UPRS Sodba I U 1124/2017-21

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija) izvajalcu zdravstvenih storitev (tožniku) naložila odpravo ugotovljene nepravilnosti, to je zdravniškega spričevala o dela zmožnosti za delovno mesto bolničar – spremljevalec, izdanega 12. 9. 2016 in se A.A. (predlagatelj) ponovno pozove na opravljanje zdravniškega spričevala glede dela zmožnosti za delovno mesto bolničar – spremljevalec na stroške izvajalca zdravstvenih storitev. Predlagatelj stroškov postopka ni prijavil. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj 21. 10. 2016 vložil zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic v zvezi z izdajo zdravniškega mnenja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana (v nadaljevanju KI MDPŠ), do katere naj bi prišlo 16. 8. 2016. Predlagatelj se je 22. 7. 2016 na podlagi razpisa prijavil na prosto delovno mesto bolničar – spremljevalec za določen čas. Dne 16. 8. 2016 je bil napoten na zdravstveni pregled v KI MDPŠ, kjer ga je obravnavala asist. dr. B.B., dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa, ki mu je naložila opravo dodatnih preiskav, med drugim tudi urina na Inštitutu za sodno medicino. Predlagatelj je še isti dan oddal napotnico na Inštitutu za sodno medicino, kjer je čakal od 14. do 15. ure na dežurnega zdravnika, ki pa ga ni bilo. Z napotnico se je vrnil naslednji dan (17. 8. 2016) in oddal urin. Dne 15. 9. 2016 je prejel mnenje - zdravniško spričevalo, v katerem je bilo navedeno, da ocene ne more podati, ker preiskav ni opravil po protokoli v zahtevanem terminu.

2V postopku pred Komisijo so bili zaslišani: predlagatelj A.A., prof. dr. C.C., zaposlen na Inštitutu za sodno medicino (v nadaljevanju ISM), kot dežurni zdravnik na terenu, D.D., vodja kadrovske službe v UKC, B.B., predstojnica KI MDPŠ, E.E., zaposlena na ISM in F.F., zaposlena kot medicinska sestra na KI MDPŠ. Prof. dr. C.C., zaposlen na ISM, je navedel, da mu ni poznano, kakšna so Navodila KI MDPŠ glede opravljanja pregledov, seznanjen pa je, da prihajajo iskalci zaposlitve ob različnih terminih. Pri enkratnih uživalcih mehkih drog lahko 24 ur spremeni izid, da postane rezultat negativen, nikakor pa ne pri kroničnih uživalcih in pri trdih drogah. V urinu ostanejo sledi uživanja trdih drog dalj časa, tudi THC ostane po nekaj tednov. Izpovedal je tudi, da ne ve, da obstaja kakšen protokol oz. vrstni red opravljanja pregledov in da se uradno delovni čas zaključi ob 14. uri, od takrat dalje pa dela le še dežurni zdravnik. Prav tako ne vidi potrebe po takojšnem pregledu, saj so rezultati pri kroničnih uživalcih psihoaktivnih substanc vidni še po treh tednih. Meni tudi, da ni razlike med izvidom, narejenim ob 9. uri, ob 11. uri ali pa ob 14. uri. F.F., zaposlena na ISM, je zanikala, da bi imeli tu kakšna navodila, da se mora opraviti določen pregled takoj. Izpovedbe ostalih oseb so navedene na straneh 2 in 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

