VSL Sodba I Cp 260/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanjski hiši na naslovu I. 187 in ju izpraznjene oseb in svojih stvari izročiti tožeči stranki ter da sta ji dolžni plačati 90.000,00 EUR uporabnine za uporabo navedenih stanovanjskih hiš, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih obrokov uporabnine, razvidnih iz izreka sodbe. Tožnici je naložilo, da je tožencema dolžna povrniti 4.586,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe. Kot bistveno navaja, da je pravdno sodišče res vezano na pravnomočno odločitev drugega pravdnega sodišča, vendar ne glede vseh navedb, ki jih tisto sodišče navede ali ugotovi v svoji odločitvi. Objektivna vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se lahko izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo odločeno v nekem drugem postopku kot o glavnem vprašanju, vezanost na predhodno odločitev pa nikakor ne zajema ugotovitev v obrazložitvi. V izreku sodbe P 1214/2016-I ni bilo z ničemer pravnomočno ugotovljeno, da je tožničin podpis na medsebojnem dogovoru z dne 22. 8. 2003 res tožničin, ne pa ponarejen, zato bi moralo sodišče v tej zadevi ponovno presojati navedbe tožeče stranke in samo vsebinsko odločati o pristnosti podpisa. Tožeča stranka zahteva, da se v tem postopku izvede dokaz z drugim izvedencem grafološke stroke, saj je nasprotovala uporabi izvedeniškega mnenja dr. D. K. v tem postopku in je zaradi tega kršeno načelo kontradiktornosti. Glede subjektivne vezanosti na že rešeno predhodno vprašanje opozarja, da druga tožena stranka ni bila stranka postopka P 1214/2016-I. Ista sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, bi morala biti po zakonu izločena, saj je odločala tudi o sporu med pravdnima strankama v pravdni zadevi I P 1036/2015. Obe zadevi sta neločljivo povezani, kljub temu, da sta v njih predmet spora dve različni nepremičnini. Sodnica je z odločitvijo v postopku I P 1036/2015 odločila, kakšno je njeno videnje glavnih dokazov oziroma njeno mnenje o pristnosti podpisa tožeče stranke na medsebojnem dogovoru z dne 22. 8. 2003. Sodnica tako o veljavnosti tega dogovora ni več mogla odločati neodvisno in nepristransko.

3Tožena stranka ni dogovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba nima prav, ko vztraja, da bi morala biti sodnica, ki je odločala v sporu med pravdnima strankama, izločena zaradi obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Ker je ista sodnica odločala tudi v sporu med pravdnima strankama v postopku I P 1036/2015, v katerem je predmet spora druga nepremičnina, pritožba meni, da ne more odločati neodvisno in nepristransko, ker naj bi bila obremenjena z okoliščinami in ugotovitvami iz drugega postopka. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica enako trdila že, ko je podala predlog za izločitev sodnice, ki je bil po podatkih spisa (zapisnik o glavni obravnavi 31.8.2017) s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnjen. Tudi sicer okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, ne ustreza nobenemu izmed izključitvenih razlogov iz 70. člena ZPP, ki bi nalagal sodnici, naj ravna v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZPP.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o drugih procesnih kršitvah, predvsem zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca grafološke stroke dr. A. A. oz. s postavitvijo drugega izvedenca grafološke stroke, napačno pa naj bi bilo tudi stališče sodišča glede vezanosti na pravnomočno odločbo istega sodišča v pravdni zadevi P 1214/2016-I. Odločitev v navedeni zadevi je predhodno vprašanje, relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Ker je o njem že pravnomočno odločeno, je sodišče nanj vezano in ga ponovno ne rešuje samo (13. člen ZPP). Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je v pravdni zadevi P 1214/2016-I sodišče odločalo o tem, kdo je lastnik nepremičnine, ki je predmet spora v obravnavani zadevi, ne pa zgolj o tem, kot zmotno meni pritožnica, ali je tožničin podpis na medsebojnem dogovoru z dne 22. 8. 2003 ponarejen ali pa pristen. Izvedba dokaza z zaslišanjem oz. postavitvijo novega izvedenca grafološke stroke v obravnavani zadevi je zato nepotreben dokaz in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo (2. odst. 213. člena ZPP).

7Tožnica z vrnitvenim zahtevkom na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva od tožencev izročitev nepremičnine parc. št. 0000/11, k.o. ... (dva objekta na Iški 187), njej v posest. Prvi pogoj za vrnitveni zahtevek v vindikacijski sodbi je, da ima tožeča stranka na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke. Ta se lahko brani z različnimi ugovori (93. člen SPZ), med katerimi lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je upravičen do posesti stvari. Med ostalim pa seveda lahko ugovarja tudi, da stvar, ki je predmet zahtevka, ni last tožeče stranke, ker je tožena stranka sama postala lastnica (npr. originarno ali na podlagi pravnega posla). V obravnavani zadevi sta toženca med ostalim ugovarjala, da je prva toženka postala lastnica nepremičnine že na podlagi 22. 8. 2003 sklenjene in realizirane darilne pogodbe, vsebovane v listini „medsebojni dogovor“. Na tej podlagi sta se uprla tako lastninski tožbi kot tudi plačilu uporabnine. Odločitev o zahtevku je tako odvisna od predhodnega vprašanja, kdo je lastnik sporne nepremičnine.¹ O tem vprašanju pa je bilo pravnomočno odločeno s sodbo istega sodišča P 1214/2016-I z dne 12. 9. 2016, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku prve toženke na ugotovitev, da sta pravdni stranki 22. 8. 2003 sklenili darilno pogodbo, s katero je tožnica podarila prvi toženki sporne nepremičnine, zato ji mora tožnica izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Iz podatkov zemljiške knjige za parc. št. 0000/11, k. o.... vas izhaja, da je prva toženka na tej podlagi že vknjižena kot lastnica te nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v celoti, saj lahko tožbo za vrnitev stvari vloži samo oseba, ki je lastnik stvari (92. člen SPZ). Tožnica ni dokazala, da ima na nepremičnini, katere vrnitev zahteva od tožencev, lastninsko pravico. Zato ne more od njiju zahtevati niti izročitve nepremičnine niti plačila uporabnine.

8Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo drugih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, komentar dr. V. Rijavec k 13. členu.