VSRS Sklep II Ips 201/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve

1Tožnik je s toženko 12. 3. 2008 sklenil pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu. Kredit je znašal 79.000,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev (20 let), pri čemer je bilo dogovorjeno vračilo kredita v CHF. Na dan sklenitve pogodbe je mesečna obveznost tožnika znašala 510,80 CHF, obresti pa so bile dogovorjene v višini 6 mesečnega Libor-ja s pribitkom 2 %. Kredit je bil dan za nakup stanovanja, na katerem je bila v zavarovanje kredita ustanovljena hipoteka. Kasneje je vrednost CHF v primerjavi z vrednostjo EUR precej narasla, kar je pomenilo, da se je kreditna obremenitev za tožnika povečala, saj je moral za odplačilo mesečne anuitete, določene v CHF, porabiti večjo količino EUR. V predmetnem postopku je primarno zahteval, naj se ugotovi, da so kreditna pogodba, sporazum o zavarovanju denarne terjatve in pogodba o zastavi nepremičnine nični; da je vknjižba hipoteke neveljavna in naj se izbriše, sam pa je dolžan toženki plačati še 17.881,17 EUR¹; s podrednim zahtevkom je zahteval razvezo teh pogodb, zaradi katere naj mu sodišče naloži, da plača 17.881,17 EUR toženki , ki mu mora izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke.

2Ničnost pogodb naj bi bila podana iz naslednjih razlogov:

− ker je sklenitev kredita v tuji valuti nasprotovala prisilnim predpisom, valutna klavzula v CHF ni bila dopustna, saj je imela Republika Slovenija v času sklenitve kreditne pogodbe stabilen monetarni sistem in taka klavzula ni služila namenu valorizacije;

− kreditna pogodba nima dopustne podlage, ker toženka z njo ni prevzela realnih tveganj, kredit je izplačala ob ugodnem tečaju in vso tveganje, vezano na valutna razmerja v gospodarski krizi in na možnost administrativnega določanja vrednosti CHF, prenesla na tožnika;

− gre za oderuško pogodbo, ker je toženka izkoristila okoliščine, da tožnik tveganj ni bil sposoben razumeti, njegovo nezadostno izkušenost in potrebo po pridobitvi kredita za financiranje stanovanjske nepremičnine, ter si izgovorila sklenitev kredita, ki ji sedaj omogoča pridobivanje nesorazmernih koristi;

− toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti; tožniku je predstavila le prednosti kredita v CHF (ugodno obrestno mero), zamolčala pa dolgoročno izredno izpostavljenost zaradi valutnega tveganja. Tožnik se je sicer zavedal, da lahko pride do določenega nihanja tečajev, vendar mu je bil kredit v CHF predstavljen kot zelo ugoden, pri čemer so mu bila izrecno predstavljena ugodna gibanja tečajev CHF v razmerju do EUR. Banka mu ni pojasnila razlogov in značilnosti mehanizma konverzije kot tudi ne, da gre za zelo specifična tveganja, povezana z izjemno majhnim valutnim območjem CHF. Ni ga opozorila, da lahko že minimalen padec vrednosti EUR (3 % letno) pomeni, da se glavnica kljub rednim odplačilom po letu dni poveča. Poleg tega bi ga morala seznaniti z informacijami, s katerimi je bila sama seznanjena v dopisih in poročilu Banke Slovenije. Banka Slovenije je poslovne banke opozorila na tveganje zadolževanja v CHF in poudarila, da je za komitente izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, posebno ker je CHF na relativno nizkih ravneh in je mogoče pričakovati apreciacijo; pozvala jih je, da morajo komitente popolno in jasno informirati o bančnih produktih, s poudarkom na tveganjih, ter jim najprej ponuditi kredit v evrih. Tožnik je menil tudi, da kredit v CHF predstavlja izvedeni finančni instrument, pri katerem bi moral biti tožnik po 212. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov² informiran o predlaganih naložbenih strategijah, vključno s tveganji.

3Glede podrednega zahtevka za razvezo pogodb zaradi spremenjenih okoliščin je tožnik trdil, da je po sklenitvi pogodb prišlo do globalne ekonomske krize, zloma finančnih trgov in hudega padca vrednosti EUR v primerjavi s CHF. Teh okoliščin v letu 2008 ni bilo mogoče predvideti in presegajo normalno tveganje pri tovrstnih poslih. Valutno tveganje je sprejemljivo v primeru normalnih cikličnih gibanj v gospodarstvu, ne pa v primeru gospodarske krize ali radikalnega enostranskega, administrativnega spreminjanja tečaja CHF. V sedanjih okoliščinah je izpolnitev tožnika praktično onemogočena.

Odločitev nižjih sodišč

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 3.241,83 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5Sodišči sta menili, da sklenitev kredita v tuji valuti ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker je zakonodajalec predpisal pravila pri sklepanju kreditnih pogodb, pri katerih je obračun povezan z uporabo tuje valute, ni mogoče šteti, da je kreditna pogodba v tuji valuti v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zakon o potrošniških kreditih³ sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti ni prepovedoval.

Namen kreditne pogodbe je bila pridobitev kredita v tuji valuti, takšna pogodbena podlaga pa ni nedopustna.

Nadalje sta zavrnili trditve, da gre za oderuško pogodbo. Toženka si ni izgovorila koristi, ki bi bila v očitnem nesorazmerju z vrednostjo kredita (tj. 79.000,00 CHF). Tožnikovo odplačevanje anuitet v EUR ne pomeni neposredne koristi toženke, ki na gibanje tečaja CHF nima vpliva. Tudi subjektivni element oderuštva ni podan.

