UPRS Sodba I U 2029/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Svet Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo podjetja A. kot stranke postopka pred toženko v smislu 1. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1), ki ga sestavljajo družbe B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Ljubljana (v nadaljevanju tožnik), za izločitev uradne osebe A.A. iz postopka oziroma vodenja in sodelovanja v upravnem postopku v zadevi, ki jo toženka trenutno vodi pod opr. št. 3062-1/2017 (1. točka izreka sklepa). Predlog tožnika za izločitev iste uradne osebe iz morebitnega prekrškovnega postopka, ki bi ga toženka začela v zvezi z zadevo, ki jo trenutno vodi pod opr. št. 3062-1/2017, pa je organ zavrgel (2. točka izreka sklepa) in še ugotovil, da v postopku izdaje sklepa posebni stroški niso nastali (3. točka izreka sklepa). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 14. 6. 2017 podal zahtevo po prvem odstavku 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za izločitev javnega uslužbenca toženke A.A. iz postopka ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki ga toženka vodi v postopku pod opr. št. 3062-1/2017 zoper njega, in iz morebitnega prekrškovnega postopka, ki bi ga toženka začela v zvezi s tem. Naknadno je tožnik vložil še pripravljalno vlogo z dne 26. 7. 2017. Po presoji organa je tožnikovo sklepanje o zatrjevani obremenjenosti odnosa uradne osebe in njeni želji po "kompenzaciji" oziroma retribuciji za pretekla dogajanja v postopkih, ki jih je toženka vodila zoper tožnika, povsem pavšalno. Sodelovanje iste uradne osebe v več različnih postopkih zoper isto stranko je običajna praksa. Zgolj dejstvo, da toženka oziroma njen uslužbenec ugotovi oziroma presodi dejstva drugače, kot jih razlaga stranka, samo po sebi ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe. Verjetnost obstoja tožnikovega prevladujočega položaja je toženka v sklepu o uvedbi postopka smiselno obrazložila. Morebitne procesne nepravilnosti pri vodenju postopka ne utemeljujejo suma v nepristranskost, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V zvezi s tožnikovimi očitki, da uradna oseba ignorira njegova elektronska sporočila oziroma dopise, organ ugotavlja, da te trditve ne držijo. V zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na preiskavo, organ opozarja, da je bila ta izvedena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017. Okoliščine zasega računalnika, ki naj bi ga za opravljanje svoje odvetniške dejavnosti uporabljal odvetnik B.B., pri čemer je sodelovala tudi uradna oseba, katere izločitev je tožnik zahteval, niso takšne, ki bi utemeljevale nastanek dvoma v nepristranskost uradne osebe. Organ navaja, da tožnik ne razloži, kako naj bi neizvajanje preiskovalnih dejanj zaradi odsotnosti prič od 25. 1. 2017 do 27. 1. 2017 utemeljevalo dvom v nepristranskost uradne osebe, in da odločitev o uvedbi postopka ugotavljanja kršitev ni v pristojnosti posameznega javnega uslužbenca. Tudi zato so neupoštevne trditve tožnika, češ da je uradna oseba, katere izločitev je zahteval, ob izvajanju preiskave pridobila dokumentacijo, na podlagi katere bi morala toženka začeti postopek zoper člane ... zaradi kršitev konkurenčne zakonodaje. Glede zahteve tožnika za izločitev uradne osebe A.A. iz morebitnega prekrškovnega postopka organ navaja, da tožnik za takšno zahtevo ne izkazuje pravnega interesa.

2Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker toženka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, in sicer 12.č člena ZPOmK-1 v povezavi s 35. do 41. členom ZUP. Relevantno dejansko stanje je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj je toženka zgolj pavšalno ugotavljala obstoj okoliščin, ki utemeljujejo predlagano izločitev uradne osebe, pri čemer pa ni izvedla nobenega dokaza v tej smeri. Tožnik razlaga, kako naj bi uradna oseba, katere izločitev je zahteval, razplet preteklih postopkov sprejela kot osebni poraz, zato poskuša zdaj v novem postopku odpraviti svojo napako iz prekrškovnega postopka opr. št. 3063-3/2014, pri čemer pa podlage, razlogov in okoliščin za nadaljnje vodenje postopka ni. Napačen je zaključek toženke, da so njegove trditve o obremenjenosti odnosa uradne osebe pavšalne in izpeljane iz dejstev, ki predstavljajo povsem običajen položaj v okviru dela toženke. Vztraja tudi pri podanih očitkih glede dosedanjega ravnanja uradne osebe v zvezi z njenim načinom komunikacije. Trdi, da je večkrat neuspešno zaprosil za sestanek s predstavniki toženke in pojasnil dejanske podlage za to, saj je njegov temeljni namen delovanja v upravnem postopku, da tvorno sodeluje pri ureditvi bodočih razmerij s podjetjem E. d.o.o., v katerega so se združili manjši operaterji, toženka pa ravno ta pogodbena razmerja presoja v postopku opr. št. 3062-1/2017. Trdi, da je bilo temeljno nezakonito ravnanje uradne osebe že sam zaseg računalnika v okviru preiskave, na katerem so se nahajali podatki o poslovanju odvetnika in njegovih strank, ter večdnevno onemogočanje dostopa do računalnika, kljub izrecnim opozorilom s strani odvetnika B.B. in tožnikovega pooblaščenca. Meni, da je pri tem očitno šlo za ravnanje uradne osebe, ki kaže na njeno pristranskost, saj je bil kasneje prenosni računalnik vrnjen odvetniku brez ustreznih pojasnil. Vztraja, da je bila preiskava prekinjena nezakonito in da uradna oseba še naprej vodi upravni postopek ugotavljanja domnevne kršitve zlorabe prevladujočega položaja zoper njega, medtem ko pa dokazila o mnogo bolj spornem ravnanju ostalih udeležencev na trgu očitno niso bila predstavljena toženki, da bi lahko ustrezno odreagirala. Poudarja, da je treba razloge za izločitev uradne osebe obravnavati skupaj, česar toženka naj ne bi storila. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi in se uradna oseba A.A. izloči iz upravnega postopka opr. št. 3062-1/2017 oziroma podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe kot neutemeljene. Med drugim navaja, da uradna oseba A.A. vodi upravni postopek opr. št. 3062-1/2017 oziroma da ta tožnikova domneva drži, in da morajo uradne osebe ravnati v skladu z lastnim prepričanjem, oprtim na skrbno presojo relevantnih dejstev ter dokazov. Prejšnji postopki se niso nanašali na kršitev, ki je predmet obravnave v postopku, v katerem tožnik zahteva izločitev uradne osebe. Dvom v nepristranskost uradne osebe bi lahko vzbudile zgolj njene odločitve, pri katerih ne bi bilo nobenega dvoma o njihovi nepravilnosti in nesmiselnosti. Razlog za izločitev, kot ga zatrjuje tožnik, predstavlja resen očitek uradni osebi, ki temelji na premisi tožnika o nezadostni čustveni zrelosti, stabilnosti, verodostojnosti in integriteti uradne osebe. Za utemeljitev tako resnega in obremenilnega očitka je potrebno izkazati bistveno več kot v lastno obrambo usmerjeno nestrinjanje tožnika z ravnanji uradne osebe, ki predstavljajo izvrševanje njenih delovnih nalog. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo z dne 15. 11. 2017, v kateri vztraja pri svojih tožbenih stališčih in prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Med drugim poudarja, da glede na navedbe toženke v odgovoru na tožbo uradna oseba A.A. predstavlja vodjo upravnega postopka, ki ima v skladu s tretjim odstavkom 2.o člena ZPOmK-1 posebno, specifično in odločilno vlogo. Navaja, da že samo dejstvo, da je toženka izdala odločbo o prekršku št. 3063-3/2014-35 in tožniku naložila v plačilo najvišjo možno globo, očitno kaže na prepričanje in odločitev uradne osebe kot predsednika senata o njegovi krivdi, ob upoštevanju 12.p člena ZPOmK-1. Ravnanje uradne osebe predstavlja v konkretnem primeru tipičen fishing represivnih organov, to pomeni, da za uvedbo postopka ne obstajajo zakonski pogoji in si jih organ namerno priredi. Toženka se tudi ni opredelila do dejstva, da je bila vodja preiskave ravno uradna oseba, katere izločitev je zahteval. Ne gre za nestrinjanje tožnika z vodenjem postopka, niti se tožnik ne opredeljuje glede psihičnega stanja uradne osebe. Gre za subjektivizirana neustrezna ravnanja uradne osebe, ki jih ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za negativen subjektiven odnos uradne osebe do tožnika.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna presoja zahteve za izločitev javnega uslužbenca A.A. (v nadaljevanju uradna oseba) iz upravnega postopka ugotavljanja tožnikove kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU, ki je v teku pred toženko, opr. št. 3062-1/2017, pa tudi iz eventualnega prekrškovnega postopka, ki bi ga toženka začela v zvezi s tem. Zahtevo je tožnik utemeljeval z okoliščinami, ki po njegovem mnenju vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe. Organ je tožnikovo zahtevo zavrnil ob ugotovitvi, da uveljavljane okoliščine niso podlaga za izločitev po 37. členu ZUP, torej da izločitveni razlog ni izkazan. Tožnik takšni odločitvi organa nasprotuje.