3Po izvedenem ugotovitvenem postopku je Komisija ugotovila, da je izvajalec zdravstvenih storitev (tožnik) kršil dolžno ravnanje in predlagatelju, A.A. ni pojasnil splošnih informacij in splošnih zahtev o tem, kakšni vrstni red pregledov zahteva oz. o tem ne obstaja nikakršen pravilnik. Iz zaslišanja prof. dr. C.C. pa izhaja, da je vztrajanje pri pregledu na ISM istega dne ob določeni uri brez potrebe, glede na zmožnost ugotavljanja psihoaktivnih substanc v urinu tudi dlje časa po zaužitju. Glede na navedeno, je prišlo do kršitve pacientove pravice do splošnih informacij. Prav tako ni podane pravne podlage za neupoštevanje izvida ISM, kar se je zgodilo pri izdaji zdravniškega spričevala, iz katerega je razvidno, da KI MDPŠ izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delovno mesto ne more podati, ker preiskovalec ni opravil pregleda po protokolu v zahtevanem terminu in sicer pregleda na ISM. Naknadno pa je bilo ugotovljeno, da pravilnika oz. protokola sploh ni, prav tako pa tudi, da ura oz. čas odvzema urina z razliko 24 ur bistveno ne vpliva na izvid, ki ga opravi ISM. Zato je Komisija skladno s 1. alinejo drugega odstavka 78. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) sprejela izpodbijani ukrep.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in prvenstveno ugovarja, da Komisija za izdajo izpodbijanega sklepa ni bila pristojna, za kar se sklicuje na 17. člen Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih, po katerem imata delavec in delodajalec pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu pri posebni zdravniški komisiji. Tožnik ugovarja napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Komisija je poseben organ, ki samostojno izdaja posamične uradne akte, skladno z določbami ZPacP. Subsidiarno uporablja v postopku določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic je opravil tožnik (UKC) pred pristojno osebo, ki je izvedla ustno obravnavo, vendar dogovor o rešitvi spora ni bil sklenjen. Na ustni obravnavi je bil izdelan zapisnik s pojasnilom asist. dr. B.B., dr. med. Naveden je bil tudi pravni pouk o možnosti vložitve zahteve za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic na Komisijo. Vlagatelj je drugo zahtevo za varstvo pacientovih pravic na Komisijo vložil 21. 10. 2016. Po končanem postopku pa je Komisija 19. 4. 2017 izdala sklep, ki ima lastnost posamičnega upravnega akta, ki pa je nezakonit, saj ni pravilno uporabila pravil postopka, ZUP, ZPacP in Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) kakor tudi ne Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev.

5Tožnik meni, da zapisnik Komisije ni bil izdelan skladno z 78. členom ZUP, ker udeleženci, še posebej zaslišane priče, zapisnika niso imele možnosti pregledati in nanj podati pripomb. Zapisnik tudi ne vsebuje navedbe, da je bil prebran in da ni bilo nobenih pripomb. Vsaki od zaslišanih prič bi morala tožena stranka dati možnost, da si zapis prebere in nato pod svojim pričanjem lastnoročne podpiše, česar pa toženka ni storila. Po mnenju tožnika je bil napačno uporabljen ZPacP, ZVZD-1 in Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, kar v tožbi podrobneje pojasni. Tožnik toženi stranki tudi očita, da se do trditev in argumentov tožnika ni opredelila. Predlagatelju je bilo v postopku pojasnjeno, da v primeru nezadovoljstva z vsebino zdravniškega spričevala lahko vloži zahtevo za strokovno ali postopkovno presojo izdanega zdravniškega spričevala pri posebni zdravniški komisiji, kot to določa 17. člen Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev. To posebno zdravniško komisijo je imenovalo Ministrstvo za zdravje, nanjo pa lahko vloži pritožbo vsak delavec ali delodajalec, ki z mnenjem specialista medicine dela na prvi stopnji ni zadovoljen. Predlagatelj pa ni vložil ugovora na posebno zdravniško komisijo. ZVZD-1 je v delu, ki se nanaša na preventivne zdravstvene preglede delavcev v razmerju do ZPacP specialni in novejši zakon, in tako derogira ZPacP. Glede na navedeno, bi morala zadevo obravnavi posebna zdravniška komisija, kot to določa 17. člen Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev. Postopek bi morala Komisija s sklepom ustaviti, kot to določa 23. člen ZUP. Toženka se ni izrekla do tožnikovih očitkov glede stvarne pristojnosti Komisije in tudi ne glede dejstva, da bi morala v predmetni zadevi uporabiti specialne določbe ZVZD-1 in Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev ter postopek pred Komisijo s sklepom ustaviti.

