VSK Sodba in sklep I Cp 752/2016

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v II. točki izreka v zavrnilnem delu druge alineje ter odločitev glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju;

- v drugi alineji III. točke izreka in v IV. točki izreka, kolikor je v navedenih točkah odločeno o poslovnem deležu 60 % pod zaporedno številko 32435;

- v prvi alineji V. točke izreka v ugodilnem delu;

- v VII. točki izreka,

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (kolikor ugodeno zahtevku v prvi, drugi in tretji alineji II. točke izreka, kolikor je v III. in IV. točki izreka odločeno o poslovnem deležu 30 % pod zaporedno številko 204612, kolikor je v V. točki izreki zavrnjen zahtevek za denarna sredstva v višini 80.000,00 EUR ter v VI. točki izreka) se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Gre za drugo sojenje v tej pravdi. Med strankama je bil sporen obstoj zunajzakonske skupnosti, obstoj in obseg skupnega in posebnega premoženja ter njuna deleža na skupnem premoženju.

2Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je najprej s sklepom v I. točki izreka uvodoma navedene določbe odločilo, da se dopusti sprememba tožbe tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) z dne 18. 4. 2016 in tožene stranke (v nadaljevanju: toženec)¹ z dne 22. 9. 2014.

V nadaljevanju je razsodilo o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi. Ugotovilo je, da je zunajzakonska skupnost med strankama obstajala in sicer od leta 1989 do decembra 2010 oziroma začetka leta 2011 ter da je bilo tekom skupnosti ustvarjeno skupno premoženje. Tako je v II. točki izreka po tožbi in nasprotni tožbi ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada: - vrstna hiša na naslovu P., na parceli št. 5111/29 k. o. x; - denarna sredstva v višini 271.789,92 EUR na računu toženca št. 1., višji zahtevek v tem delu je zavrnilo, - denarna sredstva v višini 13.252,94 EUR in 8.900,63 USD na računu tožnice št. 2, višji zahtevek v tem delu je zavrnilo. Ugotovilo je, da je delež vsake od strank na skupnem premoženju 50 %. Višji oziroma drugačen zahtevek toženca glede deležev po nasprotni tožbi je zavrnilo.

V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica v skupno premoženje uveljavljala še: - stanovanje na R., to je posamezni del stavbe št. 9 v stavbi 71 k.o. x; - poslovni delež v družbi R. d.o.o. v višini 60 % pod zaporedno številko deleža 1 in v višini 30 % pod zaporedno številko deleža 2.

V IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da se pri poslovnem deležu v družbi R. d.o.o. v višini 60 % pod zaporedno številko deleža 1 in v višini 30 % pod zaporedno številko deleža 2 v sodnem registru vpiše imetništvo vsake od pravdnih strank do 1/2.

Po nasprotni tožbi je v V. točki izreka ugotovilo posebno premoženje pravdnih strank. V prvi alineji je ugotovilo, da je posebno premoženje toženca poslovni delež 60 % v družbi R. d.o.o. in denarna sredstva v višini 250.000,00 EUR na na računu toženca št. 1, višji zahtevek toženca za denarna sredstva pa zavrnilo. V drugi alineji je ugotovilo, da je posebno premoženje tožnice stanovanje na R., to je posamezni del stavbe št. 9 v stavbi 71 k.o. x.

V VI. točki izreka je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da imata na nepremičnini - vrstni hiša na naslovu P., na parceli št. 5111/29 k. o. x tožnica delež 1/12, toženec pa 11/12.

Nazadnje je v VII. točki izreka sodišče odločilo še o pravdnih stroških in sicer tožencu naložilo, da jih tožnici plača v višini 2.615,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe v drugi alineji II. točke izreka, drugi alineji III. točke izreka, IV. točki izreka, ugodilni del sodbe v prvi alineji V. točke izreka ter stroškovno odločitev v VII. točki izreka.

Navaja, da je sodišče glede na ugotovitve, da je zunajzakonska skupnost obstajala od leta 1989 dalje, da je med njo in tožencem skupno premoženje nastalo ter da je bila družba R. (v nadaljevanju: Družba) ustanovljena 18. 10. 1990 in v sodni register vpisana 25. 11. 1991, napačno, nerazumljivo in neprepričljivo zaključilo, da poslovni delež ne sodi v skupno premoženje. Sodišče razloguje, da ga je toženec prepričal, da je sam prispeval denar za ustanovitveni kapital v višini 2.000,00 DIN, kar je utemeljilo s tam, da sta obe stranki povedali, da je šlo za nizko vsoto denarja in ni razloga, da toženec z njo ne bi razpolagal, da je dokazal, da je sam tisti, ki je ustanavljal Družbo in zbral vse dokumente s pomočjo R. Š., da je prepričljiva njegova navedba o imenu Družbe, da je obseg poslovanja posledica dela toženca in da je bila Družba dokapitalizirana iz sredstev Družbe in sicer dobička, razporejenega v trajni kapital. Glede na navedeno je zaključilo, da je poslovni delež v Družbi toženčevo posebno premoženje. Ugotovljena dejstva ne utemeljujejo, da je toženec navedeni kapital plačal s svojimi sredstvi. Sodišče ni obrazložilo, kaj pomeni termin „prispeval denar“. Sam izraz ne pomeni enako, kot prispevati denar iz posebnega premoženja in tega sodišče niti ne ugotavlja. Dokazna ocena ni opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in je neprepričljiva, sodišče ne povzame korektno izpovedi toženca v zvezi z vplačilom ustanovitvenega kapitala, tožničino izpoved pa povsem zanemari in je ne oceni. Nesprejemljivo je, da sodišče tožencu v ostalih delih izpovedi ne verjame, mu očita nekonsistentnost navedb ter razhajanje med navedbami in lastno izpovedjo, verjame pa mu le v enem delu izpovedi, ki se nanaša na vplačilo osnovnega kapitala in o vlogi njegovega očeta v podjetju. Pritožnica povzema v sodbi ugotovljena protislovja v izpovedih in navedbah toženca. Navaja, da toženec ob zaslišanju ni vedel povedati niti kdo izmed strank je ta sredstva vplačal, niti kje so bila sredstva vplačana. Sklicuje se na svojo izpoved in jo delno povzema. Njen prispevek pri opravilih v zvezi z ustanavljanjem je izenačen s toženčevim. Tožnica prereka zaključek, da ni šlo za skupen projekt pravdnih strank in da njen prispevek ni takšen, da bi lahko poslovni delež tožnika spadal v skupno premoženje. Sodišče tudi ni izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča glede presoje, kdaj je poslovni delež v družbi lahko skupno premoženje. Jasno stališče sodne prakse je, da je prvi pogoj, da je bil poslovni delež ustvarjen tekom trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, drugi pogoj pa, da je je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. Tožnica je to trdila in utemeljila, medtem ko toženec že pri svojih trditvah ni bil jasen in prepričljiv, saj je bil njegov glavni argument, da družba ni skupna zato, ker ni bila ustanovljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, kar ni dokazal. Toženec niti ni zatrjeval, da je sredstva za osnovni kapital dal iz prihrankov, s katerim je razpolagal že pred obstojem zunajzakonske skupnosti. Niti v izpovedi ni bil prepričljiv. Njegova izpoved ne dokazuje, da je dal denar iz svojega posebnega premoženja. Dejstvo, da sta bili stranki v ekonomski skupnosti od leta 1989 pomeni, da so se tudi njune finance prepletale. To pomeni, da sta imeli skupna sredstva in je tožničina izpoved glede ustanovitvenega kapitala prepričljiva, bila pa je tudi veliko bolj podrobna in jasnejša. Upoštevaje, da je bil 2.000,00 DIN majhen znesek, tudi ni dvoma, da sta takšen znesek imela, saj ni predstavljal niti tedenske plače, kot to pove toženec ali eno boljšo večerjo, kot to pove tožnica. Tožnica je izpovedala, da sta se o imenu Družbe dogovorila skupaj s tožencem, zato ta okoliščina ne more imeti nobene teže.