Glede kršitve pojasnilne dolžnosti sta menili, da gre za kršitev iz predsklenitvene faze, za katero ni mogoče uporabiti sankcije ničnosti po 27. členu ZPotK-1⁴ (oziroma 21. členu ZPotK), obstaja pa možnost sankcij po Obligacijskem zakoniku.⁵ Nadalje sta poudarili, da je bil tožnik v 12. členu pogodbe opozorjen na valutno tveganje in da je sam potrdil, da se je zavedal, da lahko pride do nihanja tečaja. Temu členu sta stranki zagotovo posvetili pozornost, saj gre za pomembno izjavo. Če tožnik nanj ni bil pozoren, ga to ne razbremenjuje. Določba je ob uporabi merila povprečnega kreditojemalca v Republiki Sloveniji predstavljala jasno in razumljivo določbo. Vodja poslovalnice je povedala, da so bile stranke opozorjene na valutna tveganja in na to, da prejemajo dohodke v EUR, ne v CHF. Tudi iz preostale vsebine kreditne pogodbe izhaja, da lahko prihaja v odplačilni dobi do sprememb višine obroka. Glede na obseg kreditov v CHF (v letu 2007 je bilo takšnih kreditov 9,57 %, v letu 2008 pa 11,78 %) ni dokazano, da bi jih toženka favorizirala in zato izpostavljala le ugodnosti tovrstnih kreditov, zamolčala pa valutno tveganje. Do dopisov Banke Slovenije iz let 2006 in 2007 se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa je menilo, da v njih Banka Slovenije daje poslovnim bankam le splošna navodila, da je bila toženka ravno tako kot tožnik v negotovosti glede gibanja valutnega tečaja in obrestne mere in je tudi sama sprejela tveganja, da se bosta ti spremenljivki spremenili v njeno škodo. Presodili sta še, da kredit v tuji valuti ni izvedeni finančni instrument. Cilj transakcije ni investiranje, saj želi potrošnik le pridobiti sredstva za nakup nepremičnine, in ne špekulirati o menjalnem tečaju tuje valute.

6Glede podrednega zahtevka za razvezo pogodb zaradi spremenjenih okoliščin pa sta ocenili, da ob primerjavi dobljenih in vrnjenih CHF ne gre za kršitev načela enake vrednosti dajatev. Poleg tega tožnik ne more zahtevati razveze pogodb zaradi okoliščin, ki bi jih moral ob sklenitvi pogodbe upoštevati ali bi se jim lahko izognil. Tožnik je vedel, da bo moral anuitete odplačevati v CHF in bi lahko valutno tveganje odklonil s sklenitvijo kreditne pogodbe v EUR. Nadalje se je zavedal, da sklepa dolgoročno kreditno pogodbo, pri kateri obstaja velika verjetnost, da bodo v daljšem časovnem obdobju nastopile občutne spremembe v gospodarstvu ali na trgih, ki lahko vplivajo na končno ceno kredita. Pri tovrstnih pogodbah je prisoten element aleatornosti. Do spremembe vrednosti CHF je prišlo v sorazmerno daljšem časovnem obdobju, zato ne gre za nepredvidljiv dogodek kot tudi ne za izjemno nagel skok.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

7Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da krediti v tuji valuti niso dopustni. Sodišči sta menili, da so krediti v tuji valuti dopustni na podlagi 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, vendar ta določba ureja kredite z valutno klavzulo. Če ZPotK ureja kredite z valutno klavzulo, bi bilo logično, da bi urejal tudi kredite v tuji valuti, če bi bili dopustni. Če se pri kreditu z valutno klavzulo zahteva opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil, bi moralo enako veljati za kredite v tuji valuti. Pri teh je poseg v dobrine potrošnika zaradi nujne asimetričnosti med prodajnim in nakupnim tečajem večji kot pri kreditih z valutno klavzulo, pri katerih je tečaj menjave znan vnaprej kot obvezna pogodbena vsebina. Potrošnik, ki prejme CHF, jih mora najprej zamenjati v domačo valuto po nakupnem tečaju CHF, ko pa kredit odplačuje, mora CHF kupovati po prodajnem tečaju. Če to ni zapisano v pogodbi, potrošnik ne ve, da ga bo zadela razlika v menjalnih tečajih, kar je v nasprotju z načelom transparentnosti pogodbene vsebine. S sklenitvijo kredita v tuji valuti se je banka izognila zahtevi iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK. ZPotK kreditov v tuji valuti ne dovoljuje, ker takšno kreditiranje omogoča manipulacije s tečaji in ustvarjanje dodatnega zaslužka bank iz tečajnih razlik. Kredit v tuji valuti je prepovedan tudi z Zakonom o deviznem poslovanju,⁶ po katerem lahko rezidenti sklepajo posle v tujih plačilnih sredstvih samo pod pogoji in na način, določen z zakonom. Uporaba valutne klavzule v CHF ni dopustna, saj je valutna klavzula namenjena ohranjanju enake vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in ob izpolnitvi. V tej zadevi ne služi temu namenu. Toženka je kredit izplačala v domači valuti in ima zdaj izredno visoke dobičke iz tečajnih razlik. Valutna klavzula ne more biti podlaga za pridobivanje nesorazmernih premoženjskih koristi v razmerju do realne vrednosti izplačanega kredita. Ker na te navedbe sodišči nista jasno odgovorili, je podana procesna kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pri presoji dopustnosti podlage sodišče ni upoštevalo aleatorne narave pogodbenega razmerja in dejstva, da so tveganja za kreditojemalce v CHF izjemna, nepredvidljiva in neobvladljiva. Model odplačevanja, pri katerem se v začetnih letih pokrivajo pretežno obresti, pomeni, da se že ob minimalnih spremembah tečaja osnova za obračun obresti poveča in kreditojemalec plačuje obresti na denarna sredstva, ki jih ni prejel. Gre za prikrito obrestovanje. Tožnik je nezavestno stavil, da ne bo prišlo do negativnega gibanja tečaja EUR do CHF, kar se je v času sklenitve jasno napovedovalo in bilo v bančnih krogih znano dejstvo. Toženka pa je utemeljeno računala, da bo iz pozitivnih tečajnih razlik pokrila manjši zaslužek zaradi nižje obrestne mere. Tveganje je bilo zanjo le navidezno. To izhaja iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005, ki v okviru dokazne ocene ni bilo obravnavano. Sodišči nista presojali niti opozoril Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007, s čimer sta zagrešili bistveno procesno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Potrošniki zdaj trpijo velike izgube, ki za mnoge pomenijo ekonomski in socialni propad. Takšni posli so nemoralni.

