VSRS Sklep X Ips 121/2012

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita kot X Ips 121/2012 in X Ips 124/2012, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 121/2012.
II. Reviziji se zavržeta.
III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskih postopkov.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeni pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil reviziji. Glede njune dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Ker gre v obravnavanih zadevah za dva postopka o istem predmetu, saj revident v obeh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

3Reviziji nista dovoljeni.

4Z izpodbijanima sodbama je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbi tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbi Carinskega urada Ljubljana, št. DT 4242-899/2007-2 z dne 21. 1. 2008 oziroma DT 4242-1002/2007-2 z dne 20. 2. 2008, s katerima je prvostopenjski carinski organ določil znesek doplačila dajatev za blago, sproščeno v promet po več carinskih deklaracijah, in sicer je v zadevi X Ips 121/2012 določil doplačilo v skupnem znesku 12.196,84 EUR iz naslova carine in 20 % davka na dodano vrednost (DDV), ki sta ga dolžna solidarno poravnati revident in družba A., d. o. o., ter v zadevi X Ips 124/2012 določil doplačilo v skupnem znesku 381,94 EUR iz naslova carine in 20 % DDV, ki sta ga dolžna solidarno plačati družba B., d. o. o., in revident. Drugostopni organ je pritožbi v zadevi X Ips 121/2012 delno ugodil, saj je pri določenih deklaracijah treba upoštevati, da se na podlagi tretjega odstavka 221. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) obvestilo o znesku dajatev ne pošlje po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V zadevi X Ips 124/2012 je drugostopni organ pritožbo revidenta kot neutemeljeno zavrnil.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizij po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je revizija iz tega razloga dovoljena le, če je odločitev o vprašanju, ki se nanaša na vsebino zadeve, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr.: X Ips 684/2007, X Ips 149/2009, X Ips 290/2009, X Ips 249/2010, X Ips 386/2010, X Ips 49/2011 in X Ips 176/2011) sprejelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve.

7Iz vsebine obravnavanih zadev je razvidno, da sta bila pri revidentu opravljena inšpekcijska pregleda, v katerih je bilo ugotovljeno, da je revident v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2005 ameriški firmi C., Delaware, ZDA, po sklenjeni pogodbi plačeval licenčnine za dobavljene izdelke blagovnih znamk C., katerih pri sprostitvi v prost promet ni všteval v carinsko vrednost, kot to določa c) točka prvega odstavka 32. člena CZS in tako v carinski deklaraciji ni vpisal prave vrednosti blaga. Na podlagi tretjega odstavka 221. člena CZS v zvezi s tretjim odstavkom 61. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) je carinski organ revidentu poslal obvestilo in naknadno naložil doplačilo dajatev za navedeno blago v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal.

8Revident kot pomembno pravno vprašanje v obeh zadevah izpostavlja vprašanje pravilne razlage točke a) prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01 in 59/02, v nadaljevanju CZ), in sicer glede razlage besedne zveze „nezakonito ravnanje z blagom“. Od te razlage je odvisno zastaranje pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga po CZ.

9Po presoji Vrhovnega sodišča takšno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se ne nanaša na vsebino obravnavanih zadev. V obravnavanih zadevah (v delu, v katerem pritožbeni organ odločbe št. DT 4242-899/2007-2 z dne 21. 1. 2008 v zadevi X Ips 121/2012 ni odpravil) namreč pravna podlaga, 154. člen CZ, ki jo je v postavljenem vprašanju navedel revident, sploh ni bila podlaga za odločanje. Blago je bilo sproščeno v prosti promet po carinskih deklaracijah iz leta 2005 in so v času nastanka carinskega dolga že veljali carinski predpisi Evropske skupnosti. Naknadni obračun uvoznih dajatev je bil tako opravljen po evropskih CZS in Uredbi Sveta EGS št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbeni Uredbi) in ne po slovenskem CZ.

10CZ in torej tudi 154. člen CZ, katerega razlago revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, v času, ko je carinski dolg v obravnavanih zadevah nastal, ni več veljal. Evropski CZS je navedeno vprašanje uredil drugače in pojma „nezakonito ravnanje z blagom“, pri katerem bi pravica do naknadne odmere zastarala v petih letih, v tem smislu ne pozna.

11Glede na navedeno revident zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizij iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče reviziji zavrglo kot nedovoljeni na podlagi 89. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

12Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.