VSL Sodba I Cpg 662/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 65185/2014 z dne 20. 5. 2014 se v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odpravka te sodbe, povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.616,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odpravka te sodbe, povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.703,34 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 65185/2014 z dne 20. 5. 2014 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) v celoti ohranilo v veljavi v tretjem odstavku izreka glede stroškov ter delno v drugem odstavku izreka, in sicer glede zneska glavnice 25.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 25.228,83 EUR za obdobje od 1. 5. 2014 do 15. 5. 2014. Sklep o izvršbi je v drugem odstavku izreka razveljavilo glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 255,34 EUR za obdobje od 1. 5. 2014 do 15. 4. 2014 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 2.382,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka, ki naj se naložijo v plačilo tožeči stranki.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka kot štipenditor od tožene stranke kot štipendista zaradi kršitve Pogodbe o štipendiranju št. 11010-273/2010 z dne 20. 12. 2010 (v nadaljevanju: Pogodba o štipendiranju) zahteva povrnitev štipendije, ki jih je toženi stranki nakazala za dvoletni redni študij po programu PhD in Economic Psychology na University ..., Velika Britanija, v višini 12.000,00 EUR za posamezno študijsko leto. Toženi stranki očita, da v nasprotju s pogodbenimi zavezami ni opravila vseh svojih študijskih obveznosti, vključno z oddajo in zagovorom morebitne zaključne naloge, do 30. 9. 2012 (3. člen Pogodbe o štipendiranju) in se neposredno v tridesetih dneh po zaključku izobraževanja zaposlila pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, za čas, kolikor je prejemala štipendijo (12. člen Pogodbe o štipendiranju), zato je upravičena do povrnitve revalorizirane vrednosti izplačane štipendije (11. člen Pogodbe o štipendiranju). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, z izjemo dela obrestnega zahtevka, ugodilo.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o utemeljitvi pristojnosti slovenskega sodišča upoštevaje sedež tožene stranke v Združenem kraljestvu. Med strankama je dosežen izrecen dogovor, da bo spore reševalo pristojno sodišče v Ljubljani (20. člen pogodbe o štipendiranju), glede katerega se je sodišče ustrezno opredelilo in ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 (prenovljena z Uredbo EU št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012) pravilno presodilo, da je ob izkazani prorogaciji podana pristojnost slovenskega sodišča. Navedbe o obstoju morebitne zlorabe močnejšega položaja tožeče stranke in očitno večje povezanosti spora z drugim sodiščem pritožnica izpostavi šele v pritožbi, zato predstavljajo nedopustne novote, do katerih se pritožbeno sodišče ne sme opredeljevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP); prav tako v nasprotju s prepričanjem pritožnice ni mogoče uporabiti doktrine forum non conveniens.¹

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke, tj. zlasti glede dejanskega datuma sklenitve pogodbe dne 20. 10. 2010 (in posledično kasnejšem zaključku študija do 19. 12. 2012), zahteve o pridobitvi doktorskega naziva do dne 30. 9. 2012 in skladnosti pogodbe s temeljnimi človekovimi pravicami, pravnim redom Evropske unije ter določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Relevantne navedbe strank mora sodišče vzeti na znanje in jih preučiti, opredeliti se mu ni potrebno le do tistih navedb, ki so za odločitev nerelevantne ali očitno neutemeljene. Sodišču se do posameznih pritožbenih navedb ne bi bilo treba izrecno opredeljevati tudi, če bi iz siceršnje vsebine sodbe konkludentno izhajalo, da je sodišče to strankino navedbo preučilo in kako se je glede nje opredelilo.² Sodišče prve stopnje se je glede navedb o dejanskem datumu sklenitve pogodbe v izpodbijani sodbi opredelilo, saj je obrazložilo, da je sklicevanje tožene stranke na ta datum oziroma datume nakazil štipendijskih sredstev irelevantno glede na to, da je jasno, da je predmetni doktorski študij trajal dve študijski leti (8. točka obrazložitve). Prav tako ni izostala očitana presoja vsebine pogodbe in ravnanj tožene stranke iz vidika skladnosti s temeljnimi človekovimi pravicami, evropskimi normami in določbami OZ (9., 12. in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8Pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje vsebine pogodbenega razmerja po pravilih OZ, saj je umanjkala presoja fiksnosti dogovorjenega roka. Stranki sta nesporno v 3. členu Pogodbe o štipendiranju dogovorili rok za izpolnitev študijskih obveznosti do 30. 9. 2012.