6Tožnik ugovarja tudi, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik ni kršil svoje obveznosti do pojasnil splošnih informacij in splošnih zahtev o tem, kakšen vrstni red zahtev obstaja. Ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev načela proste presoje dokazov. Napačna je tudi ugotovitev, da pravilnik oz. protokol ne obstaja. Gre za strokovno monografijo z naslovom Testiranje na prisotnost prepovedanih psihoaktivnih snovi avtorjev, ki jih navaja. S strani asist. dr. B.B., dr. med. pa je bila ponovljena trditev tudi na ustni obravnavi, da je bil vlagatelj zahteve jasno ustno obveščen, da mora iti najprej na preiskavo urina na ISM in šele nato na Polikliniko v laboratorij, rentgen, itd. Iz zapisnika izhaja, da je tudi F.F., med. sestra na KI MPDŠ, vlagatelju zahteve dala podobna navodila, Komisija pa se do tega ni izjasnila, marveč je v nasprotju z navedbami ugotovila, da ne obstaja nikakršen pravilnik, kar pa je napačno. V zvezi z neupoštevanjem izvida ISM tožnik navaja, da iz zaslišanja priče prof. C.C. izhaja, da je vztrajanje pri pregledu na ISM istega dne ob določeni uri brez potrebe, glede na zmožnost ugotavljanja psihoaktivnih substanc v urinu dalj časa po zaužitju. S tem v zvezi tožnik navaja, da je delodajalec z internimi pravili zavezan k ničelni toleranci na PAS in k spoštovanju 51. člena ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. To pomeni tudi v primeru, ko se kandidate za delovno mesto ali že zaposlene delavce napoti na odvzem urina za preverjanje prisotnosti PAS. Namen delodajalca ni ugotoviti, ali je kandidat oz. zaposleni kronični uživalec ali zgolj enkratni občasni uživalec PAS, temveč ali je na podlagi testa urina pri kandidatu oz. zaposlenemu mogoče ugotoviti prisotnost PAS v telesu. Tožnik meni, da je bil vlagatelj zahteve pravilno seznanjen s postopkom in načinom izvedbe odvzema urina za preverjanje prisotnosti PAS na ISM. Tožnik ugovarja tudi navedbam priče prof. C.C., da je vztrajanje pri pregledu na ISM istega dne ob določeni uri povsem brez potrebe, glede na zmožnost ugotavljanja prepovedanih substanc v urinu, saj te obstajajo dalj časa v telesu po zaužitju. Tožnik meni, da je toženka ob selektivnem upoštevanju navedbe te priče sprejela napačen sklep o dejanskem stanju in kršila načelo proste presoje dokazov ter načelo enakega varstva pravic. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, ker ga ni izdal pristojni organ oz. podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi, ker v postopku za njegovo izdajo zakon oz. na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. Posledično so bili dokazi presojeni zmotno, ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisov, dejstva so v bistvenih točkah nepopolni ugotovljena, na podlagi vsega tega pa je bil narejen tudi napačen sklep glede dejanskega stanja.

7Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da očitanih procesnih kršitev ZUP ni bilo. Tekom postopka so priče bile navzoče pri povzemanju njihovih izpovedb. Vse njihove pripombe so bile neposredno vnesene v zapisnik, zaradi tehnične nezmožnosti pa niso bile natisnjene posamezne izpovedbe prič. To pa ne pomeni, da priče niso bile seznanjene z vsebino, saj so poslušale neposredno glasen narek zapisnika in povzetek njihovih izpovedb in niso imele nič za dodati. Tožnik je vodil prvo obravnave po ZPacP in tudi predlagatelja s pravnim poukom napotil, da lahko predlaga drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred Komisijo. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 26. 9. 2016 je jasno razvidno, da je predlagatelj vložil zahtevo za varstvo po ZPacP. Tožnik kot izvajalec zdravstvenih storitev je v okviru prve obravnave kršitve pacientovih pravic tudi izvedel ustno obravnavo, pri čemer pa ni vodil postopka v skladu z ZPacP, saj je v nasprotju s 62. členom ZPacP vodil obravnavo izključno med vlagateljem in njegovo zastopnico ter pristojno osebo za prvo obravnavo zahtev za varstvo pacientovih pravic in strokovnim sodelavcem v uradu za pritožbe in pohvale pri tožniku. Prve obravnave kršitve pacientovih pravic tožnik ni opravil v skladu z ZPacP. Glede na to, da gre za vlagatelja zahteve in za varstvo pacientovih pravic in je predmet obravnavanja varstvo pacientovih pravic, je bilo potrebno uporabiti ZPacP. Predmetni postopek je bil pravilno voden po ZPacP, saj navedeni zakon ureja pacientove pravice, ne pa pravice izvajalcev zdravstvenih storitev. Toženka sodišče predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožnik v pripravljali vlogi ugovarja postopkovne kršitve glede na to, da zapisnika niso podpisale vse zaslišane priče. Dejstvo, da je tožečo stranko zastopal pravni zastopnik, na to ne more imeti vpliva. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik tudi navaja, da lahko pacient vloži prvo zahtevo za varstvo pacientovih pravic iz dveh razlogov, in sicer: če meni, da so mu bile kršene pacientove pravice zaradi neustreznega odnosa zdravstvenih delavcev oz. zdravstvenih sodelavcev (prvi odstavek 59. člena ZPacP) in zaradi neustreznega ravnanja zdravstvenih delavcev oz. zdravstvenih sodelavcev pri nudenju zdravstvene oskrbe (drugi odstavek 59. člena ZPacP). Predlagatelj A.A. je v svoji zahtevi navajal očitke v zvezi s postopkom izdelave zdravniškega spričevala. Nezadovoljen je bil z odnosom zdravnice asist. dr. B.B., dr. med., kar je bil glavni razlog, da je bil v konkretni zadevi izveden postopek s prvo zahtevo. Ne drži trditev toženke, da tožnik ni predlagatelja napotil na uporabo drugega materialnega prepisa, in sicer Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev. Ne drži očitek toženke, da je bil preiskovanec napačno napoten, da vloži zahtevo za drugo obravnavo, saj je skladno z določili šestega odstavka 62. člena ZPacP naloga pristojne osebe, da pacienta pouči o možnosti vložitve druge zahteve. Prva obravnava je bila opravljena skladno z ZPacP, kar podrobneje pojasni. Tožnik tudi navaja, da ni prišlo do kršitev splošnih informacij in da ni šlo za samovoljno ravnanje izvajalca zdravstvenih storitev. Z izpodbijanim sklepom je bil kršen namen obravnave kršitve pacientovih pravic, ki izhajajo iz drugega odstavka 47. člena ZPacP. Sklicuje se na tretji odstavek 78. člena ZPacP, katerega vsebino navaja. Opozarja tudi na določbe 76. člena in 77. člena ZPacP. Tožnik vztraja pri svoji prvotnih navedbah in dokaznih predlogih in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi, ker ga ni izdal pristojni organ oz. podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi, saj v postopku za njegovo izdajo zakon, na zakon odprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. Posledično so bili dokazi presojeni zmotno, ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisov, dejstva so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, na podlagi vsega tega pa je bil narejen napačen sklep glede dejanskega stanja.

9Tožba ni utemeljena.

10Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi Komisije, navedenimi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito izrekla ukrep zaradi ugotovljene kršitve pacientovih pravic. Seznam pacientovih pravic vsebuje 5. člen ZPacP. Med njimi je tudi pravica do obveščenosti. V predmetnem postopku vlagatelj zahteve za varstvo pacientovih pravic, A.A. ni bil zadovoljen z informacijami, ki jih je dobil v zvezi z opravljanjem zdravniškega pregleda v KI MDPŠ za pridobitev zdravniškega spričevala o dela zmožnosti za delovno mesto bolničar – spremljevalec. Med strankama je sporno ali je v zadevi prišlo do kršitve pacientove pravice do splošnih informacij. Vrsto odločitev Komisije, ki jih lahko sprejme Komisija po izvedenem postopku druge obravnave kršitve pacientovih pravic določa 78. člen ZPacP. Med drugim je v 1. alineji drugega odstavka 78. člena ZPacP navedena tudi odločitev Komisije, s katero lahko izvajalcu zdravstvenih storitev naloži odpravo ugotovljenih nepravilnosti, kar je v danem primeru Komisija tudi storila.

12Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov očitek, da zadeve ni obravnaval pristojen organ in da ni uporabil pravilnega materialnega zakona. Tožnik ugovarja, da je ZVZD-1 v delu, ki se nanaša na preventivne zdravstvene preglede delavcev v razmerju do ZPacP specialni in novejši zakon, in tako derogira ZPacP. Po presoji sodišča nima prav tožnik ko meni, da bi morala predmetno zadevo obravnavati posebna zdravniška komisija iz prvega odstavka 17. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev in pri tem kot materialno pravo uporabiti ZVZD-1. Po mnenju sodišča sta ZVZD-1 in ZPacP zakona, ki obravnavata različno materijo. ZVZD-1 glede na določbo 1. člena določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. ZPacP pa glede na določbo 1. člena določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke za uveljavljanje teh pravic, kadar so kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti. Delavec in delodajalec imata v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev pravico zahtevati presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu. V obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer, marveč za varstvo pacientovih pravic, kot so navedene v 5. členu ZPacP. V predmetni zadevi gre za kršitev pacientovih pravic s strani izvajalca zdravstvenih storitev. Konkretno je šlo za kršitev dolžnega ravnanja izvajalca zdravstvenih storitev, ki predlagatelju ni pojasnil splošnih informacij in splošnih zahtev o tem, kakšni vrstni red pregledov zahteva.

13Po presoji sodišča pa tožnik utemeljeno ugovarja, da zapisnik Komisije ni bil izdelan skladno z 78. členom ZUP, ker udeleženci, še posebej zaslišane priče, zapisnika niso imele možnosti pregledati in nanj podati pripomb. Vendar pa so bile tekom postopka priče navzoče pri povzemanju njihovih izpovedb. Vse njihove pripombe so bile neposredno vnesene v zapisnik. Priče so bile seznanjene z vsebino zapisnika, saj so poslušale neposredno glasen narek zapisnika in povzetek njihovih izpovedb in niso imele nič za dodati. Glede na navedeno, po presoji sodišča očitana kršitev pravil postopka ni bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

14Tožnik ugovarja tudi navedbam priče prof. C.C., da je vztrajanje pri pregledu na ISM istega dne ob določeni uri povsem brez potrebe, glede na zmožnost ugotavljanja prepovedanih substanc v urinu, saj te obstajajo dalj časa v telesu po zaužitju. S tem v zvezi tožnik navaja, da je delodajalec z internimi pravili zavezan k ničelni toleranci na PAS in k spoštovanju 51. člena ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. To pomeni tudi v primeru, ko se kandidate za delovno mesto ali že zaposlene delavce napoti na odvzem urina za preverjanje prisotnosti PAS. Namen delodajalca ni ugotoviti, ali je kandidat oz. zaposleni kronični uživalec ali zgolj enkratni občasni uživalec PAS, temveč ali je na podlagi testa urina pri kandidatu oz. zaposlenemu mogoče ugotoviti prisotnost PAS v telesu. Glede na izvajanje prof. C.C., ki je strokovnjak na tem področju in v katerega izjavo sodišče ne dvomi, po presoji sodišča predhodno navedeni tožnikovi ugovori na odločitev ne morejo imeti vpliva. Na pravilnost odločitve pa bi imel brez dvoma vpliv obstoj posebnega pravilnika ali pa navodila, s katerim bi morali biti pacienti seznanjeni, z natančnim opisom zaporedja opravljanja posameznih preiskav, ki pa ga toženka nesporno ni imela. Monografija, na katero se sklicuje toženka, pa predstavlja strokovno literaturo in tako ne gre za interni podzakonski splošni upravni akt. Po povedanem je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da ima tožnik pravilnik oz. protokol, ker naj bi to materijo obravnavala strokovna monografija z naslovom Testiranje na prisotnost prepovedanih psihoaktivnih snovi.

15Tožnikov ugovor, da so bili v predmetni zadevi zmotno presojeni dokazi in da so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisov ter v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, na podlagi vsega tega pa je bil narejen tudi napačen sklep glede dejanskega stanja pa je pavšalen, saj ga tožnik v ničemer ne pojasni.

16Dejansko stanje v zadevi je po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).