UPRS Sodba III U 250/2015-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z odločbo, št. 330-2217/2015-5 z dne 14. 7. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Upravna enota Koper pod 1. točko izreka odločila, da kmetija, last tožnika, ki obsega parcele št. 1100, 1156/1, 1156/2, 120/2, 120/3, 1271/2, 1271/3, 1345, 1346/1, 1346/2, 1346/3, 1347, 1349/2, 1375/1, 1375/2, 1375/3, 1494/2, 1495/1, 1499, 1616, 1634, 1635, 1737, 1775/5, 1801/1, 1801/2, 1813/12, 1813/13, 1813/2, 1813/9, 1814/4, 1830/7, 1832, 1875/1, 1880/3, 1884/1, 1884/2, 1885, 1886/1, 1886/2, 2205, 2208/1, 2208/6, 2209/1, 2209/2, 2210/1, 2210/2, 2215, 2217, 2218, 2220, 2221/1, 2221/2, 2222, 2224, 2226/1, 2226/2, 2226/3, 2227/1, 2227/2, 2266/10, 2266/2, 2266/4, 2266/5, 2268/1, 2272, 2517, 2569/1, 2570/1, 2579/1, 2579/2, 282, 325/1, 325/3, 325/5, 39/3, 39/8, 501/1, 501/2, 624, 663/1, 705/1, 705/2, 737/1, 737/2, 738, 739 in 83 k.o. ..., parcele št. 2161/2, 2165, 2166, 2168/2, 2284/1, 2284/2, 2284/3, 2284/4 in 2284/5 k.o. ..., parcele št. 288/1, 288/2, 290, 319, 743, 83 in 84 k.o. ... ter parcele št. 1770/1, 1770/3 in 1770/4 k.o. ..., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Iz izreka odločbe izhaja še, da se po njeni pravnomočnosti v zemljiški knjigi pri parcelah, navedenih v 1. točki izreka, vpiše zaznamba zaščitena kmetija (2. točka izreka), in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), in sicer navaja določbe prvega in drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 3. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 4. člena tega zakona. Pojasni, da je glede na pridobljene podatke, po katerih kmetija oziroma kmetijska zemljišča v lasti tožnika dosegajo predpisani cenzus 5 ha primerljivih kmetijskih površin, po uradni dolžnosti uvedel postopek za dodelitev statusa zaščitene kmetije. V tem je bilo na podlagi podatkov iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra ugotovljeno, da predmetna kmetija (v obrazložitvi je navedeno, za katere parcele v lasti ene fizične osebe - tožnika, s kakšno površino in kakšno boniteto gre) obsega 5 ha in 8508 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 50 do 100 (to je 5 ha in 8508 m2 primerljive kmetijske površine) ter 3 ha in 5309 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 1 do 49 (kar je po ZDKG 1 ha in 7655 m2 primerljive kmetijske površine), kar pomeni, da kmetija v tožnikovi lasti obsega 7 ha in 6163 m2 primerljive kmetijske površine in so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo. Tožnik, ki mu je bila dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in se tudi sicer izjavi v postopku, je navedel, da se ne strinja s statusom zaščitene kmetije, ker otežuje normalno poslovanje kmetije, vključno z razvojem, ki je vezan na pridobivanje sredstev za poslovanje, zlasti za investicije; meni, da je pojem zaščitene kmetije ustavno sporen. Prvostopenjski organ pripomb ni mogel upoštevati, kajti ZDKG točno določa, katera zemljišča se upoštevajo v zaščiteno kmetijo, vprašanje ustavnosti zakona pa ni v domeni presoje upravnega organa.

3Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 33008-153/2015/2-VN z dne 17. 8. 2015, zavrnilo in še ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjskega organa, je prvostopenjski organ pravilno upošteval določbe ZDKG in pravilno ugotovil, da kmetija v lasti tožnika izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Namen ZDKG, ki so ga dolžni upoštevati upravni organi v postopkih, kot je obravnavani, je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot. Glede na zakon morajo biti za določitev kmetije kot zaščitene kumulativno izpolnjeni trije kriteriji oziroma pogoji: lastništvo oziroma solastništvo, primerljiva kmetijska površina in gospodarska celota. Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Drugostopenjski organ dodaja, da so pravno relevantni podatki oziroma veljavni zemljiškoknjižni izpiski v času odločanja, ter da ni pomembno, kako je lastnik pridobil kmetijska zemljišča, kot tudi ne, kdo jih obdeluje, pač pa da lastnik poskrbi za obdelovanje in s tem ravna kot dober gospodar. Poudari še, da upravni organ v tem postopku ne more sam spreminjati relevantnih podatkov, kot so tisti iz zemljiškega katastra, ampak je nanje vezan.

