VSRS Sodba II Ips 214/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 495,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik, državljan Republike Slovenije, kjer je tudi njegovo stalno prebivališče, je 8. 3. 2008 na Mallorci utrpel telesne poškodbe v prometni nesreči. Bil je sopotnik v vozilu španske registracije, v katerega je čelno trčilo drugo vozilo španske registracije, zavarovano pri španski zavarovalnici P. Voznik slednjega je bil po tožbenih trditvah izključni povzročitelj prometne nesreče.

2Tožbo za povrnitev nepremoženjske škode je tožnik vložil zoper Slovensko zavarovalno združenje. Njegovo tožbeno stališče je bilo, da ima po določbah Mednarodne konvencije o obveznem zavarovanju v prometu pravico zahtevati odškodnino od tožene stranke glede na kraj nastanka škode, ki je v Sloveniji, kjer se je zdravil. Uveljavljal je, da mora sodišče odškodnino odmeriti po določbah Obligacijskega zakonika.

Prvo sojenje

3V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Obe sodišči sta se oprli na določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu¹ (v nadaljevanju ZOZP), ki določa, da za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic.

4Da je »nacionalni zavarovalni biro« iz navedene zakonske določbe tožena stranka, ni sporno. Po razlagi sodišč prve in druge stopnje pa je podana odgovornost zavarovalnega združenja v tisti državi, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Zavrnili sta tožnikovo tezo, da je treba za kraj nastanka škode šteti tudi kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (v konkretnem primeru v Sloveniji). Pojem »škode na ozemlju Republike Slovenije« sta vezali na kraj škodnega dogodka: toženo slovensko zavarovalno združenje je odgovorno le za škode iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili na ozemlju Slovenije. Povedano drugače: slovensko zavarovalno združenje po prvem odstavku 26. člena ZOZP odgovarja le za škodo, povzročeno na ozemlju Republike Slovenije z vozilom, ki izvira iz držav članic Evropske unije in držav, katerih nacionalni biro je podpisnik Londonskega sporazuma ali Splošnih pravil.

5Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 260/2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZOZP glede pasivne legitimacije tožene stranke.

6Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 46/2014 sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednjemu je naložilo ugotovitev za to relevantnih dejstev in presojo, ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke po določbi 42.j člena ZOZP.²

Ponovljeno sojenje

7Tudi v ponovljenem sojenju je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženega zavarovalnega združenja. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pri pooblaščeni (korespondenčni) zavarovalnici odgovornostne španske zavarovalnice v Republiki Sloveniji (Zavarovalnici A., d.d.) dne 15. 12. 2010 vložil predpravdni odškodninski zahtevek iz naslova obravnavanega škodnega dogodka, dne 3. 1. 2011, torej znotraj trimesečnega roka iz 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP pa je prejel odgovor korespondenčne zavarovalnice, da postavljeni odškodninski zahtevek odklanja, ker je po španskem pravu nastopilo njegovo zastaranje. Na podlagi takšnega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 42.j člena ZOZP ni izpolnjena.

8Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 50/2017 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti uporabe materialnega prava v zvezi s tretjo točko 42.j člena ZOZP.³

9V dopuščeni reviziji tožnik uveljavlja, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, konkretno tretja točka 42.j člena ZOZP⁴ in Direktiva Evropske unije 2000/26/EC. Graja stališče sodišč nižjih stopenj, da je Zavarovalnica A. kot pooblaščenka (korespondenčna zavarovalnica) odgovornostne španske zavarovalnice svojo obveznost izpolnila že s tem, ko je tožnikov predpravdni zahtevek obravnavala in ga zavrnila. Tako stališče namreč pomeni, da oškodovanci (v konkretnem primeru tožnik) nimajo sodnega varstva pred domačim sodiščem, pač pa le v dragih in zapletenih postopkih pred tujim sodiščem, kar omogoča zavarovalnicam zavračanje zunajsodnih zahtevkov brez resne obravnave. Le ureditev, po kateri je mogoče odločitev zavarovalnega združenja izpodbijati pred oškodovančevim domačim sodiščem, bo silila k resni in materialnopravno pravilni obravnavi zunajsodnih odškodninskih zahtevkov.

10Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija ni utemeljena.

12Toženo zavarovalno združenje je pasivno legitimirano za povrnitev škode z mednarodnim elementom predvsem tedaj, ko škoda (škodni dogodek) nastane na območju Slovenije (prvi odstavek 26. člena ZOZP). Legitimacija je vezana na kraj škodnega dogodka in ne na registracijo oškodovančevega vozila v Sloveniji ali oškodovančevo slovensko državljanstvo ali stalno bivališče na območju Slovenije. To pomeni, da je podana v primerih škod iz prometnih nesreč med dvema v tujini zavarovanima voziloma ali med enim vozilom z zavarovanjem v Sloveniji in drugim vozilom z zavarovanjem v tujini, oboje pod predpostavko, da je šlo za tuje vozilo, registrirano v kateri od članic EU ali v državi iz sistema zelene karte.