Tožnica je prerekala, da je bil toženčev oče soustanovitelj Družbe in prereka tudi sodbeni zaključek, da je imel odločilno vlogo v podjetju in njegovem zagonu. Graja dokazno oceno v zvezi s tem. Sodišče je dalo preveliko težo toženčevemu očetu tudi iz razloga, ker je sam, sicer že po vložitvi tožničine tožbe, pridobil poslovni delež v družbi v višini 30 %. Ta delež je pridobil na podlagi sodbe na podlagi pripoznave v zadevi Pg 369/2012 z dne 2. 7. 2012. Tožba v tej zadevi je bila vložena takoj za tem, ko je tožnica podala predlog za delitev premoženja z dne 17. 4. 2012. Nerazumljivo je sklicevanje sodišča na zasluge očeta, če so se ovrednotile v obliki poslovnega deleža, ki ga je sodišče sprejelo. Če bi verjeli tezi, da je bilo med očetom in sinom res dogovorjeno, da ima V. R. v podjetju poslovni delež v višini 30 %, je ostalih 60 % še vedno lahko le skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča, kolikor zaključuje, da je šlo pri dejavnosti Družbe za nadaljevanje dejavnosti toženca kot samostojnega podjetnika. Ni šlo za nobeno statusno preoblikovanje, Družba se je ustanovila samostojno in neodvisno od dejavnosti s.p., toženec pa je sam povedal, da je imel popoldanski s.p., dokler se ni leta 1993 zaposlil v firmi, kar kaže na to, da sta Družba in s.p. obstajali vzporedno cela tri leta. Tožnica opozarja, da je bil v času vložitve tožbe celoten delež 90 % vpisan v korist toženca, ta je nato z zlorabo procesnih pravic prišel do izdaje sodbe na podlagi pripoznave. Tožnica je izposlovala začasno odredbo prepovedi odtujitve in odsvojitve pri poslovnem deležu 45 %, to je 1/2 od 90 % deleža, ki je obstajal v času vložitve tožbe. Zato ni razlogov, da bi sodišče odločalo le v okviru deleža 60 %, ki je v registru vpisan v korist toženca, pač pa mora tožnici prisoditi tudi delež pri tistem deležu, ki je vpisan v korist njegovega očeta.

Tožnica nadalje izpodbija tudi odločitev, da 250.000,00 EUR na računu toženca ne spada v skupno premoženje. Ta sredstva so bila pridobljena s prodajo 10 % poslovnega deleža Družbi sami in nakazana na račun toženca. Glede na predhodne tožničine trditve so posledično tudi sredstva v višini 250.000,00 EUR skupno premoženje.

Tožnica izpodbija še odločitev v IV. točki izreka. Meni, da je ta zahtevek na delitev potreben v izogib novim pravdam, saj je za poočitev deleža tožnice potrebno sodelovanje toženca. Nazadnje navaja, da bi ji toženec moral plačati vse stroške postopka.

5Iz vsebine toženčeve pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper ugodilni del II. točke izreka sodbe, zoper V. točko izreka, kolikor je zavrnjen njegov zahtevek po nasprotni tožbi glede denarnih sredstev v višini 80.000,00 EUR ter zoper VI. in VII. točko izreka sodbe.