7Po drugem odstavku 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja toženke uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. Po prvem odstavku 37. člena ZUP, ki je relevanten v konkretnem primeru, lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine poleg tistih iz 35. člena tega zakona vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (t. i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev.

8Druge okoliščine v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, so npr. prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je strankin upnik, dolžnik, svetovalec in podobno (Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 154 in nasl.). Našteti primeri kažejo na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017).

9Tožnik je svojo zahtevo za izločitev najprej oprl na okoliščino, da je uradna oseba v preteklosti sodelovala v določenih postopkih zoper njega, in sicer v upravnem postopku opr. št. 306-90/2009 ter v prekrškovnem postopku opr. št. 3063-3/2014. Prekrškovna odločba št. 3063-3/2014-35 z dne 21. 7. 2014 je bila nato v postopku sodnega varstva spremenjena tako, da je bil prekrškovni postopek ustavljen. Uradna oseba naj bi bila pristranska zaradi svoje vloge v navedenih postopkih, zlasti izida sodnega postopka v zvezi s prekrškovno odločbo. Tožnik v tožbi navaja, da je bila toženka "uspešna" v upravnem postopku opr. št. 306-90/2009 pri odločitvi, da je prišlo do zlorabe prevladujočega položaja, saj je odločba o ugotovljeni kršitvi pravnomočna, v prekrškovnem postopku opr. št. 3063-3/2014, v katerem je bila izrečena globa skoraj 5 milijonov evrov, pa sta toženka in uradna oseba kot predsednik senata, ki je izdal prekrškovno odločbo, v celoti "propadla". Po tožnikovem prepričanju ni dvoma, da je uradna oseba takšen razplet dogodkov sprejela kot osebni "poraz" oziroma "spodrsljaj".

10V zvezi z udeležbo uradne osebe v prejšnjih postopkih pred toženko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev organa, da uradna oseba v upravnem postopku opr. št. 306-90/2009 ni bila udeležena, čemur tožnik v tožbi ne oporeka. Uradna oseba je bila udeležena v prekrškovnem postopku opr. št. 3063-3/2014, in sicer kot predsednik senata, ki je izdal prekrškovno odločbo.

