VSRS Sklep X Ips 161/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Carinske uprave RS, Carinskega urada Koper, št. DT 4242-286/2014-1 z dne 26. 6. 2014, s katero je prvostopenjski carinski organ revidentu kot deklarantu in družbi A. iz Slovaške kot prejemniku blaga naložil naknadno plačilo carinskih dajatev za blago Tkanine iz steklenih vlaken z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, sproščeno v prost promet s tam navedeno uvozno carinsko deklaracijo, v skupnem znesku 3.921,19 EUR. Dolgovani znesek sta carinska dolžnika dolžna plačati solidarno v roku 10 dni od vročitve odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršbe. Drugostopni organ je pritožbo revidenta z odločbo, št. DT 498-1-49/2014 z dne 29. 5. 2015, kot neutemeljeno zavrnil.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe glede vprašanja, ki ga revident izpostavlja zaradi presoje dovoljenosti revizije, navaja, da je carinski organ v obravnavanem primeru pravilno kot dokaz uporabil listine, ki jih je pridobil od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF). Z navedenimi ugotovitvami je bil revident seznanjen še pred izdajo odločbe.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede dovoljenosti sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku revidenta v celoti ugodi oziroma podrejeno, da reviziji s sklepom ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

4Revizija ni dovoljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena,¹ če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7Revident glede izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizij navaja, da vrednost posamezne izpodbijane odločbe sicer ne presega 20.000,00 EUR, vendar 13 revidentovih vsebinsko enakih zadev, glede katerih je sodišče prve stopnje izdalo sodbe, ki jih sedaj izpodbija za revizijami, skupaj za revidenta predstavljajo enotno obveznost, ki znaša 612.122,92 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ker gre po vsebini za eno zadevo, meni, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Vsaka vložena revizija mora izpolnjevati enega izmed pogojev za njeno dovoljenost, da bi jo revizijsko sodišče lahko vsebinsko obravnavalo. Glede na to, da v obravnavani zadevi revizija ne izpolnjuje pogoja za dovoljenost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela obveznosti po posamezni odločbi ne presega 20.000,00 EUR, ta pogoj za dovoljenost revizij ni izpolnjen (enako npr. X Ips 234/2011 z dne 24. 5. 2012).

9Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja: "ali se lahko zaključki in tabele iz Poročila OLAF uporabijo s strani nacionalnega carinskega organa na način, da četudi je določen zaključek o dejanskem stanju v Poročilu OLAF zapisan izključno v tabeli, ki je priloga k temu poročilu, k poročilu pa ni priloženih konkretnih listin in dokazov, na podlagi katerih je OLAF prišel do takšnih zaključkov v tabeli in na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče preizkusiti resničnost teh ugotovitev OLAF-a v tabelah, in ali se takšen dokazno nepodprt zaključek OLAF-a lahko šteje kot zadosten dokaz, da se pred nacionalnim carinskim organom sploh ne izvede dokazni ugotovitveni postopek, ampak da se lahko nacionalni carinski organ le sklicuje na zaključke iz Poročila OLAF in izda odločbo o naknadni odmeri carinskih dajatev". V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevi T-29/03, iz katere naj bi izhajalo, da Poročila OLAF predstavljajo le priporočila in mnenje brez zavezujočih pravnih učinkov.

11Vrhovno sodišče se je do zgoraj navedenega vprašanja v vsebinsko enaki zadevi, vloženi v istem časovnem obdobju, že opredelilo² in poudarilo, da carinski organi prejemajo od OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito finančnih interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, sporočila AM (Mutual Assistance Message), izdelana na podlagi Uredbe sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (v nadaljevanju Uredba 515/97)³. Po 12. členu te uredbe lahko ugotovitve, potrdila, informacije, dokumente, ustrezne potrjene izvode in vse informacije, ki jih pridobijo uslužbenci zaprošenega organa in se sporočijo organu prosilcu v primerih pomoči, predvidenih v 4. do 11. členu, pristojni organi države članice zaprošenega organa uveljavljajo kot dokazno gradivo. V 9. členu Uredbe (ES) št. 1073/1999 pa je v zvezi s poročili o opravljenih preiskavah določeno, da so taka poročila dopustni dokaz v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji.

12Poročila OLAF so tako dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev o zadevi. To potrjuje sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), iz katere izhaja, da imajo nacionalni carinski organi široko diskrecijo glede izvedbe naknadnih preverjanj, vendar pa morajo, če poročilo OLAF vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti z dodatnimi dokazi (o tem sodba SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. oktobra 2017, 54. do 62. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi, ki je po vsebini enaka že rešeni zadevi X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018, pa so se sodišče prve stopnje in carinska organa, na katerih obrazložitev se v podporo svojim zaključkom v skladu z 71. členom ZUS-1 sklicuje sodišče prve stopnje, v obrazložitvi sklicevali na Poročilo in na listinske dokaze, ki so bili priloženi Poročilu ter te listine tudi ustrezno dokazno ocenili.

13Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367. a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanj neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

14Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je moralo Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Ker revident z revizijo ni uspel sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Sodba VSRS X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2018.
³ Spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 807/2003 z dne 14. aprila 2003 in Uredbo (ES) št. 766/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 in v zvezi z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF (UL L 136/99), razveljavljeno z Uredbo (EU, EURATOM), št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013, objavljeno v UL L 248 z dne 18. 9. 2013.