Z glavnino pritožbe napada zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti med strankama. Sklicuje se na judikat VS RS II Ips 121/2008, iz katerega izhaja, da je za obstoj zunajzakonske skupnosti bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti. Sodišče je v novem sojenju naredilo drugačno dokazno oceno kot v prvem sojenju. V novem sojenju je zaslišalo dodatne priče, to je T. P. in O. G. ter s strani toženca predlagane priče M. M., I. K., S. A., S. K. B., M. M., N. L., V. V. in D. H.. Ker prič iz prvotnega sojenja ni ponovno zaslišalo, toženec meni, da je to v nasprotju z načeli neposrednosti. Sodišče je kršilo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ko je v prvem postopku določene priče štelo za neverodostojne, prav te iste pa v novem sojenju za verodostojne (oziroma celo za odločilne), čeprav jih ni ponovno zaslišalo. Prav glede C. Ž., L. B. in T. B. je v prvem sojenju zapisalo, da so bolj ali manj zanesljive oziroma da na podlagi njihovih izpovedi ni mogoče narediti prepričljivega zaključka, v novem sojenju pa so bile te priče ključne za zaključek sodišča, da je toženec od leta 1989 dejansko živel s tožnico. Poleg tega je v prvem sojenju sodišče kot najbolj prepričljivi izpovedi ocenilo izpovedi S. L. in A. K. in na podlagi teh izpovedi z gotovostjo ugotovilo, da nista bila zunajzakonska partnerja pred letom 1992. Pritožnik v pritožbi povzema dele izpovedi navedenih prič in nato navaja, zakaj priča C. Ž. ni govorila resnice in je neverodostojna. Nadalje eno za drugo analizira tudi izpovedbo L. B. in T. B. in navaja, da je nenavadno, da tožničine priče nadpovprečno izpovedujejo o konkretnih letnicah izpred 25 let o vselitvi, o dogodkih izpred manj let (izselitev) pa popolnoma nenatančno. To logično kaže, da jih je na pričanje nekdo pripravil. Poleg tega, da se je sodišče pri ugotovitvi o obstoju zunajzakonske skupnosti v letu 1989 oprlo na tožničinega sina Z. P., se je oprlo predvsem na O. G. in T. P., teto oziroma sestrično tožnice. Toženec njuno izpoved delno povzema in glede prve navaja in ocenjuje, da je bila zelo dobro pripravljena na novo sojenje, saj je povedala praktično vse tako obsežno kot tožnica sama, kar je nenavadno za toliko časa nazaj in če tega priča ni sama zaznala. Njena izpoved je tudi v nasprotju z izpovedjo sosedov, ki so trdili, da so toženca videvali čez vikend. Glede T. P. še navaja, da je o posameznih okoliščinah izpovedovala nelogično in spremenila izpovedbo. V nadaljevanju pritožba delno povzema izpovedi prič D. H., ki da potrjuje izpoved toženca o tem, kje je dejansko prebival in izpovedi V. V., S. A. in M. M.. Zatrjuje, da je Z. P., katerega izpoved delno povzema, neverodostojen ne le zato, ker je sin tožnice in zato zainteresiran za izid postopka, temveč zato, ker je izpovedoval celo o izmišljenih dogodkih iz otroštva in prilagajal izpoved tako, kot je želela tožnica, da bi potrdil njeno izpoved. Tako naj bi od petega razreda osnovne šole delal v Družbi, celo v juliju in avgustu 1991, ko je bil toženec v rezervnem sestavu Policije. Glede na izpoved o nalepkah in zakonodajo je priča očitno pomagala v letu 1993 ali 1994, ne pa že leta 1991. Tudi dejstvo, da priči niso bili predstavljeni starši toženca, jasno dokazuje, da navedbe o začetku skupnosti zunajzakonske skupnosti ne držijo. Priča tudi ni vedela, kdaj se je toženec zaposlil pri B.. Kot dvanajstletni otrok se spominja vloge toženčevega očeta pri ustanavljanju Družbe, kar je neverjetno. Pritožnik izpostavlja izpoved A. K., ki je povedal, da vidi zvezi kot trajnejšo zvezo moža in žene od časa, ko so firmo odpirali. Dejstvo resnejše zveze veže na nakup hiše. Z. K. je zelo dobra prijateljica tožnice in je neobičajno, da ni vedela povedati o času izselitve iz stanovanja v A., če naj bi izpovedovala o tem, kdaj je toženec tam živel. O konkretnih letnicah ni izpovedovala. Tudi priča S. K. ni vedela povedati, koliko časa je tožnica živela v stanovanju v A., pri čemer je zamerila tožencu, da se je razšel s tožnico, kar meče dvom v njeno verodostojnost. Priznala je vlogo toženčevega očeta, ki je bil vedno prisoten v firmi. Glede na v pritožbi povzeto izpovedbo ključnih prič po mnenju toženca ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bilo skupno bivanje kot pogoj za zunajzakonsko skupnost že v letu 1989. Ker so izpovedbe prič relativno nezanesljive in nasprotne, je potrebno vpogledati v materialne dokaze. Tožnica po mnenju sodišča dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti v obdobju od 1989 dalje na podlagi: - izpovedi prič; - njenega aktivnega angažmaja pri ustanavljanju Družbe, - skupne želje po otroku; - skupnega odkupa stanovanja v A.; - nakupa določenih predmetov. Po mnenju toženca natančna analiza izpovedi prič ne dokazuje nič od tega. Sodišče celo meni, da je stanovanje v A. posebno premoženje tožnice. Glede podjetja je zaključilo, da gre za posebno premoženje toženca. Nakupi predmetov za tožničinega sina so iz kasnejšega obdobja. Iz izpovedi toženčevih staršev in brata ter sosed iz A. po mnenju pritožbe izhaja, da je bil sicer toženec v letu 1989 prisoten v življenju tožnice, vendar ni mogoče sprejeti prepričljivega zaključka, ali sta bila že partnerja ali pa le fant in punca. Glede ostalih prič pa je sodišče ugotovilo, da pri njih nazorno izstopa njihova povezanost bodisi z eno ali drugo pravdno stranko. V prvem sojenju je sodišče naredilo analizo izpovedi posameznih prič in ugotovilo, da stranki nista bila zunajzakonska partnerja pred letom 1992. Poleg tega je po mnenju sodišča za začetek obstoja zunajzakonske skupnosti odločilno dejstvo odločitev za skupni nakup vrstne hiše in skupna odločitev za otroka, v zvezi s čimer omenja zdravniško dokumentacijo. V prvem sojenju je na podlagi vsega navedenega zaključilo, da je zunajzakonska skupnost nastala v letu 1992 in trajala do 2010. Toženec je v navedbah poudarjal, da nikoli ni bilo vseh pogojev za zunajzakonsko skupnost, saj nikoli ni bilo ekonomske skupnosti, v določenih trenutkih pa tudi ni bilo volje živeti v zunajzakonski skupnosti. Toženec povzema del svoje izpovedi in navaja, da iz nje izhaja, da po letu 1990 oziroma 1992 ni imel volje biti partner s tožnico, ne glede na to, da priznava, da sta se občasno družila in da je ob vikendih občasno tudi prespal, kasneje pa tudi bolj pogosto. Povedal je tudi, da je želel zvezo že takrat prekiniti in je to omenil tožnici, vendar je to nekako zavlačeval, ker je bil neodločen. Res je tudi priznal, da sta se v eni točki preko dela v firmi, ko je začela tožnica voditi papirje v firmi, nekako zbližala in tudi poskušala imeti otroka. Tudi odločitev za nakup vrstne hiše ni bila skupna odločitev in ni mogoče govoriti, da je šlo za skupno pridobivanje. Toženec je povedal, da je bila odločitev le njegova. Tožnica je naknadno izsilila, da se je vpisala v predpogodbo. Te okoliščine so potrdile tudi priče. Pritožba v zvezi z neobstojem zunajzakonske skupnosti povzema, kaj so izpovedali toženčev oče V. R., mati in brat, ki sta pripovedovala enako, ta dejstva pa je potrdila tudi verodostojna priča M. Š., za katerega ne drži, da se je izogibal natančnejšim odgovorom oziroma da je izpovedoval kontradiktorno. Toženec povzema tudi njegovo izpoved in izpoved M. S., ki je prijateljevala z obema strankama. Očitek toženca glede na razloge sodišča je, da se ni ukvarjalo izrecno z vprašanjem volje zakoncev živeti v zunajzakonski skupnosti in ali je ta volja sploh kdaj obstajala. Prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem ekonomske skupnosti, to je z vprašanjem skupnega pridobivanja. Prave ekonomske skupnosti ni bilo, ni bilo niti ustrezne čustvene navezanosti, sploh, ker je toženec pojasnil, da je po letu 1997 prišlo med strankama do številnih sporov in je bilo njuno prijateljevanje oziroma razmerje mrtvo. To se kaže tudi v tem, da tožnica tožencu ni nudila pomoči in oskrbe v letu 1999, kot tudi v letu 2000 in 2001. Toženec je moral tožnici plačevati za nakup zaves, spodnjega perila. Tudi dokončanje hiše in nakup opreme hiše je financiral in odločitev o tem sprejel toženec sam, kasneje pa je sam kril tudi vse stroške, povezane s hišo. Nasprotno je tožnica svoja sredstva vlagala v svoje nepremičnine, npr. financirala kompletno obnovo materinega stanovanja v K.. Vse to je potrdila priča V. V.. Zato je potrebno ugoditi toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da so celoten poslovni delež v Družbi in finančna sredstva na računu toženca njegovo posebno premoženje. Glede deležev na hiši pa je razmerje 1/12 proti 11/12 v skladu z vloženim, saj stranki nista pridobili skupnega premoženja in je potrebno upoštevati prispevke vsake od strank. Tožnica v zvezi s slednjim ni substancirano prerekala trditve toženca, da je vzela zgolj kredit v višini 1.000.000,00 SIT, za kar je predložila pogodbo. Depozit v višini 250.000,00 SIT pa je dal toženec iz svojega posebnega premoženja. To dokazuje, da je hišo plačal v večinskem delu, razen posojila, iz svojega posebnega premoženja, iz denarja, iz svoje plače in prihrankov iz popoldanske obrti, del kupnine pa so prispevali tudi starši. Toženec se nadalje sklicuje na medicinsko ginekološko dokumentacijo, kjer glede statusa tožnice piše, da je samska. Sodišče tudi ne omenja navedbe toženca, da po preselitvi v novo hišo v letu 1997 med strankama ni bilo več nobene čustvene navezanosti in sta se odtujili, po tistem nista hoteli imeti otrok. Tožnica za toženca ni niti skrbela. Ukvarjala se je s svojim sinom in ne tožencem. Če bi skupaj s tožencem ustanavljala podjetje, bi bila navedena tudi med ustanovitelji v aktu o ustanovitvi. Poleg tega o vseh dogovorih glede firme ni vedela, npr. o dogovoru s toženčevim očetom. Tudi glede skupne želje po otroku zavaja sodišče. Toženec povzema medicinsko dokumentacijo in navaja, da ne drži, da sta se stranki odločili za otroka v letu 1990, pač pa pozneje, v letu 1992, 1993 in sta že po nekaj letih poiskala pomoč glede na njuno starost. Tožnica za nasprotno ni predložila nobene konkretne dokumentacije. Ni verjetno, da bi stranki 3 ali 5 let poskušali imeti otroka, potem pa poiskali zdravniško pomoč. V tem sodišče pritrjuje tožencu. Kljub temu je zaključilo, da je tožnica ponudila bolj zanesljive dokaze. Tudi glede nakupa predmetov je treba ugotoviti, da je bil nakup čevljev izvršen marca 1992, v zvezi z nakupom avta in kavbojk se toženec sklicuje na izpoved očeta oziroma matere. Tudi dejstvo, da toženec tožnice očitno še v času osamosvojitvene vojne ni predstavil svojim staršem kot partnerke, kaže na intenzivnost njune zveze. To, kdaj jo je predstavil, je ključno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na vse navedeno se izkaže, da je sodišče naredilo zmotno dokazno oceno in ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP. Sodišče sicer priznava toženčevo strogo ločevanje financ in izključno skrb za vzgojo sina, vendar kljub temu ugotovi obstoj zunajzakonske skupnosti in celo njen začetek v letu 1989. Že samo dejstvo, da je šlo za popolnoma ločene finance in izključno pristojnost za skrb sina Z. jasno kaže, da ne gre za zunajzakonsko skupnost, čeprav bi lahko bila v očeh določenih prič stranki partnerja oziroma zakonca. Toženec je priznaval, da je bila kupna pogodba iz leta 1993 edini skupni projekt, pa se tu se je tožnica naknadno priključila sama in pri tem obljubila, da bo prispevala neko posebno premoženje, pa iz tega ni bilo nič. Kupnino je torej v celoti plačal toženec iz svojega posebnega premoženja.

