VSL Sodba in sklep II Cp 652/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.667,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 140.796,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2007 in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 58.166,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2013 ter tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnica v pritožbi in njeni pravočasni dopolnitvi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se do bistvenih trditev in predloženih dokazov v zvezi z izračunom in temeljem oškodovanja ne opredeli. Tožnica je škodo uveljavljeno s primarnim tožbenim zahtevkom izkazala že s cenitvama sodnih izvedencev, ki sta bila postavljena v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 182/89 in sta isto nepremičnino vrednotila v različnih obdobjih, oba po metodi nabavno vrednostnega načina po Pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin¹ (v nadaljevanju: metoda PEM). Po cenitvi izvedenca A. A., z dne 25. 3. 2010 znaša vrednost hiše na B., 364.500,00 EUR, kolikor bi najmanj znašala odškodnina za hišo, če bi sodišče odločilo do 1. 7. 2007. Po cenitvi izvedenca B. B. iz decembra 2011 in njene dopolnitve iz leta 2012 pa znaša vrednost za samo hišo 223.703,90 EUR. Z izvedenskim mnenjem v predmetnem postopku postavljenega izvedenca B. B. je potrjeno, da so po 1. 1. 2007 cene nepremičnin bistveno padle. Odškodnina, ki je bila tožnici prisojena v nepravdnem postopku šele v letu 2013, je bila zato zaradi dolgotrajnega sojenja nedvomno nižja kot bi bila sicer. Napačno je stališče sodbe, da tožnica vtoževane škode (razlika med navedenima cenitvama) ni dokazala.

Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), ker je odločalo brez trditvene podlage pravdnih strank, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nobena od pravdnih strank v postopku ni trdila, da je potrebno oceniti vrednost parc. št. 206/2 k.o. ..., zato njene cenitve sodišče ne bi smelo naložiti izvedencu in je tudi ne upoštevati. Sodba, ki zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na skupni vrednosti stanovanjske stavbe pri kateri je upoštevana tudi vrednost zemljišča (261.345,87 EUR), je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za upoštevanje metode PEM glede vrednotenja nepremičnin. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek gradila na tržni vrednosti njene nepremičnine, to je hiše na naslovu B., pri čemer se je sklicevala na stališče Vrhovnega sodišča v 37. točki sklepa II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi II Ips 81/2012. Na metodologijo PEM se je tožena stranka sklicevala šele po prejemu izvedenskega mnenja B. B. z dne 21. 6. 2016, kar je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Sodba, ki upošteva prepozne trditve tožene stranke, je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je njihovo upoštevanje bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Sodišče je k nastanku škode prispevalo, saj je cenilec A. A., kateremu je sodišče že s sklepom dne 18. 7. 2008 naložilo cenitev, cenitev opravil šele dne 25. 3. 2010 (v času največje gospodarske krize), navedene cenitve pa sodišče niti ni sprejelo in je naročilo novo. Zaradi dodatne časovne razlike je bila prisojena odškodnina zato še nižja.

Nepravilen je zaključek sodbe, da naj bi bila vrednost stanovanjske hiše na dan 1. 7. 2007 zgolj 126.746,61 EUR. Izvedenec B. B. je v izvedenskem mnenju z dne 21. 6. 2016 (str. 3) skupno tržno vrednost stanovanjske hiše na dan 7. 7. 2007 ocenil na 417.722,48 EUR, v nadaljevanju istega mnenja pa, da je hiša vredna le 126.746,61 EUR. Tako mnenje je nejasno in je samo s sabo v nasprotju in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. V izpodbijani sodbi upoštevana vrednost stanovanjske hiše pa je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca A. A. iz leta 2010, ki je hišo ocenil na 364.500,00 EUR.

Predvidena prodajna cena posameznih površin v objektu B. (klet po ceni 1.000,00 EUR za m², pritličje in nadstropje po ceni 2.200,00 EUR za m², skupno vrednost 864.000,00 EUR), ki jo je upošteval izvedenec B. B. v izvedenskem mnenju z dne 21. 1. 2014, ki ga je izdelal v nadaljevanju nepravdnega postopka, bistveno odstopa od njegove cenitve v tem postopku. Tudi izvedenec A. A. je pri cenitvi po načinu primerljivih prodaj upošteval ceno 2.500,00 EUR za m². Ob upoštevanju prodajnih cen na dan 1. 7. 2007 bi izvedenec v predmetnem postopku moral upoštevati višjo ceno za m².

