UPRS Sodba II U 482/2016-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec junij 2016 v znesku 1.660,53 € oziroma skupaj z zamudnimi obrestmi 1.666,44 €. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka v skladu z 62. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) dolžna zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev. Kvota za zaposlovanje invalidov je določena z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) in v primeru tožeče stranke znaša 6 %. Delodajalci za katere velja dolžnost zaposlovanja invalidov, lahko izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote urejeno v 64. členu ZZRZI. Delodajalec, ki ne izpolni kvote, mora do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (65. člen ZZRZI).

2Za tožečo stranko je bilo glede na število vseh zaposlenih ter število zaposlenih invalidov ugotovljeno, da ji za doseganje kvote v mesecu juniju 2016 manjkajo trije zaposleni invalidi. Tožeča stranka bi jih namreč glede na 6 % kvoto morala zaposliti pet, dva pa je imela zaposlena. Znesek glavnice tako znaša 1.660,53 €, skupni znesek zamudnih obresti do 12. 9. 2016 pa 5,91 €. Plačila sklad knjiži v skladu s 93. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tako, da se najprej zapirajo obveznosti glede na datum nastanka obveznosti, od najstarejše naprej, pri čemer se najprej zapirajo morebitni stroški postopka, obračunajo obresti, nepravočasno plačane obveznosti, zapirajo zamudne obresti in nato glavnica.

3Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločitev pritožila, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

4Tožeča stranka se v vloženi tožbi sklicuje na neustavnost Uredbe, za katero zatrjuje, da je v nasprotju z 62. členom ZZRZI. Skladno s slednjim se kvote določajo glede na dejavnost delodajalca, saj se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov pa je zakonsko določeno osnovo za določanje kvot, to je dejavnost, spremenila v področje dejavnosti. To pa pripelje do razvrstitve posameznih dejavnosti v skupino kvot, kamor glede na določilo tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in namen zakonodajalca ne sodijo. S tem je kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, poseženo pa je tudi v svobodo gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Tožeča stranka pa nasprotuje tudi izračunu zakonskih zamudnih obresti, kjer prihaja do podvajanja datuma 12. 9. 2016. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec junij 2016, toženi stranki pa naloži da tožeči stranki povrne znesek 1.667,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2016 dalje do plačila. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi.

6Tožba ni utemeljena.

7Trditev tožeče stranke je, da je izpodbijana odločitev, ki temelji na Uredbi o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov v nasprotju z določilom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, ker je v nasprotju s tem členom tudi sama Uredba.

8Prvi odstavek 62. člena ZZRZI določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu: kvota). Kvoto iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev (tretji odstavek 62. člena ZZRZI). V primeru, da tako izračunana kvota ne predstavlja celega števila, se vrednosti do 0,5% zaokrožijo navzdol, vrednosti od vključno 0,5% pa se zaokrožijo navzgor (četrti odstavek 62. člena ZZRZI).

9Prvi odstavek 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov določa, da se kvota določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Dejavnost zavezanca iz prvega odstavka je tista, ki je razvidna iz obvestila o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt Agencije RS za javno pravne evidence in storitve (drugi odstavek 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov). V skladu s tretjim odstavkom tega člena se določi 2% kvota za področja dejavnosti: G) trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil; I) gostinstvo; J) informacijske in komunikacijske dejavnosti; K) finančne in zavarovalniške dejavnosti; M) strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti; O) dejavnost javne uprave in obrambe, dejavnost obvezne socialne varnosti; R) kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti; S) druge sorodne dejavnosti. 3% kvota se določi za naslednja področja dejavnosti: F) gradbeništvo, H) promet in skladiščenje; L) poslovanje z nepremičninami in P) izobraževanje. 6% kvota se določi za področja dejavnosti: A) kmetijstvo in lov, gozdarstvo in ribištvo; B) rudarstvo; C) predelovalne dejavnosti; D) oskrba z električno energijo, plinom inparo; E) oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja; N) druge raznovrstne poslovne dejavnosti in Q) zdravstvo in socialno varstvo. Tožeča stranka sodi v področje dejavnosti N.

10O obravnavanem vprašanju je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevi št. X Ips 161/2015 z dne 24. 2. 2016. Po stališču Vrhovnega sodišča je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, ki upošteva različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Zakonodajalec je namreč izhajal iz izhodišča, da se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da so nekatere dejavnosti bolj primerne zanje kot druge. V nekaterih dejavnostih naj bi bili deleži (že) zaposlenih invalidov višji kot v drugih, vendar ta okoliščina ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

11Glede na navedeno izhodišče, ki kot temeljni razlikovalni znak določa dejavnost delodajalca, je zakonodajalec določil, da Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade (kar pomeni, da je vsak njegov predlog usklajen s predstavniki delojemalcev, delodajalcev in Vlade; odločitve ESS tako zavezujejo organe vseh treh partnerjev), določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2% do 6%, kot to določa ZZRZI, je torej v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta (temeljni področji njegovega delovanja so med drugim socialne pravice in problematika zaposlovanja in delovnih razmerij) v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma (večja ali manjša) primernost višine kvot po posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvot.

12Izpodbijani akt temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, ki ji po zgoraj obrazloženem ni mogoče očitati nezakonitosti in posledično ne neustavnosti. Nasprotne tožbene navedbe so zato neutemeljene.

13Glede na obrazloženo in glede na v izpodbijani odločbi navedene ugotovitve, ki jih sodišče povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), o številu zaposlenih delavcev pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, o številu zaposlenih invalidov in o znesku, ki ga je tožeča stranka iz tega naslova glede na z Uredbo določeno kvoto dolžna plačati, je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

14K zgoraj navedenemu je še dodati, da je dolg tožeče stranke izračunan v skladu s 93. členom ZDavP-2, znesek obresti pa je izračunan do dneva izdaje prvostopne odločbe in nato naložena obveznost od tega dneva naprej, zato so tudi navedbe tožeče stranke o podvajanju 12. 9. 2016 neutemeljene. Tožbene navedbe o nepravilnosti obrestnega izračuna nasploh ostajajo na splošni, pavšalni in neargumentirani ravni, so pa tudi nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1), zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

15Stroške je v obravnavani zadevi priglasila tožeča stranka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.