VSRS Sodba II Ips 142/2016

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča zavarovalnica je s tožbo zahtevala, da ji toženka povrne, kar je plačala na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti in avtomobilskega kaska za škodo, nastalo v prometni nesreči, ki naj bi jo toženka povzročila dne 7. 4. 2012 ob 2.55 uri v Mariboru.

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80822/2013 z dne 22. 5. 2013 v veljavi glede plačila 11.452,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov. Toženki je naložilo tudi plačilo 2.281,68 EUR pravdnih stroškov tožnice. Obrazložilo je, da ni upoštevalo toženkine prošnje za preložitev naroka dne 17. 11. 2014, saj je bila izdana zavrnilna odločba o brezplačni pravni pomoči. Prav tako ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 26. 2. 2015, ker je bila vložena prepozno. Odločilo je, da je toženka izgubila zavarovalne pravice, ker je odpeljala s kraja prometne nesreče, ne da bi sporočila drugemu udeležencu svoje podatke, in se s tem izognila preizkusu alkoholiziranosti. Sodišče ni sledilo izpovedi toženke, zakaj ni sama takoj po prometni nesreči poklicala policije. Verjelo je pričama A. A. in B. B. (udeleženca prometne nesreče v vozilu Ford Focus) o okoliščinah nesreče. Sodišče je zaključilo, da je toženka zavarovalne pravice izgubila zaradi pobega s kraja prometne nesreče.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zavrnilo je očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Štelo je, da sta bili stranki v vabilu na narok 29. 9. 2014 ustrezno opozorjeni, da lahko nova dejstva in dokaze navajata najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker se toženka preloženega naroka za glavno obravnavo dne 17. 11. 2014 ni udeležila, ne more očitati prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo načeli pomoči prava neuki stranki in materialnega procesnega vodstva. Toženka bi izkazala ustrezno skrbnost samo, če bi se naroka udeležila in tam navajala vse, kar je v zvezi z zavrnjeno vlogo za brezplačno pravno pomoč navajala kasneje. Zato je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da so dejstva in dokazi, ki jih je toženka prvič uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2015, prepozni. Potrdilo je dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni prepričala s svojo izpovedjo. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je toženka, ko se je zjutraj javila na policijski postaji, aktivno prispevala k preiskavi svoje alkoholiziranosti. Sodišče se je sklicevalo na oceno policistov, da je bil zaradi časovne odmaknjenosti od prometne nesreče preizkus alkoholiziranosti nepotreben.

4Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II Dor 18/2016 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1) ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da je aktivno prispevala k preiskavi alkoholiziranosti s tem, ko se je zglasila na policijski postaji v časovnem okviru, ki je omogočal preiskavo alkoholiziranosti z odvzemom krvi (glede na splošno znano dejstvo o pristnosti alkohola v krvi še več ur po zaužitju) in 2) ali skopo opozorilo na možne negativne posledice prekluzije v vabilu stranki na glavno obravnavo zadostuje standardu načela pomoči prava neuki stranki ter ali je v predmetni zadevi glede na skopo opozorilo toženi stranki kot prava neuki stranki mogoče očitati neskrbnost zaradi neudeležbe na naroku dne 17. 11. 2014, upoštevaje zaplete s pridobitvijo brezplačne pravne pomoči, kljub temu, da je tožena stranka sodišče pravočasno prosila za preložitev naroka ter kot razlog navedla omenjeni zaplet?

5Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Izpostavlja vprašanje, ali je zaradi domneve alkoholiziranosti izgubila zavarovalne pravice že s tem, ko je zapustila kraj nesreče ali pa je treba šteti, da je aktivno prispevala k preiskavi alkoholiziranosti, ker se je zglasila na policijski postaji v časovnem okviru, ki je še omogočal preiskavo. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do te pomembne trditve. Izpodbijana odločitev naj bi tudi odstopala od sodne prakse, po kateri zapustitev kraja nesreče, če voznik ni bil dolžan poklicati policije, še ne zadostuje za sklep, da se je izmikal preiskavi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2176/2010 in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 331/2013).Toženka opozarja, da je na poravnalni narok dne 29. 9. 2014 prišla brez pooblaščenca, pri čemer razen v skopem vabilu na narok ni bila podrobneje poučena o posledicah prekluzije, zato se ni mogla zavedati nujnosti udeležbe na naslednjem naroku, ki je bil opravljen 17. 11. 2014. Meni, da če sodišče ne bi kršilo načela pomoči prava neuki stranki in bi ji na razumljiv način obrazložilo morebitne posledice neudeležbe na naroku, bi se ga zagotovo udeležila. V opozorilu v vabilu je sicer navedeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva in dokaze, vendar meni, da od laika ni mogoče pričakovati razumevanja pomena prekluzije. Navaja, da opozorilo v vabilu ni vsebovalo besedila, da morebitna kasneje predlagana dejstva in dokazi ne bodo upoštevani. Po mnenju toženke bi se moralo sodišče prava neuki stranki bolj posvetiti, še posebej, ker je jasno izrazila željo, da bi bila rada zastopana po pooblaščencu. Bilo naj bi neživljenjsko, da bi se morala po zapletu z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči udeležiti naroka 17. 11. 2014 in tam sama navajati vse, kar je sicer navajala kasneje po pooblaščenki. Toženka še poudarja, da v kolikor ne bi prišlo do strokovne napake ob obravnavi njene prošnje za brezplačno pravno pomoč, bi se na naroku dne 17. 11. 2014 že pojavila s pooblaščencem, ki bi ustrezno in pravočasno zastopal njene interese. Meni, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo neskrbnost in posledično njeno vlogo z dne 26. 2. 2015 nepravilno štelo za prepozno.

6Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

O utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

9Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Glede očitane procesne kršitve pri presoji standarda izmikanja preiskavi

10Čeprav toženka v reviziji sodišču druge stopnje očita nezadostno obrazložitev glede več domnevno spornih vprašanj, je Vrhovno sodišče presojalo le očitke v okviru revizijskega vprašanja (torej, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno postopkovno kršitev s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb toženke, da je aktivno prispevala k preiskavi alkoholiziranosti glede na splošno znano dejstvo o prisotnosti alkohola v krvi še več ur po zaužitju). Po pregledu celotnega spisa (s katerim sodišče ne razpolaga v postopku odločanja o dopustitvi revizije) Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obrazložitev sodišča druge stopnje zadostna.

11Toženka je svojem odgovoru na tožbo navajala le, da ji je prisotnost alkohola v krvi od 12 - 48 ur po zaužitju poznana, ker ima veliko delovnih izkušenj v zdravstvu. Sodišče notornosti tega dejstva ni sprejelo in je dokazno breme glede njegovega dokazovanja pravilno naložilo toženki. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da toženka s tem, ko se je zjutraj javila na policijski postaji, ni aktivno prispevala k preiskavi njene alkoholiziranosti in se pri tem sklicevalo na izjavo policistov, da je bil zaradi časovne odmaknjenosti od prometne nezgode preizkus alkoholiziranosti nepotreben. Do procesne kršitve zaradi neobrazloženosti glede tega dejstva torej ni prišlo. S ponovnim sklicevanjem na (domnevno) splošno znano dejstvo toženka v reviziji dejansko nasprotuje opravljeni in obrazloženi dokazni oceni sodišča druge stopnje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede standarda pomoči prava neuki stranki

12Iz spisa in sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja naslednji potek postopka:

- Obravnavani spor se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zaradi obrazloženega (sicer laičnega) ugovora toženke je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pravdni postopek. Tožeča stranka je tožbo dopolnila, tožena stranka pa je na dopolnitve (še vedno kot laična stranka) odgovorila s svojim ugovorom na tožbo;