Napačna je presoja, da ne gre za oderuško pogodbo. Podana sta tako objektivni kot subjektivni element oderuštva. Pri subjektivnem elementu je treba upoštevati osebne okoliščine tožnika, čas sklenitve pogodbe, svetovalno razmerje med strankama, kršitev pojasnilne dolžnosti in konflikt interesov pri toženki in nesorazmerje porazdelitve rizikov.

Stališče, da je pri presoji kršitve pojasnilne dolžnosti relevantno le, ali je kreditna pogodba ustrezala ZPotK in kaj je vseboval 12. člen pogodbe, je zmotno in preveč poenostavljeno. Sodišče bi moralo upoštevati stališča Sodišča Evropske unije, ki je v zadevi Kasler pojasnilo, da je ključno razumevanje konkretnega mehanizma konverzije tuje valute, torej ali je potrošnik lahko ocenil ekonomske posledice, ki zanj iz posla izhajajo. Ključne značilnosti sporne kreditne pogodbe so aleatornost, dolgi rok odplačila in način odplačevanja, pri katerem se v prvih letih odplačuje večji delež obresti in le malo razdolžnine. Šele razumevanje te pogodbene vsebine bi tožniku omogočilo, da bi ocenil ekonomske posledice posla. Banke bi morale potrošnike opozoriti na vse splošne in specialne rizike posla ter jim ne bi smele dajati občutka, da lahko oceno možnosti za uspeh zaupajo svetovanju banke ali jih sami predvidijo na podlagi predhodnih gibanj tečajev, ne da bi dejansko poznali mehanizme, od katerih je gibanje tečajev odvisno. Banka bi morala potrošniku zagotoviti primerljiv informacijski položaj. Če bi bil tožnik seznanjen z dejstvi, na katera je opozarjala Banka Slovenije, zagotovo ne bi sklenil spornega kredita. Sodišči bi morali upoštevati, da je toženka finančni strokovnjak s timi ekonomskih analitikov in specializiranimi sektorji za upravljanje s tveganji. Vedela je za visoko volatilnost CHF in trende naraščanja tečajev kot tudi za tveganost posla za kreditojemalca. Pojasnilni dolžnosti bi bilo zadoščeno le, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja neomejena in je verjetno, da se bodo realizirala. Predloženi bi jim morali biti reprezentativni izračuni oziroma simulacije prihodnjega gibanja obrokov glede na več možnih premikov tečaja, da bi lahko razumeli vpliv spremembe tečaja na ekonomske posledice posla. Toženka je že s svojim pristopom, ko je omogočala kredite v CHF z nižjimi obrestmi in anuitetami, neposredno vplivala na potrošnike, da so najeli kredite v CHF in se izpostavili valutnemu tveganju. Krediti v CHF so zaradi daljše ročnosti, aleatornosti, spremenljive obrestne mere in modela odplačevanja, pri katerem se najprej v večjem deležu plačujejo obresti, kompleksni finančni instrumenti s potencialno neomejeno izgubo.

8Uveljavlja tudi več procesnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje A. A. in B. B. tožniku odvzeli pravico do dokazovanja. Z njunim zaslišanjem je želel dokazati, kakšna je bila poslovna praksa toženke pri sklepanju istovrstnih pogodb. Logično je, da je imela toženka usklajeno poslovno politiko, saj je tudi sama zatrjevala, da je informacijsko dolžnost v tem primeru izpolnila na enak način in v obsegu, kot je običajno pri tovrstnih poslih. Tožnik ne more predlagati prič, ki bi bile prisotne ob sklenitvi sporne pogodbe, saj tretjih oseb ni bilo zraven. Poleg tega je brez odgovora ostala pritožbena graja, da sodišče prve stopnje pričam ne bi smelo odreči verodostojnosti zgolj zato, ker naj bi bile kot kreditojemalci zainteresirane za izid spora. Kršitev pravice do izjave pomeni tudi zavrnitev predloga za zaslišanje C. C., ki bi izpovedala o tem, da je toženka pravnim osebam priporočala kredite v CHF samo, če je šlo za izvozno usmerjena podjetja s prihodki v CHF, ter jim ponujala nakup opcije za limitiranje obrestne mere. Sodišči sta navedli, da je tožnik ta dokazni predlog (na zadnjem naroku) podal prepozno, saj bi si te informacije ob zadostni skrbnosti lahko pridobil že med postopkom. Nerazumno je pričakovati, da bi tožnik moral vedeti, katere osebe so pri toženki nudile svetovanje pravnim osebam glede CHF in kakšna je bila vsebina tega svetovanja. Poleg tega so podatki o kreditiranju kot bančna tajnost tožniku nedostopni. Nedopustna je razlaga, da pismo Banke Slovenije iz leta 2011 ni relevantno, ker je bila kreditna pogodba sklenjena v letu 2008, saj se dopis nanaša na nepravilnosti pri preteklem odobravanju kreditov.