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi odprave odločbe o določitvi zaščitene kmetije, in sicer toži zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in se postopek ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne vse s tem postopkom nastale stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Kot navaja v tožbi, se upravna organa sklicujeta, da je bilo z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovljeno, da so vse nepremičnine v tožnikovi lasti in da skupno dosegajo 7 ha in 6163 m2 primerljivih kmetijskih površin. Vendar pa je tožnik že med upravnim postopkom na prvi stopnji in v pritožbi opozoril, da je kmetija nastala na podlagi skupnih vlaganj njega in njegove žene, zaradi česar so predmetne nepremičnine njuno skupno premoženje. Tožnikovih navedb prvostopenjski organ ni upošteval, drugostopenjski organ pa jih je zavrnil z nesprejemljivo utemeljitvijo, da so za presojo relevantni zemljiškoknjižni izpiski v času odločanja. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je v skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) njuno skupno premoženje; gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki jo zakonec na neoddeljenem delu skupnega premoženja pridobi ne glede na vpis v zemljiško knjigo. S tem, ko sta upravna organa nepremičnine upoštevala kot izključno last tožnika, sta napačno uporabila materialno pravo, saj tožnikov delež ne dosega minimalne kvote iz ZDKG. Obenem sta s tem posegla v lastninsko pravico tožnikove žene. Bistveno pa so bile kršene tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnikovi ženi ni bila dana možnost, da v postopku sodeluje kot stranka, čeprav izpodbijana odločba posega v njeno lastninsko pravico. Prvostopenjski organ bi ji kot solastnici v ponovljenem postopku moral omogočiti sodelovanje. Tožnik je nadalje uveljavljal, da sta k ohranitvi in povečanju kmetije bistveno prispevala oba sinova, o čemer se upravna organa nista izjasnila in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6V tožbi nato tožnik pojasnjuje, da sta z ženo 30. 7. 2015 sklenila pogodbo o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deleža posameznega zakonca na njem, in sicer je bilo s sporazumom ugotovljeno, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, zaradi česar se je njegova žena pri nepremičninah iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe vpisala kot solastnica do 1/2, vknjižba da je že izvedena v zemljiški knjigi. Dne 30. 7. 2015 sta tožnik in njegova žena z darilno pogodbo na sinova prenesla solastniški delež na predmetnih nepremičninah, na vsakega do 1/4. Upravni organ je bil zaprošen za izdajo potrdila, da skladno z 19. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih ni potrebna odobritev tega pravnega posla, ki pa ga ne želi izdati in bo zato potrebna tožba zaradi molka organa. Glede na vse povedano po mnenju tožnika kompleks zemljišč, kjer je lastninska pravica razdeljena med njega, ženo in oba sinova, ne ustreza kriterijem za zaščiteno kmetijo in je torej izpodbijana odločba materialnopravno napačna. Tožnik dodaja, da so nepremičnine s parc. št. 1884/1, 1884/2, 1885/0, 1886/2 in 1886 k.o. ... obremenjene s hipoteko zaradi zavarovanja terjatve upnika ... in da bi njihova morebitna vključitev v krog zaščitene kmetije zanj in za upnika pomenila omejene možnosti njihove prodaje zaradi poplačila dolga.

7Sicer pa tožnik meni, da je "določba 4. člena v zvezi z 2. členom" ZDKG neustavna, saj prekomerno posega v lastninsko pravico posameznika. Omejitve, ki jih prinaša status zaščitene kmetije, so nesprejemljive oziroma nesorazmerne s koristmi iz tega naslova. Po pridobitvi tega statusa se promet in sploh razpolaganje z zemljišči, ki so del zaščitene kmetije, omeji, zaradi česar je omejeno prosto razpolaganje in svobodna gospodarska pobuda. Pri čemer se postopek večinoma prične po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Ustava Republike Slovenije v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ki jo je mogoče omejiti zgolj zaradi varstva pravic tretjih in skladno z načelom sorazmernosti. Pri določitvi statusa zaščitene kmetije gre za hud oblastveni poseg v lastninsko pravico posameznika, ki ga zasledovanje javnega interesa v smislu preprečevanja drobitve kmetij ne odtehta. Tožnik predlaga, naj sodišče prekine ta postopek in pred Ustavnim sodiščem začne postopek za presojo ustavnosti določbe 4. člena v zvezi z 2. členom ZDKG, predvsem v delu, ki omogoča uvedbo postopka za določitev statusa zaščitene kmetije po uradni dolžnosti.

8Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, meni, da so tožbene navedbe neutemeljene, in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Kot izhaja iz vsebine tožbe, je v obravnavani zadevi sporna odločitev, da kmetija, ki je po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa v lasti tožnika in obsega v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedene nepremičnine, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo in se torej določi kot zaščitena kmetija.

11Pravno podlago za odločitev pomenijo določbe ZDKG. Zaščitena kmetija po tem zakonu je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (prvi odstavek 2. člena ZDKG). Po drugem odstavku istega člena se za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje: - 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, od 50 do 100, - 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49 točk, ali - 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča. Kmetije, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena, sestavljajo pa jih pretežno gozdovi, se za zaščiteno kmetijo štejejo le, če imajo najmanj 2 ha primerljivih kmetijskih površin, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča (tretji odstavek 2. člena ZDKG). V četrtem odstavku tega člena je nato določeno, da se kot zakonca po tem zakonu štejeta tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; v petem odstavku pa, da za dedovanje med partnerjema registrirane istospolne partnerske skupnosti veljajo enaka pravila kot za dedovanje med zakoncema.

12V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDKG zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Bolj podrobno to opredeljuje drugi odstavek istega člena, po katerem poleg kmetijskih zemljišč v zaščiteno kmetijo, med drugim, spadajo tudi terjatve in dolgovi, nastali v zvezi z navedenimi nepremičninami.

13V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDKG zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Na nepremičninah se zaznamba v zemljiški knjigi o zaščiteni kmetiji vpiše ali izbriše po uradni dolžnosti na podlagi odločbe iz prvega odstavka tega člena, ki jo upravna enota pošlje zemljiški knjigi (tretji odstavek 4. člena ZDKG). V četrtem odstavku istega člena je predpisana še obveznost upravne enote, da ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto poroča o številu zaščitenih kmetij in njihovih skupnih površinah, pri čemer se podatki izkazujejo glede na razvrstitev iz drugega odstavka 2. člena ZDKG.

14Kot izhaja iz opisane pravne ureditve, torej zakon - drugi odstavek 4. člena ZDKG izrecno predpisuje, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Tudi Vrhovno sodišče je že večkrat jasno zavzelo stališče, da so podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije zgolj podatki iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster). Če ti podatki niso usklajeni z dejanskim stanjem, je to predmet posebnega postopka, in glede na zakonsko ureditev po mnenju Vrhovnega sodišča upravni organ, ki odloča o statusu zaščitene kmetije, ni dolžan prekinjati postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije oziroma za določitev zaščitene kmetije (glej npr. sodni odločbi Vrhovnega sodišča, I Up 1047/2002 z dne 5. 2. 2004 in X Ips 219/2011 z dne 7. 12. 2011). Navedenim stališčem sledi tudi sodna praksa tega sodišča (npr. sodba, I U 113/2016 z dne 15. 12. 2016).

15Pri tem je hkrati treba upoštevati, da je za odločanje v upravnem postopku (in posledično za presojo pravilnosti in zakonitosti sprejete odločbe), če ni predpisano kaj drugega (in v obravnavanem primeru ni), relevantno dejansko in pravno stanje v času odločanja na prvi stopnji (primerjaj 6. člen in tretji odstavek 238. člena ZUP).

16Da je bil po podatkih iz zemljiške knjige v času odločanja na prvi stopnji lastnik nepremičnin, zajetih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, tožnik, niti ni sporno. Tožnik namreč tega ne prereka, ampak (po navedenem zmotno) meni, da bi bilo treba upoštevati drugačne, v zemljiško knjigo nevpisane podatke. Prav tako ni spora o tem, da gre pri navedenih nepremičninah po podatkih zemljiškega katastra za 5 ha in 8508 m2 kmetijskih zemljišč (zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča) z boniteto od 50 do 100 in s tem glede na prvi in drugi odstavek 2. člena ZDKG za 5 ha in 8508 m2 primerljive kmetijske površine, ter še za 3 ha in 5309 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 1 do 49, kar predstavlja 1 ha in 7655 m2 primerljive kmetijske površine, kar pomeni skupaj 7 ha in 6163 m2 primerljive kmetijske površine. Tudi teh ugotovitev namreč tožnik konkretizirano ne prereka. Prav tako ne ugovarja, da pri tem ne bi šlo za kmetijsko gospodarsko enoto; nasprotno, navedbe, kot jih je podal v svoji izjavi v postopku na prvi stopnji (zapisnik z dne 16. 6. 2015), kažejo, da gre za takšno gospodarsko enoto. Vse navedeno pa pomeni, da so bili ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, da se (po relevantnih podatkih tožnikova) kmetija določi kot zaščitena kmetija.

