.2012 in navodila za delo popisnih komisij, drugih služb in delavcev, udeleženih pri popisnih aktivnostih z dne 10.5.2017, po oceni pritožbenega sodišča ne moreta ovreči zgornjega zaključka. Vse bistvene okoliščine so tudi jasno in prepričljivo obrazložene (od četrtega odstavka na strani 18 do tretjega odstavka na strani 19 izpodbijane sodbe), zato tudi ni podana smiselno očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Pritožnik nadalje ne more uspeti, ko izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na stroške dela. Nima prav, da so razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, ker je v drugem odstavku na strani 20 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno, da je obtoženec uveljavljal stroške dela za 34 oseb, medtem ko je v nasprotju s tem v naslednjem odstavku navedeno, da jih je uveljavljal za 41 oseb. Pritožnik spregleda, da se navedba o 34 delavcih v drugem odstavku na strani 20 nanaša na obdobje od 21.9.2010 do 20.1.2011, navedba o 41 delavcih v naslednjem odstavku pa na avgust 2010. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe in ne le iz obrazložitve na strani 20, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da na projektu ni delal noben delavec. Tudi zaključki, ki se nanašajo na izobrazbo delavcev, so pravilni in utemeljeni s prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, pritožnik jih s trditvijo, da ni razumljivo prvostopenjsko zaključevanje, da je opaže razvila družba A. s tremi zaposlenimi - geometrom in dvema ekonomskima tehnikoma, ni pa jih mogla razviti družba E., ki je imela neprimerno več zaposlenih, med njimi tudi inženirje, po oceni pritožbenega sodišča ne more izpodbiti.

12Pritožniku ni mogoče pritrditi, da očitek o lažnem računu družbe N. ni dokazan. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi glede tega računa opravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z logičnimi in prepričljivi razlogi, v katere razumen človek ne more dvomiti (od zadnjega odstavka na strani 20 do tretjega odstavka na strani 21 izpodbijane sodbe). Očitek, da sodišče prve stopnje za presojo tega vprašanja ni imelo ustreznega znanja in bi moralo postaviti izvedenca, kot tudi, da znanje A. K., na čigar ugotovitve je sodišče oprlo svoje zaključke, ne ustreza, predstavlja zgolj subjektivni pogled pritožnika. Okoliščina, da je bilo plačilo s kompenzacijo odobreno, ne pomeni, da ta račun ni lažen.

13Tudi glede računov družbe E. pritožnik ni uspel pri pritožbenemu sodišču vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe (od zadnjega odstavka na strani 21 do prvega odstavka na strani 22) je razvidno, da je sodišče prve stopnje analiziralo izvedene dokaze, nato je opravilo presojo izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke, te je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. V nasprotju s pritožbenimi trditvami, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi take dokazne ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Analiza izvedenih dokazov, ki jo je opravil pritožnik v pritožbi, in njegov zaključek, da so bila kupljena orodja, ne programi, ki so nato bila v posesti družbe E., ne prepriča, prepričljivejši so razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ter zaključek, da je obtoženec predložil lažne račune za programska orodja. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni vloge L. P., kot je podana v izpodbijani sodbi.

14Pritožnik nima prav, ko se ne strinja z dokazno oceno izpovedb prič, ki so izpovedale v obtoženčevo korist (M. H., S. B., K. P. R., A. M., M. T., D. N., S. P., J. H., Z. B. in drugi). Navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje skrbno preizkusilo in prepričljivo obrazložilo, zakaj jim ne verjame. Pri tem se ni oprlo zgolj na njihovo povezanost z obtožencem, kot to trdi pritožnik, ampak je navedlo tudi druge prepričljive argumente, ki jih pritožnik očitno spregleda.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v prvostopenjsko dokazno oceno izpovedb prič A. in S. S., kot je podana v izpodbijani sodbi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo izpovedbi teh dveh prič in v razlogih izpodbijane sodbe svojo oceno tako jasno in prepričljivo obrazložilo (od zadnjega odstavka na strani 33 do prvega odstavka na strani 35 izpodbijane sodbe), da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da brata S. za pogodbi C. in R. No. xx, sklenjeni med družbama A. in E. v letu 2006, nista vedela, verodostojnosti njunih izpovedb v ničemer ne zmanjšuje, saj se ti dve pogodbi nista izvajali, kot je to zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Kolikor pritožnik trdi, da bratoma S. vsebina pogodbe o sodelovanju (C. nr. 1) ni bila znana, kar utemeljuje s tem, da 2. točka pogodbe določa razvojno vlogo družbe E., medtem ko sta brata v nasprotju s tem povedala, da družba E. po tej pogodbi zgolj prodaja, tudi nima prav. Kot je bilo že pojasnjeno, je navedeno določilo pogodbe glede na kontekst pogodbe potrebno razumeti v smislu, da E. svetuje izboljšave produktov glede na povratne informacije s trga, o čemer sta prepričljivo izpovedala brata S., nikakor pa to določilo ne pomeni, da družba E. razvija nove produkte. Prav tako dvoma v verodostojnost izpovedb bratov S. pritožnik ne more vnesti z izpostavljanjem okoliščin, da brata nista vedela za pogodbe med družbama A. in E., na podlagi katerih so bili izdani računi št. 1, 2, 3, 4, 5 in 6, da sta izpovedala le o enem prevozu orodja v P., čeprav jih je bilo pet, kot tudi, da sta večkrat poudarila, da je odnose z družbo E. vodil njun oče E. S.. Glede na zanesljivost prvostopenjske ugotovitve, da je E. S. z obtožencem sklenil fiktivne pogodbe o prodaji orodij, storitev in materiala ter mu izstavil fiktivne račune, s katerimi je družba E. pridobila evropska sredstva, omogočil mu je tudi prevoz orodij v P. za potrebe revizijskih postopkov, je razumljivo, da o tem ni (podrobno) seznanjal svojih sinov, saj se to ni tikalo dejanskega sodelovanja med družbama A. in E.. V izpovedbah prič S. torej ni zaznati vrzeli, ki bi potrjevale pritožbeni očitek o njuni neverodostojnosti.