9Za fiksen pravni posel gre, kadar izpolnitev v določenem roku predstavlja bistveno sestavino pogodbe. Če je dolžnik v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ). Kadar pa izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavine pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena OZ). Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ).

10Čas kot bistvena sestavina je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Po splošno sprejetem stališču sama določitev natančnega časa, v katerem je potrebno opraviti izpolnitev, namreč ne zadošča in to velja tudi tedaj, ko je čas izpolnitve določen z natančnim koledarskim datumom.³ Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je torej v tem, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri takšnih pogodbah volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena.⁴

11Sodna praksa je v podobnih primerih (tj. zahtevkih iz naslova pogodb o štipendiranju) glede vprašanje fiksnosti roka izpolnitve obveznosti neenotna. Tako je pritožbeno sodišče v odločbah VSL I Cp 602/2017 z dne 6. 6. 2017 in VSL I Cp 2128/2017 z dne 8. 11. 2017 zavzelo stališče, da zamuda pri izpolnitvi obveznosti (bodisi dokončanja študija bodisi pravočasne zaposlitve) ne daje podlage za razdrtje pogodbe in (utemeljenost tožbenega zahtevka), potem ko je presodilo, da na fiksnost pogodbe o štipendiranju ni mogoče sklepati niti iz vsebine pogodbe niti iz namena strank ob sklenitvi pogodbe. Da rok za izpolnitev obveznosti v tovrstni pogodbi ni predstavljal bistvene sestavine izhaja tudi iz odločbe VSL I Cp 1518/2014 z dne 13. 2. 2014, s katero je bilo tožeči stranki prisojeno povračilo revaloriziranih zneskov štipendij šele potem, ko je bilo ugotovljeno, da je s postavitvijo dodatnega roka za izpolnitev (študijskih) obveznosti zadostila pogojem iz 105. člena OZ in pogodbenim določilom za odstop od pogodbe. Nasprotnega mnenja je pritožbeno sodišče v zadevi VSL I Cp 2899/2015 z dne 13. 1. 2016, ko navaja, da je pogodbeni rok tridesetih dni, v katerem se mora štipendist po uspešnem zaključku študija zaposliti v RS, vsaj za toliko časa, kot je prejemal štipendijo, nedvoumen in ga je treba upoštevati, kot je v kontekstu pogodbenih določil zapisan. Na neustrezno uporabo razlagalnih določil OZ (glede fiksnosti roka) v zvezi z zadnjo odločbo opozori Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 285/2016 z dne 27. 7. 2017, ki izpostavi, da pravno odločilno okoliščino predstavlja ugotovitev, ali je izpolnitev v pogodbeno določenem roku tako bistvenega pomena, da brez tega pogodba sploh ne bi bila sklenjena.

12Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju vseh v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstvih ob pravilni uporabi materialnega prava glede določil OZ o pravočasnosti izpolnitve (104. in 105. člen) zaključilo (358. člen ZPP), da pravočasna izpolnitev vseh študijskih obveznosti do 30. 9. 2012 ni predstavljala bistvene sestavine pogodbe o štipendiranju. Nesporno med pravdnima strankama namreč je, da je tožena stranka dne 1. 10. 2012 (po izteku izpolnitvenega roka) obvestila tožečo stranko, da je dne 26. 9. 2012 oddala doktorsko nalogo, ne pa jo tudi zagovarjala. O njenem zagovoru dne 12. 12. 2012 in o tem, da je pridobila naziv doktorja znanosti 8. 4. 2013, je tožečo stranko obvestila šele, ko jo slednja 20. 3. 2013 pozvala k predložitvi dokazil. Ker se tožeča stranka ob seznanitvi z zamudo (tj. najkasneje 1. 10. 2012) ni ustrezno odzvala (zahtevala vrnitev danega-štipendije, ker bi bila pogodba zaradi zamude razvezana po zakonu, prvi odstavek 104. člena OZ), niti ni z določitvijo primernega dodatnega roka za izpolnitev študijskih obveznosti (drugi odstavek 104. člena OZ) pokazala, da je čas zanjo bistvena sestavina pogodbenega razmerja in je toženo stranko po poteku izpolnitvenega roka prvič kontaktirala šele 20. 3. 2013, ne da bi ob tem postavila rok za naknadno izpolnitev, je z vsem navedenim konkludentno potrdila, da pravočasnost izpolnitve zanjo ni predstavljala bistvenega pomena (to je tudi dodatno potrdila s svojo navedbo, ko je zatrjevala, da bi tožena stranka lahko predlagala odlog zaključka študija, 9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tako ni pridobila pravice do odstopa od pogodbe zaradi zamude tožene stranke (drugi odstavek 105. člena OZ) in povrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ), torej revalorizirane vrednosti štipendije na podlagi 11. člena Pogodbe o štipendiranju, saj je treba šteti, da je tožena stranka kljub zamudi izpolnila pogodbo (in njen namen), ki je v tem, da štipendist zaključi študij, za katerega mu je podeljena štipendija.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila tudi (nadaljnje) obveznosti iz 12. člena Pogodbe o štipendiranju, po katerem bi morala neposredno po zaključku izobraževanja skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji, za čas, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje oziroma se vpisati v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) in o tem v roku tridesetih dni obvestiti tožečo stranko. Ugotovilo je, da je tožena stranka od aprila 2013 dalje zaposlena kot raziskovalni asistent na ... University.