17Tožbeni ugovori podlage za drugačno presojo ne dajejo. Kot rečeno, ZDKG kot za obravnavano zadevo specialni zakon izrecno predpisuje, da se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Zato se tožnik ne more sklicevati na ureditev skupnega premoženja po ZZZDR. Pri čemer ni odveč dodati, da v primeru, ko lastnina oziroma skupna lastnina ni ustrezno objavljena v zemljiški knjigi, nosi posledice tisti, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, pa tega ni storil (primerjaj drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Ob ugotovitvi, da je bil po zemljiškoknjižnih podatkih v času odločanja na prvi stopnji lastnik nepremičnin, zajetih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, samo tožnik, se ta torej ne more z uspehom sklicevati, da gre dejansko za skupno premoženje njega in žene, in ne uveljavljati, da izpodbijana odločitev pomeni kršitev ženine ustavne pravice do zasebne lastnine, kot tudi ne, da gre za postopkovno kršitev, ker ženi ni bilo omogočeno sodelovanje v obravnavanem upravnem postopku (kolikor gre pri tem za očitke o kršitvah ženinih in ne tožnikovih pravic, gre tudi sicer za ugovore, na katere se ne more sklicevati tožnik, pri čemer zgolj v pojasnilo sodišče dodaja še, da mora oseba, ki meni, da bi morala sodelovati v določenem upravnem postopku, to zahtevati pri upravnem organu na način, predpisan z ZUP, nato pa ima možnost uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu).

18Tudi sicer pa, kot je razvidno iz upravnih spisov, tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji, za razliko od tega, kar navaja v tožbi, ni ugovarjal, da bi šlo za skupno premoženje njega in žene, ampak je (glej že omenjeni zapisnik z dne 16. 6. 2015), poleg tistega, kar je povzeto v obrazložitvi izpodbijane odločbe, splošno navajal, da je pojem zaščitene kmetije ustavno sporen, da ni logično, da so predmet zaščitene kmetije tudi stavbe za prebivanje, živina in kmetijska oprema, ter nadalje, da pri kmetijskih opravilih sodelujejo tudi ostali ožji sorodniki - sinova z njihovimi družinskimi člani in je v tem primeru otežen prenos lastništva, kar ima lahko za posledice oteževanje sodelovanja pri kmetijski pridelavi. Da naj bi šlo za skupno premoženje njega in žene, je tožnik navedel šele v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega ne bi mogel storiti že v postopku na prvi stopnji. Zato bi, četudi bi to bilo pomembno za odločitev, šlo za nedovoljeno novoto, ki je niti drugostopenjski organ niti sodišče pri svojem odločanju ne moreta upoštevati (tretji odstavek 238. člena ZUP ter tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Presplošno, da bi lahko vplivale na odločitev, so bile v upravnem postopku podane tudi navedbe glede vlaganj obeh sinov. Kolikor je tožnik navedbe nekoliko bolj konkretiziral šele v upravnem sporu zato, ker so bili šele po izdaji izpodbijane odločbe sklenjeni pogodba oziroma sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in darilna pogodba (oboje z dne 30. 7. 2015) ter izvedeni posamezni na podlagi sporazuma temelječi vpisi v zemljiški knjigi, je treba ponovno povedati, da so za odločitev relevantna dejstva in pravno stanje ob odločanju na upravni prvi stopnji. Po tem nastale okoliščine so lahko kvečjemu razlog oziroma predmet novega postopka. Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDKG, se lahko namreč tudi po izdaji odločbe, s katero se kmetija določi kot zaščitena, (zaradi sprememb) ponovno preveri, in to tudi na predlog lastnika, ali kmetija še izpolnjuje predpisane pogoje za zaščiteno kmetijo. Kar pomeni, da tožnik v primeru naknadno spremenjenega stanja, kot ga zatrjuje v tožbi, lahko vloži takšen predlog.