Zmotno je stališče sodbe, da enaindvajsetletno sodno odločanje ne predstavlja protipravnega ravnanja. Nepravdni postopek za določitev pravične odškodnine za nepremičnino, ki je bila odvzeta pravnemu predniku tožnice, njenemu očetu pokojnemu V. J. je tekel nerazumno dolgo in sicer od leta 1971 do 2015. Ker sodišča v obdobju od leta 1971 do leta 1992 o odškodnini v štirih ponovljenih sojenjih niso odločila, je bila kršena pravica tožnice (oziroma njenega pravnega prednika) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Temelj tožbenega zahtevka glede podrednega zahtevka je zato podan.

Nepravilen je zaključek sodbe, da tožnica ni izkazala s podrednim zahtevkom uveljavljene premoženjske škode. Sodba, ki kot upravičenca do odškodnine na dan 1. 1. 1992 upošteva (sedaj) pokojnega očeta tožnice V. J., očitno spregleda, da je tožnica že v tožbi (I. točka) navedla, da bo pod navedbo tožeča stranka mišljena tako tožnica kot njen pravni prednik. Sodišče bi v nepravdnem postopku o odškodnini moralo odločiti do konca leta 1991. Ker sta si, kot je tožnica navajala v pripravljalni vlogi 30. 9. 2015 (XVI. točka), tožnica in njen oče uredila in kupila bivališče že pred letom 1991, je logično, da bi odškodnino, v kolikor bi jo prejela do konca leta 1991, položila na bančni račun in z vezavo pridobivala obresti. Sicer pa bi trditve tožnice v zvezi s podrednim zahtevkom, da bi tožeča stranka prejeto odškodnino položila na bančni račun (višino obresti, dolžino trajanja vezave pri banki, višino škode) sodišče moralo obravnavati kot priznane na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ker jih tožena stranka ni prerekala. Odločitev o nedokazanosti in pomanjkanju trditev, da bi bila odškodnina položena na bančni depozit, je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker sodišče ni pravilno upoštevalo 214. člena ZPP. Na 9. strani obrazložitve se sodba ukvarja z ugotavljanjem dejstev, ki bi jih moralo šteti za priznane.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov. Izvedensko mnenje A. A. ni bilo upoštevano v postopku N 182/89 in ga ni mogoče uporabiti kot primerjalni dokument v predmetnem postopku. Zaradi številnih pripomb obeh udeleženk dopolnitev mnenja ne bi bila smotrna in je zato sodišče v nepravdnem postopku s soglasjem obeh udeleženk odločilo, da se postavi novega izvedenca. Tudi sicer primerjava med mnenjema ni mogoča, saj je v cenitvi izvedenca A. A. upoštevana tako hiša kot zemljišče, v cenitvi izvedenca B. B. pa je upoštevana le vrednost hiše. Sodišče ni kršilo razpravnega načela, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (16. stran) in ponovno po prejemu izvedenskega mnenja B. B. navajala, da je izvedenec B. B. v nepravdnem postopku uporabil metodo PEM za vrednotenje hiše. Vrednost parc. št. 206/2 k. o. ... ne vpliva na vrednost stavbe s pritiklinami, sicer pa je tožena stranka v trditveni podlagi predlagala njeno cenitev. Tožnica je namreč v nepravdnem postopku N 182/89 najprej dobila odškodnino za stavbo in pritikline na parc. št. 206/2, k.o. ..., po razveljavitvi odločitve glede parc. št. 206/2 k.o. ... (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013) pa še odškodnino samo za zemljišče, to je parc. št. 206/2 k.o. ... Trditve tožeče stranke glede podrednega zahtevka je tožena stranka substancirano prerekala v pripravljalnih vlogah dne 21. 9. 2015 in 2. 11. 2015.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v predmetnem postopku vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi dolgotrajnega sojenja v nepravdnem postopku za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino, to je hišo s pritiklinami na parc. št. 206/2 k.o. ..., na naslovu B., ki je bila odvzeta njenemu pravnemu predniku, sedaj pokojnemu očetu V. J.

6Kronologija poteka postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki jo tožnik povzema v tožbi, med strankama ni sporna. Sodni postopek za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino se je začel na predlog tedanjega prednika Občine X (Občina ...) dne 3. 2. 1972 (A33), z vložitvijo predloga za razlastitev hiše na B. v lasti pravnega prednika tožnice, njenega očeta V. J. Vodil se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 182/89 in je bilo o odškodnini (pravnomočno) prvič odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 182/89 z dne 29. 3. 2012, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1894/2012 z dne 22. 8. 2012. Po vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 289/2012 z dne 7. 2. 2013 delno ugodilo reviziji tožeče stranke in odločitev glede odškodnine za stanovanjsko hišo spremenilo tako, da jo je zvišalo na 213.675,90 EUR, odločitev glede odškodnine za zemljišče parc. št. 206/2 k.o. ... pa je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (N 201/2013). S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 201/2013 z dne 17. 10. 2014, potrjenim s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3360/2014 in Vrhovnega sodišča II Ips 78/2015, je bila tožnici za zemljišče na katerem hiša stoji, to je parc. št. 206/2 k.o. ..., prisojena še odškodnina v vrednosti 214.251,46 EUR.

