VSRS Sklep X Ips 47/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, Urada za intelektualno lastnino, št. 31223-3/2014-12/106 z dne 8. 9. 2014. Z njim je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil določbo drugega odstavka 162. čelna Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko na obrazloženi pisni zahtevi z dne 15. 5. 2014 in 29. 5. 2015 toženi stranki ni posredoval poslovne dokumentacije v zvezi z opravljanem administrativno-tehničnih poslov kolektivne organizacije (1. točka izreka), in naloženo, da tožnik v petih dneh od vročitve tega sklepa odpravi ugotovljeno kršitev tako, da toženi stranki (v izvirniku ali kopiji) posreduje poslovno dokumentacijo (z vso razkrito vsebino in celotnim besedilom), in sicer pogodbo o sodelovanju B. 01-2013, sklenjeno 12. 2. 2013 med tožnikom in A. d. o. o., Ljubljana (2. točka izreka). Odločitev upravnega organa temelji na določbah 162. člena ZASP.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podrejeno naj ugodi reviziji, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, katero revident smiselno uveljavlja, s tem ko navaja pcto. zadeve 150.000 EUR, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti sklepa, s katerim je bila ugotovljena kršitev drugega odstavka 162. člena ZASP, revidentu pa naloženo, naj jo odpravi tako, da toženi stranki dostavi tam navedeno dokumentacijo. V tem sklepu obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. Glede na navedeno revident pri izkazovanju vrednostnega kriterija za dovoljenost revizije v upravnem sporu ne more uspeti z utemeljevanjem vrednosti spora po drugem odstavku 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8Revident se v okviru te točke sklicuje na neenotnost prakse sodišča prve stopnje. Navaja, da je v zadevi I U 1056/2010 glede predložitve dokumentacije sprejelo drugačno odločitev in zavrnilo zahtevo tožene stranke po njeni predložitvi.

9Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi (primerjaj npr. sklepe VSRS X Ips 39/2012, X Ips 249/2013 in X Ips 437/2014). Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revident teh zahtev ni izpolnil, ker pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil, zato se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja.

10Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015), mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zelo hude posledice kot pogoj za dovolitev revizije morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013, X Ips 24/2014 in drugi).

12Revident navaja, da je lahko ugotovitev kršitev ZASP podlaga za odvzem dovoljenja in da je po izjavi nekdanje direktorice tožene stranke postopek že stekel zoper eno od kolektivnih organizacij. Zaradi tega in zaradi ravnanj tožene stranke (ker objavlja svoje nepravnomočne odločbe in le tiste sodne odločbe, v katerih so bile stranke v tožbah zoper njo neuspešne) naj bi bil njegov ugled okrnjen do te mere, da se v različnih sodnih postopkih zoper uporabnike pojavljajo očitki o tem, da revident deluje nezakonito, zaradi česar ga izenačujejo z drugo kolektivno organizacijo.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revident s splošnimi in neizkazanimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazal. Posledice, na katere se sklicuje v zvezi z morebitnim negotovim dejstvom (odvzemom dovoljenja), niso neposredna posledica izpodbijanega akta, navedbe v zvezi z okrnjenim ugledom pa so splošne in neizkazane in kot take ne morejo utemeljevali obstoja zelo hudih posledic.

14Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).