14Utemeljen je pritožbeni očitek o napačnem (dejanskem) zaključku sodišča prve stopnje glede ne zaposlitve in (neintenzivnega) iskanja ustrezne zaposlitve s strani tožene stranke v Republiki Sloveniji.

15Določba 12. člena Pogodbe o štipendiranju določa, da mora štipendist neposredno po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Sloveniji. Štipendist je dolžan štipenditorju v 30 dneh po zaključku izobraževanja predložiti eno izmed naslednjih dokazil: kopije sklepa o izbiri na delovno mesto, kopijo pogodbe o zaposlitvi, potrdilo delodajalca z navedbo nastopa dela, izjavo o vpisu v register brezposelnih oseb pri Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ).

16Po mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki pri iskanju zaposlitve ni mogoče očitati pasivnosti in je njeno nezaposlenost v Republiki Sloveniji moč pripisati objektivnim razlogom, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Znano dejstvo je, da v letu 2013, ko je bila Slovenija v finančni in gospodarski krizi, ni bilo na voljo prostih delovnih mest za najzahtevnejše poklice, med drugim tudi med strankama ni bilo sporno, da so bile na ZRSZ objave prostih delovnih mest za doktorja znanosti izjemno redke. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka s predstavljenimi aktivnostmi v Sloveniji,⁵ kot so izvedena predavanja, projektna dela, neuspešna prijava na delovno mesto svetovalnega delavca na osnovni šoli, izkazala zadostna prizadevanja za pridobitev zaposlitve v Republiki Sloveniji. Glede na dejstvo, da tožeča stranka kot štipenditor ni zagotovila ustreznega delovnega mesta, toženi stranki ni mogoče očitati namena, da je po zaključku študija iskala zaposlitev zgolj v tujini. Kot je najprej pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil namen Pogodbe o štipendiranju spodbuda k izobraževanju in večji zaposljivosti štipendistov (12. točka obrazložitve). Ni pa življenjski zaključek, da se v primeru, ko pridobljeni izobrazbi ustreznih delovnih mest zaradi gospodarske krize v državi ni in je to splošno znano dejstvo (ki ni bilo sporno), štipenditor teh mest niti ne nudi, od štipendista pa zahteva, da je prijavljen na ZRSZ ali da, kot to zaključi sodišče prve stopnje, opravlja dela, ki ne ustrezajo njegovi izobrazbi. S takšnim zaključkom se izgubi smisel financiranja pridobitve najvišjih akademskih nazivov, saj so (bivši) štipendisti prijavljeni na ZRSZ (torej ne delajo nič in če so upravičeni, prejemajo socialne transferje) ali pa opravljajo dela, za katera niso bili štipendijsko financirani.

17Sicer pa je ob tem dodati, da sedaj veljavni Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1)⁶ prejemnikom štipendij „Ad futura“ določa bistveno daljši izpolnitveni rok in bi primerljiv štipendist za podiplomski študij takšno obveznost sklenitve delovnega razmerja moral izpolniti v desetih letih po zaključku izobraževanja (prim. 2 točka sedmega odstavka 58. člena ZŠtip-1). Ker tridesetdnevni rok v 12. členu Pogodbe o štipendiranju ob izvedbi javnega razpisa in sklenitve pogodbe ni imel niti podlage v takrat veljavnem Zakonu o štipendiranju (ZŠtip)⁷ in sta takšno obveznost določala zgolj Javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2010⁸ in Splošni pogoji poslovanja Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije,⁹ se posledično pojavi tudi vprašanje dopustnosti takšnega določila.¹⁰

18Pritrditi je treba pritožbenim navedbam o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da določila Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), zlasti za konkretni primer relevantni 45. člen o prostem gibanju delavcev, zavezujejo zgolj države članice pri sprejemanju predpisov in ne morejo učinkovati na zasebnopravno razmerje med pravdnima strankama. Upoštevaje sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov.¹¹ Tožeča stranka ne predstavlja osebe zasebnega prava, pač pa osebo javnega prava, zato je v položaju organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.