7S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva škodo v višini 140.796,10 EUR kot razliko med prejeto odškodnino za razlaščeno hišo s pritiklinami in odškodnino, ki bi ji pripadala v primeru, da bi sodišče odločilo do 1. 7. 2007. Po trditvah tožnice predstavlja vtoževani znesek razliko med cenitvama izvedencev A. A. in B. B., ki sta bila postavljena v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 182/89 in sta nepremičnino vrednotila v različnih obdobjih (prvi 25. 3. 2010, drugi decembra 2011 z dopolnitvijo v letu 2012). Zatrjuje da bi, če bi sodišče odločilo do 1. 7. 2007, prejela bistveno višjo odškodnino, glede na splošno znano dejstvo, da so v času gospodarske krize po letu 2008 cene nepremičnin v Sloveniji bistveno padle in so bile v decembru 2011 za več kot 30 % nižje kot v letu 2007, ko bi moralo sodišče odločiti. S podrednim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva premoženjsko škodo v višini 58.166,70 EUR, kolikor bi prejela na račun obresti, če bi odškodnino, o kateri bi moralo v nepravdnem postopku sodišče odločiti do 1. 1. 1992, položila na dolgoročni bančni depozit.

Glede primarnega tožbenega zahtevka

8Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da je bila tožnici s sklepom Vrhovnega sodišče II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013 v zvezi s popravnim sklepom z dne 27. 5. 2013 prisojena odškodnina za hišo s pritiklinami v znesku 223.703,90 EUR,

- da je bila tožnici kasneje za zemljišče parc. št. 206/2 k.o. ..., na katerem stoji hiša, s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 201/2013 z dne 17. 10. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3360/2014 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 78/2015 prisojena odškodnina v znesku 214.251,46 EUR,

- da je tožnica skupno iz naslova odškodnine za razlastitev hiše s pritiklinami in zemljišče prejela odškodnino v višini 427.927,36 EUR,

- da po cenitvi izvedenca B. B. v predmetnem postopku znaša vrednost hiše na dan 1. 7. 2007 126.746,61 EUR, vrednost pritiklin 29.630,00 EUR, vrednost zemljišča 261.345,87 EUR, skupna vrednost nepremičnine v celoti 417.722,48 EUR,

- da je pri vrednotenju upoštevano stanje hiše s pritiklinami upoštevano v cenitvi C. C. v nepravdnem postopku,

- da je bila tožnici v nepravdnem postopku ločeno priznana odškodnina za stavbo s pritiklinami in zemljišče, pri čemer je bila pri oceni stavbe uporabljena metoda PEM, pri zemljišču pa metoda tržne vrednosti,

- da je bila v predmetnem postopku vrednost hiše ocenjena po metodi tržne vrednosti, kot je zahtevala tožnica.

9Na podlagi navedenih ugotovitev sodba zaključi, da tožnica ni dokazala, da ji je zaradi dolgotrajnosti nepravdnega postopka nastala škoda. Vrednost stanovanjske hiše s pritiklinami po stanju na dan 1. 7. 2007 je manjša od zneska, ki ga je kot odškodnino za isto nepremičnino že prejela tožnica.

10Z dolgotrajnim sojenjem v nepravdnem postopku (od vložitve predloga z dne 10. 7. 1970 (pravilno: 3. 2. 1972) do 1. 7. 2007, ki ga je tožnica izbrala kot datum, do katerega bi o odškodnini moralo biti odločeno in na katerega je vezala vrednost nepremičnine in posledično odškodnino, ki bi jo morala dobiti) je bila nedvomno kršena pravica tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Taka kršitev ima lahko za posledico tudi premoženjsko škodo, ki pa bi jo morala tožnica dokazati.

11Premoženjsko škodo bi lahko predstavljala razlika med prejeto odškodnino in odškodnino, ki bi tožnici pripadala, če bi bilo odločeno do 1. 7. 2007², v kolikor bi bila v vzročni zvezi z (zatrjevano) kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku.

12Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba ne opredeli do bistvenih trditev v zvezi z izračunom premoženjske škode, ki predstavlja razliko v vrednosti hiše, ocenjeno v izvedenskih mnenjih izvedencev A. A. in B. B. Sodišče je na naroku 10. 11. 2015 (pravilno) obrazložilo, da izvedenskega mnenja izvedenca A. A. v predmetnem postopku ne more upoštevati kot dokaz, ker je bilo mnenje podano v drugem (nepravdnem) postopku in je toženka nasprotovala, da se upošteva. Utemeljenost vtoževane terjatve je preverjalo s postavitvijo izvedenca B. B. V sodbi mu zato ni bilo treba ponavljati razlogov.

13Pravilno je stališče sodbe, da je za ugotavljanje morebitne razlike v vrednosti nepremičnin v posameznih obdobjih treba opraviti vrednotenje nepremičnin po enaki metodi. Tožnica je, kot pravilno obrazloži že sodba, predlagala, da se vrednost nepremičnine na dan 1. 7. 2007 ugotovi z uporabo metode tržne vrednosti, pri čemer je vztrajala kljub opozorilu izvedenca (in sodišča), da je treba uporabiti enako metodo, kot je bila uporabljena v nepravdnem postopku, to je metodo PEM. Tudi v pritožbi vztraja, da je uporabljena metoda tržne vrednosti pravilna in pravična, pri čemer se sklicuje na stališče VS RS v sklepu II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013. V 37. točki sklepa zavzeto stališče³, se nanaša na metodo vrednotenja le zemljišča, parc. št. 204/2 k.o. ..., brez na njej stoječe stavbe.⁴ Sicer pa je v isti obrazložitvi (33. točka) Vrhovno sodišče pritrdilo nižjim sodiščem o materialnopravno pravilni uporabi metode PEM za vrednotenje stavbe. Vrednotenje objekta po tej metodi je, kot je strokovno pojasnil izvedenec v predmetnem postopku, ugodnejše, ker je pri takem vrednotenju poudarek na objektu (ne na zemljišču) in je zato večja sama gradbena vrednost objekta.

14Toženka se je, kot utemeljeno pojasni v odgovoru na pritožbo, na to, da je bilo v nepravdnem postopku vrednotenje objekta opravljeno po metodi PEM, sklicevala že v odgovoru na tožbo in (ponovno) kasneje po prejemu izvedenskega mnenja B. B. z dne 21. 6. 2016, zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela in nepravilne uporabe 286. člena ZPP.⁵ Posledično tudi ni podana uveljavljena bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

15Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ne da bi imelo ustrezno trditveno podlago, izvedencu naložilo, da opravi tudi vrednotenje zemljišča, na katerem hiša stoji. Toženka je izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo (22. 9. 2015) izpostavila, da je treba upoštevati prejeto odškodnino za stavbo in zemljišče kot celoto, da je treba ceniti oboje, ker hiša z zemljiščem skupno predstavlja vrednost nepremičnine. V tem okviru je sodišče prve stopnje izvedencu tudi naložilo vrednotenje zemljišča. Vrednost zemljišča pa sicer, kot pravilno izpostavi toženka v odgovoru na pritožbo, na vrednost hiše ne vpliva.

16Nejasnost izvedenskega dela glede ocene vrednosti stanovanjske hiše brez zemljišča, kar ponovno izpostavlja pritožba, je odpravilo sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenca. Res je, da izvedenec na strani 3 izvedenskega mnenja z dne 21. 6. 2016 (nanjo se pritožba sklicuje) napiše, da je skupna tržna vrednost stanovanjske hiše na naslovu B. na dan 7. 7. 2007 ocenjena na 417.722,48 EUR, vendar je iz mnenja na str. 7, to je tabele, ki je podlaga za navedeni zaključek na 3. strani, jasno razvidno, da znaša tržna vrednost stanovanjske hiše na dan 1. 7. 2007 le 126.746,61 EUR. Slednje je prepričljivo pojasnil tudi izvedenec ob zaslišanju. Sodba zato pravilno upošteva, da je tržna vrednost stanovanjske hiše 126.746,61 EUR. Pritožba s sklicevanjem na mnenje izvedenca A. A. iz leta 2010 in vrednost, ki jo je ocenil on, to je 346.500,00 EUR, ne vzpostavlja dvoma v pravilnost. V navedeni vrednosti je upoštevano tudi zemljišče, na katerem hiša stoji, vrednotenje pa je opravljeno po drugi metodi, to je metodi PEM in tudi zato ni mogoča primerjava. Prodajna cena po posameznih površinah v hiši v izvedenskem mnenju z dne 21. 1. 2014, ki jo je slednji podal v nepravdnem postopku, ne nudi podlage za zaključek, da bi morala biti ocenjena vrednost stanovanjske hiše bistveno višja ob upoštevanju prodajnih cen na dan 1. 7. 2007.

