VSK Sklep II Ip 145/2018

I. Pritožbi zoper sklep z dne 10. 1. 2018 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni, tako da se ugovoru dolžnikov delno ugodi in se sklep o izvršbi, opr. št. I 4/2017 z dne 17. 1. 2017, razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave že obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dne 30. 1. 2013 do 24. 12. 2014 v višini 2.971,89 EUR in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zoper sklep z dne 10. 1. 2018 zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep z dne 31. 1. 2018 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 10. 1. 2018.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 31. 1. 2018 se pridrži za končno odločbo.

Glede sklepa z dne 10. 1. 2018

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnikov zavrne (I. točka izreka), da mora upnik dolžnikoma v roku osmih dni povrniti 153,55 EUR izvršilnih stroškov stroškov (II. točka izreka), in da se predlog drugega dolžnika, da obdrži pravico do bivanja v prodani nepremičnini zavrne (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje drugi dolžnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe, saj je upnikov predlog sam s seboj v nasprotju. Upnik se namreč v predlogu sklicuje na notarski zapis S. K. iz R., opr. št. SV 537/2010, katerega pa dolžnika nikoli nista podpisala in ga upnik k predlogu tudi ni predložil. Zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bilo nesporno, da je bil predlog za izvršbo podan na podlagi notarskega zapisa A. R. iz I.. Nadalje ugovarja zastaranju terjatve upnika, in sicer tako glavnice, kot tudi pogodbenih in zakonskih zamudni obresti (vsi obroki po 4.669,91 EUR), ki so zapadle pred 17. 1. 2014. Gre namreč za izterjavo anuitet, ki zapadejo v tri letnem zastaralnem obdobju. O tem se sicer sodišče prve stopnje niti ni izreklo, zato je bila kršena dolžnikova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede pripoznave dolga, na katero se sklicuje upnik, pa drugi dolžnik opozarja, da dogovora o sanaciji obveznosti sam ni sklenil in podpisal, zato zanj ne velja. Upnik tudi ni pravilno odstopil od pogodbe, zato terjatev po izvršilnem naslovu ni zapadla. Opomin pred odstopom od pogodbe dolžnikoma ni bil poslan, niti ga ni podpisala pristojna oseba (zakoniti zastopnik upnika), med dokazi pa se upnik sklicuje tudi na opomin poslan družbi V. d.o.o., o čemer pa se sodišče prve stopnje ne izreče. Hkrati notarskega zapisa in posojilne pogodbe ni podpisala pooblaščena oseba upnika, zato posojilna pogodba ni bila niti sklenjena. Upnik pa je tudi s predlogom presegel višino glavnice, kot je bila dolžniku izročena po posojilni pogodbi. V predlogu za izvršbo namreč zahteva glavnico v višini 609.439, 47 EUR, posojilna pogodba pa je sklenjena za glavnico 550.000 ,00 EUR in za to višino je tudi zavarovana terjatev. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni bil postavljen sodni izvedenec v zvezi z ugovori dolžnika, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov glede druge in tretje točke izreka. Napačna pa je tudi odločitev o stroških, saj dolžniku niso bili priznani stroški za ugovor in dve pritožbi, temveč samo za eno pritožbo, upniku pa ne bi smeli biti priznani stroški odgovora na ugovor.

3Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval navedbam drugega dolžnika in predlagal njeno zavrnitev ter povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Na večino pritožbenih očitkov je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (glede pomotnega sklicevanja upnika v navedbah predloga za izvršbo, odstopa od pogodbe in zapadlosti upnikove terjatve ter izvršljivosti notarskega zapisa, glede neizvedbe predlaganih dokazov ter višine upnikove terjatve, ki je obsežena v predlogu in posledično sklepu o izvršbi z dne 17. 1. 2017), pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz upnikovega predloga in k predlogu predloženih listin (amortizacijskega načrta k pogodbi št. 222200124 in kartic odprtih postavk) jasno izhaja, da upnik kot glavnico v višini 609.439,47 EUR izterjuje neplačane zneske po amortizacijskem načrtu, ki zajemajo glavnico in pogodbene obresti v obliki mesečnih anuitet ter obračunane zakonske zamudne obresti, zaradi česar ne drži pritožbeni očitek o prekoračitvi terjatve iz izvršilnega naslova.

6Vezano na veljaven odstop od pogodbe in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz opomina pred odstopom od pogodbe in obvestila o odstopu od pogodbe, ki sta bila vročena obema dolžnikoma (kar izhaja iz potrdil o oddaji pošiljke in s strani dolžnikov podpisanih povratnic - priloge A2 in A3 spisa) razvidno, da je upnik oba dolžnika pisno opozoril o neporavnanih obveznostih po pogodbi, dodatnem roku za izpolnitev, datumu odstopa od pogodbe in posledično zapadlosti celotne terjatve, s čimer so izpolnjene vse predpostavke za izvršljivost notarskega zapisa po 1. odst. 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in posledično podani vsi pogoji za dovolitev izvršbe zoper oba dolžnika. Očitno je torej, da gre pri navedbi dokaza – dopisa družbi V. d.o.o. za pomotni zapis v predlogu upnika, ki pa na predhodno ugotovljeno dejansko stanje nima nikakršnega vpliva. Enako pa tudi ne dejstvo, kdo je podpisnik upnikovih opominov, saj njihova veljavnost ni pogojena s podpisom zakonitega zastopnika, za slednjega pa tudi sicer podeljeno pooblastilo ni sporno, zaradi česar o prekoračitvi pooblastil (72. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in posledično neveljavnosti izdanih listin upnika ni mogoče govoriti. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sicer drži pritožbeni očitek, da drugi dolžnik kot porok ni podpisal dogovora o saniranju obveznosti z dne 15. 3. 2016¹, kar pa pomeni zgolj to, da se sama obveznost drugega dolžnika po izvršilnem naslovu ni spremenila², to pa ne vpliva na veljavnost odstopa upnika od pogodbe in posledično zapadlost celotne terjatve, prav tako pa tudi ne na samo zastaranje obveznosti dolžnikov, o čemer pa bo več pojasnjeno v nadaljevanju.

7Glede neposredno izvršljivega notarskega zapisa posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je izvršilno sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne sme spuščati. Ob dovolitvi izvršbe tako izvršilno sodišče presoja zgolj primernost izvršilnega naslova za izvršbo po prvem odstavku 21. členu ZIZ³, saj je izvršilni postopek namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, tako kot se glasi. Iz tega razloga so vse pritožbene trditve vezane na neobstoj pooblastila za sklenitev posojilne pogodbe (v fazi pred njeno oblično sklenitvjo pred notarjem) in posledično neveljavnost le-te pravno nepomembne in se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo⁴.

8Deloma utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem upnikove terjatve. V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov, saj se je sodišče prve stopnje do zastaranja terjatve opredelilo, vendar je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, saj je lastnost judikatne terjatve priznalo celotni terjatvi upnika, kar pa ni pravilno. Kot je namreč pritožbeno sodišče v predmetni zadevi že pojasnilo (sklep II Ip 409/2017 z dne 16. 11. 2017; list. št. 94-95 spisa), predstavlja zgolj terjatev iz naslova anuitet (glavnica in pogodbene obresti, vključno s preostankom zapadle terjatve iz tega naslova) judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ). Le-ta se od zapadlosti prvega obroka anuitete po amortizacijskem načrtu (11. 6. 2010) še ni iztekel, zato terjatev upnika, ki se nanaša na predhodno že zapadle mesečne anuitete oziroma na preostanek zapadle terjatve⁵, še ni zastarala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba pa pravilno izpostavlja, da deset letni zastaralni rok ne velja za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V času sklenitve notarskega zapisa namreč le-te še niso bile gotove (ugotovljene), zato zanje ne velja atribut judikatne terjatve. Zakonske zamudne obresti tako predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. Upoštevaje navedeno in glede na ugovor zastaranja⁶, je tako ugotoviti, da so v predmetni zadevi zastarale vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred potekom treh let od vložitve predloga za izvršbo, kar glede na predloženi obračun zakonskih zamudnih obresti iz kartice odprtih postavk upnika (priloga A5 spisa)⁷, predstavlja vse obračunane zakonske zamudne obresti od dne 30. 1. 2013 do 24. 12. 2013 (datum zapadlosti dokumenta 11. 1. 2014) v znesku 2.971,89 EUR. V tem delu tako izvršba zoper dolžnika ni dopustna.

9Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep nima razlogov za odločitev v II. in III. izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč povsem zadostno obrazložilo razloge za odločitev o stroških postopka in zavrnitvi predloga drugega dolžnika, da obdrži pravico do bivanja v prodani nepremičnini, zato se sklep da preizkusiti, dolžnika pa bi se lahko zoper takšno odločitev tudi konkretizirano pritožila. Zoper odločitev o odmeri stroškov (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) sta tudi nenazadnje se pritožila, zato je pritožba v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju.