9Glede podrejenega zahtevka na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pa tožnik poudarja, da drastično povečanje vrednosti CHF v letu 2015 ni posledica normalnega cikličnega gibanja v gospodarstvu, s katerimi pogodbene stranke lahko normalno računajo. Tako drastičnega padca vrednosti EUR tožnik ob sklenitvi kreditne pogodbe zagotovo ni mogel pričakovati. Gre za posledico gospodarske krize, ki je vplivala na tečaj CHF kot t.i. „premija za varno zatočišče“ in „obrestni bonus“. Te okoliščine so zunanje in nepričakovane.

Povzetek navedb toženke iz odgovora na revizijo

10Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Nasprotuje očitkom revidenta in pritrjuje materialnopravnim stališčem in presoji sodišč prve in druge stopnje.

O utemeljenosti revizije

11Revizija je utemeljena.

O dovoljenosti kreditnih pogodb v tuji valuti

12Pravilna je presoja nižjih sodišč, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala prisilnim predpisom. Navedbe revidenta, da je kredite v CHF prepovedoval ZDP-1 oziroma ZPotK, ne držijo. Sklepanje potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti v zadevnem obdobju ni bilo prepovedano niti omejeno. Po osamosvojitvi so bile sprva pristne devizne terjatve res prepovedane. ZDP-1 je sklepanje poslov v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti dopuščal le v izrecno določenih primerih (prvi odstavek 18. člena ZDP-1)⁷, pri čemer je zakonodajalec na Banko Slovenije prenesel pooblastilo, da določi kreditne posle v tuji valuti, ki so za banke dovoljeni (drugi odstavek 34. člena ZDP-1). Banka Slovenije je s Sklepom o pogojih sklepanja kreditnih poslov v tujem denarju med rezidenti⁸ sprva dopustila kredite v tujem denarju le za plačilo uvoza blaga ali storitev ali za poravnavo drugih obveznosti do nerezidentov. Sklep je bil spremenjen 30. 10. 2003,⁹ po spremembi pa so banke lahko rezidentom odobrile kredit v tuji valuti brez omejitev. Z dnem uvedbe evra kot denarne enote Republike Slovenije 1. januarja 2007 sta na podlagi 69. e člena ZDP-1, sprejetega z novelo ZDP-1A,¹⁰ prenehali veljati določbi 18. in 34. člena ZDP-1, tako da je bilo odtlej poslovanje v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti popolnoma sproščeno.¹¹

13Revident vztraja, da glede na dikcijo 7. člena ZPotK potrošnik ni smel skleniti pristnega deviznega kredita, ampak le kredit v EUR, ki bi bil z valutno klavzulo vezan na CHF. ZPotK je v deveti točki 1. odstavka 7. člena določal, da mora kreditna pogodba, pri kateri je obračun vezan na uporabo tuje valute, vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po kateri se izračunava vrednost v domači valuti, ter opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Iz navedenega člena ne izhaja, da bi bila sklenitev kredita v tuji valuti prepovedana. Drži, da citirana alineja primarno sicer ureja kredite z valutno klavzulo, kar pomeni, da se pri sklenitvi pristnega deviznega kredita smiselno uporabi. Ker pri deviznem kreditu potrošnik posojilo prejme ter ga je dolžan vrniti v tuji valuti, pogodba po naravi stvari ne more vsebovati navedbe tečaja, po katerem bi se izračunavala vrednost v domači valuti. Neutemeljeni so očitki, da bi pri kreditu v CHF pogodba ravno tako morala vsebovati opozorilo, da se ob spremembi tečaja znesek v domači valuti lahko spremeni. Sporna pogodba je namreč opozorilo o valutnem tveganju vsebovala (glej 12. člen pogodbe). Revizijsko sodišče ne sprejema niti revizijske teze, da je pri pristnem deviznem kreditu poseg v dobrine potrošnika večji kot pri kreditu z valutno klavzulo. Pri pristnem deviznem kreditu je namreč svoboda potrošnika kvečjemu večja, saj lahko tujo valuto kupuje vnaprej in tako ni vezan na tečaj EUR/CHF na dan zapadlosti anuitete.

