VSL Sodba I Cpg 155/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. A. A. je dolžan B. B. povrniti 724,41 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se A. A. kot družbenik izključi iz družbe D. d. o. o. (I. točka izreka), zahtevek po nasprotni tožbi, tj. da se B. B. kot družbenik izključi iz omenjene družbe, pa je zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom je sklenilo, da se tožba A. A., s katero je zahteval, da se družbenik C. C. izključi iz družbe D., d. o. o., zavrže (III. točka izreka) ter A. A. naložilo, da B. B. plača 7.283,53 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil A. A. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne ter ugodi zahtevku po nasprotni tožbi. Podrejeno je predlagal, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasil.

3B. B. je na pritožbo odgovoril in višjemu sodišču predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru je B. B. s tožbo zahteval izključitev družbenika A. A., A. A. pa z nasprotno tožbo izključitev družbenika B. B. iz družbe D. d. o. o. (zaradi jasnosti bo višje sodišče v nadaljevanju za B. uporabljalo izraz tožnik, za A. pa toženec).

Glede razlogov za izključitev A. A.:

6Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se družbenik A. A. izključi iz družbe D. d. o. o.

7Tretji odstavek 436. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) določa, da sme vsak družbenik s tožbo zahtevati izključitev drugega družbenika, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drugi družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali izvrševanju pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši določbe pogodbe. Razlogi so torej našteti primeroma in je zato pravni standard „utemeljenega razloga“ v vsakem konkretnem primeru potrebno napolniti z ustrezno vsebino. Pri tem je treba upoštevati namen instituta izključitve iz družbe, temeljna načela civilnega in gospodarskega prava (zlasti načela vestnosti, poštenja, zvestobe družbi) in tudi ustavne pravice udeležencev (v zvezi s tem določbo 74. člena Ustave RS, po kateri je gospodarska pobuda svobodna in ki se realizira med drugim s pravico do podjetja).

8Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je med postopkom postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil A. A. obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika. Navedeno kaznivo dejanje je storil s tem, 1) da je odrejal gotovinske dvige z bančnega računa D. d. o. o., kot namen izplačil pa navajal fiktivne materialne stroške. Gotovino (15.138.503,00 SIT) si je nato prilastil in se mu je za pridobitev premoženjske koristi tudi šlo, saj je s tem denarjem na svoje ime odkupil delež D. d. o. o. od prodajalca E., d. o. o. in 2) da je podal nalog za izplačilo 2.800.000,00 SIT denarnih sredstev družbe D. d. o. o. družbi E. d. o. o., za plačilo poslovnega deleža po pogodbi med njim kot kupcem in prodajalcem E., d. o. o., s čimer si je prav tako pridobil protipravno premoženjsko korist. Opisana dejanja so družbi D. d. o. o., katere družbenik je A., povzročila veliko premoženjsko škodo in po oceni sodišča prve stopnje predstavljajo tako hudo kršitev, da ostali družbeniki takega družbenika niso dolžni trpeti oziroma so s tem izpolnjeni zakonski pogoji za izključitev družbenika po takrat veljavni določbi tretjega odstavka 436. člena ZGD. Sodišče prve stopnje je zato že iz tega razloga ugodilo tožbenemu zahtevku, da se A. A. izključi iz družbe.

9Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb:

- da je bilo v programu lastninskega preoblikovanja pravnega prednika predvideno preoblikovanje z notranjim odkupom z obročnimi plačili in da bodo družbeniki lahko odkupili tudi deleže zunanjih družbenikov oziroma družbenikov, ki so svoje deleže pridobili od državnih skladov, med drugim tudi družbe E. d. o. o.;

- da je bil nakup deleža družbe E., d. o. o. opravljen na podlagi dogovorov med družbeniki, ki so toženca izrecno zadolžili za izvedbo nakupa deležev zunanjih družbenikov;