19Zato je tudi pravilno stališče pritožnice o naravi pogodbe o štipendiranju, saj glede na položaj tožeče stranke, ki je s sklenitvijo pogodbe izvrševala upravno nalogo v javnem interesu, ne gre za pogodbo civilnega prava, za katere je najpomembnejša značilnost oblikovanje pogodbenega dogovora preko dogovarjanj in usklajevanj strank, pač pa gre po svoji vsebini za upravno pogodbo. Toženi stranki je bila po uspešni prijavi na javni razpis izdana odločba o podelitvi štipendije, na tej podlagi pa sta pravdni stranki sklenili pogodbo o štipendiranju, v kateri so bili zapisani pogoji, določeni s strani tožeče stranke, iz vsebine javnega razpisa oziroma splošnih pogojev poslovanja tožnice.¹² Položaj tožene stranke je bil šibkejši.

20Na podlagi vsega navedenega je treba pritožbi ugoditi, zato je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Ob tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi tako sprejete odločitve o pritožbi, se ni bilo treba opredeljevati do skladnosti pogodbenih določil s PDEU in Listino EU o temeljnih pravicah. Niti se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede dogovora o uporabi predpisov izobraževalne institucije in do vsebine Aneksa št. 1 k pogodbi o štipendiranju št. 115000-32/2008 z dne 21. 11. 2008 glede zamrznitve štipendijskega razmerja za (magistrsko) raven „MPhil“.

21Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z ZOdvT¹³ je pritožbeno sodišče toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok višini 591,60 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22% DDV v višini 275,55 EUR, kar skupaj s sodnimi taksami v višini 88,00 EUR znaša 1.616,05 EUR. K temu znesku je zaradi uspeha s pritožbo potrebno prišteti še nagrado za pritožbeni postopek v višini 788,8 EUR (tar. št. 3210) z 22% DDV v višini 173,54, kar skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 741,00 EUR znaša 1.703,34 EUR. Skupni znesek pravdni stroškov tožene stranke tako znaša 3.319,39, ki ga je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Forum non coveniens je doktrina anglosaškega prava, po kateri ima sodišče diskrecijsko pravico, da se izreče za nepristojno kljub temu, da bi po veljavnih pravnih predpisih oziroma sporazuma o pristojnosti bilo pristojno, če ugotovi, da bi bilo primerneje, da o sporu odloča drugo sodišče. Njena uporaba ni skladna s kontinentalnimi pravnimi sistemi kot je slovenski, ki temeljijo na predvidljivosti pravil o mednarodni pristojnosti. O tem: J. Kramberger Škerl: Prorogacija mednarodne pristojnost, Zbornik znanstvenih razprav - LXXII, oktober 2012, str. 166-167.
² Gl. sklep VSRS III Ips 52/2009 z dne 29. 5. 2012.
³ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 568.
⁴ Glej sodbo VSRS II Ips 190/2017 z dne 21. 12. 2017, sodbo VSRS II Ips 127/2015 z dne 9. 12. 2015 in sodbo VSRS II Ips 150/2013 z dne 11. 6. 2015.
⁵ Povzete v prilogi A90, B6, B7.
⁶ Uradni list RS, št. 56/13, s spremembami in dopolnitvami, ZŠtip-1.
⁷ Uradni list RS, št. 59/07 s spremembam in dopolnitvami; ZŠtip.
⁸ Uradni list RS, št. 40/2010.
⁹ Uradni list RS, št. 91/09.
¹⁰ Podobno glej sodba VSL II Cp 2557/2016 z dne 20. 4. 2017.
¹¹ Gl. sodbo C-188/89 z dne 12. 7. 1990 v zadevi Fosters in drugi proti British Gas. O tem: M. Avbelj, Izbrane sodbe Sodišča Evropske skupnosti s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 112.
¹² Tako v podobnem primeru sodba VSL II Cp 2557/2016 z dne 20. 4. 2017.
¹³ V obravnavani zadevi se je postopek začel dne 16. 5. 2014 z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; OT), tj. 10. 1. 2015, zato se za odmero nagrad in materialnih izdatkov v skladu z drugim odstavkom 20. člena OT uporablja Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – Zodv-C; ZodvT).