- Sodišče je strankama posredovalo vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 29. 9. 2014, v katerem ju je opozorilo, da: 1) če se poravnalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, sodišče praviloma takoj začne glavno obravnavo (prvi odstavek 305c. člena ZPP); 2) sodišče takoj začne glavno obravnavo, če na poravnalni narok ne pride tožeča ali tožena stranka in v tem primeru sodišče opravi glavno obravnavo v odsotnosti stranke, ki ni prišla na poravnalni narok; 3) mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (286. člen ZPP). Hkrati z vabilom na narok je toženki sodišče poslalo tudi vabilo na zaslišanje;

- Na poravnalni narok dne 29. 9. 2014 sta prišli obe stranki (tožena stranka je nastopala kot laik), sodišče pa je poravnalni narok zaradi možnosti poravnave med strankama preložilo na 17. 11. 2014. Stranki sta preložitev vzeli na znanje in se odpovedali pisnemu vabilu;

- Toženka je sodišču dne 14. 11. 2014 posredovala svojo prošnjo za preložitev naroka, in sicer zaradi napake v odločbi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V njej je navedla, da bo ponovno podala vlogo za brezplačno pravno pomoč;

- Sodišče prošnji toženke ni ugodilo in je narok dne 17. 11. 2014 izvedlo v njeni odsotnosti. Zaradi zaslišanja prič je glavno obravnavo preložilo na 12. 1. 2015;

- Na narok 12. 1. 2015 je toženka prišla osebno, sodišče je narok zaradi zaslišanja prič ponovno preložilo na 5. 2. 2015;

- Dne 21. 1. 2015 je bila toženki izdana pozitivna odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Na predlog pooblaščenke toženke je sodišče narok za glavno obravnavo preložilo na 12. 3. 2015;

- Toženka je po pooblaščenki dne 27. 2. 2015 vložila prvo pripravljalno vlogo, v kateri je podala obširne navedbe in predlagala dokaze;

- Na naroku 12. 3. 2015 sta bili prisotni obe stranki (toženka osebno in po pooblaščenki). Sodišče je glavno obravnavo zaključilo na naroku dne 20. 4. 2015, na katerem je zaslišalo še dve priči.

13Toženka v reviziji izrecno uveljavlja samo relativno postopkovno kršitev načela pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP. Meni, da bi ji pravilno ravnanje sodišča omogočilo zastopanost po odvetniku že na prvem naroku, posledično pa bi bila pravočasna tudi njena vloga z dne 26. 2. 2015. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi neupoštevanje vloge z dne 26. 2. 2015 ob (zatrjevani) zadostni skrbnosti toženke v postopku lahko pomenilo kvečjemu kršitev določb postopka iz 286. člena oz. 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, česar pa toženka v reviziji ne uveljavlja (več¹). Do kršitve načela pomoči prava neuki stranki pa v konkretnem primeru ni prišlo. Opozorilo o možnih pravnih posledicah v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo je bilo namreč zadostno. Vrhovno sodišče nadalje pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje o tem, da toženka, ki se naroka za glavno obravnavo ni udeležila, sodišču ne more očitati kršitve načela pomoči prava neuki stranki. Sicer pa; tudi če toženki ne bi očitali neskrbnosti zaradi neudeležbe na naroku dne 17. 11. 2014 (zaradi zapletov glede brezplačne pravne pomoči²) in bi bilo za prvi narok šteti naslednji narok, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil ta izveden že 12. 1. 2015, na njem pa je bila prisotna tudi toženka. Vloga z dne 26. 2. 2015 bi bila torej tudi po takšni razlagi poteka postopka prepozna.

14Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

¹ Te kršitve je uveljavljala v pritožbi.
² Prava neuka stranka ima vendarle interes, da jo v postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec, ki ima pravno znanje in ustrezne izkušnje, in če si stranka ne more takoj vzeti pooblaščenca, zakon sodišču nalaga, da na njen predlog narok preloži (drugi odstavek 283. člena ZPP).