19Glede v tožbi podane navedbe, da so nepremičnine s parc. št. 1884/1, 1884/2, 1885/0, 1886/2 in 1886 k.o. ... obremenjene s hipoteko, sodišče ugotavlja, da iz zakonske ureditve ne izhaja, da takšnih nepremičnin ne bi bilo mogoče zajeti v zaščiteno kmetijo. Na to kaže tudi določba drugega odstavka 3. člena ZDKG, po kateri v zaščiteno kmetijo poleg kmetijskih zemljišč spadajo tudi terjatve in dolgovi, nastali v zvezi s temi nepremičninami.

20Podlage za drugačno presojo ne dajejo niti tožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje ugovor o neustavnosti 4. člena v zvezi z 2. členom ZDKG, predvsem v delu, ko omogoča, da se postopek za določitev statusa zaščitene kmetije uvede po uradni dolžnosti. Ker se pri tem sklicuje na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in poudarja, da jo je mogoče omejiti samo s pravicami tretjih in skladno z načelom sorazmernosti, je treba izpostaviti, da že Ustava sama v 67. členu predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (prvi odstavek), ter da zakon določa način in pogoje dedovanja (drugi odstavek). Kolikor zakonodajalec deluje v mejah drugega in tretjega odstavka 15. člena Ustave ter ne prekorači pooblastila, po katerem lahko določi način pridobivanja in uresničevanja lastninske pravice tako, da se zagotavlja njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ne gre za nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna ureditev dedovanja kmetijskih zemljišč sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo (glej odločbo, U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994) in tega stališča kasneje ni spremenilo (primerjaj tudi sklep, Up-411/00 z dne 21. 1. 2002). Temu sledi tudi sodna praksa tega sodišča glede ZDKG (npr. sodba, I U 803/2013 z dne 18. 3. 2014). Kot izhaja že iz zakonskega besedila 1. člena ZDKG, je namen tega zakona, da se preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Razlogi, ki so narekovali sprejem ZDKG, z oceno stanja glede strukture slovenskih kmetij in cilji, ki se z njim dosegajo, so utemeljeni v obrazložitvi Predloga Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Poročevalec DZ, letnik 1995, št. 50, str. 25 in sledeče). Kot je obrazloženo, se z ZDKG uresničuje socialna funkcija lastnine tako, da se dediču - prevzemniku jamči obstoj na kmetiji s tem, da se prepreči njena drobitev, in s sorazmernim razbremenjevanjem prevzemnika, ki druge dediče izplača z nujnim deležem in v primernem roku. Z ZDKG se nadalje zagotavlja uresničevanje ekonomske funkcije lastnine tako, da je preprečena drobitev srednje velike kmetije, kar pomeni, da se ohrani kmetijska gospodarska celota, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi. Uresničuje pa se tudi ekološka funkcija lastnine s tem, da bo prevzemnik ostal na kmetiji, ki mu zagotavlja njegov obstoj, s tem pa je zagotovljena tudi podlaga za ekosocialni tip kmetijstva in naseljenost območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko proizvodnjo. Ker gre pri ureditvi iz ZDKG (tudi) za varstvo javnega interesa v smislu zagotavljanja socialne, gospodarske in ekološke funkcije lastnine, ni neskladno z Ustavo, da se zaščitena kmetija preveri oziroma kot taka določi ne le na predlog lastnika, ampak tudi po uradni dolžnosti.

21To sodišče je že obravnavalo (glej sodbo, I U 1023/2015 z dne 27. 9. 2016) in kot neutemeljen zavrnilo tudi očitek, da je v ustavno pravico iz 33. člena Ustave nedopustno poseženo z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki varujejo celovitost zaščitene kmetije. Pri tem je, poleg že povedanega, izpostavilo še obrazložitev k 3. členu predloga novele ZKZ-B, v kateri so omejitve pri prometu, ki se nanašajo na delitev zaščitene kmetije, utemeljene s potrebo, da morajo slovenske kmetije ohranjati ali povečevati posestno strukturo, ker jim bo le tako omogočeno preživetje in zagotovljena konkurenčnost, ter da se izločijo iz zaščitene kmetije zemljišča, ki niso namenjena za kmetijsko rabo, torej z zagotavljanjem gospodarske in socialne funkcije lastnine. Kot je dodalo, Ustavno sodišče tudi za določbe ZKZ, ki varujejo celovitost zaščitene kmetije, ni ugotovilo neustavnosti. Navedbe, ki so z vidika očitkov o neustavnosti podane v sedaj obravnavani tožbi, so - tako glede nesorazmernosti oziroma prekomernosti posega v lastninsko pravico, kot tudi glede omejitev svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) - presplošne, premalo konkretno argumentirane, da bi glede na predhodno povedano lahko vodile do drugačne sodne presoje v tej zadevi. Kolikor se tožbene navedbe nanašajo na izdajo potrdila glede nepotrebnosti odobritve pravnega posla - darilne pogodbe, sklenjene 30. 7. 2015 med tožnikom in njegovo ženo ter na drugi strani njunima sinovoma, je treba povedati, da to ni predmet izpodbijane odločbe in s tem ne predmet tega upravnega spora, ampak bodo stranke s tem povezane ugovore lahko uveljavljale s pravnimi sredstvi v omenjenem postopku, kot je že nakazano tudi v tožbi.

