VSL Sodba I Cpg 74/2018

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v II. in v III. točki izreka potrdi.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo primarno zahtevala ugotovitev izločitvene pravice na nepremičnini ID št. ..., posamezni del št. 900 v stavbi št. 28, k.o. ..., podredno pa je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe v znesku 351.970,00 EUR.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev izločitvene pravice zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Podredni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine pa je s sodbo zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.157,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka (II. in III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke

3Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka, je tožeča stranka pravočasno vložila (laično) pritožbo. Izpodbijala jo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju so povzeti bistveni pritožbeni razlogi.

4Po prepričanju tožeče stranke je sodišče zagrešilo kršitev določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožene stranke ni zastopala oseba, ki jo je po zakonu upravičena zastopati oziroma pooblaščenec tožene stranke ni izkazal pooblastila za zastopanje. Posledično je mogoče sklepati, da se tožena stranka naroka za glavno obravnavo ni udeležila, zaradi česar bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Ker nista navedena ime in priimek podpisnika pooblastila, je takšno pooblastilo nepopolno in bi sodišče moralo ravnati, kot da ni predloženo. V zvezi s tem tožeča stranka še navaja, da vloge tožene stranke niso popolne, ker podpisa ni bilo.

5Nadalje je sodišču prve stopnje še očitala, da sodbe ni zadostno obrazložilo. Ni namreč pojasnilo razloge za ničnost najemne pogodbe med pravdnima strankama. Poleg tega pa je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka, saj ugotavljanje ničnosti ni bilo predmet konkretnega postopka in je neutemeljeno upoštevalo navedbe tožene stranke ter tudi tiste, ki posegajo v domnevo nedolžnosti partnerja tožeče stranke.

6Tožeča stranka kot nadaljni pritožbeni razlog uveljavlja, da ne razume, zakaj našteta obrtniška dela ne predstavljajo dokaza o tem, da jih je kot investitor izvedla oziroma naročila ter plačala. Opravljena dela je namreč natančno opredelila ter točno navedla njihovo vrednost. Zaradi časovne oddaljenost izvedbe del z računi ne razpolaga, pač pa je navedeno dejstvo želela dokazovati z izvedenci in izpovedbo prič, pri čemer je izpostavila načelo proste presoje dokazov. Tožeča stranka se tudi ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni konkretizirala, iz katerih finančnih virov naj bi financirala posamezna dela. V zvezi s tem sodišču očita tudi, da je le pavšalno pojasnilo, zakaj se je odločilo zavrniti njene dokazne predloge glede zaslišanja prič ter izvedenca gradbene stroke, pri tem pa naj bi svojo odločitev oprlo na nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

7V svoji pritožbi napada tudi korektnost stečajnega upravitelja, ki naj bi se brez ustreznega plačila želel polastiti njene nepremičnine.

8Končno tožeča stranka nasprotuje tudi obveznosti plačila stroškov. Sodišče namreč ni opredelilo, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, niti koliko znašajo stroški posameznega procesnega dejanja pooblaščenca tožene stranke, pri čemer izpostavlja dejstvo, da stroškovnik ni podpisan, zaradi česar predstavlja nepopolno vlogo in bi ga bilo treba zavrniti.

9Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

10Pritožba ni utemeljena.

O očitku bistvenih kršitev postopka

Glede zastopanja tožene stranke, zamudne sodbe ter nepopolnih vlog

11Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke o kršitvi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa (B1) izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke odgovoru na tožbo priložil veljavno pooblastilo. Zato ne drži, da je bilo s pooblastilom v postopku karkoli narobe. Treba pa je še pojasniti, da je v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije¹ uveljavljeno stališče, da se na morebitno napako v zastopanju, torej v notranjem razmerjem med zastopancem in zastopnikom lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Navedene določbe namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe, da mora pravdno nesposobno stranko v pravdi zastopati zakoniti zastopnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

12Ker ni podana očitana kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen niti nadaljni očitek tožeče stranke, da bi prvostopenjsko sodišče moralo v obravnavanem primeru izdati zamudno sodbo. Ker je pooblaščenec tožene stranke prisostvoval na glavnih obravnavah, bi z izdajo zamudne sodbe prvostopenjsko sodišče kršilo določbo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Višje sodišče ni sledilo pritožbenemu razlogu glede nepopolnosti vlog tožene stranke. Pooblaščenec tožene stranke je vse svoje vloge podpisal na prvo stran (enako kot je ravnala pooblaščenka tožeče stranke). Stališče tožeče stranke, da je vse vloge treba podpisati, sicer vloga v skladu s 105. členom ZPP ni popolna, je načeloma pravilno. Vendar je tudi tu treba upoštevati, da je funkcija podpisa v izkazovanju istovetnosti vlagatelja. Na vlogah tožene stranke je podpis pooblaščenca tožene stranke oziroma njegova „parafa“, za katerega ni mogoče reči, da ni lastnoročni podpis pooblaščenca. Glede na to, da se parafa pooblaščenca pojavi na vseh pisanjih sodišču, in da je že na prvi pogled očitno, da je pisanja podpisala ista oseba, ni dvoma glede identifikacije pooblaščenca. Če bi sodišče prve stopnje sledilo stališču tožeče stranke o nepopolnosti vlog tožene stranke, bi moralo enako ravnati, to je v skladu s 108. členom ZPP tudi glede vlog, ki jih je vložila pooblaščenka tožeče stranke. Tudi parafa njene pooblaščenke namreč ni čitljiva.

