VSL Sodba II Cp 2666/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada denarni znesek 366.046,81 EUR in osebno vozilo P., pri čemer znaša delež pravdnih strank 1/2, in da mora toženka plačati tožniku znesek 200.723,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 183.023,41 EUR od 13. 10. 2010 dalje do plačila in od zneska 17.700,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, ter mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 4.104,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik sam in po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu, izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in navaja, da je zmoten materialnopravni zaključek, da v obdobju od 3. 5. 2002 do 21. 8. 2009 med pravdnima strankama ni mogla obstajati pravno priznana zunajzakonska skupnost, ker je bil tožnik tedaj v zakonski zvezi z drugo žensko. Tožnik je svoj zahtevek oprl na stališče, ki ga je mogoče zaslediti v sodni praksi, po katerem se tudi skupnostim, v katerih je ena oseba formalno v zakonski zvezi s tretjo osebo, prizna značaj zunajzakonske skupnosti. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnika, da je ženo obiskoval enkrat mesečno ali manj ter da se od nje ni želel razvezati, ker je bil javna osebnost, zmotno zaključilo, da je bil na G. K. čustveno navezan. Da naj bi navzven želel dajati vtis, da je poročen moški, ki skrbi za svojo bolno ženo, tožnik ni povedal, pa tudi toženka ne, zato gre za zaključek sodišča, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem pritožnik povzema svoje navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi držalo, da je skušal ustvariti vtis, da je poročen moški, ki skrbi za bolno ženo, se v javnosti ne bi stalno pojavljal s toženko in je ne bi predstavljal kot svojo partnerko, prav tako se po ženini prometni nesreči od nje ne bi odselil. V zvezi s sklicevanjem sodišča na prošnjo za odlog izvršitve zaporne kazni z dne 1. 4. 2005, na mnenje CSD X z dne 22. 3. 2005 in na dejstvo, da se je pritožnik na svojo bolno ženo skliceval tudi v prošnji za pomilostitev, ponavlja navedbe, da se je na tak način skušal izogniti prestajanju zaporne kazni, kar naj bi bila povsem logična in življenjsko sprejemljiva razlaga. S tem, ko sodišče njegovi izpovedi ni sledilo in jo je ocenilo za prilagajanje potrebam predmetne pravde, pri čemer razlogov za to ni navedlo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da ni upoštevalo dokazov, ki kažejo na to, da sta bili pravdni stranki v zatrjevanem obdobju medsebojno čustveno navezani in da čustvene navezanosti pritožnika na ženo ni bilo. Citira posamezne odseke iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe in toženkine pritožbe zoper sodbo v postopku opr. št. P 3094/2011-II. V zvezi z dokazovanjem obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama in neobstojem čustvene navezanosti na ženo je predlagal zaslišanje R. P., hčera E. M. K. in N. K. ter negovalk pokojne G. K., A. Č. in N. B. Ker sodišče navedenih prič ni zaslišalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter mu kršilo pravico iz 22. člena URS². Odločitev je oprlo zgolj na izpovedi pravdnih strank, za kateri je logično, da izpovedujeta vsaka zasledujoč svoj interes v pravdi. Zmotna in dokazno nepodprta je tudi ugotovitev, da je bil v spornem obdobju v ekonomski skupnosti z ženo. V zvezi z dedovanjem po pokojni ženi poudarja, da je prejel le delež, ki bi mu pripadel tudi iz naslova delitve skupnega premoženja. Zmotno je razlogovanje sodišča, da naj bi bilo njegovo ravnanje nemoralno in pravno nevzdržno, ker je dedoval po ženi, hkrati pa uveljavlja še del premoženja iz naslova zunajzakonske skupnosti s toženko. V tem postopku namreč zahteva delež na skupnem premoženju, ki sta ga pravdni stranki ustvarili po letu 2002, ko z G. K. skupnega premoženja ni več ustvarjal oziroma povečeval. V nadaljevanju navaja, da je sodišče zmotno presodilo ravnanja in izpovedi toženke in njenega sina v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje opr. št. P 3094/2011. Iz razlogov sodbe ni razvidno, od kod sodišču zaključek, da na strani tožnika ni bilo volje za vzpostavitev trajnega skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti med pravdnima strankama, čeprav gre za odločilna dejstva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba povzema posamezne dele toženkine izpovedi, ki po mnenju pritožnika potrjujejo dolgoletni čustveni in partnerski odnos med njima, ki se je z letom 2002 spremenil v zunajzakonsko razmerje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da med pravdnima strankama v času od leta 2002 pa do 21. 8. 2009 ni obstajala zunajzakonska skupnost, je zmoten tudi zaključek, ki se nanaša na obdobje po tem datumu pa do razpada skupnosti. Sodišču očita še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP in mu s tem odreklo pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in 6. člena EKČP³.