13Izjemoma je pasivna legitimacija toženega zavarovalnega združenja vezana na oškodovančevo stalno prebivališče v Sloveniji, in sicer:

a) po 42.j členu ZOZP, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, (1) da se je prometna nesreča zgodila v drugi državi članici EU ali v državi iz sistema zelene karte, (2) da je bila škoda povzročena z vozilom, zavarovanim v tej državi članici EU in izvira z njenega ozemlja in (3) da gre za izjemen primer, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih z ZOZP (drugi odstavek 42.j člena ZOZP). Katere dolžnosti mora kršiti odgovornostna zavarovalnica (v konkretnem primeru španska) oziroma njen pooblaščenec (v konkretnem primeru korespondenčna zavarovalnica A.), da oškodovanec lahko odškodnino zahteva od odškodninskega urada, izhaja iz tretjega odstavka 42.j člena ZOZP: (1) če odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec v treh mesecih ne rešita njegovega zahtevka ali (2) če odgovornostna zavarovalnica nima pooblaščenca v Sloveniji, razen, če je zahtevek uveljavljal neposredno pri odgovornostni zavarovalnici in je od nje v treh mesecih prejel utemeljen odgovor; ter

b) po 42.m členu ZOZP, (1) če v dveh mesecih po nesreči ni mogoče ugotoviti odgovornostne zavarovalnice ali je nesrečo povzročilo vozilo iz države, ki ne zapoveduje obveznega zavarovanja ali (2) če v istem roku ni mogoče identificirati vozila, ki je povzročilo nesrečo v drugi državi članici EU.

14V konkretnem primeru je sporno, ali je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo po 42.j členu ZOZP. Konkretneje: ni sporno, da sta podani prvi dve predpostavki iz drugega odstavka navedenega člena, sporno pa je, ali je podana tudi tretja, to je, da odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec nista izpolnila obveznosti, ki jima jih nalaga ZOZP. Še konkretneje: ali je zavarovalnica A. kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice rešila tožnikov zunajsodni odškodninski zahtevek v smislu 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP s tem, ko ga je obravnavala in zavrnila. Sporno je zato, ker je po tožnikovi razlagi pogoj »rešitve zahtevka« iz 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP izpolnjen, če je oškodovančevemu zahtevku ugodeno. Po tožnikovem stališču je torej pasivna legitimacija tožene stranka podana že v primeru, če tuja odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec odškodninskemu zahtevku vsebinsko ne ugodita. Po nasprotni razlagi tožene stranke ter sodišč nižje stopnje pa je pasivna legitimacija tožene stranke izključena, če odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec odškodninski zahtevek pravočasno in obrazloženo zavrneta.

15Ker je Državni zbor z uzakonitvijo 42j. člena ZOZP v nacionalni pravni red prenesel 6. člen Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v nadaljevanju Direktiva 2000/26/ES),⁵ je Vrhovno sodišče v okviru preizkusa pravilnosti uporabe 42.j člena ZOZP dolžno navedeni Direktivi zagotoviti polni učinek.⁶

16V skladu z (a) točko drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES lahko oškodovanci iz njenega 1. člena⁷ odškodninski zahtevek naslovijo na odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal utemeljenega odgovora⁸ na vse točke zahtevka. Navedena določba vsebinsko ustreza pravnemu pravilu iz 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP, ki določa, da lahko oškodovanci iz drugega odstavka 42.j člena ZOZP naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad, če v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec ni rešil njegovega odškodninskega zahtevka.

17Ker je sporno pravno razmerje horizontalne narave, Direktiva 2000/26/ES zaradi odsotnosti horizontalnega direktnega učinka ne more tvoriti zgornje premise sodniškega silogizma.⁹ Vendar pa je Vrhovno sodišče v skladu z načelom skladne razlage dolžno narediti vse v svoji pristojnosti, upoštevajoč pri tem celotno notranje pravo in ob uporabi načinov razlage, ki jih notranje pravo priznava, da zagotovi polni učinek Direktive 2000/26/ES in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem (gre za t. i. indirektni učinek direktive oziroma za načelo skladne razlage prava EU).¹⁰ Presoja o utemeljenosti revizije je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči 1. točko tretjega odstavka 42.j člena ZOZP interpretirali v skladu z (a) točko drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES.

18Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) je pristojno za predhodno odločanje glede razlage Pogodb in glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.¹¹ Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču EU.¹² Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču EU.¹³ Ker je v konkretnem primeru vsebina pravnega pravila iz 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP zaradi indirektnega učinka Direktive 2000/26/ES posredno odvisna od vsebine njene (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena, se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je dolžno konkretni pravdni postopek prekiniti in pričeti postopek predhodnega odločanja na podlagi 267. člena PDEU.

19Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 267. člena PDEU dolžno pričeti postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem EU v primeru tveganja, da bo o spornem vprašanju glede načina pravilne uporabe posamezne določbe prava EU prišlo do različnih sodnih odločitev v ostalih državah članicah.¹⁴ Namen 267. člena PDEU je namreč v zagotavljanju enotne razlage prava EU pred nacionalnimi sodišči v vseh državah članicah.¹⁵ Pri tem je potrebno upoštevati, da so besedila prava EU sestavljena v več jezikih, da so različne jezikovne različice enako verodostojne in da razlaga določb prava EU vključuje tudi njihovo primerjavo. V konkretnem primeru to pomeni, da lahko Vrhovno sodišče samo reši vprašanje o načinu pravilne uporabe (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES zgolj v primeru, če je prepričano, da je njegova rešitev enako očitna za sodišča drugih držav članic ter Sodišče EU.¹⁶ Če se upravičen dvom v pravilno interpretacijo (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES ne vzpostavi, ni realnega tveganja, da se bo navedena določba v postopkih pred nacionalnimi sodišči napačno uporabljala. V tem primeru Vrhovno sodišče ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja Sodišču EU (gre za t. i. acte clair).¹⁷

20Vrhovno sodišče nima nobenega dvoma, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka. Ker navedeni zaključek jasno potrjujeta angleška¹⁸, francoska¹⁹ in nemška²⁰ verzija Direktive 2000/26/ES, je pravilna vsebina pravnega pravila iz (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena navedene Direktive tako očitna, da ne dopušča nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom. Posledično Vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno pričeti postopka predhodnega odločanja na podlagi 267. člena PDEU.

21V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice Zavarovalnica A. zaradi zastaranja pravočasno zavrnila, o zavrnitvi in razlogu zanjo pa obvestila tožnika, je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 42.j člena ZOZP obstoj pasivne legitimacije toženega zavarovalnega združenja izključen.

22Neutemeljen je očitek, da je zaradi stališča sodišče nižje stopnje tožnik prikrajšan za sodno varstvo pred domačim sodiščem in da mu preostane le dražja in zahtevnejša pot pred sodiščem v tujini. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka pasivno legitimirana le v izjemnih primerih (med katere obravnavani primer ne sodi). To pa pomeni le, da ima oškodovanec s stalnim prebivališčem v Sloveniji odškodninsko terjatev praviloma zoper odgovornostno zavarovalnico ali neposredno zoper povzročitelja škode (peti odstavek 42.a člena ZOZP) in to v nasprotju s tožnikovim prepričanjem na podlagi novele ZOZP-D, ki se uporablja za nesreče, ki so se zgodile po 27.6.2007, prav pred slovenskim sodiščem (tretji odstavek 20.a člena ZOZP).

23Tudi tožnikov pomislek, da zavrnitve odškodninskega zahtevka ni mogoče šteti za rešitev zahtevka, ker bi tako razumevanje zakona toženo stranko spodbujalo k zavračanju zahtevkov, je neutemeljen: prvič že zato, ker o odškodninskih zahtevkih ne odloča toženo zavarovalno združenje, temveč tuja odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec v Sloveniji; drugič pa tudi zato, ker je za neutemeljeno (v celoti ali delno) zavrnjene zahtevke predvideno sodno varstvo.

24Na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, Vrhovno sodišče torej odgovarja, da je bilo materialno pravo, konkretno določba tretje alineje drugega odstavka 42.j člena ZOZP, v izpodbijani pravnomočni sodbi uporabljeno pravilno. Revizija tožnika je zato neutemeljena in jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

25Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V revizijskem postopku je uspela tožena stranka. Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP ji je zato tožnik dolžan povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem postopkom. Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer 390 EUR za sestavo odgovora na revizijo (tarifna št. 3300), povečani za 22%-ni davek na dodano vrednost ter za 20 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002).