V nadaljevanju toženec izpodbija odločitev sodišča glede denarnih sredstev. Poleg tega, da je posebno premoženje znesek v višini 250.000,00 EUR iz naslova prodaje poslovnega deleža, je posebno premoženje tudi znesek 30.000,00 EUR, kar sta potrdila V. R. in A. R.. Denar sta dobila za podedovano hišo v V. in denar v gotovini izročila tožencu. Znesek 30.000,00 EUR je denar, ki se nahaja na računu, ne glede na dejstvo, da je bil denar po namenu podarjen za dokončanje hiše. Če bi bilo to res, bi toženec imel večji delež zaradi vložnega posebnega premoženja. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Prav tak je toženec trdil, da so na njegovem računu njegovi prihranki 50.000,00 EUR iz naslova prihodkov od popoldanske obrti in plač pred ustanovitvijo družbe. Tožnica je temu oporekala s trditvijo, da je bilo to porabljeno za gradnjo prizidka k hiši toženčevih staršev. Slednji so povedali nasprotno, da so to gradnjo sami financirali. Sodišče v tem delu zapiše, da je toženec dokazal, da je imel v času nakupa privarčevanih 100.000,00 DEM, vendar je to vložil v nakup vrstne hiše, ki je bila okrog 200.000,00 DEM. Ta zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Če pa je sodišče že ugotovilo, da je toženec vložil posebno premoženje v hišo, je s tem izkazano, da je polovico kupnine plačal iz posebnega premoženja in delež na tem premoženju ne more biti 50 % proti 50 %.