Glede ničnosti najemne pogodbe

14Povsem neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče prekoračilo svoja pooblastila, s tem ko je odločilo o ničnosti sklenjene pogodbe.

15Tožena stranka se je upravičeno sklicevala na ničnost sklenjene pogodbe. V skladu z 92. členom Obligacijskega zakonika (OZ) na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri tem pa se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. V zvezi s temi pritožbenimi očitki, je po oceni višjega sodišča prvostopenjsko sodišče svojo odločitev glede ničnosti zadosti obrazložilo, saj so navedeni vsi odločilni razlogi, prav tako pa je pojasnilo tudi, katera določila prisilnih predpisov so bila kršena.

O nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

16Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V svojih vlogah je tožeča stranka namreč zatrjevala, da se vsi računi in druga dokazila zaradi zasega s strani kriminalistov nahajajo v spisih, ki se vodijo v kazenskem postopku zoper njenega partnerja A. A., obdolženega v zadevah Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 60007/2011 in opr. št. X K 40438/2014, dodatno pa je predlagala tudi zaslišanje prič ter izvedenca.

17Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 18. 11. 2015 (l. št. 48) namreč izhaja, da je zaradi nekonkretiziranih okoliščin tožeče stranke o izvedenih gradbenih delih v stanovanju na S. 7 v Ljubljani in pomanjkljivih trditev o tem katere listine naj sodišče pribavi po uradni dolžnosti iz navedenih kazenskih spisov, listin sodišče prve stopnje ni zahtevalo po uradni dolžnosti. Zaradi izkazanega pravnega interesa tožeče stranke, da v kazenskih zadevah zahteva listine pa ji je naložilo, da v 60 dnevnem roku sodišču pošlje račune, dobavnice, naročilnice ter morebitno drugo dokumentacijo v zvezi z opravljenimi adaptacijskimi deli, iz navedenih kazenskih spisov. Pooblaščenki tožeče stranke je bil rok podaljšan še dva krat za 30 dni (l. št. 54 in l. št. 60). Vendar pa tožeča stranka niti do glavne obravnave 6. 9. 2017 (l. št. 66), torej eno leto in pol potem, ko ji je bil drugič podaljšan rok za predložitev listinske dokumentacije iz navedenih kazenskih spisov, te sodišču ni predložila.

18Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu po 212. členu ZPP. Tožeča stranka je namreč tista, ki nosi trditveno in dokazno breme, če želi v pravdi uspeti. Kot je bilo že pojasnjeno je imela vse možnosti, da listinsko dokumentacijo pridobi. Pri tem pa se je izpolnitvi izogibala s povsem neutemeljenimi navedbami (češ, da računov nima zaradi zasega in časovne oddaljenosti dogodka, čeprav je bila najemna pogodba sklenjena 2011, ta postopek pa se je začel 2014, zaradi časovne oddaljenosti del se ne spominja imen izvajalcev del, spominja pa se zneskov navedenih računov, pri čemer pa pričakuje od prič, da se bodo spominjale več, kot se očitno spominja sama, čeprav je ravno ona tista, ki je odločala, katere vlaganja naj se izvedejo). Ker že trditvenega bremena tožeča stranka ni zmogla, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dokazov ni dolžno izvajati (točka 9 razlogov v izpodbijani sodbi, l. št. 75, 76).

19Tožeča stranka ima sicer načeloma prav, da je v ZPP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in da sodišče ni vezano na nobena formalna pravila. Vendar sodišče prve stopnje načelo proste presoje dokazov uporabi upoštevajoč pravila o trditvenem in dokaznem bremenu strank v postopku (212. člen ZPP). V skladu z načelom proste presoje dokazov je sodišču v pravdnem postopku prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Sodišče prve stopnje je spoštovalo 212. člen in 8. člen ZPP in je dejansko stanje pravilno ter v celoti ugotovilo. Sodišče druge stopnje namreč v celoti pritrjuje popolnim in jasnim razlogom v izpodbijani sodbi.

O delu stečajnega upravitelja

20Pravdno sodišče ni pristojno za presojo njenih očitkov o delu stečajnega upravitelja. Če meni, da ta ni postopal pravilno, mora uporabiti druga pravna sredstva.

O pravdnih stroških

21Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je pravilna v skladu s 154. in 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je v 11. točki razlogov pojasnilo kateri stroški tožene stranke so bili za pravdo potrebni. Tožeča stranka odločitvi o stroških postopka konkretizirano niti ni nasprotovala.

22Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 70/2013 z dne 19. 3. 2015, opr. št. II Ips 243/2011 z dne 29. 5. 2014, opr. št. II Ips 112/2012 z dne 12. 6. 2014.