22Ker sodišče, v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem le, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti za rešitev konkretne zadeve, protiustaven, razlogov za to pa, kot sledi iz povedanega, ni našlo, sodišče takšnemu predlogu tožnika ni sledilo. V presojo, ali je zakonska ureditev bolj ali manj primerna, pa se sodišče ne more spuščati, ampak je to stvar zakonodajalca.

23Sodišče pripominja, da je sicer nespretno formulirano 2. točko izreka izpodbijane odločbe mogoče (in treba) razumeti v smislu določbe tretjega odstavka 4. člena ZDKG, torej zgolj kot ugotovitev oziroma opozorilo, da se na podlagi odločbe, kot je bila izdana v obravnavanem upravnem postopku, na nepremičninah, ki so po odločbi zajete v zaščiteno kmetijo, v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše zaznamba o zaščiteni kmetiji in bo zato po pravnomočnosti odločba predložena zemljiški knjigi. Tako takšne izreke v primerljivih zadevah razume tudi ustaljena sodna praksa (in zato vanje ne posega).

24Morebitne pisne pomote v izpodbijani odločbi (če gre za to pri npr. navedbi naslova tožnika v izreku te odločbe) je mogoče kadarkoli popraviti s sklepom iz 223. člena ZUP in zato ne gre za razlog, ki bi utemeljeval odpravo odločbe.

25Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in da ima podlago v zakonu. Pravilen je bil tudi postopek njene izdaje: tožniku je bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in da predstavi svoja stališča; izdana odločba pa je bila nato primerno obrazložena tako, da so razvidni za odločitev bistveni razlogi, z navedbo katerih sta se upravna organa tudi smiselno opredelila do relevantnih tožnikovih navedb. Sodišče je tako tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

26Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja v tožbi predlaganih dokazov (prvi odstavek ter 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, so bila na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve ugotovljena že v upravnem postopku in teh ugotovitev tožnik konkretizirano niti ne prereka. V tožbi predlagani dokazi, kot so zaslišanje tožnika, njegove žene ter sinov, pogodba o razdelitvi skupnega premoženja z dne 30. 7. 2015, darilna pogodba z dne 30. 7. 2015, sklepi Dn 181456/2015 z dne 9. 9. 2015, Dn 181479/2015 z dne 9. 9. 2015 in Dn 181493/2015 z dne 10. 9. 2015 in urgenca z dne 8. 9. 2015 glede odobritve darilne pogodbe z dne 30. 7. 2015 (pa tudi tožbi priložen izpisek iz matičnega registra z dne 29. 7. 2015 o sklenjeni zakonski zvezi po obrazloženem na odločitev ne morejo vplivati. Tudi sicer teh šele v tožbi predlaganih dokazov, za katere tožnik ne utemelji, zakaj jih ni predlagal že v upravnem postopku, v upravnem sporu, kot je bilo tudi že povedano, ni mogoče upoštevati. Kolikor gre pri tem za dejstva oziroma dokaze iz časa po izdaji izpodbijane odločbe, že iz tega razloga za presojo, kot tudi že rečeno, niso relevantni. V tožbi se nadalje povsem pavšalno kot dokaz predlaga vpogled v ZK, ne da bi bilo opredeljeno, katera konkretna pomembna dejstva naj bi se s tem dokazovala. Kot dokaz je v tožbi navedeno tudi "ZK izpiski 5x", le-ti tožbi niso bili priloženi; kolikor je s mišljeno dokazovanje vpisanih hipotek na petih nepremičninah, je bilo tudi že povedano, da te navedbe (in posledično z njimi povezani dokazi) na odločitev ne morejo vplivati.

K II. točki izreka:

27Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.