11Sodišče se strinja s stališčem organa, da so tožnikova navajanja o domnevnih povračilnih osebnih motivih ali nagibih uradne osebe za vodenje oziroma sodelovanje (odločanje, opravljanje dejanj) v upravnem postopku opr. št. 3062-1/2017 pavšalna in zato neupoštevna. Tožnikova navajanja, da naj bi poskušala uradna oseba v sedanjem upravnem postopku opr. št. 3062-1/2017 "nadomestiti slabo delo in neuspeh" v drugem, prekrškovnem postopku opr. št. 3063-3/2014 izpred več let, so po oceni sodišča brez vsakršne stvarne osnove. Zato ne morejo pomeniti tega, da bi imela uradna oseba takšno osebno prepričanje, da bi v zadevi opr. št. 3062-1/2017 odločala pristransko; izrek globe (v kakršni koli višini) s strani toženke v drugem, preteklem prekrškovnem postopku, ne kaže na pristranski subjektivni odnos uradne osebe v predmetnem postopku, kot poskuša brez podlage prikazati tožnik. Pri tem je treba tožbeno sklicevanje na zakonsko določene pristojnosti uradne osebe šteti za brezpredmetno. Kolikor tožnik meni, da obstajajo očitni dokazi za to, da pogoji za vodenje upravnega postopka opr. št. 3062-1/2017 ne obstojijo, je treba spomniti, da so posamezne odločitve toženke v skladu z ZPOmK-1 podvržene sodnemu nadzoru, če se stranka z njimi ne strinja. Kot pojasnjuje organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pa je z vidika notranje organizacije dela in narave odločanja toženke tudi običajna praksa, da ista uradna oseba sodeluje v več različnih postopkih (na isti stopnji) zoper isto stranko, kar je po oceni sodišča povsem razumen argument, zakaj ta okoliščina ne more predstavljati izločitvenega razloga.

12Na tožbeni očitek, da naj ne bi toženka izvedla nobenega dokaza za ugotavljanje obstoja okoliščin, ki po navedbah tožnika utemeljujejo predlagano izločitev uradne osebe, je treba odgovoriti, da je ta očitek povsem pavšalen, torej neupošteven. Tožnik ne navede konkretno izvedbo katerega dokaza, ki neutemeljeno ne bi bil upoštevan, naj bi sploh (substancirano) predlagal v postopku pred toženko (v zvezi z zahtevo za izločitev uradne osebe).

13Tožnik v tožbi vztraja pri podanih očitkih glede načina komuniciranja uradne osebe z njim oziroma njegovim pooblaščencem. Uradna oseba naj bi ignorirala njegove dopise, drugim uslužbencem dajala navodila, naj odgovorijo v smislu, da zaradi zasedenosti nimajo časa, toženka pa naj bi mu tudi pošiljala nepodpisana elektronska sporočila.

14Glede zatrjevanega ignoriranja dopisov je organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel, da to ne drži in da je tožnikov pooblaščenec prejel odgovore na svoja sporočila oziroma dopise, kar da potrjuje spisna dokumentacija. Glede na to, da tožnik v tožbi tega konkretizirano ne izpodbija (npr. na katere dopise mu uradna oseba neutemeljeno naj ne bi odgovorila), sodišče sledi navedbam organa. Prav tako sodišče sledi pojasnilom organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede interne komunikacije, česar tožnik prav tako ne izpodbija (pač pa ugovarja sami presoji organa, ali gre za okoliščine, ki kažejo na pristranskost uradne osebe). Organ pojasnjuje, da se tožnik sklicuje na elektronsko sporočilo, ki ga je želela uradna oseba posredovati v tajništvo z namenom, da bi se mu posredovalo s splošnega elektronskega naslova, pomotoma pa ga je uradna oseba poslala neposredno tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu. Sporočilo je vsebovalo obvestilo, da zaradi drugega dela toženka oziroma uradna oseba ni uspela odgovoriti na elektronsko pošto. Da bi to lahko kakor koli izkazovalo pristranskost uradne osebe, se sodišče s tožnikom ne strinja. Sodišče se s tožnikom prav tako ne more strinjati, da bi lahko pristranskost uradne osebe izkazovala že zatrjevana nepodpisana elektronska sporočila toženke, česar pa tudi sicer tožnik v postopku pred toženko ni uveljavljal, torej gre za nedovoljeno tožbeno novoto (57. člen ZPOmK-1). Prav tako nedovoljeno tožbeno novoto predstavljajo tožnikove navedbe, ki se nanašajo na to, da naj bi mu uradna oseba pošiljala "neformalna" pisanja preko elektronske pošte.