¹ Ur. l. RS, št. 70/1994 s spremembami in dopolnitvami. 26. člen ZOZP se glasi: (1) Za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic.(2) Kadar članica Združenja, ki je obravnavala škodo za tujo odgovornostno zavarovalnico na podlagi sklenjenih mednarodnih sporazumov ne dobi povrnjenih sredstev, do katerih je po mednarodnih sporazumih upravičena, povrne ta sredstva članici Združenje iz škodnega sklada, na način, ki ga določi Združenje.
² 42.j člen ZOZP se glasi:(1) V okviru Združenja se oblikuje odškodninski urad.(2) Odškodninski urad zagotavlja odškodnine oškodovancem s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji:- če je bila nesreča, povzročena v drugi državi članici EU oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte,- če je bila škoda povzročena z vozilom, ki je zavarovano v tej državi članici EU in izvira z njenega ozemlja,- le v izjemnih primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih s tem zakonom.(3) Oškodovanci iz prejšnjega odstavka lahko naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad če:1. v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, odgovornostna zavarovalnica ali njen pooblaščenec ni rešil njegovega odškodninskega zahtevka,2. odgovornostna zavarovalnica v Republiki Sloveniji ni imenovala pooblaščenca; v takšnem primeru oškodovanec ne sme vložiti odškodninskega zahtevka pri odškodninskem uradu, kolikor je odškodninski zahtevek uveljavljal že neposredno nasproti odgovornostni zavarovalnici in je oškodovanec prejel v roku treh mesecev od vložitve odškodninskega zahtevka od odgovornostne zavarovalnice utemeljen odgovor.
³ Pravilno: iz tretje alineje drugega odstavka 42.j člena ZOZP.
⁴ Pravilno: tretja alineja drugega odstavka 42.j člena ZOZP.
⁵ Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-A), Poročevalec DZ, številka 63, letnik 2002, datum objave 1. 7. 2002.
⁶ Glej sodbo v zadevi Bernhard Pfeiffer in drugi proti Deutsches Rotes Kreuz, Kreisverband Waldshut eV, združene zadeve od C-397/01 do C-403/01, z dne 5. 10. 2004, 111. točka.
⁷ Prvi odstavek 1. točke 1. člena Direktive 2000/26/ES se glasi: Cilj te direktive je opredeliti posebne predpise za oškodovance, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo kot posledica nesreče v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in so običajno v državi članici.
⁸ Izraz utemeljen odgovor iz slovenskega besedila Direktive 2000/26/ES ima v angleški različici Direktive ustreznico a reasoned reply, v francoski une réponse motivée, v nemški pa mit Gründen versehene Antwort.
⁹ Prim. P. Craig, The Legal Effect of Directives: Policy, Rules and Exceptions, European Law Review, Vol. 34, Številka 3, 2009, str. 357.
¹⁰ Glej sodbo v zadevi Konstantinos Adeneler in drugi proti Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG), C-212/04, z dne 4. 7. 2006, 110 in 111. točka. V navedeni zadevi je Sodišče Evropske unije opredelilo meje načelu konsistentne interpretacije prava EU. Po stališču Sodišča Evropske unije je obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi relevantnega nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
¹¹ Prvi odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU).
¹² Drugi odstavek 267. člena PDEU.
¹³ Tretji odstavek 267. člena PDEU.
¹⁴ Glej sodbo v zadevi João Filipe Ferreira da Silva e Brito in drugi proti Estado português, C-160/14, z dne 9. 11. 2015, 43. in 44. točka.
¹⁵ Glej sodbo v zadevi Willy Kempter KG proti Hauptzollamt Hamburg-Jonas, C-2/06, z dne 12. 2 2008, 41. točka.
¹⁶ Glej sodbo v zadevi Srl Cilfit proti Ministero della Sanità, C-283/81, z dne 6. 10. 1982, 16. in 18. odst.
¹⁷ Glej. M. Broberg in N. Fenger, Preliminary References to the European Court of Justice, Oxford University Press, Oxford New York, 2010, str. 235.
¹⁸ Angleška verzija a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES se glasi:Such injured parties may present a claim to the compensation body in their Member State of residence:(a) if, within three months of the date when the injured party presented his claim for compensation to the insurance undertaking of the vehicle the use of which caused the accident or to its claims representative, the insurance undertaking or its claims representative has not provided a reasoned reply to the points made in the claim.
¹⁹ Francoska verzija a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES se glasi:Les personnes lésées peuvent présenter une demande à l'organisme d'indemnisation dans l'État membre où elles résident:a) si, dans un délai de trois mois à compter de la date à laquelle la personne lésée a présenté à l'entreprise d'assurance du véhicule dont la circulation a causé l'accident ou à son représentant chargé du règlement des sinistres une demande d'indemnisation, l'entreprise d'assurance ou son représentant chargé du règlement des sinistres n'a pas donné de réponse motivée aux éléments invoqués dans la demande.
²⁰ Nemška verzija a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES se glasi: Die Geschädigten können einen Schadenersatzantrag an die Entschädigungsstelle im Wohnsitzmitgliedstaat richten, a) wenn das Versicherungsunternehmen oder sein Schadenregulierungsbeauftragter binnen drei Monaten nach der Geltendmachung des Entschädigungsanspruchs beim Versicherungsunternehmen des Fahrzeugs, durch dessen Nutzung der Unfall verursacht wurde, oder beim Schadenregulierungsbeauftragten keine mit Gründen versehene Antwort auf die im Schadenersatzantrag enthaltenen Darlegungen erteilt hat.