16Tudi analiza elektronskega sporočila E. S. z dne 16.2.2012, ki jo zagovornik ponuja v pritožbi, in njegov zaključek, da sporočilo dokazuje, da je bil E. lastnik orodij, s katerimi je A. organizirala proizvodnjo za E., ne prepriča, prepričljivejši so razlogi, ki jih je za svoj nasprotni zaključek navedlo sodišče prve stopnje (drugi odstavek na strani 38 obrazložitve izpodbijane sodbe).

17Glede navedbe, da je v spisu več listin, ki niso bile prevedene (pogodbi C. in R. No. xx ter pogodba, na podlagi katere sta bila izdana računa št. 3 in 4, elektronsko sporočilo E. S. z dne 16.2.2012 ) in jih sodišče prve stopnje ne obravnava oz. jih obravnava površno ter na način, s katerim se obtoženec ne strinja, gre odgovoriti, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje navedene listine razumelo in jih ocenilo. Nestrinjanje pritožnika s podano prvostopenjsko dokazno oceno ne koristi.

18Pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni sledilo dokaznim predlogom za ogled produktov, ki naj bi bili izdelani v okviru obravnavanega projekta, za postavitev izvedenca s področja organizacije in vodenja proizvodnje, ki naj bi pojasnil proizvodnjo z outsourcingom, in izvedenca s področja kompozitnih materialov, ki naj bi pojasnil način proizvodnje in potrebna orodja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve navedenih dokaznih predlogov nahaja v drugem (ogled produktov), četrtem (postavitev izvedenca s področja organizacije in vodenja proizvodnje) in petem odstavku (postavitev izvedenca s področja kompozitnih materialov) na strani 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz podanih dokaznih predlogov, presodilo, da izvedba dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačnega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da dokazi niso materialnopravno relevantni, ne more uspeti, saj z navedbami v pritožbi ni izkazal, da bi bili dokazi uspešni, kar bi moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter krivdi obtoženca.

19Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da niso podani utemeljeni razlogi za njeno spremembo v smeri pritožbenih predlogov okrožne državne tožilke in obtoženčevega zagovornika. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v četrtem odstavku na strani 40 izpodbijane sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo.

20Obtoženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri kazni okoliščino, da je obtoženec v postopku osebnega stečaja, ki je povezan s stečajem družbe E., in bo v primeru, da mu obveznosti ne bodo odpuščene, obremenjen z dolgovi družbe še dolga leta, upoštevati kot olajševalno. Po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina ne utemeljuje izreka nižje zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje, saj gre za okoliščino na strani obtoženca.

21Okrožna državna tožilka si prizadeva za izrek višje zaporne kazni, vendar nima prav. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja in višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pri tem je sodišče prve stopnje v korist obtoženca tudi pravilno upoštevalo okoliščino, da protipravne premoženjske koristi ni pridobil zase, ampak je reševal slabo finančno situacijo družbe E., ne glede na to, da je na ta način podaljševal finančno agonijo družbe. Tudi obtoženčeva vztrajnost pri odmeri kazni ni ostala prezrta, sodišče je tej okoliščini dalo ustrezno težo. V odločbo kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

22Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pravilna, pritožnik je z navedbo, s katero utemeljuje lastno dokazno oceno višine premoženjskopravnega zahtevka, ne more ovreči.

23Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

24Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega E. P. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 600,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).