10Tudi glede izpodbijane stroškovne odločitve ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je dolžnik upravičen do stroškov ugovora in stroškov dveh pritožb, s katerima je uspel. Odločilno načelo, ki ga mora sodišče pri odločanju v ponovljenem postopku upoštevati, je namreč načelo končnega uspeha v ugovornem postopku⁸ in ne dejstvo, da je dolžnik tekom postopka s pritožbo sicer dosegel razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je tako napačno dolžniku priznalo stroške v zvezi z eno pritožbo, saj je bil dolžnikov ugovor (in predlog za bivanje v prodani nepremičnini) s končno odločbo zavrnjen. Pravilno je zato sodišče prve stopnje priznalo zgolj upnikov strošek odgovora na ugovor, ki je bil za izvršbo potreben (peti odstavek 38. člena ZIZ), z upoštevanjem tega pa bi moral biti dolžnik tisti, kateremu bi bilo naloženo povračilo izvršilnih stroškov in ne upnik. Ker pa se slednji zoper stroškovno odločitev ni pritožil, pritožbeno sodišče glede na načelo prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni spreminjalo.

11Odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga drugega dolžnika, da obdrži pravico do bivanja v prodani nepremičnini. Pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu soglaša in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožba pa tudi sicer konkretno ne pove, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna, s pavšalnim očitkom, da so podani zakonski pogoji za bivanje drugega dolžnika v morebitno prodani nepremičnini, pa ne more uspeti.

12Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo zgolj v delu, ki se nanaša na zastaranje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ter v zvezi s tem odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Ker dolžnik s pritožbo v večini ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja tudi za upnika, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato s tem povezani stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

Glede sklepa z dne 31. 1. 2018

14Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršilni postopek nadaljuje z novim upnikom K. L. d.o.o. - Skupina N. K. - v likvidaciji, matična številka: 5.

15Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje drugi dolžnik. V pritožbi navaja, da niso podani zakonski pogoji za vstop novega upnika, saj se lahko vstop novega upnika dovoli le na predlog novega upnika in ne predlog starega, poleg tega pa je stari upnik izbrisan z dnem 26. 1. 2018 in so pooblastila njegovega pooblaščenca prenehala, zato bi bilo potrebno vlogo za vstop novega upnika v postopek zavreči. Pa tudi sicer sklep o izbrisu starega upnika iz sodnega registra še ni pravnomočen. Dolžnik tudi ni dal soglasja za vstop novega upnika, niti mu ni bila dana možnost izjave glede predloga za vstop novega upnika, kar predstavlja kršitev kontradiktornosti postopka.

16Pritožba je utemeljena.

17Pritožbeno sodišče uvodoma v okviru meja preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišče prve stopnje izdalo v nepravilni sestavi. ZIZ v 6. členu ureja sestavo sodišča prve stopnje, pri čemer je predpisano pravilo, da izvršilni postopek na prvi stopnji vodi in izdaja odločbe sodnik posameznik, določene zakonsko predvidene sklepe pa lahko izdajata tudi sodniški pomočnik in strokovni sodelavec. 6. člen ZIZ izrecno ne navaja, da lahko sklep o vstopu novega upnika v postopek izda strokovni sodelavec. Ker sklep o vstopu novega upnika pomeni subjektivno spremembo sklepa o izvršbi na upniški strani (je konstitutiven), ne predstavlja niti vmesnega procesnega sklepa⁹, ki bi ga na podlagi prvega odstavka 6. člena ZIZ sicer lahko izdal strokovni sodelavec, zato je za njegovo izdajo pooblaščen zgolj sodnik posameznik. Ker je v predmetni zadevi izpodbijani sklep izdala strokovna sodelavka, ki takega pooblastila ni imela, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prve točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je že zaradi tega potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

18Ker je že na podlagi zgoraj navedenega pritožba utemeljena, se pritožbeno sodišče v presojo preostalih pritožbenih navedb ni spuščalo, temveč je izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ki se nanaša tako na sklenjeno posojilno pogodbo, kot tudi pogodbo o finančnem leasingu, ki pa ni predmet tega postopka.

²v zvezi s posojilno pogodbo je bil zaradi 12 mesečnega odloga plačil spremenjen le datum končne zapadlosti terjatve (na 11. 5. 2031), kar pa je izgubilo svoj pomen, saj je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani dolžnikov in posledično odstopa upnika od pogodbe celotna terjatev po pogodbi zapadla predčasno.

³izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

⁴upoštevaje tudi dejstvo, da veljavnost izvršilnega naslova (veljavna sklenitev notarskega zapisa) ni predmet pritožbene graje.

⁵ki je zapadel v plačilo po odstopu od pogodbe.

⁶zastaranje glavnic, pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, zapadlih pred 17. 1. 2014.

⁷kateremu dolžnika nista nasprotovala (na zakonske zamudne obresti je vezan le ugovor zastaranja, samega obračuna obresti pa dolžnika nista prerekala).

⁸Prim. VSL sklep I Ip 3063/2014.

⁹Prim. VSL sklep I Ip 5660/2011, VSC sklep II Ip 186/2017.