Podrejeno toženec izpodbija odločitev o velikosti deležev na skupnem premoženju. Toženec je zahteval razmerje 70:30, zato je ponudil dejstva in dokaze. Sodišče je v tem delu le zapisalo, da ni nobenega razloga za dostop od zakonske domneve o velikosti deležev. Pri tem sodišče priznava, da je imel toženec višje dohodke, poleg tega stranki nista imeli skupnih otrok, za katere bi tožnica skrbela. Toženec poudarja, da je več prispeval za ustvaritev določenega premoženja, delal je cele dneve, da je kaj ustvaril, imel je bistveno večjo plačo, vlagal je svoje posebno premoženje v skupno, imel je pomoč staršev, vsa leta je plačeval položnice. Tožnica je skrbela zase in za svojega sina, zato deleža ne moreta biti enaka Sodišče je v tem delu napačno uporabilo drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in verjelo tožnici. Toženec v tej zvezi glede upoštevanju razlik v plačah izpostavlja odločbe VS RS II Ips 41/2012, II Ips 1143/2008 in II Ips 713/2003. Toženec odločitev graja tudi zato, ker pravdni stranki nista imeli skupnega otroka, za katerega bi tožnica skrbela. Prav tako tožnica tožencu ni nudila pomoči in podpore v bolezni, družinska opravila pa je opravljala najeta čistilka. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6Tožnica in toženec v odgovorih na pritožbi prerekata navedbe drug drugega, pri tem deloma ponavljata lastne navedbe ter predlagata zavrnitev nasprotne pritožbe.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi toženca v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti:

8Toženec je v dosedanjem postopku prvenstveno zanikal, da bi zunajzakonska skupnost sploh obstajala (trdil je, da sta bila s tožnico v prvem obdobju le prijatelja, intenzivneje pa sta se začela družiti šele po letu 1992, zaslišan pa je povedal, da sta bila do leta 1990 zgolj prijatelja, nato pa fant in punca) in pri tem vztraja tudi v pritožbi. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank obstajala od leta 1989 do decembra 2010 oziroma začetka leta 2011. V zvezi s tem je podalo izčrpne razloge (9. do vključno 14. točka obrazložitve sodbe). Toženec s tem povezani postopek izvajanja dokazov neutemeljeno graja. Z namenom ugotavljanja relevantnih okoliščin je sodišče prve stopnje zaslišalo stranki in veliko število predlaganih prič, v ponovljenem postopku tudi tiste, ki jih zaradi postopkovnih kršitev v prvem sojenju ni zaslišalo in jih navaja toženec v pritožbi. Zmotno pa je njegovo stališče, da bi moralo sodišče zato, ker je v drugem sojenju zaslišalo dodatne priče, ponovno zaslišati tudi predhodno zaslišane. Načelo neposrednosti, kot pavšalno očita pritožba, zaradi navedenega ni kršeno. Zadevo obravnava ves čas ista sodnica, ki je na glavni obravnavi zaslišala tako stranki kot vse priče in po opravljeni dokazni oceni v zadevi razsodila.

9Tudi same dokazne ocene izvedenih dokazov toženec z vsebino svoje pritožbe ni izpodbil. Dokazna ocena je tokrat opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, je skrbna, analitično sintetična, izkustveno sprejemljiva in prepričljiva. Ključne ugotovitve sodišča so, da je toženec živel skupaj s tožnico od leta 1989, najprej v A., kasneje pa v vrstni hiši v L.i (ta je bila kupljena nedokončana leta 1993, po neprerekanih trditvah sta se stranki tja preselili leta 1997), da sta se leta 1990 odločila za otroka, da je tožnica sodelovala tudi pri ustanavljanju Družbe v letu 1990 (akt o ustanovitvi z dne 18. 10. 1990, vpis v sodni register 25. 1. 1991, s 100 % poslovnim deležem toženca), da je šlo tudi za ekonomsko skupnost, ki jo potrjujejo skupni nakupi (po ugotovitvi sodišča je o skupnih nakupih po letu 1992 izpovedal tudi toženec). Sodišče je ugotovilo, da pravdni stranki nista imeli „skupne blagajne“, vendar ločevanje prihodkov in stroškov po presoji sodišča prve stopnje še ne pomeni odsotnosti zunajzakonske skupnosti.

10Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z notranjo komponento zatrjevane življenjske skupnosti oziroma voljo pravdnih strank živeti v skupnosti, ki jo je mogoče podvreči pravnemu standardu zunajzakonske skupnosti. V ta namen je pretehtalo vse relevantne navedbe strank in izpovedbe zaslišanih ter ostale listinske dokaze. Opredelilo se je tudi do diametralno nasprotnih trditev strank o obstoju skupnosti in prepričljivo ugotovilo, da je že v samih trditvah tožnica bila ves čas konstantna, medtem ko je toženec svoje navedbe spreminjal, hkrati pa nekaterih ključnih lastnih navedb zaslišan ni potrdil (npr. začetno vsakršno zanikanje odločitve po otroku; po eni strani je trdil, da je bil nakup vrstne hiše njegova ideja, nato pa, da je šlo za edini skupni projekt strank; z izpovedjo je ovrgel svoje lastne trditve, da tožnica ni sodelovala (pomagala) pri ustanavljanju družbe; trdil je, da skupnosti po letu 1997 zaradi skrhanih odnosov ni moglo biti, izpovedal pa, da sta šla še v letu 2000 skupaj na dopust na jadranje). Nekonsistentnost izkazuje tudi z vsebino pritožbenih navedb, s protispisnim pritožbenim očitkom mimo razlogov sodbe (12. točka obrazložitve), češ da je dokazni postopek pokazal, da je bil nakup vrstne hiše v L. le njegova odločitev, nakar kasneje navede, da je bil to edini skupni projekt ter tako spet prihaja sam s sabo v nasprotje. Dejstvo, da je bila tožnica v predpogodbo za nakup vrstne hiše v L. z dne 10. 3. 1993 kot pogodbenica pripisana šele kasneje, še ne pomeni, da ni šlo za skupni projekt pravdnih strank. Zaslišan je sicer že sam potrdil, da sta se stranki (leta 1992) skupaj odločili za otroka in da sta se zato, ker tožnica ni mogla zanositi po naravni poti, v ta namen poslužili biomedicinske pomoči, da je v A. od leta 1992 dalje prespal 4-5 krat na teden, ne zanika pa niti ugotovitve, da sta stranki skupaj živeli v vrstni hiši do leta 2011. Že s tem so bile ovržene toženčeve trditve, da z njegove strani ni bilo notranje komponente, medsebojne naklonjenosti in medsebojnega dogovora o vsebini in obliki skupnosti, ki bi jo bilo mogoče kvalificirati kot življenjsko. V pritožbi tega ne more ovreči s pavšalno trditvijo, da v določenih časovnih obdobjih volje strank živeti v zunajzakonski skupnosti ni bilo, z delnim povzemanjem svoje izpovedi ter njeno parcialno dokazno oceno oziroma z delnim povzemanjem posameznih izpovedb prič – svojih staršev, brata, M. Š. in M. S.. Pri tem spregleda, da je tudi njegova mati potrdila, da je tožnica tožencu pomagala v času njegove bolezni (toženec je sam trdil nasprotno; gre za leti 1999 in 2001).

11Že v postopku na prvi stopnji je bilo očitno, da toženec še posebej odločno zavrača obstoj kakršnekoli tesnejše zveze do tedaj, ko sta se stranki po njegovih trditvah odločili za otroka, torej za čas od leta 1989 do 1992. Tudi v pritožbi z znatnim delom navedb napada dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je skupnost obstajala že leta 1989. Najprej graja ugotovitev o začetku skupnega bivanju v A.. Pri tem trdi, da je sodišče določene priče v prvem postopku štelo kot neverodostojne, v novem sojenju pa za verodostojne oziroma odločilne, s čimer pa dokazne ocene ne more omajati. Kolikor je razumeti pritožbo, misli na priče C. Ž., L. B. in T. B., nekdanje sosede v A., vendar pa spregleda pomanjkljivost prejšnjega dokaznega postopka, v katerem nekatere predlagane priče zaradi vnaprejšnje dokazne ocene niso bile zaslišane in tudi, da je bila v prejšnjem sojenju obrazložitev ocene izpovedb prič C. Ž., L. B. in T. B. dejansko nejasna in brez konsistentnih argumentov, glede priče T. B. tudi kontradiktorna in zato nerazumljiva (glej 9. točko sklepa pritožbenega sodišča I Cp 194/2015 z dne 3. 11. 2014). Te pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje v novem sojenju odpravilo in zato pritožbena primerjava dokaznih ocen izpovedb teh in ostalih prič iz prejšnje in sedanje sodbe nima teže.

12Tudi sicer s ponavljanjem svojih navedb na prvi stopnji, povzemanjem delov izpovedb zgoraj navedenih sosed, izpovedb A. K. in S. L. in ostalih v pritožbi navedenih prič (O. G., T. P., D. H., V. V., sin tožnice Z. P., Z. K., S. K.) ter lastno parcialno analizo posameznih izpovedb, ki jim vsaki zase bodisi pritrjuje ali pa odreka verodostojnost, češ da so bile priče naučene, toženec ne more uspeti. Kar se tiče A. K., je sodišče ugotovilo, da je pri opredelitvi tega, od kdaj vidi pravdni stranki kot moža in ženo, povedal, da odkar so imeli podjetje in kupili vrstno hišo v L.. To ugotovitev potrjuje zapisnik o izpovedbi na listovni št. 380 spisa, ki jo povzema tudi pritožba. Vendar pa iz tega ni mogoče izpeljati zaključka, kakršnega napravi pritožba, da priča dejstvo resnejše zveze veže (le) na nakup hiše (leto 1993). Pritožba med drugim priči O. G. očita, da je izpovedovala enako kot tožnica, vendar to samo zase ne pomeni, da ni bila verodostojna. Ko je ugotavljalo, kdaj sta sta si stranki želeli otroka, je pri dokazni oceni te izpovedi v povezavi z ostalimi dokazi tudi pojasnilo, da sta si s tožnico zaupali, saj sta si nekdaj, v stanovanju tožničinih staršev, delili sobo. Spisovni podatki tudi ne potrjujejo, da je podano nasprotje med njeno izpovedjo in izpovedjo prej omenjenih sosed v zvezi s časom, ko so toženca videvale v stanovanju v A.. Pritožbeno sodišče dodaja, da trditev, da so sosede povedale, da so videle toženca v stanovanju v A. čez vikend, ne pa med tednom, ni točna (Ž. je povedala, da ga je videvala občasno, ko je delala popoldne, pa ga ni mogla videti, videla ga je med vikendom, ko so bili doma; L. B. je povedala, da je najprej prišel občasno, potem se je pa kar preselil in izpovedi ni omejila zgolj na vikend; T. B. prav tako ni rekla, da ga je videla le čez vikend in ne med tednom). Sicer pa je to stvar dejanske zaznave, za katero ni nujno, da pri različnih osebah časovno sovpada. Pritožnik skuša dokazno vrednost izpovedb sosed med drugim omajati tudi z očitkom, da so točno vedele za čas tožničine vselitve v stanovanje v A., ne pa za čas izselitve, zanemari pa pojasnilo Ž., da ni sigurna glede točne letnice vselitve, pri kateri se je orientirala glede na rojstvo svoje hčerke, da se je L. B. orientirala po tem, da se je sama v isto hišo vselila leto prej in da je T. B. vselila leta 1989 in je izpovedala o zaznavah v tem letu, ko je bila po njeni izpovedi tožnica že tam.

13Sicer pa je bilo sodišče prve stopnje pri dokazni oceni kritično in je samo ugotovilo, da so bile nekatere priče bolj, druga manj konkretne in je zaznalo v izpovedih nekaterih prič tudi osebna čustva do posamezne pravdne stranke (staršev toženca, ki tega odnosa in tožnice nista odobravala oziroma S. K. in O. G., ki jima je hudo zaradi razpada zveze). Vendar pa je upoštevaje cel sklop dokazov in po pozorni presoji vseh dokazov ocenilo kot prepričljivejšo izpoved tožnice in prič, ki so govorile o okoliščinah, ki potrjujejo obstoj skupnega bivanja in sploh partnerskega odnosa in to tudi ustrezno argumentiralo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpne razloge sodbe v 10. do vključno 14. točki sodbe. Ob tem posebej izpostavlja logičnost in prepričljivost argumentov v 11. točki obrazložitve, s katerimi je sodišče utemeljilo zaključek, da sta se stranki za otroka odločili že v letu 1990 in ne kasneje. Pritožba jih z zatrjevanjem nedokazanosti tega zaključka in ostalimi navedbami mimo konkretnih sodbenih argumentov ne ovrže. Sodišče je pretehtalo izpoved toženca (glede začetka zdravljenja po nekaj mesecih), ki ji sami zase ni odreklo logičnosti, vendar je ocenilo, da je v tem delu tožnica ponudila bolj zanesljive dokaze in to ustrezno pojasnilo z dokazno oceno medicinske dokumentacije in relevantnih izpovedi, tudi ob uporabi splošnih zakonov mišljenja in izkušenj. Pritožbeno sodišče se strinja, da dejstvo, da sta se stranki v letu 1990 odločili za otroka, nedvomno pomembno kaže na resen partnerski odnos v tem obdobju.

14Dejstvo, da tožnica ni bila navedena med ustanovitelji Družbe, še ne pomeni, da ni sodelovala pri njenem ustanavljanju. Prav tako ob vsem navedenem za presojo ni ključnega pomena, kdaj je bila tožnica predstavljena toženčevim staršem kot partnerka. Poleg tega so partnerske skupnosti različne, z bolj ali manj tradicionalnimi vrednotami. Sicer pa iz obrazložitve izhaja, da je tožnica toženčevo mater spoznala, ko je ob osamosvojitveni vojni prinesla tožencu v P. kavbojke. Stanovanje v A. toženec neutemeljeno izpostavlja, saj je tožnica ves čas trdila, da je skupno premoženje pravdnih strank ter ga zajela tudi v tožbenem zahtevku. K temu, da je razsojeno, da je posebno premoženje tožnice, je odločilno prispeval toženec s svojim zahtevkom in navedbami.² Sodišče je tudi razumno pojasnilo, da je Z. P. sin tožnice, ne pa tudi toženca in da dejstvo, da je predvsem tožnica skrbela in vzgajala sina Z., še ne kaže, da ni bilo s strani tožnice zatrjevane zunajzakonske skupnosti, poleg tega pa je ugotovilo, da je bil toženec glede odnosa do tožničinega sina neprepričljiv (češ da ni nikoli sprejel dejstva, da ima tožnica od prej sina), saj so priče potrdile zelo lep odnos med njima, da ga je toženec predstavljal kot svojega in ga očitno sprejemal. Toženec z vztrajanjem, da med pravdnima strankama ob zgoraj navedenih neizpodbitih ugotovitvah o skupnemu bivanju (in posledično o skupnem gospodinjstvu), delu v Družbi in načrtovanju otroka ni bilo ekonomske skupnosti, ne prepriča. Da ločene finance partnerjev niso nekaj neobičajnega in da same po sebi toženčeve trditve ne potrjujejo, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo. Očitno je toženec soglašal s takim režimom financiranja potreb za skupno življenje in ostalih potreb, sicer pa tudi de facto ločeno premoženje, ki je pridobljeno z delom tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, sodi v skupno premoženje. Razlogovanje toženca v smeri, da stranki z ekonomskega vidika nista imeli skupnih (realiziranih) načrtov, ovrže npr. že dejstvo, da v letu 1993 kupila vrstno hišo v L., ki je bila potem dograjena in sta v hiši stranki potem tudi (nesporno) skupaj živeli. Da je šlo pri nakupu za skupni projekt, kot rečeno, navaja tudi toženec, ki s ponavljanjem svojih navedb, da je tožnica izsilila, da se je vpisala v predpogodbo, ne prepriča. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da toženec z vsebino svoje pritožbe ni izpodbil sodbene ugotovitve o obstoju in trajanju zunajzakonske skupnosti, posledično pa tudi ne ugotovitve v prvi in tretji alineji II. točke izreka, da vrstna hiša, kupljena tekom njenega trajanja in bančne vloge tožnice, sodijo v skupno premoženje in zavrnilnega dela sodbe v VI. točki izreka (gre za odločitev o delu zahtevka za ugotovitev solastninske pravice na posebnem premoženju pravdnih strank glede na dejanske denarne vložke).

K pritožbi toženca, kolikor prereka ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo tudi denarna sredstva na toženčevem bančnem računu:

15Gre za izpodbijani ugodilni del sodbe po tožbi v drugi alineji II. točke izreka in zavrnilni del sodbe po nasprotni tožbi za 80.000,00 EUR v V. točki izreka. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je po opravljeni dokazni oceni podalo argumentirano obrazložitev za zaključek, da toženec ni dokazal, da znesek v višini 30.000,00 EUR na njegovem računu predstavlja posebno premoženje iz naslova darila očeta in tete A. R.. Z delnim ponavljanjem navedb in zatrjevanjem nasprotnega toženec argumentov ne more omajati. Sodišče je ugotovilo, da ni dokazal niti tega, da ima na računu prihranke od popoldanske obrti in plač izpred začetka zunajzakonske skupnosti v višini 50.000,00 EUR in da gre zato tudi v tem delu za posebno premoženje. Vendar pa razloge v zvezi s tem toženec po svoje razlaga in s to razlago ne more uspeti. Sodišče ni ugotovilo, da je vložil znesek v taki vrednosti (100.000,00 nekdanjih DEM) kot posebno premoženje v hišo, pač pa, da je sam toženec po eni strani trdil, da ima te prihranke na bančnem računu, po drugi strani pa, da jih je vložil v nakup hiše. Ugotovitev, da v skupno premoženje sodi nadaljnja razlika do zneska 271.789,92 EUR je toženec izpodbijal le v povezavi z grajo ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti. Ker se je slednja izkazala za neutemeljeno, ni utemeljena niti pritožba zoper sodbo glede navedene razlike.

K pritožbi tožnice zoper odločitev o vtoževanih poslovnih deležih v Družbi:

16Po določbi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom med trajanjem zakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Gre za originaren način pridobitve premoženja, ki velja tudi v primeru obstoja zunajzakonske skupnosti (12. člen ZZZDR) in sta za njegov nastanek pravno upoštevni dve okoliščini: dejanski obstoj zunajzakonske skupnosti in v času obstoja take skupnosti z delom obeh partnerjev pridobljeno premoženje. Tudi poslovni delež spada v skupno premoženje, če je osnovni vložek vplačan v času zakonske zveze iz skupnih sredstev. Taka je tudi sodna praksa (glej npr. odločbe VS RS II Ips 306/2009, II Ips 905/2008). Premoženje, ki ga ima kateri od partnerjev že od prej ali ga pridobi v času trajanja skupnosti na drug način kot z delom, je njegovo posebno premoženje in z njim samostojno razpolaga. Dokazno breme, da v času skupnosti pridobljeno premoženje ni skupno, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje (enako velja za dokazno breme tistega, ki na skupnem premoženju zatrjuje drugačen delež od domnevno enakega).

17Ni sporno: - da je bil toženec ob ustanovitvi družbe v sodnem registru vpisan kot imetnik 100 % deleža v družbi; - da je kasneje 10 % poslovni delež prodal sami Družbi, na račun česar je dobil izplačaih 250.000,00 EUR kupnine; - da je sedaj toženec vpisan kot imetnik 60 % deleža.

