58. člen ZŠtip-1

Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.

Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek za vračilo štipendije za doktorski študij še ni zapadel, je v skladu s 45. členom PDEU. Ker pogodbeno določilo, da se mora toženec v tridesetdnevnem roku zaposliti v Republiki Sloveniji, nesorazmerno omejuje temeljno svoboščino iz 45. člena PDEU, ga sodišče v skladu z načelom primarnosti in neposrednosti prava EU utemeljeno ni uporabilo. Odločitev sodišča druge stopnje je v skladu z načelom učinkovitosti prava EU (načelo "effet utile").

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da določila Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti za konkretni primer relevantni 45. člen o prostem gibanju delavcev, zavezujejo zgolj države članice pri sprejemanju predpisov in ne morejo učinkovati na zasebnopravno razmerje med pravdnima strankama. Upoštevaje sodno prakso Sodišča Evropske unije, pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Forum non coveniens je doktrina anglosaškega prava, po kateri ima sodišče diskrecijsko pravico, da se izreče za nepristojno kljub temu, da bi po veljavnih pravnih predpisih oziroma sporazuma o pristojnosti bilo pristojno, če ugotovi, da bi bilo primerneje, da o sporu odloča drugo sodišče. Njena uporaba ni skladna s kontinentalnimi pravnimi sistemi kot je slovenski, ki temeljijo na predvidljivosti pravil o mednarodni pristojnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek za vračilo štipendije za doktorski študij še ni zapadel, v nasprotju z 155. členom Ustave retroaktivno uporabilo določilo sedmega odstavka 58. člena Zakona o štipendiranju.

Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih. ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa. Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija. Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister. Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti. Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa.

Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da bi omejevanje štipendista na iskanje (ustrezne) zaposlitve v Republiki Sloveniji v daljšem časovnem obdobju predstavljalo zanj pretežko breme. To bi namreč pomenilo, da je ves čas iskanja zaposlitve brez lastnih sredstev za preživljanje. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, bi bila taka zahteva nemoralna.