14Glede revizijskih navedb, da je pogodba vsebovala asimetričnost med prodajnim in nakupnim tečajem CHF, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da teh trditev tožnik ni konkretiziral in so tako ostale neizkazane. V kreditni pogodbi je bilo določeno le, da bo redno odplačevanje kredita zagotovljeno s trajnim nalogom s tožnikovega transakcijskega računa (4. člen pogodbe), pri čemer ni bilo pojasnjeno, kateri menjalni tečaj bo pri tem uporabljen (ali toženkin prodajni tečaj CHF ali srednji tečaj Banke Slovenije). Zaradi te pomanjkljivosti pogodba ni nična, temveč bi tožnik lahko v skladu z 10. členom ZPotK od pogodbe odstopil z enostransko izjavo v roku enega meseca od plačila prvega obroka. V nasprotnem se šteje, da pri pogodbi vztraja. Sicer pa drži, da bi bilo ravnanje toženke, če bi za preračun anuitet res uporabljala lasten prodajni tečaj tuje valute, lahko opredeljeno kot nepošteno (primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-26/13, Kasler). Vendar tudi takšno ravnanje ne bi pomenilo ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč bi tožnik lahko zahteval le, da se pri preračunu uporabi srednji tečaj Banke Slovenije in povrnitev morebitne škode, ki bi mu nastala zaradi uporabe nepoštenega tečaja v preteklosti.

O nedopustnosti podlage

15Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je podlaga spornega posla pridobitev posojila (causa credendi) in da taka podlaga ni nedopustna. V obravnavani zadevi je bil dan pristen devizni kredit, in ne kredit, ki bi vseboval valutno klavzulo, zato so brezpredmetni vsi revizijski očitki o nedopustnosti valutne klavzule v CHF. Kljub temu velja pojasniti, da posojilo z valutno klavzulo v CHF ni nedopustno ali v nasprotju z namenom tega instituta. Valutna klavzula je res namenjena ohranjanju enake vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in ob vračilu, vendar lahko stranki v skladu z načelom pogodbene svobode prosto določita, na katero merilo bosta to presojo vezali.

16S sklenitvijo kredita v tuji valuti postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute, v tem pogledu gre torej za aleatorno pogodbo. Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Ravno zaradi ugotovitve o aleatorni narave sporne pogodbe revident ne more uspeti z navedbami, da je kreditna pogodba že ob sklenitvi za banko pomenila izključno dobiček, za tožnika pa izgubo. Trditve o prikritem obrestovanju in o škodljivosti anuitetnega modela odplačevanja, pri katerem se najprej v večjem deležu odplačujejo obresti, so nedopustne novote. Na vprašanje, ali je bil pogoj o vračilu kredita v CHF nepošten, ker je bilo negativno gibanje vrednosti CHF v času sklenitve pogodbe pričakovano, pa bo Vrhovno sodišče odgovorilo v okviru presoje kršitve pojasnilne dolžnosti.

O oderuškem poslu

17Pravilna je presoja, da tožnik ni izkazal ne subjektivnih ne objektivnih elementov oderuštva (119. člen OZ). Ni namreč izkazano, da bi bilo med dajatvami ene in druge stranke že ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje niti da bi toženka izkoristila tožnikovo stisko, težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost.

O kršitvi pojasnilne dolžnosti

18Pogodbeno pravo temelji na načelu pogodbene svobode. Posameznikom je prepuščena odločitev, ali bodo vstopili v pogodbeno razmerje in kakšno vsebino mu bodo določili. Vendar pa je o svobodni odločitvi posameznika mogoče govoriti le, če so mu bila znana vsa dejstva, ki so pomembna za sklenitev določenega posla. Pogodba, ki ni sklenjena v ustreznem informacijskem položaju, praviloma ne vodi do racionalne odločitve in do ravnanja v skladu z lastnimi interesi. Neustrezen informacijski položaj lahko eni od strank omogoči, da s sklenitvijo pogodbe zasleduje le svoj interes oziroma da se ta uresniči v večji meri kot bi se sicer.

19Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. To pravilo pa se v določenih položajih izkaže kot prestrogo in je od njega treba odstopiti, denimo kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju, ker ima dostop do informacij le ena od njiju, druga pa jih ne more pridobiti oziroma jih lahko pridobi le z nesorazmernimi napori; kadar ena od strank poseduje specifična strokovna znanja, ki jih druga stranka potrebuje za svojo odločitev; ali kadar gre za informacije o dejstvih, na katera ena od strank ni mogla računati, druga pa je zanje vedela.¹² V takšnih primerih se, da bi se dosegla dejanska enakopravnost, vzpostavi pojasnilna dolžnost stranke, ki s temi informacijami oziroma specifičnimi znanji razpolaga. Pojasnilna dolžnost se lahko vzpostavi na podlagi izrecne zakonske določbe – na določenih področjih že zakonodajalec zazna obstoj informacijske asimetrije in kot korektiv močnejši (profesionalni) stranki nalaga določene informacijske obveznosti, tj. različna pojasnila, nasvete, opozorila in razkritja. Lahko pa se vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke.

20Informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje. Banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo posebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov. Posredovane informacije, pojasnila in nasveti naj jim omogočijo, da spoznajo vse pomembne lastnosti posla in ustrezno ocenijo tveganja. Posredovane informacije morajo biti resnične in popolne, tako da se stranka nanje lahko upravičeno zanese. Pojasnilna dolžnost je podana ne glede na izražen interes stranke, zato se banka ne more razbremeniti svoje obveznosti le z ugovorom, da stranka po informacijah ni povprašala. Po drugi strani je banka na izrecno vprašanje stranke dolžna zagotoviti dodatne informacije in pojasnila.¹³ Pojasnilno dolžnost zakonodaja izrecno predpisuje za posamezna področja bančnega poslovanja.

21Tožnik je trdil, da kreditna pogodba v tuji valuti predstavlja izvedeni finančni instrument, zato je bila banka dolžna pojasnilno dolžnost izpolniti v skladu z 212. členom ZTFI, po katerem bi mu morala posredovati ustrezne in razumljive informacije o finančnem instrumentu in predlaganih naložbenih strategijah, vključno z usmeritvami in opozorili glede tveganj. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da kredit v tuji valuti ni izvedeni finančni instrument, saj je cilj pridobitev kredita, in ne investiranje ali špekuliranje z vrednostjo tuje valute.¹⁴ Primerjava s finančnimi instrumenti - posli zamenjave (swap posli) ni na mestu, saj med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o zamenjavi obrestne obveznosti. Glede pojasnilne dolžnosti banke tako ni odločilna zakonodaja o finančnih instrumentih, temveč o potrošniškem kreditiranju.

22V času sklenitve kreditne pogodbe (12. 3. 2008) je potrošniške kredite urejal ZPotK. Ta je glede kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo določal le, da mora pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, ter opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. alineja 7. člena). ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. Določal je le splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). Urejal je tudi obvezno vsebino oglasov in ponudb (5. člen), ki so morali vsebovati efektivno obrestno mero ter reprezentativen in razumljiv primer izračuna skupnih stroškov kredita. Poleg tega je bilo obvezno tudi opozorilo, da se efektivna obrestna mera lahko spremeni, če se spremenijo podatki za njen izračun, sicer se oglaševanje in ponujanje kreditov šteje za zavajajoče in nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Kasneje je bil sprejet ZPotK-1, za njim pa še ZPotK-2,¹⁵ ki sta pojasnilno dolžnost banke izdatneje uredila. Zdaj veljavni ZPotK-2 predpisuje dolžnost posredovanja predhodnih informacij, ki morajo vsebovati grafični prikaz nihanja referenčne obrestne mere in vrednosti tuje valute v razmerju do evra za zadnjih deset let (7. člen). Obvezna vsebina kreditne pogodbe v tuji valuti je dopolnjena tako, da mora vsebovati tudi pojasnilo o delovanju mehanizma pretvorbe plačila iz tuje valute v domačo ter povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu kredita, da lahko potrošnik oceni finančne posledice, ki iz tega zanj izhajajo (12. člen). Oglasi morajo vsebovati opozorilo, da morebitno nihanje valutnih tečajev lahko vpliva na znesek kredita, ki ga plača potrošnik, kar mora biti razvidno iz reprezentativnega primera (38. člen). Tudi splošne informacije morajo pri kreditih v tuji valuti vsebovati razlago posledic za potrošnika in reprezentativni primer (39. člen). Seveda pa zahtev ZPotK-1 oziroma ZPotK-2 ni mogoče uporabiti za kreditne pogodbe, ki so bile sklenjene pred njuno uveljavitvijo.¹⁶

23V obravnavani zadevi je tako ključno vprašanje, ali je banka svoji pojasnilni dolžnosti zadostila že s tem, da je kreditna pogodba v tuji valuti vsebovala opozorilo, da se ob spremembi tečaja tuje valute lahko spremenijo zneski odplačil v domači valuti – izjavo o prevzemu valutnega tveganja, kot je zahteval tedaj veljavni ZPotK, ali pa je bila njena pojasnilna dolžnost vendarle širša. Nižji sodišči sta očitno šteli, da je bila banka v razmerju do potrošnika dolžna podati le tista pojasnila, ki so bila izrecno predpisana v zakonu. Kot je bilo omenjeno, pa lahko obveznost močnejše (profesionalne) pogodbene stranke, v konkretnem primeru banke, da potrošnika opozori na vse relevantne okoliščine posla, ki bi lahko vplivale na uresničitev njegovih interesov, izvira že iz načela vestnosti in poštenja ter je povezana z zahtevo, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, pa tudi s prepovedjo nepoštenih pogodbenih pogojev.

24Zakon o varstvu potrošnikov¹⁷ je v 22. členu določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja.

25Povzete določbe pomenijo implementacijo evropske Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva; prim. 4. točko 1.a člena ZVPot). Direktiva določa, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoča le pri splošnih pogojih, ki jih enostransko določi ponudnik, medtem ko je glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen (core terms, essentialia negotii), iz presoje nepoštenosti izrecno izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive). Bistveni del dogovora je torej privilegiran, saj izhaja neposredno iz pogodbene svobode strank.¹⁸ Po prevladujočem stališču Sodišče Evropske unije ni organ, ki bi presojal, ali je stranka sklenila dobro kupčijo oziroma ali je izposlovala primerno ceno. Kot poudarja Sodišče Evropske unije, je razlog za izključitev iz presoje nepoštenosti, da „ni nobene preglednice ali pravnega merila, ki bi zagotavljal okvir ali smernice za nadzor nad to ustreznostjo.“¹⁹

26Dogovor o valuti vračila je zagotovo bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti, gre torej za glavni predmet pogodbe.²⁰ Ker ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, se je moralo Vrhovno sodišče najprej opredeliti do tega vprašanja. Na prvi pogled bi besedilo 23. člena ZVPot lahko nakazovalo, da je po slovenskem pravu vselej mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, saj ta iz presoje ni izrecno izvzet (kot v besedilu Direktive). Vendar bi bila takšna razlaga preširoka in nesmiselna. Naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe bi namreč močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank, saj je glavni predmet pogodbe ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti. Poleg tega je treba nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s cilji in duhom Direktive (t.i. načelo lojalne razlage). Tako je pravilnejša razlaga, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno (kakor to ureja Direktiva). V nasprotnem primeru (tj. če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno) pa je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati.

27Predpostavka za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je torej ugotovitev, da je bil določen nejasno. Sodišče Evropske unije je v nedavnih odločbah vsebinsko zapolnilo pojem nejasnega pogodbenega pogoja.²¹ Razlaga evropskega prava, ki jo v svojih odločbah poda Sodišče Evropske unije, ima precedenčno pravno naravo in je formalni pravni vir z učinkom erga omnes²² in ex tunc – od dneva uveljavitve akta, razlago katerega Sodišče Evropske unije podaja. V zadevi Andriciuc je presojalo, kdaj je izpolnjena zahteva po transparentnosti, prav v zvezi z dogovorom o vračilu kredita v tuji valuti. Poudarilo je, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko, saj sistem varstva potrošnikov temelji ravno na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev tako ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. To pomeni, da lahko potrošnik pogoj, da mora posojilo vrniti v tuji valuti, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ali je bil pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, in je tako lahko ocenil skupne stroške svojega kredita, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru, ki vključujejo oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Opozorilo je tudi na priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, da bi morale banke potrošnike obvestiti vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Sklenilo je, da bi moral biti torej posojilojemalec jasno obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, ter da bi morala banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če posojilojemalec dohodkov ne prejema v tuji valuti.

28Šele če bi se izkazalo, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in tako pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Sodišče Evropske unije je v isti zadevi pojasnilo, da je presojo nepoštenosti treba opraviti glede na trenutek, v katerem je bila pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Pogoj o vračilu kredita v tuji valuti lahko ob devalvaciji nacionalne valute breme tečajnega tveganja nalaga potrošniku. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve ter zlasti strokovnega znanja in izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank; presoja se, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

29Glede na navedeno revident upravičeno graja, da je bila presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti s strani nižjih sodišč pomanjkljiva. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč trditve tožnika o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti zavrnili z razlago, da je kreditna pogodba v 12. členu vsebovala izjavo o tožnikovem prevzemu valutnega tveganja, poleg tega je vodja poslovalnice potrdila, da je bil tožnik opozorjen na valutno tveganje in na dejstvo, da prihodke prejema v evrih. Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Ne glede na v 13. točki obrazložitve omenjeni manevrski prostor potrošnika, ki lahko tujo valuto kupuje vnaprej in tako ni vezan na tečaj EUR/CHF na dan zapadlosti anuitete, gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.

30Poleg tega je tožnik toženki očital, da je bila seznanjena z določenimi informacijami, ki mu jih ni razkrila. Trdil je, da je Banka Slovenije poslovne banke na tveganje zadolževanja v CHF opozarjala že v Poročilu o finančni stabilnosti iz leta 2005, v katerem je bilo zapisano, da valutno tveganje za banke ne pomeni večjega tveganja, vendar pa je zaradi velike volatilnosti CHF mogoča realizacija tveganj pri komitentih; da je za komitente izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, posebej ker je CHF na relativno nizkih ravneh in je pričakovati apreciacijo. Nadalje je navajal, da je Banka Slovenije poslovnim bankam v juliju 2006 poslala dopis, da morajo komitente popolno in jasno informirati o bančnih produktih, s poudarkom na tveganjih, katerim se kreditojemalci izpostavljajo z najemom posojil v tuji valuti, ter od bank zahtevala, da morajo komitentom najprej ponuditi produkt v evrih. V naslednjem opozorilu iz leta 2007 pa je izrecno zahtevala, da banke komitentom najprej predstavijo ponudbo v evrih. Sodišče prve stopnje se do nobenega od navedenih poročil in dopisov ni opredelilo, s čimer je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikovi pravici do izjave namreč ustreza dolžnost sodišča, da se do vseh njegovih navedb, kolikor so za odločitev relevantne in niso nedopustne, tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter tako ne ostane v dvomu, ali jih ni enostavno prezrlo. Napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do tožnikovih nosilnih trditev in dokazil ni opredelilo, pritožbeno sodišče ne more odpraviti na način, da manjkajoče razloge za zavrnitev dokaznih predlogov samo dopolni. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja, zato procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.²³ Sicer pa se tudi pritožbeno sodišče do Poročila o finančni stabilnosti iz leta 2005 ni opredelilo, medtem ko je dopisa Banke Slovenije iz let 2006 in 2007 brez presoje njune vsebine odpravilo z razlago, da naj bi šlo le za splošna navodila bankam in da je splošno znano, da gibanja tečajev ni mogoče zanesljivo napovedovati. Vendar tožnik toženki ni očital, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč da bi morala vedeti, da so tveganja apreciacije CHF realna (ali celo pričakovana) in da bi zato o tveganjih morala obvestiti potrošnike. Sodišči se bosta morali v ponovljenem postopku opredeliti do vsebine vseh navedenih listin in presoditi, ali je banka ravnala v skladu s priporočili Banke Slovenije o dobri poslovni praksi.