17Zgolj dejstvo, da so cene nepremičnin zaradi gospodarske krize po letu 2007 bistveno padle, ne zadošča za zaključek, da je tožnici nastala škoda, kot pravilno obrazloži že sodba.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

18Tožnica kot premoženjsko škodo s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva izgubljen dobiček iz naslova obresti, ki bi jih prejela v primeru položitve odškodnine na dolgoročni depozit, pri čemer začetek vezave veže na 1. 1. 1992, ko bi ji po njenih trditvah morala biti v nepravdnem postopku prisojena odškodnina.

19Premoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se presoja po Obligacijskem zakoniku (OZ) in 4. in 16. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Prisoja izgubljenega dobička služi vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi prišlo do škodnega dogodka.

21Tožnica bi za uspešno uveljavljanje te škode morala trditi in dokazati, da bi odškodnino, če bi bila dosojena do konca leta 1991, njen pravni prednik (upravičenec do odškodnine bi bil njen oče) položil na bančni depozit. Sodba pravilno zaključi, da tega ni uspela dokazati.

22Ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženka trditev tožnice, da bi prejeto odškodnino položila na bančni račun, višine obresti, dolžino trajanja vezave pri banki, višine škode, ni prerekala in da bi na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP moralo sodišče zatrjevana dejstva šteti za priznana. Toženka je navedene trditve substancirano prerekala v pripravljalnih vlogah z dne 21. 9. 2015 in 2. 11. 2015.

23Toženka je med drugim izrecno ugovarjala trditvam tožnice, da bi tožničin oče, tudi če bi odškodnino prejel prej, denar vezal na banki. Zatrjevala je, da bi denar porabil za kakšen drug namen ali pa bi ga sproti dvigoval. Njene trditve je tožnica prerekala le kot prepozne (pripravljalna vloga tožnice z dne 5. 11. 2015, točka XX), pri čemer se je sklicevala, da je bil prvi narok za glavno obravnavo 22. 9. 2015. Zavzeto stališče je zmotno, saj je tožnica podredni tožbeni zahtevek postavila šele s pripravljalno vlogo 30. 9. 2015 (po prvem naroku za glavno obravnavo), na katero je toženka odgovorila s pripravljalno vlogo 2. 11. 2015.

24Tožnica je sicer res, kot izpostavlja v pritožbi, v pripravljalni vlogi 30. 9. 2015 (XVI. točka) zatrjevala, da sta bila z očetom že pred letom 1991 zaradi dolgotrajnosti pravdnega postopka prisiljena kupiti bivališče, kar pa ne zadošča za zaključek, da bi prejeto odškodnino tožničin pravni prednik položil na bančni depozit. Tožnica je sama zatrjevala (XVIII. točka pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2019), da bi sedaj pokojni V. J. s prejeto odškodnino pomagal hčerki. Tudi tožnica je ob zaslišanju sama povedala, da bi ji oče s prejeto odškodnino pomagal najprej odplačati kredite, ostanek pa bi naložil v banko. Pritrditi je zato sodbi, da tožnica ni dokazala, da bi njen prednik celotno odškodnino položil kot vezano hranilno vlogo pri banki. Ker se tožnica ni izrekla o višini kreditnih obveznosti, pa tudi ni bilo podlage za morebitno delno ugoditev zahtevku.

25Ker je odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pravilna, že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče o drugih razlogih, s katerimi sodba utemeljuje njegovo zavrnitev, ne izreka.

26Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške toženi stranki za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). V skladu z ZOdvT je pritožbeno sodišče toženki priznalo nagrado za pritožbo v znesku 1.667,20 EUR.

28Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

¹ Ur. l. SRS, št. 8/87.
² Tožnica kot datum, do katerega bi moralo biti odločeno o odškodnini v nepravdnem postopku izbere 1. 7. 2007.
³ Zavzeto in obrazloženo je stališče, zakaj je metoda tržne vrednosti pravična.
⁴ Tožnica je že v tožbi izrecno izpostavila, da zahteva premoženjsko škodo le iz naslova prenizko prisojene odškodnine za stavbo in napovedala, da bo prikrajšanje pri odškodnini za parcelo, na kateri stavba stoji še uveljavljala.
⁵ Po navedeni določbi morajo stranke najkasneje na prvem naroku navajati dejstva in dokaze, kasneje pa le, če tega niso mogle pravočasno storiti brez svoje krivde. Ob tem je treba ločevati med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih.