VSL Sodba II Cp 55/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137644/2016 z dne 27. 12. 2016 tako, da je tožena stranka dolžna plačati 423,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka 67,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo 534,11 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz obeh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da bi lahko tožeča stranka terjala plačilo storitev dobave vode le, če bi bila tožena stranka priključena na javni vodovod, saj je uporabnik javne službe tista oseba, ki je priključena na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo, ali je občina na območju vodovodne skupnosti P. izvedla javni vodovod, na katerega bi morala biti priključena tožena stranka. Zmotno je ocenilo obveznost občin, ki so bile dolžne najkasneje do 31. 12. 2015 na vseh svojih območjih zagotoviti opremljenost naselij z javnim vodovodom, ter obveznost tožene stranke, da se priključi na obstoječi javni vodovod. Slednja se je nanašala na primere, ko je v naselju obstajal sekundarni javni vodovod, vendar le-ta v času veljavnosti navedenega pravilnika na obravnavanem območju ni obstajal. Z ugotovitvijo, da je pristojna inšpekcija občini in tožeči stranki naročila, naj vodovod zasebne vodovodne skupnosti priključita na javni vodovod in da so občina in člani vodovodne skupnosti nato konkludentno sklenili pogodbo, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do trditev in predlaganih dokazov tožene stranke, hkrati pa je preseglo trditveno podlago. Šlo je za nezakonito uzurpacijo zasebnega vodovoda, ki so ga priključili na javni vodovod, nato pa toženi stranki izstavljali račune za dobavo vode. Nadalje navaja, da ne drži, da nasprotovanje dveh solastnic skupnega zasebnega vodovoda ni dovolj za neveljavnost najemne pogodbe, s katero je bil vodovod prenesen občini in tožeči stranki, saj lahko skupni lastniki s skupno stvarjo razpolagajo le soglasno. Za veljavnost posla, s katerim ne soglašajo vsi skupni lastniki, je odločilna dobra vera tretjega. V nasprotju s pravico do izjave je tudi iskanje pravne podlage v določbah o neupravičeni obogatitvi, saj v tej smeri ni trditvene podlage, zato gre v tem delu za sodbo presenečenja.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila o sporu majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 468. člena ZPP) in je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je v bistvenem ugotovilo, da vodi do nepremičnine tožene stranke vodovod zasebne vodovodne skupnosti P. (v nadaljevanju vodovod zasebne vodovodne skupnosti), ki se je sprva napajal iz lastnega vodnega vira, nato pa je zaradi njegovega onesnaženja Občina V. (v nadaljevanju občina) zgradila povezovalni vodovod do javnega vodovodnega sistema, ki ga upravlja tožeča stranka in iz katerega se sedaj napaja vodovod zasebne vodovodne skupnosti. Občina je želela vodovod zasebne vodovodne skupnosti pridobiti v svojo last, vendar ji to ni uspelo, saj se člani vodovodne skupnosti s tem niso strinjali. Z januarjem 2010 je tožeča stranka začela uporabnikom izstavljati račune za dobavo pitne vode, katerih plačilo tožena stranka zavrača, ker niti sama, niti njeni pravni predniki niso sklenili nobene pogodbe in niso soglašali s tem, da se za dobavo pitne vode uporabi predmetni vodovod.

6Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago vtoževane terjatve materialno pravno zmotno navedlo dogovor o načinu oskrbe s pitno vodo, sklenjen med člani zasebne vodovodne skupnosti in občino, ki ga je pravno opredelilo kot pogodbo o brezplačni uporabi zasebnega vodovoda, za katero se smiselno uporabljajo določila najemne pogodbe. Glavna obveznost (skupnega) lastnika stvari, ki izvira iz takšnega razmerja, je izročitev stvari (588. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ne pa obveznost plačila storitve gospodarske javne službe, zato iz tovrstne pogodbe vtoževana obveznost ne more izvirati.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja volj, ki je pogoj za nastanek pravnega posla, zato je lahko pravna podlaga terjatve le zakon.¹ Zahtevek za plačilo storitve gospodarske javne službe temelji na 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), oziroma na 3. točki 2. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja,² v kateri je določeno, da je zavezanec za plačilo storitev opravljanja javne službe fizična ali pravna oseba, ki je uporabnik storitve, v skladu s predpisi, ki urejajo posamezne javne službe.

8Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba (1. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Njena uporaba je obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena ZGJS). Uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo so lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba (prvi odstavek 5. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo³; v nadaljevanju Uredba).

9Ali gre za uporabnika javne službe in ali posledično obstaja obveznost plačila gospodarske javne službe je torej odvisno od tega, ali sta izpolnjena dva kumulativna pogoja. Da tožeča stranka opravlja javno službo s tem, ko toženi stranki zagotavlja oskrbo njene stavbe s pitno vodo (prvi odstavek 3. člena Uredbe), ni sporno. Potrebno je torej ugotoviti še, ali je stavba, katere lastnica je tožena stranka, priključena na javni vodovod. Javni vodovod je vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe (3. točka 2. člena Uredbe). Vodovod je sistem elementov vodovoda, kot so cevovodi, črpališča, vodohrani, naprave za pripravo pitne vode in druga pripadajoča oprema, ki pretežni del rednega obratovanja deluje kot samostojen sistem, hidravlično ločen od drugih vodovodov in ima enega upravljavca (18. točka 2. člena Uredbe). Vodovod zasebne vodovodne skupnosti ne predstavlja ločenega sistema za oskrbo z vodo, zato ne more iti za samostojen vodovod v smislu Uredbe. Občina je namreč preko povezovalnega vodovoda v rezervoar zasebnega vodovoda napeljala vodo iz javnega vodovodnega sistema in vodovod prenesla v upravljanje tožeči stranki, zato ta več nima posebnega upravljalca (21. točka 2. člena Uredbe).⁴ Nekdaj zasebni vodovod sedaj služi opravljanju gospodarske javne službe, to je oskrbi s pitno vodo, zato gre za gospodarsko javno infrastrukturo (4. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju) in posledično za javni vodovod v smislu prvega odstavka 5. člena Uredbe.

10Glede na navedeno je tožena stranka uporabnik storitve gospodarske javne službe in posledično zavezanec za njeno plačilo. Treba je ločiti vprašanje pravice uporabe vodovoda in vprašanje plačila javne službe oskrbe s pitno vodo. Res je, da občina in tožeča stranka uporabljata vodovod zasebne vodovodne skupnosti brez ustrezne pravne podlage, vendar tožeča stranka zagotavlja storitev gospodarske javne službe, zato je tožena stranka zavezanka za njeno plačilo. Ureditev lastninsko pravnih razmerij je lahko predmet drugih, ustreznih pravnih postopkov.

11Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, vendar je kljub temu ugotovilo vsa dejstva, ki so relevantna za pravilno uporabo materialnega prava. Ker so predmet dokazovanja le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih, sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov (213. člen ZPP) in se tudi ni dolžno opredeliti do navedb in dokazov, ki se ne nanašajo na utemeljenost zahtevka.⁵ Toženi stranki tako ni bila kršena pravica do izjave, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba.

12Ne glede na zmotno uporabo materialnega prava je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker sodna praksa glede obravnavanega vprašanja ni enotna⁶ in je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je o pritožbi odločal senat (peti odstavek 458. člena ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

¹ Primerjaj M. Brus, Uvod v zasebno pravo, splošni del civilnega prava, GV založba, Ljubljana 2011, str. 333.
² Uradni list RS, št. 87/12, 109/12 in 76/17.
³ Spor se nanaša na razmerje od vključno 28. 2. 2015 do vključno 30. 11. 2016, zato je potrebno uporabiti določbe Uredbe o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 88/12), ki je pričela veljati 1. 1. 2013 in je nadomestila Pravilnik o oskrbi s pitno vodo - v nadaljevanju Pravilnik ( Uradni list RS, št. 35/06, 41/08, 28/11).
⁴ Uredba za razliko od prej veljavnega Pravilnika ne razlikuje primarnega in sekundarnega vodovoda (6. in 7. točka 4. člena Pravilnika), zato gre za en sistem.
⁵ Primerjaj odločbi US RS Up 444/00 z dne 26.2.2002 ter VSL 3207/2011 z dne 28.3.2012.
⁶ Primerjaj diametralno nasprotni odločbi VSLJ II Cp 1917/2014 z dne 15. 9. 2014 in II Cp 3074/2014 z dne 12. 1. 2015.