VSRS Sklep VSRS III Ips 110/2016

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL VL 165704/2011 z dne 9. 11. 2011 (s katerim je sodišče dolžniku v roku 8 dni naložilo plačilo terjatve v višini 9.397,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dovolilo predlagano izvršbo in odmerilo stroške upnika) ostane v celoti v veljavi (I. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi po tožbi spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v naložitvenem delu in v delu, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 82/2016 z 30. 8. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali je smelo pritožbeno sodišče brez pritožbene obravnave drugače kot sodišče prve stopnje ugotoviti odločilno dejstvo plačila stroškov ogrevanja po dejanski porabi?“

4Tožeča stranka je vložila revizijo, s katero izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

5Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena:

- Tožeča stranka je večinski upravnik večstanovanjskih stavb v kompleksu G. Upravljala je tudi s skupno kotlovnico, iz katere se je v letu 2010 dobavljala toplotna energija etažnim lastnikom v celotnem kompleksu, tudi toženi stranki.

- Od tožene stranke kot etažnega lastnika na G.zahteva plačilo več računov, s katerimi je v obdobju od marca do novembra 2010 zaračunavala stroške ogrevanja, upravljanja in vzdrževanja skupne kotlovnice.

- Tožena stranka je imela na toplotnem vodu, ki sega iz kotlovnice v objekt na G., nameščen kalorimeter, ki je omogočal merjenje dejanske porabe na tej stavbi od maja 2010 dalje.

- Etažni lastniki preostalih stavb v času, na katerega se nanašajo fakture, niso imeli nameščenih kalorimetrov za merjenje porabe toplote v njihovih posameznih stavbah.

V zvezi z zgoraj navedenimi dejstvi je sodišče prve stopnje odločilo:

- Da je dolžna tožena stranka stroške plačati po enakem kriteriju kot drugi etažni lastniki v ostalih stavbah v kompleksu G.

- Da tožena stranka za stavbo G. ni plačala stroškov toplotne energije niti po dejanski porabi, saj ne prejema stanja kalorimetra (kar izhaja iz dopisa z dne 24. 11. 2011 (A65) in dopisa z dne 8. 11. 2011 (A64)) in ji stanje dejanske porabe toplotne energije za 2010 ni moglo biti znano.

Sodišče druge stopnje pa je na seji senata odločilo:

- Da je tožena stranka stroške ogrevanja po dejanski porabi v skladu s 93.a členom Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) že plačala, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O utemeljenosti revizije

8V obravnavni zadevi je sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje presodilo materialno pravo, in sicer, da toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, ni mogoče obračunati stroškov glede na ogrevano površino, ne glede na to, da lastniki preostalih stavb niso imeli nameščenih kalorimetrov za merjenje porabe toplote v njihovih posameznih stavbah. V revizijskem postopku pa je sporno, ali je lahko sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo odločilno dejstvo plačila stroškov ogrevanja po dejanski porabi. Tožeča stranka namreč v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje to dejstvo na seji senata v nasprotju z vsebino listin v spisu opredelilo kot nesporno. Svojo odločitev je sodišče druge stopnje oprlo na 5. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je to sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

9Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v reviziji pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki sodbe obrazložilo, da ni sledilo navedbam tožene stranke, da je za sporno obdobje že plačala stroške toplotne energije, saj izdanih faktur tožena stranka ni zavrnila, iz njenih navedb pa izhaja, da od tožeče stranke ni prejemala stanja kalorimetra (tako npr. tožena stranka v dopisu z dne 24. 11. 2011 (A65) in smiselno tudi v dopisu z dne 8. 11. 2011 (A64)) ter ji tako stanje dejanske porabe niti ni moglo biti znano. Tožeča stranka se poleg tega v reviziji sklicuje na 11. točko svoje vloge z dne 29. 5. 2012 v postopku pred sodiščem prve stopnje, v kateri je zatrjevala, da tožena stranka ni poravnala stroškov ogrevanja po dejanski porabi, ker ji ta niti ni mogla biti znana.

10Iz tega izhaja, da dejstvo, ali je tožena stranka poravnala stroške ogrevanja po dejanski porabi, med strankama ni bilo nesporno. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje na seji senata spremenilo materialnopravno odločitev in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka stroške ogrevanja pravilno plačala po dejanski porabi (6. in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje sicer lahko samo ugotovi drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar lahko pod določenimi zakonskimi pogoji stori na seji senata (npr. v primerih iz 2. do 4. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP) ali na pritožbeni obravnavi (drugi oziroma tretji odstavek 347. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe. V takem primeru je dopolnitev postopka v skladu s tretjim odstavkom 347. člena ZPP dopustna le na pritožbeni obravnavi, saj je strankama le na ta način zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja (podobno tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in II Ips 376/2010 z dne 26. 9. 2013). Glede na to, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 5. točko 358. člena ZPP, je očitno menilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pri tem pa spregledalo, da je dejstvo plačila po dejanski porabi sodišče prve stopnje ugotovilo drugače in tudi, da je bilo to dejstvo med strankama sporno.

11Po stališču Vrhovnega sodišča tako sodišče druge stopnje za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja na seji senata ni imelo pooblastila za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po 5. točki 358. člena ZPP. Ker opisana kršitev določb postopka lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Glede stroškov revizijskega postopka

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.