3Vobširni laični pritožbi vsebinsko ponavlja navedbe iz pritožbe pooblaščenca. Podrobno izpodbija dokazno oceno in materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede obstoja življenjske skupnosti z ženo oziroma neobstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama ter v zvezi s tem citira posamezne listinske dokaze, izseke toženkine izpovedbe in dele listin, zapisnikov oziroma vlog iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3094/2011-II, v katerega sodišče prve stopnje ni vpogledalo. Uveljavlja procesne kršitve (8. člen ZPP) zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in navaja, da sodišče ni (vsebinsko) obrazložilo njihove zavrnitve. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne bo podrobneje povzemalo in bo nanje odgovorilo, kolikor so pravno relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

4Na obe pritožbi je toženka odgovorila, predlagala njuno zavrnitev in priglasila svoje pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ugotovljena življenjska zveza med pravdnima strankama v obdobju od 3. 5. 2002 do 21. 8. 2009 ne more imeti pravnih posledic v smislu 12. člena ZZZDR⁴. Za odločanje o skupnem premoženju pravdnih strank je ključna dejanska ugotovitev o obstoju tožnikove zakonske zveze, ki je trajala do 21. 8. 2009, tj. do smrti njegove žene. Po 12. členu ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bil tožnik v času (večji del tega obdobja), ko naj bi s toženko živel v skupnosti, ki bi sicer (lahko) izpolnjevala predpostavke za zunajzakonsko skupnost, poročen, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR namreč pravdni stranki v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.⁵ Stališče v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2179/2013, na katero se sklicuje pritožnik, se nanaša na dejansko in pravno drugačen primer (izguba dedne pravice zakonca v primeru trajnega prenehanja življenjske skupnosti z zapustnikom)⁶, zato ga, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uporabiti v predmetni zadevi. Poleg tega eno morebitno drugačno stališče pritožbenega sodišča (še) ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Poudariti velja, da zakonska zveza za zakonca ustvarja premoženjskopravne posledice, ki se jim ni mogoče izogniti na način, da dejansko prenehanje življenjske skupnosti ni jasno zaznavno tudi v zunanjem svetu (notornost zakonske zveze). Na navedeno kažejo tudi določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze⁷, in ki zakonsko zvezo oziroma njen nastanek in obstoj ločijo od nastanka, obstoja in prenehanja zunajzakonske skupnosti. Tudi URS v 53. členu predpisuje obličnost sklenitve zakonske zveze pred pristojnim državnim organom. Urejanje pravnih razmerij v zunajzakonski skupnosti pa prepušča zakonu (prvi in drugi odstavek 53. člena URS). To pomeni, da je drugačno obravnavanje zunajzakonske skupnosti po posameznih pravnih področjih, urejenih z različnimi zakoni, tudi ustavno dopustno. Vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze, zlasti tudi na premoženjskopravnem področju, je zato potrebno presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti.

7Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik vse do 21. 8. 2009 poročen. Zakonski zadržek je razlog za zaključek, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank v tem obdobju ni obstajala. Zato tudi skupno premoženje v tem obdobju ni moglo nastajati. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je razmerje med strankama imelo vse elemente, potrebne za priznanje zunajzakonske skupnosti. Vsa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na dokazno oceno, ugotovitve in domnevne procesne kršitve prvostopenjskega sodišča v zvezi uveljavljanim dejstvom obstoja pravno veljavne zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama v tem obdobju oziroma neobstoja življenjske skupnosti med zakoncema, so zato brezpredmetna in pritožbenemu sodišču nanje ni treba odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Zahtevek iz naslova pridobivanja skupnega premoženja bi torej tožnik lahko v obravnavanem primeru uveljavljal le za čas od 21. 8. 2009 do 13. 9. 2010, ko je skupnost pravdnih strank razpadla. Da bi v tem času pravdni stranki ustvarili kakšno premoženje, pa tožnik niti ni zatrjeval. Zato je tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se del tožbenega zahtevka nanaša na pridobivanje oziroma zmanjševanje skupnega premoženja po 21. 8. 2009 glede plačevanja kreditnih obveznosti iz skupnega premoženja, zaradi česar je sodišče prve stopnje presojalo obstoj zunajzakonske skupnosti tudi v tem obdobju, vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je denarni zahtevek, s katerim tožnik od toženke (med drugim) uveljavlja povračilo zneskov kredita, plačanih iz skupnega premoženja, glede na trditveno podlago tožbe nesklepčen.

9Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka⁸. Tožnik s tožbo uveljavlja ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ter izplačilo ustreznega deleža na skupnem premoženju v denarju, pri čemer zatrjuje, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo izplačane razlike v plači in drugi prejemki iz delovnega razmerja toženki po sodbi Delovnega sodišča v Novi Gorici Pd 146/2006, ki se nanašajo na obdobje od 3. 5. 2002 dalje, s katerimi bi toženka, če bi jih v navedenem obdobju prejemala, prispevala v skupno premoženje; na račun toženkine kreditne obveznosti plačani zneski kreditov za stanovanje, ki predstavlja njeno posebno premoženje, za katere se je zmanjšalo skupno premoženje pravdnih strank oziroma ki predstavljajo vložek skupnega premoženja v posebno premoženje toženke ter znesek iz naslova uporabnine za vozilo P., ki sta ga stranki kupili v letu 2008, ki pa ga še vedno uporablja samo toženka.

10Kljub dejstvu, da so bili prejemki iz delovnega razmerja pridobljeni z delom v obdobju od leta 2002 do leta 2007, vozilo P. pa kupljeno v letu 2008, ko glede na zgoraj obrazloženo o obstoju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank tako ali tako ni mogoče govoriti, in je zahtevek na ugotovitev in izplačilo tožnikovega deleža na tem premoženju v tem delu neutemeljen že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do sklepčnosti tožbenega zahtevka.

11Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca (oziroma zunajzakonska partnerja) ustvarita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) in predstavlja skupnost vseh premoženjskih, tj. vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema zakoncema skupaj po nedoločenih deležih. V skupno premoženje lahko spadajo tudi denarna sredstva, ki jih imata zakonca na bančnih računih (prihranki), pod pogojem, da so bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze.⁹ Upoštevaje materialnopravno opredelitev predmet skupnega premoženja ne morejo biti plače oziroma nadomestila plač (dohodki), ki so bila v času trajanja skupnosti porabljena in jih v premoženjski sferi strank ni več. To še toliko bolj velja za plače, ki jih v zatrjevanem obdobju obstoja zunajzakonske skupnosti toženka ni prejemala in torej z njimi ni razpolagala. Takšnega stališča tudi ne morejo ovreči tožnikove trditve, da bi toženka z izostalimi dohodki, če bi jih takrat prejemala, prispevala v skupno gospodinjstvo. S tem implicitno priznava, da bi bila navedena sredstva porabljena, če bi jih toženka prejemala. Izdatki, ki so bili (bi bili) porabljeni za skupno življenje, pa ne morejo predstavljati skupnega premoženja, saj se v pravdi na ugotovitev in delitev skupnega premoženja ugotavlja, katero premoženje sta ustvarila zakonca. Gre za premoženje, ki (še) obstaja. Zakonec (zunajzakonski partner) od drugega zakonca (zunajzakonskega partnerja) tako ne more za nazaj (retroaktivno) uveljavljati na drugega zakonca odpadajoč del za skupno življenje porabljenih izdatkov, izračunan na podlagi domnevnega deleža na skupnem premoženju. Skupnega premoženja, ustvarjenega iz dohodkov (izdatkov) pravdnih strank namreč tožnik ne zatrjuje, prav tako v njegovi trditveni podlagi ni trditev, da bi se plače oziroma prejemki toženke nalagali na (bančnem) računu oziroma da bi stranki varčevali in s tem ustvarjali skupno premoženje. Dejstvo, da je toženka prejemala nižje dohodke od tožnika, bi bilo mogoče upoštevati šele pri določanju višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, če bi to obstajalo. Tožnik od toženke ne more zahtevati, naj mu izplača zatrjevanemu 1/2 deležu na skupnem premoženju sorazmeren del zneska prejemkov iz delovnega razmerja, saj takega zahtevka materialno pravo ne omogoča.

