VSL Sodba PRp 83/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo ne ugodi in se izpodbijani plačilni nalog ne spremeni ter stroški postopka ne bremenijo proračuna, storilec pa mora plačati sodno takso v znesku 48,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo PRp 170/2017 z dne 1. 6. 2017 ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 75/2016 z dne 23. 3. 2017 spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi. Iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da je prišlo pri odločanju sodišča prve stopnje do kršitve materialnega prava in sicer določbe 123.a člena Zakona o cestah (ZCes-1); napačna je razlaga sodišča prve stopnje, da mora lastnik nepremičnine, po kateri poteka javna cesta in je v postopku razlastitve, spoštovati le prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pa dolžan spoštovati 4. člena ZCes-1 (ki določa uporabo javnih cest), takšna razlaga ni le nelogična, temveč tudi ni v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec z določbo 123.a člena ZCes-1, saj se varna uporaba javne ceste ne ogroža le z nespoštovanjem prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste iz 5. člena ZCes-1, temveč tudi s kršitvami 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javne ceste. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku ponovno vsebinsko presodi navedbe zahteve za sodno varstvo in oceni učinek sodbe Upravnega sodišča RS I-U-1164/2015 z dne 10. 5. 2016 na konkretni postopek o prekršku ter po potrebi ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka ter nato znova odloči o zahtevi za sodno varstvo.

2Okrajno sodišče v Novem mestu je nato z izpodbijano sodbo ponovno ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 4. 2. 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrškov po tretjem odstavku 4. člena ZCes-1 in osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

3Prekrškovni organ v uvodu pravočasno vložene pritožbe navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, materialne kršitve določb predpisa, ki določa prekršek, in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo o prekršku, saj so bila odločilna dejstva ugotovljena in pravilna uporaba materialnega prava narekuje izdajo sodbe, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne.

4Storilec v odgovoru na pritožbo, ki ga vlaga po zagovornikih, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5Višje sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na v postopku ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialne določbe predpisa, ki določa prekršek. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da so bila odločilna dejstva pravilno ugotovljena: (1.) storilec je zasedel in oviral promet na javni cesti z namenom preprečevanja prometa na njej s tem, da je parkiral osebni avtomobil na javni cesti – javni poti JP 793011 v naselju D. na parc. št. 01 in 02 k.o. X, last storilca - Z. P., z namenom, da prepreči dostop do stanovanjske hiše last A. A. in (2.) nato ni upošteval ukaza uradne osebe, da umakne vozilo z javne poti JP 793011, dne 29. 1. 2015 ob 9.20 uri, torej v času ko je bil že začet postopek razlastitve navedenih nepremičnin, saj je bil postopek razlastitve začet dne 9. 6. 2014 (ko je razlastitvena upravičenka Občina S. na Upravno enoto Novo mesto oddala popolno vlogo za razlastitev upoštevaje, da se na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o urejanju prostora postopek za razlastitev začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca) in je bila nato po podatkih zemljiške knjige dne 19. 6. 2014 vpisana plomba, da poteka postopek vpisa zaznambe razlastitvenega postopka na podlagi petega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Glede na navedena odločilna dejstva so utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1 (na podlagi katere se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05; ZJC-B) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona) oziroma da ni pravilna razlaga sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 ter na določbe ZPrCP, saj je potrebno uporabiti sistemsko razlagalno metodo, v povezavi z namensko; upoštevati je potrebno tudi pomen javne ceste (24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1) v povezavi z določbama prvega odstavka 3. člena in prvega odstavka 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javnih cest. Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1 in v nasprotju z logično razlago te določbe. Razlaga, da mora lastnik nepremičnine, po kateri poteka javna cesta in je v postopku razlastitve, spoštovati le prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pa dolžan spoštovati 4. člena ZCes-1 (ki določa uporabo javnih cest), bi namreč pomenila, da lastnik na in v cestno telo javne ceste ne sme odvajati meteorne vode, odplak in drugih tekočin, po brežinah spuščati kamenja, lesa in drugih materialov ali predmetov, na cestnem svetu javne ceste puščati živali brez nadzorstva, napajati živali v obcestnih jarkih, pasti živino ali graditi napajališča za živali, orati na razdalji manj kot štiri metre od roba cestnega sveta v pravokotni smeri; hkrati pa bi lastnik nepremičnine javno cesto lahko uporabil za druge namene in ne le za cestni promet ter bi lahko uporabil javno cesto na način, s katerim se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej (kršitvi prvega in drugega odstavka 4. člena ZCes-1). Da je takšna razlaga nelogična in tudi ni v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec z določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz obrazložitve Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (Poročevalec Državnega zbora; EVA 2012-2430-0020; pri obrazložitvi 15. člena ZCes-1 (nov 123.a člen) je namreč navedeno, da gre pri tem členu za nomotehnično prilagoditev, potrebno zaradi uveljavitve Zakona o cestah in razveljavitve prejšnjega Zakona o javnih cestah; izrecno se določa, da v zvezi s cestami, za katere se uporablja določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah, ki ostaja v veljavi, in ki poenostavlja postopek pridobivanja lastninske pravice z razlastitvijo, velja prepoved ogrožanja varne uporabe javne ceste; povsem enako določbo je vseboval tudi prejšnji Zakon o javnih cestah). Ker se varna uporaba javne ceste ne ogroža le z nespoštovanjem prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste iz 5. člena ZCes-1, temveč tudi s kršitvami 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javne ceste, je tako stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi v nasprotju z namenom zakonodajalca. Da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v sodbi RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena Zakona o cestah lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnin parc. št. 01 in 02 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 01 in 02 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), zato je bil storilec na dan storitve prekrška 29. 1. 2015 dolžan spoštovati določbo 4. člena ZCes-1, ki ureja uporabo javnih cest, in posledično tudi določbe ZPrCP, zato ne bi smel parkirati osebnega avtomobila na navedenih parcelnih številkah, last storilca, po katerih poteka javna cesta (JP 793011), z namenom, da prepreči dostop do stanovanjske hiše last A. A., prav tako bi moral upoštevati ukaz uradne osebe, da umakne vozilo. Na podlagi 126. člena ZCes-1 bi sicer morale občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je storilec 29. 1. 2015 kršil določbe ZCes-1 in ZPrCP. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odločba Upravnega sodišča RS I U1164/2015 z dne 10. 5. 2016 nima nikakršnega vpliva na obravnavani postopek o prekršku, saj iz navedene odločbe jasno izhaja, da se odločba Upravne enote Novo mesto št. 352/5/2014-61 z dne 27. 2. 2015 in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35020/4-2015/3-MŠB z dne 26. 6. 2015 odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Novo mesto v ponovni postopek ter je torej postopek razlastitve še vedno v teku. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da presoja javnega interesa oziroma presoja kriterijev za razlastitev ne spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog po določbah ZP-1, temveč v stvarno pristojnost razlastitvenih organov v razlastitvenem postopku.

6Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisov (123.a člena ZCes-1) odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

7Posledično je pritožbeno sodišče odločilo še, da mora storilec, ker njegovi zagovorniki z zahtevo za sodno varstvo niso uspeli, na podlagi 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tar. št. 8212 ZST-1 v zvezi s tar. št. 8111 (10% zneska globe, najmanj 40,00 EUR) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 48,00 EUR v roku in na način, ki bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.