18Tožnica utemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje, da je poslovni delež toženca v leta 1990 ustanovljeni kapitalski Družbi posebno premoženje toženca. Za tak zaključek ni ponudilo ustreznih argumentov. Razlogi, ki jih povzema tudi pritožba, so delno zmotni, delno pa nerazumljivi oziroma neobrazloženi. Če se upošteva zgoraj navedena materialnopravna izhodišča, je potrebno kot eno odločilnih okoliščin upoštevati ugotovitev, da je bila Družba ustanovljena tekom trajanja zunajzakonske skupnosti, pri čemer je tožnica aktivno sodelovala pri pripravljalnih opravilih za njeno ustanovitev, po letu 1994 je bila pa v družbi nesporno tudi zaposlena in je opravljala računovodska in nekatera druga, administrativna dela. Že zato je nerazumljiva sodbena navedba, da tožnica ni dokazala, da bi bila družba (poslovni delež) skupni projekt strank. Če je pri kasnejšem vodenju in siceršnjem poslovanju imel odločilno vlogo toženec (oziroma tudi njegov oče, kar vse ugotavlja sodišče), to ni odločilnega pomena za presojo, ali poslovni delež toženca predstavlja del skupnega premoženja pravdnih strank ali pa njegovo posebno premoženje. Enako velja za ugotovitev, da se je tekom poslovanja družba dokapitalizirala iz dobička družbe. Drugačno zavzemanje sodišča prve stopnje je zmotno. Glede vira sredstev, s katerimi je bil plačan osnovni vložek, pa je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da je toženec sodišče prepričal, da je sam prispeval denar za ustanovitveni kapital v višini 2.000,00 EUR, saj sta obe stranki povedali, da je šlo v tistem obdobju za nizko vsoto in ni razloga, da toženec z njo ne bi razpolagal. Tožnica pravilno opozarja, da iz tega ni mogoče razbrati jasnega in nedvoumnega odgovora o viru sredstev (ali gre za sredstva, pridobljena z delom tekom trajanja zunajzakonske skupnosti ali sredstva, ki predstavljajo posebno premoženje) in da je v tem delu povsem izostala dokazna ocena. Glede na navedeno odločitve v zvezi s toženčevim poslovnim deležem niti ni mogoče preizkusiti, kar glede na naravo kršitve narekuje razveljavitev sodbe v drugi alineji III. točke in IV. točke izreka, kolikor se nanaša na 60 % poslovni delež toženca in vrnitev zadeve v novo sojenje. Posledično enako velja za odločitev, da v posebno premoženje toženca sodi znesek 250.000,00 EUR (prva alineja V. točke izreka) in odločitev, da ta znesek ne spada v skupno premoženje (zavrnilni del druge alineje II. točke izreka), saj temelji na ugotovitvi, da gre za znesek, ki ga je toženec dobil, ko je prodal svoje posebno premoženje in sicer že omenjeni 10 % delež sami Družbi.

19Ni sporno, da je toženčev oče imetnik poslovnega deleža v višini 30 %, v sodnem registru vpisan pod zaporedno številko deleža 2 in sicer na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe (po podatkih spisa gre za sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kopru Pg 369/2012 z dne 2. 7. 2012, pravnomočno dne 11. 7. 2012, kar je sicer pred vročitvijo tožbe tožencu v tej zadevi dne 21. 8. 2012). Sodišče je zahtevek tožnice, ki je v tej pravdi zoper toženca med drugim zahtevala ugotovitev, da tudi ta poslovni delež spada v skupno premoženje, zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in argumenti v sodbi in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Sodbe v tem delu tožnica z navedbami mimo razlogov sodbe ni izpodbila. Samo dejstvo, da je izposlovala zatrjevano začasno odredbo, na odločitev ne more vplivati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper sodbo glede tega deleža v drugi alineji III. točke izreka in v IV. točki izreka zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo.

Še glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju:

20Drži, da je toženec je zatrjeval višji delež (70 %) na skupnem premoženju na račun bistveno višje plače, vendar je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da višjega deleža ni dokazal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za tožnico ni sporno, da je imel toženec kot direktor Družbe večjo plačo od nje, kar da izkazuje tudi primerjava plač (plačilne liste A6, A32, A6). Vendar pa tega sodišče v nadaljevanju z ničemer ne konkretizira in je ta del obrazložitve že zato problematičen in nezmožen preizkusa. Če je sodišče razpolagalo s konkretnimi dokazi, bi moralo upoštevaje trditve strank o razliki v plačah podati preverljive razloge glede razlike v plači. Glede na navedeno ni mogoča niti nadaljnja primerjava s siceršnjim prispevkom toženca in tožnice prispevkom tožnice v obliki skrbi za ohranitev in ustvaritev premoženja ter skrbi za dom oziroma gospodinjstvo (tu pritožbeno sodišče pripominja, da se sodišče ni opredelilo do trditev toženca, da je bila za čiščenje najeta pomoč, kar izhaja tudi iz v sodbi povzete izpovedbe čistilke M. V.). Kar se tiče skrbi za sina tožnice, ki ni bil skupen otrok strank, se pritožbeno sodišče načeloma strinja, da tej skrbi v primerjavi s prispevki partnerja, ki ni oče otroka, ni mogoče dati enake teže, kot če bi šlo za skrb za skupne otroke. Zato in v posledici delne razveljavitve sodbe o obsegu skupnega oziroma posebnega premoženja je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sodbeno odločitev o deležih na skupnem premoženju v drugem odstavku II. točke izreka, o čemer bo moralo sodišče tudi ponovno odločati v novem sojenju.

21Glede na vse zgoraj navedeno je v izpodbijanem, pa nerazveljavljenem delu (torej kolikor je ugodeno zahtevku v prvi, drugi in tretji alineji II. točke izreka, kolikor je v III. in IV. točki izreka odločeno o poslovnem deležu 30 % pod zaporedno številko 204612, kolikor je v V. točki izreki zavrnjen zahtevek za denarna sredstva v višini 80.000,00 EUR ter v VI. točki izreka) pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Napotke za delo sodišče prve stopnje lahko razbere iz zgornje obrazložitve.

22Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. in prvega odstavka 354. člena ZPP. V posledici je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti še stroškovni del sodbe, ki je odvisen od končnega uspeha strank, odločitev o stroških strank v tem pritožbenem postopku pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče bo stranki označevalo glede na njun procesni položaj po tožbi.
² Zoper ta del sodbe ni pritožbe in zato ni bil predmet pritožbenega preizkusa.