- da je za postopek in namen zbiranja sredstev za nakup deleža vedela tako družba kot posamezni družbeniki, ki so se s tem strinjali (kar potrjuje odločba DURS) in tudi zagotavljali sredstva za odkupe (npr. z opravljanjem storitev);

- da so se na hranilni knjižici pri Hranilnici ... obročno vplačevala sredstva za financiranje odkupa deležev;

- da je toženec odkupil poslovni delež družbe E., d. o. o. kot posrednik;

- da je bil med njim in družbo E. d. o. o. sklenjen dogovor o razumevanju z dne 5. 6. 2004, ki določa, da se toženec zavezuje pridobljeni poslovni delež prenesti na ostale družbenike;

- da je skupščina sprejela sklep o tem, da in kako naj se odkupljeni delež razdeli in se je torej strinjala s prenosom, vendar pa zaradi začasnih odredb, ki so bile izdane v kazenskem postopku, posel z odkupom deleža potem ni bil dokončan.

Vendar to ne drži; sodišče prve stopnje je pojasnilo, da te navedbe za odločitev niso relevantne. In tudi po oceni višjega sodišča niso. Potrebno je namreč poudariti (glede na to, da toženec ta vidik vztrajno ignorira), da razlog, zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, ni bil v tem, da je od družbe E. d. o. o. kupil poslovni delež (in je zato vseeno ali so se družbeniki z nakupom strinjali in ali je tožnik te navedbe prerekal), temveč (predvsem) v tem, da je toženec, brez da bi imel podlago v verodostojnih knjigovodskih listinah (kot namen izplačil je toženec navajal fiktivne materialne stroške) odrejal dvige z bančnega računa D. d. o. o. ter si nato to gotovino na škodo omenjene družbe prilastil. Takšnega ravnanja pa družba (logično) ni nikoli odobravala, kar potrjuje že dejstvo, da je od toženca deloma v kazenskem deloma pa nato še v pravdnem postopku zahtevala vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Da je toženec protipravno prilaščena sredstva družbe D. d. o. o. nato porabil za nakup poslovnega deleža omenjene družbe na svoje ime (in ne nemara kot posrednik, kot to trdi toženec, prim. izrek kazenske sodbe) pa je bilo pomembno zgolj za dokazovanje namena, tj. da se je tožencu za pridobitev velike premoženjske koristi na škodo družbe D. d. o. o. tudi dejansko šlo.

10Ker utemeljen razlog za izključitev A. iz družbe D. d. o. o. predstavlja že dejstvo, da je izvrševal kazniva dejanja na škodo družbe, za odločitev ni pomembno, kaj se je po spornem nakupu, ki je bil predmet obravnave v kazenskem postopku, dogajalo s tem poslovnim deležem, kot tudi ne pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je bila tožencu odpovedana pogodba o zaposlitvi, da je izgubil mandat direktorja in da nima denarnih sredstev za plačilo preostanka poslovnega deleža, obenem pa mora družbi po pravnomočnih sodbah povrniti znesek protipravno prilaščenih sredstev. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje tudi do teh navedb moralo posebej opredeliti in izvesti predlagane dokaze (glede na določbo prvega odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo).

11Enako velja glede mnenja grafologa, iz katerega naj bi izhajalo, da na delu listin, ki naj bi bile podlaga za dvige, ni podpisan toženec in ga je očitno pri tem nekdo podpisoval. S temi in ostalimi navedbami, za katere pritožnik navaja, da v kazenskem postopku niso bile predstavljene, nanašajo pa se na sam obstoj kaznivega dejanja, namreč pritožnik v civilnem postopku, glede na določbo 14. člena ZPP, ne more uspeti. Nerelevantne pa so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik tožbo vložil skupaj s C., ki je bil obsojen v kazenski zadevi skupaj s tožencem in da očitno tožnik v sobivanju z njim v družbi ni videl nobene težave, saj je C. sam zapustil družbo že leta 2007.

12Pritožbeni očitek, da osnovni razlog za tožbo ni v ravnanju toženca, za katerega je bil pravnomočno obsojen, nima podlage v spisovnem gradivu. Nasprotno; tožnik je že v tožbi zatrjeval, da si je toženec neupravičeno prilastil sredstva družbe, ter v nadaljevanju, da zoper toženca v zvezi s tem dejanjem teče kazenski postopek, sodišče prve stopnje pa je tudi obvestil, ko je kazenska sodba postala pravnomočna in opozoril, da je sodišče na to sodbo vezano in je zato na mestu samo ugoditev zahtevku na izključitev toženca iz družbe D. d. o. o. Okoliščino, da je tožnik na naroku z dne 19. 3. 2009 izjavil, da bi bil pripravljen umakniti tožbo pod pogojem, da toženec preneha z ravnanji zakonitega zastopnika in sklicevanjem skupščin, pa je potrebno razumeti v kontekstu takratnega (očitno še možnega) iskanja mirne in sporazumne rešitve spora. Te navedbe je namreč tožnik podal v sklopu poravnalnega naroka, sicer pa je prej in kasneje poudarjal, da so razlog za izključitev toženca (zlasti) izvršena kazniva dejanja toženca na škodo družbe.

13Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožnika, češ da izključitev družbenika ni možna, če je zoper istega družbenika že dovoljena izvršba na njegov poslovni delež, kajti takšne kumulacije materialno pravo ne prepoveduje. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da bo šele po poteku treh let od izključitve mogoče pobotati toženčevo terjatev na izplačilo deleža in družbino terjatev na povračilo škode. V družbeni pogodbi je namreč predpisano, da je možen tudi drugačen dogovor (zadnji stavek šestega odstavka 6. člena). Torej ni nobene ovire, da terjatev ne bi zapadla že takoj, ko bo znana tržna vrednost toženčevega deleža. Tudi sicer pa to vprašanje v tem postopku niti ni bistveno.

14Kot že rečeno, kaznivo dejanje, storjeno proti družbi, pomeni grobo kršitev omenjenih načel in kršitev medsebojnega zaupanja v družbi ter predstavlja utemeljen razlog za izključitev družbenika po tretjem odstavku 436. člena ZGD. V konkretnem primeru tudi na podlagi družbene pogodbe družbe D. d. o. o., ki izrecno določa, da storitev kaznivega dejanja v zvezi z dejavnostjo družbe predstavlja izključitveni razlog (prva alineja petega odstavka 6. člena). V takšnem primeru pa toženec tudi ne more uspešno uveljavljati, da pomeni izključitev iz te družbe poseg v njegove pravice po 74. člen Ustave RS (prim. tudi sodbo VSK Cpg 384/2014 z dne 4. 12. 2014).

Glede razlogov o mandatu direktorja družbe:

15Sodišče prve stopnje je na strani 35 in 36 sodbe zapisalo, da je bil mandat toženca omejen le do 1. seje skupščine družbe D. d. o. o., ki se je odvila 25. 7. 2000, da neimenovanje direktorja na seji ne pomeni avtomatičnega podaljšanja njegovega mandata, in da je bila zato družba v kritičnem času brez direktorja.

16Pritožnik meni, da je takšna ocena napačna in vztraja pri svojih navedbah, da je bil vse so sodnega imenovanja direktorja dne 19. 8. 2004 on direktor družbe D. d. o. o. in njen dejanski vodja. Kot mestoma ugotavlja že sam pritožnik, pa to vprašanje po oceni višjega sodišča ni bistveno; v tem postopku se ugotavlja, ali so podani pogoji za izključitev dveh družbenikov, ne pa kateri od teh dveh družbenikov je bil v določenem obdobju direktor družbe.

Glede neobstoja razlogov za izključitev B. B.:

17Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se družbenik B. B. ne izključi iz družbe D. d. o. o.

18Sodišče je zavzelo stališče, da za nepravilnosti, ki se morebiti dogajajo na skupščinah, obstajajo druge možnosti za njihovo sanacijo, npr. vlaganje izpodbojnih ali ničnostnih tožb. To možnost pa A. tudi s pridom ter bolj ali manj uspešno izkorišča, saj je dosegel, da so bili sklepi 3. do 8. skupščine razveljavljeni, 9. skupščina pa je bila celo nična.

19Razlog za razveljavitev 3. do 8. skupščine je bil v tem, da sklepčnost na skupščinah ni bila pravilno ugotovljena, ker je bil pri ugotavljanju sklepčnosti upoštevan 20 % lastni delež, ki naj bi ga družba pridobila od M., čeprav o tem ni odločala skupščina, pa bi po družbeni pogodbi morala. Vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da to ni razlog za izključitev B., kot tudi ni podlaga za njegovo izključitev drug razlog za neveljavnost skupščinskih sklepov, tj. da so bili pri glasovanju upoštevani sklepi sestanka udeležencev notranjega odkupa v višini 60 %, čeprav so nekateri družbeniki, udeleženci notranjega odkupa, želeli glasovati drugače in jim je bila na ta način odvzeta glasovalna pravica. Tako sklepčnost skupščine kot izid glasovanja namreč ugotavlja predsednik skupščine, kar v nobenem primeru ni bil B., pač pa na 3. skupščini F. F.

20Napake, ki so se dogajale na skupščini, so se torej navezovale predvsem na vodenje skupščine. Skupščine pa vodi predsednik, kar B. nikoli ni bil in ga že zato ne morejo doleteti posledice nepravilnega načina vodenja skupščine. Enako velja za očitke (ki jih toženec ponavlja še v pritožbi), da glasovi družbenikov niso bili prešteti v skladu z določili družbene pogodbe in da je sodišče nepravilno imenovalo B. za direktorja. Očitanih kršitev namreč ni storil B., zato zaradi njih njegova izključitev iz družbe že pojmovno ni mogoča. Če je B. dal mnenje oziroma glasoval o tem, kako naj se sklepčnost in izid glasovanja ugotavlja, pa to, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za njegovo izključitev.

21Pritožnik v zvezi s tem še navaja, da naj bi B. na 4. do 8. skupščini vodil knjigo družbenikov in imenoval preštevalce glasov, ki so ugotovili, da ima nekdo 60 %, glasov in da naj bi on zahteval tak način glasovanja. Vendar višje sodišče poudarja, da je bil takšen način glasovanja in ugotavljanja sklepčnosti skupščine vzpostavljen že na 3. skupščini. Da ta ni pravilen, pa se je izkazalo šele po izvedeni 7. skupščini, pri čemer je sodišče v vmesnem času kar dvakrat ocenilo, da je glasovanje na način, kot ga ureja sporazum družbenikov s pravili notranjega odkupa, pravilno. Takšno dejansko stanje pa tudi po oceni višjega sodišča ne utemeljuje izključitve B., pač pa so sankcioniranju tovrstnih kršitev namenjena milejša sredstva, kot je tožba na izpodbojnost oziroma ničnost skupščinskih sklepov. Ko pritožnik navaja, da se je te poti uspešno poslužil, vendar s tem niso bile odpravljene posledice kršitev tožnika – če bi glasovanje veljavno potekalo, bi bil on izglasovan za direktorja, tako pa ni bil – pa višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da te posledice tudi s predlaganim tožbenim zahtevkom ne bi mogel doseči.

22Do ostalih očitanih kršitev, ki se nanašajo na B. (da je tožencu izpraznil pisarno; da je pri operaterju dosegel izklop toženčevega mobilnega telefona in ni želel opraviti primopredaje poslov; da je preklical skupščino z dne 25. 8. 2014; da je tožencu med njegovo bolniško odsotnostjo odpovedal pogodbo o zaposlitvi), se je sodišče prve stopnje opredelilo na strani 39 izpodbijane sodbe. Kot bistveno je navedlo, da je bil za ta dejanja B. kot direktor, za kar je bil prepričan, da v tistem času je, pooblaščen in upravičen opraviti ter da je bila pravilnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljena tudi s pravnomočno sodbo odločbo. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb toženca glede sodnega imenovanja B. in preklica skupščine z dne 25. 8. 2005 (prim. 36. in 39. stran izpodbijane sodbe), implicitno pa se je opredelilo tudi do toženčevih navedb, da si tožnik brez pravne podlage izplačuje plačo, s tem ko je navedlo, da so ostale navedbe toženca, do katerih se ni izrecno opredelilo, prepavšalne in iz njih ne izhaja, da bi B. izpolnil zakonske znake za izključitev družbenika (stran 39 sodbe spodaj). Temu stališču pa tudi višje sodišče pritrjuje, saj je A. na strani 10 nasprotne tožbe (l. št. 79 spisa) zatrjeval le, da B. naj ne bi imel pravne podlage za izplačevanje plače (kar tudi sicer ni pravno odločilno – o spornosti izplačil bi lahko govorili le tedaj, kadar za prejeti denar B. ne bi opravil nobenega dela, tega pa toženec ne zatrjuje). Smiselno uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

23Kot nerelevantne je sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo tudi navedbe toženca (stran 39 sodbe spodaj), da je podan razlog za izključitev B., ker je družba plačala odvetniške stroške v zvezi s skupščino z dne 25. 8. 2004, ki jo je sklical in nato preklical B. Te navedbe namreč po materialnem pravu ne morejo privesti do izključitve družbenika, saj niti v zakonu niti v družbeni pogodbi ni določeno, da stroškov preklica skupščine ne bi smela kriti družba, oziroma da bi jih moral kriti tisti, ki jo je preklical (da bi zatrjeval še kakšno pravno odločilno dejstvo v zvezi s temi stroški, pritožnik ne navaja). Glede plačila odvetniških stroškov odvetnice G. G. pa je toženec v sklopu svoje trditvene podlage zatrjeval le, da omenjena odvetnica „v postopkih do dne izdaje predloženega računa družbe ni zastopala, je pa zastopala družbenike v postopku sodnega imenovanja“ (l. št. 166 spisa) in da gre po njegovi oceni za neupravičene in poslovno nepotrebne stroške, ki so nastali za pokrivanje osebnih interesov B. Tudi te navedbe pa so očitno neutemeljene, saj ni mogoče šteti, da vložen predlog za sodno imenovanje direktorja ni stvar družbe. Nasprotno; vsekakor je stvar družbe, da ima poslovodstvo, in sprožen postopek je bil namenjen ravno temu. Zato tudi okoliščina, da naj bi družba krila tovrstne stroške postopka, sam po sebi ne more biti razlog za izključitev družbenika (nenazadnje sedaj veljavni ZGD-1 izrecno določa, da stroške predlagatelja, če je njegov predlog, npr. za sodno imenovanje direktorja, utemeljen, krije družba, prim. tretji odstavek 52. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZDG-1).

24Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do bistvenih navedb toženca o vodenju 20 % lastnega deleža družbe, o čemer se lahko pritožnik prepriča na 35. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Tam je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je kupnino za delež družba plačala v celoti, kot tudi razpolagala z izjavo družbenika, da se ne šteje več za družbenika D. d. o. o. Poleg tega je bil na 3. skupščini, katere sklepi so bili sicer kasneje razveljavljeni, sklep o ustanovitvi lastnega deleža izglasovan z vsemi glasovi, torej tudi z glasovi A. Te okoliščine pa tudi po presoji višjega sodišča opravičujejo razumevanje B., ki je v tistem času opravljal funkcijo direktorja, da je delež M. vodil kot lastni delež družbe. V delu, kjer pritožnik navaja, da je družba vodila lastni poslovni delež še na 8. skupščini, torej že po razveljavitvi sklepov 3. skupščine, pa gre pritožniku pojasniti, da takšno postopanje pojasnjuje dejstvo, da so družbeniki na 8. skupščini potrdili vse sklepe 3. - 6. skupščine, torej tudi pridobitev lastnega poslovnega deleža (da je vsaka skupščina potrdila vse sprejete sklepe prejšnjih skupščin, izhaja tudi iz toženčevih navedb, prim. l. št. 95 spisa). Kakšna škoda naj bi zaradi tega nastala družbi ali njemu osebno, pa toženec tudi sicer ni pojasnil.

25Z navedbami pod točko 3.2 pritožbe toženec sodišču prve stopnje ničesar ne očita. Kam meri s temi (pavšalnimi) navedbami, tudi sicer ni povsem jasno. V kolikor meri na to, da je tožnik v vlogi poslovodje pripoznaval tožbene zahtevke (enako je počel tudi toženec), pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo (prim. zadnji odstavek na strani 34. sodbe), da sodišče takšnega razpolaganja ni priznalo, zato tudi niso imela pravnih in s tem škodnih posledic. Tudi glede vlaganja pravnih sredstev (tožb, predlogov za izdajo začasnih odredb, ...) je sodišče prve stopnje (pravilno) pojasnilo, da gre za legitimen način, na katerega je tožnik varoval svoj položaj in pravice. V kolikor se na koncu izkaže, da ta niso bila utemeljena, pa to seveda ne more biti razlog za izključitev družbenika. Navedbe pritožnika, da naj bi tožnik ponaredil vsebino zapisnika 12. skupščine zato, da bi sodišče v zvezi s to skupščino izdalo začasno odredbo, so pavšalne in že zato neupoštevane (pritožnik ne pojasni, na kakšen način naj bi tožnik to storil, še manj pove, katere konkretne dokaze naj bi v zvezi s tem predložil).

26Sodišče prve stopnje je glede očitkov A. B. o odsvajanju in obremenjevanju nepremičnega premoženja družbe ter prodaje delnic Banke ... ocenilo, da ta ravnanja predstavljajo kršitve družbene pogodbe, kajti le-ta v 9/5 členu določa, da mora direktor predhodno pridobiti soglasje skupščine v primeru nakupa, prodaje ali drugačnega razpolaganja z nepremičninami na račun družbe, odobravanja ali najemanja kreditov ter dajanja garancij in poroštev v vrednosti, ki presegajo 33 % vrednosti kapitala, ugotovljenega v zadnji bilanci. Vseeno pa je ocenilo, da toženec navedb o škodljivih posledicah teh ravnanj ni konkretiziral, če gre zgolj za kršitev družbene pogodbe brez škodljive posledice za družbo ali družbenike, pa o grobi kršitvi družbene pogodbe ne moremo govoriti. Pritožnik se s tem ne strinja in trdi, da je škodljivo posledico predstavljala že sama odsvojitev premoženja družbe. Vendar so te navedbe preskromne, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Prodaja premoženja je namreč dvostranski pravni posel, kar pomeni, da je družba v zameno za odsvojitev premoženja na načelni ravni morala dobiti plačano kupnino, ki ustreza vrednosti odsvojenega premoženja (gre za temeljno obligacijsko načelo enake vrednosti dajatev, 8. člen Obligacijskega zakonika), in v tem smislu družbi ne nastane nobena škoda (toženec je sicer v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da naj bi bilo premoženje prodano „pod ceno“, vendar kaj konkretno naj bi to pomenilo, ni pojasnil).

27Pritožnik končno sodišču prve stopnje še očita, da ni enakopravno obravnavalo strank in da na to kaže procesno vodenje spora, ko je sodišče zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi najprej razdružilo, zaradi česar je bil prvi narok po tožbi opravljen maja 2007, prvi narok po nasprotni tožbi pa maja 2013. V čem naj bi opisano stranki spravljalo pravdni stranki v neenakopraven položaj, pa višjemu sodišču ni jasno, tega niti pritožnik ne pojasni.

28S tem je višje sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člen ZPP).

29Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30Glede na to, da so bili stroški z odgovorom na pritožbo potrebni, mora toženec tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 724,41 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 435 spisa) in temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Toženec je dolžan to obveznost izpolniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).