12Iz enakih razlogov je nesklepčen tudi del zahtevka, ki se nanaša na kreditne obveznosti za stanovanje v lasti toženke, ki naj bi bile poravnane iz skupnih sredstev pravdnih strank. Tožnik ne zatrjuje, da gre za skupno premoženje pravdnih strank, ker bi šlo za (skupna) vlaganja v toženkino posebno premoženje,¹⁰ in ne uveljavlja obligacijskopravnega zahtevka na povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja toženke, temveč (podobno kot pri zahtevku na toženkine prejemke iz delovnega razmerja) uveljavlja polovični znesek sredstev, ki naj bi bil plačan iz njunega skupnega premoženja. S takšnim zahtevkom tožnik vtožuje del že porabljenih sredstev, s katerimi sta stranki v času trajanja njune zveze prispevali v skupno gospodinjstvo in za potrebe poplačila dolgov, česar v pravdi na ugotovitev obsega in deležev skupnega premoženja ne more doseči, kot že obrazloženo v prejšnji točki te sodbe.

13Enako velja tudi za del zahtevka, s katerim tožnik od toženke zahteva plačilo 17.700,00 EUR iz naslova uporabnine za uporabo vozila P., s čimer naj bi bila toženka obogatena, tožnik pa kot solastnik prikrajšan. V pravdi na ugotovitev obstoja in deležev na skupnem premoženju ni mogoče vtoževati prikrajšanja zaradi uporabe stvari v solastnini (skupni lastnini), ki jo uporablja le eden od partnerjev. Takšen zahtevek je materialnopravno napačen. Poleg tega je bilo vozilo kupljeno v času, ko je bil tožnik še poročen, zato že iz tega razloga ne more soditi v skupno lastnino pravdnih strank, kar je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14Utemeljenost tožbenega zahtevka tako iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja. Že iz tega razloga so zato neutemeljeni pritožbeni očitki zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi zatrjevane procesne kršitve se na odločilna dejstva ne nanašajo, zato so neupoštevne. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, ki ga zaradi nesklepčnosti tožbe ne bi bilo treba izvajati, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Ker se do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni bilo treba opredeljevati, očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pritožbena trditev, da je sodišče neupravičeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič) ni podana. Sodišče prve stopnje je vse ostale predlagane dokaze pravilno zavrnilo kot nepotrebne, podrobnejša obrazložitev ter opredelitev do vsakega zavrnjena dokaznega predloga v okoliščinah konkretnega primer ni bila potrebna.

15Ugotovljeno dejansko stanje ne pripelje do vtoževane pravne posledice, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožbene trditve pa neutemeljene. Tudi kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podane. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Ustava RS, Uradni list RS, št. 33/1991, s kasnejšimi spremembami.
³ Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
⁴ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Primerjaj npr. sodbo in sklep VSL I Cp 3846/2009, sodbo VSL II Cp 2830/2015, sklep VSL I Cp 3252/2016, sodbo VS RS II Ips 579/2000.
⁶ Pri čemer slednje še ne pomeni (formalnega) prenehanja zakonske zveze med zakoncema.
⁷ Primerjaj 3. poglavje (oblika sklenitve zakonske zveze) in 7. poglavje (prenehanje zakonske zveze) ZZZDR.
⁸ J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 126-130.
⁹ J. Hudej, I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, Ljubljana 2010, let. 65 (127), št. 11-12.
¹⁰ V primeru vlaganj zakoncev v nepremičnino enega zakonca kot njegovo posebno premoženje predstavlja skupno premoženje rezultat teh vlaganj, ki se odraža v povečani vrednosti nepremičnine.