15Tožnik tudi očita uradni osebi, da je večkrat neuspešno zaprosil za sestanek s predstavniki toženke, saj naj bi bil njegov temeljni namen delovanja v upravnem postopku, da tvorno sodeluje pri ureditvi bodočih razmerij s podjetjem E. d.o.o., v katerega so se združili manjši operaterji, toženka pa ravno ta pogodbena razmerja presoja v postopku opr. št. 3062-1/2017. Tožnik naj bi imel interes, da ugotovi, ali bi lahko bila sporna njegova ravnanja tekom pogajanj, sklenitve in izvrševanja pogodbe s podjetjem E. d.o.o. Po drugi strani pa naj bi toženka po njegovih navedbah izvedla sestanek z operaterji, ki so združeni v to podjetje. Toda okoliščina, da naj ne bi uradna oseba ugodila prošnji tožnika za sestanke, česar uradna oseba po zakonu (ZPOmK-1) niti ni dolžna storiti zunaj okvirov določenih procesnih dejanj, ne more kazati na zatrjevano pristranskost uradne osebe v zadevnem postopku opr. št. 3062-1/2017, ki tako ostane le še na ravni splošno zatrjevanega. To pa za utemeljitev izločitvenega razloga ne zadostuje.

16Tožnik tudi trdi, da naj bi na pristranskost uradne osebe kazale okoliščine v zvezi z zasegom prenosnega računalnika odvetniku B.B. v okviru preiskave v poslovnih prostorih tožnika januarja 2017. Uradna oseba naj bi protipravno zadrževala prenosni računalnik in ga kasneje, po več dneh, brez ustrezne obrazložitve vrnila odvetniku. Tožnik obširno pojasnjuje svoje nestrinjanje z omenjenim zasegom prenosnega računalnika v preiskavi. Kot pa poudarja organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bila preiskava izvedena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani (IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017), v skladu z 28. členom ZPOmK-1. Tožnik sicer navaja, da je bil temeljni očitek uradni osebi dejstvo, da je vedela, da odvetnik B.B. ni (bil) pravnik v službi pri preiskovanem podjetju, torej pri njem. Ta odvetnik je po njegovih navedbah kot pooblaščenec sodeloval že v postopku opr. št. 306-90/2009 v letu 2009 in v prekrškovnem postopku opr. št. 3063-3/2014. Zato vztraja, da je toženka dejstvo, da je B.B. odvetnik in ne pravnik, zaposlen v podjetju, okrožnemu sodišču zamolčala z namenom zavesti preiskovalnega sodnika tako, da bi se odredba nanašala tudi na odvetnika. Toda te tožnikove trditve o domnevno namernih ravnanjih uradne osebe v preiskavi so v celoti neizkazane, delno usmerjene kvečjemu zoper samo odredbo o preiskavi, ki pa je podvržena sodni kontroli, torej jih organ utemeljeno ni upošteval kot utemeljenih razlogov za izločitev uradne osebe. Drugače od tega, kar trdi tožnik, sodišče sodi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa odgovarja na vse tožnikove trditve, ki se nanašajo na preiskavo. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno in prepričljivo obrazložil razloge za ravnanje uradne osebe v zvezi z zasegom prenosnega računalnika v preiskavi, česar ni mogoče obravnavati kot okoliščino, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost uradne osebe.