31Poseg v tožnikovo pravico do izjave pomeni tudi zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje A. A. in B. B.. Sodišče prve stopnje je zaslišanje teh prič zavrnilo s pavšalno navedbo, da njihove izpovedbe „ne bi mogle spremeniti odločitve v zadevi“, sodišče druge stopnje pa je takšno neobrazloženo zavrnitev izvedbe dokazov skušalo sanirati z oceno, da naj ravnanje toženke v drugih primerih ne bi moglo vplivati na presojo, ali je toženka tožnika pravilno informirala. Kot je že bilo pojasnjeno, je tovrstno dopolnjevanje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga nedopustno, poleg tega pa je stališče pritožbenega sodišča tudi arbitrarno, saj je glede iste dokazne teme - izpolnitve pojasnilne dolžnosti sledilo izpovedbi vodje poslovalnice D. D., ki ni sodelovala pri sklepanju konkretne pogodbe, temveč je le na splošno povedala, da so bile stranke načeloma obveščene o valutnem tveganju. Ker je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja, kako je toženka ravnala v drugih podobnih primerih, medtem ko je bil takšen dokaz toženki dopuščen, gre za neenakopravno obravnavanje pravdnih strank, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega revident utemeljeno opozarja, da je toženka sama navajala, da je pojasnilno dolžnost v tem primeru izpolnila na enak način in v enakem obsegu, kot je običajno pri tovrstnih poslih. Tudi iz tega razloga je tožnik smel dokazovati, kakšna je bila praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditov v tuji valuti. Glede na navedeno bi sodišče moralo izvesti dokaze v tej smeri in jih tudi dokazno oceniti. Pravilna pa je bila presoja, da je bil dokazni predlog za zaslišanje C. C., ki ga je tožnik podal na zadnjem naroku, podan prepozno. Tožnik ni izkazal, da bi že pred zadnjim narokom poskušal od toženke pridobiti podatke o tem, kakšno je bilo svetovanje pravnim osebam glede posojil v CHF in kdo je svetovanje izvajal.

32Revizijsko sodišče je že nakazalo materialnopravna izhodišča, v skladu s katerimi bosta v ponovljenem postopku morali izpolnitev pojasnilne dolžnosti toženke presojati sodišči prve in druge stopnje. Za presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, tako ne bo zadoščala abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo, temveč bo bistveno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožniku celovito pojasnjeno in ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju. Revizijsko sodišče poudarja, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, na toženki in ne na tožniku,²⁴ izpolnitev pa bo toženka lahko izkazala ne le z vsebino same kreditne pogodbe, temveč z vsemi informacijami in pojasnili, ki so bile tožniku posredovane v oglasih ali med pogajanji. Zaradi zagotavljanja pravice do kontradiktornosti in poštenega sojenja bo v ponovljenem postopku strankama treba omogočiti, da se glede novih materialnopravnih izhodišč izjavita in sodišču predložita morebitna dodatna dokazila v zvezi z (ne)izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.

33Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva, kot sta menili nižji sodišči. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

O utemeljenosti revizije

34Revizija je po obrazloženem utemeljena, zato je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP). Razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku je narekovala tudi razveljavitev odločitve o podrednem zahtevku za razvezo pogodb zaradi spremenjenih okoliščin.

O stroških revizijskega postopka

35Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

¹ Ta znesek predstavlja razliko med prejetim kreditom 79.000,00 CHF, ki je na dan izplačila kredita znašal 49.685,00 EUR, ter plačanimi anuitetami (v EUR) do zaključka glavne obravnave.
² Ur. l. RS, št. 67/2007, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTFI.
³ Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPotK.
⁴ Ur. l. RS, št. 59/2010, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPotK-1.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
⁶ Ur. l. RS, št. 23/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDP-1.
⁷ Revident povzema vsebino prvega odstavka 18. člena ZDP-1, ki je določal, da smejo rezidenti med seboj sklepati posle v tujih plačilnih sredstvih ter posle, katerih predmet je tuje plačilno sredstvo, samo pod pogoji in na način, določen s tem zakonom.
⁸ Ur. l. RS, št. 50/99.
⁹ Ur. l. RS, št. 106/2003.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 76/2003.
¹¹ Tako tudi R. Rozman: Odgovornost banke za nasvet in pojasnilo, doktorska disertacija, 2016, str. 132.
¹² A. Fakin, Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev, Podjetje in delo, št. 1/2015, str. 90-91.
¹³ R. Rozman, Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, št. 3-4/2016, str. 457.
¹⁴ Takšno stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropske unije v sodbi C-312/14 z dne 3. 12. 2015, Banif Plus Bank Zrt. proti Márton Lantos in Mártonné Lantos, v kateri je pojasnilo, da odobritve in vračila kredita ni mogoče opredeliti kot „investicijske storitve in dejavnosti“ v smislu 2. točke prvega odstavka 4. člena Direktive 2004/39 o trgu finančnih instrumentov (t.i. Direktiva MiFID).
¹⁵ Ur. l. RS, št. 77/2016.
¹⁶ Tako 41. člen ZPotK-1 in 99. člen ZPotK-2.
¹⁷ Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.
¹⁸ P. Nebbia, v C. Twigg-Flesner (ur.), Cambridge Companion to European Union Private Law, Cambridge University Press, str. 219.
¹⁹ /.../ that exclusion being explained by the fact that no legal scale or criterion exists that can provide a framework for, and guide, such a review. Sodba Sodišča Evropske unije C-143/13 z dne 26. 2. 2015, Matei v. SC Volksbank România SA, tč. 55.
²⁰ Takšno stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropske unije v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017, Ruxanda Paula Andriciuc in drugi v. Banka Romaneasca Sa (v nadaljevanju Andriciuc).
²¹ Prim. že navedeno sodbo C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc) ter sodbo C-26/13 z dne 30. 4. 2014, Arpad Kasler in Hajnalka Kaslerne Rabai v. OTP Jelzalogbank Zrt.
²² M. Avbelj, Sodno pravo Evropske unije, GV založba, 2011, str. 58.
²³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012.
²⁴ R. Rozman, Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, št. 3/4, 2016, str. 458.