17Tožnik tudi trdi, da na pristranskost uradne osebe kaže prekinitev preiskave med 25. 1. 2017 in 27. 1. 2017. V zvezi s tem razlaga, da je bila naloga uradne osebe kot vodje postopka oziroma preiskave tudi zagotovitev njene učinkovite in nemotene izvedbe na način, da se pri tem čim manj ovira podjetje pri rednem poslovanju. Trdi, da je bil zaradi nesposobnosti zagotovitve potrebnih prič oviran pri poslovanju dlje časa, kot je bilo to potrebno. Vendar pa, ob tem, ko ni sporno, da je do prekinitve dejanskega opravljanja preiskave prišlo zaradi odsotnosti prič, katerih prisotnost je v interesu preiskovanega podjetja, iz tožnikovih trditev ni razvidno, konkretno kako bi prekinitev preiskave sploh lahko dokazovala pristranskost uradne osebe. Torej so te tožnikove trditve brez podlage.

18Prav tako se sodišče strinja s presojo organa, da tožnik ne more uspešno utemeljevati zahteve za izločitev uradne osebe z argumenti, češ da je uradna oseba, katere izločitev je zahteval, pridobila dokumentacijo, na podlagi katere bi morala toženka začeti postopek zoper druga podjetja, katerih delovanje naj bi bilo "mnogo bolj sporno". Takšne navedbe, ki predstavljajo zgolj splošno subjektivno mnenje tožnika, po oceni sodišča v ničemer ne morejo kazati na zatrjevano pristranskost uradne osebe.

19Na tožbeni ugovor, da naj ne bi organ vseh zatrjevanih razlogov za izločitev uradne osebe obravnaval skupaj, kot celoto, je treba odgovoriti, da to ne drži. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa na str. 9 jasno izhaja, da je toženka presodila tožnikovo zahtevo tudi kot celoto, saj je (med drugim) povzela, da so bila za tožnika sporna ravnanja uradne osebe razumno utemeljena in sorazmerna danim okoliščinam. K temu je dodati, da niti presoja vseh zatrjevanih okoliščin skupaj ne izkazuje utemeljenosti izločitvenega razloga (tudi sicer pa tožnik okoliščin kot celote v svoji zahtevi in naknadni pripravljalni vlogi niti ni posebej predstavil).

20Po oceni sodišča torej niti v objektivnem niti v subjektivnem pogledu ni podlage za sklepanje, da je na osnovi zatrjevanih posamičnih okoliščin in okoliščin kot celote podan (upravičen) dvom v nepristranskost uradne osebe A.A. Trditveno in dokazno breme v zvezi z izločitvenim razlogom je po prvem odstavku 37. člena ZUP na tožniku, ki pa temu bremenu ni zadostil. Morebitno zmotno pravno presojo ali postopkovno kršitev je mogoče izpodbijati z ustreznimi pravnimi sredstvi. Iz v tožbi opisanega ravnanja uradne osebe ni mogoče niti z verjetnostjo sklepati, da bi bil zaradi razmerja uradne osebe do strank ali do upravne stvari podan dvom o nepristranskosti te uradne osebe v kontekstu konkretne zadeve in kar bi (negativno) vplivalo na percepcijo javnosti o neodvisnosti in nepristranskosti delovanja toženke. Tožbeni ugovori so torej neutemeljeni. Odločitev organa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe A.A je tako po presoji sodišča pravilna.

21Sodišče še ugotavlja, da je organ zaradi pomanjkanja pravnega interesa utemeljeno zavrgel tožnikov preuranjen predlog za izločitev uradne osebe iz prekrškovnega postopka, ki bi ga toženka šele začela v zvezi z zadevo, ki jo trenutno vodi pod opr. št. 3062-1/2017.

22V skladu z 59. členom ZPOmK-1 in ob upoštevanju druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo na seji. S strani tožnika predlaganih dokazov (zaslišanje prič, vpogledi v listine) ni izvajalo. Glede na tožbeno trditveno podlago, ki je dokazi ne morejo nadomestiti, je v zadevi sodišče lahko odločilo (presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa) v celoti že na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred toženko. Dejansko stanje je dovolj razjasnjeno; tožbeni ugovor nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen. Tudi sicer pa sodišče opozarja, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (57. člen ZPOmK-1).

23Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

24Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).