VSRS Sodba VIII Ips 218/2017

Revizija se zavrne.

1Tožnik je s tožbo izpodbijal sklep in odločbo toženca z dne 14. 12. 2015, s katerima je bil zavržen predlog za spremembo odločbe toženca z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici in zavrnjen predlog za izrek ničnosti te iste odločbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za navedeni izredni pravni sredstvi in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da se sodišči nista opredelili do njegovih navedb, ki so bistvene za ugotovitev, da so podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici oziroma za ugotovitev njene ničnosti. Družba A., d. o. o. dejansko ni poslovala in zato tožnik ni opravljal funkcije direktorja. Zaradi tega je odpadla pravna podlaga za zavarovanje po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodišči se tudi nista opredelili do pomena, ki ga ima status brezposelne osebe. Meni, da je treba temu statusu priznati enako veljavo kot drugim podlagam zavarovanja. Sprememba podlage za zavarovanje lahko velja le za naprej, kar je v skladu s 158. členom Ustave. Njegov status brezposelne osebe in družbenika v družbi je bil poznan Zavodu RS za zaposlovanje in Centru za socialno delo, ki bi morala izvajati nadzor nad podatki in obveščati druge organe, tudi toženca. Ta bi lahko kadarkoli začel postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca in ne šele v postopku upokojevanja tožnika. Neaktivnost toženca pa ne more iti v škodo tožniku. Vztraja, da ima podeljeni status brezposelne osebe naravo pravnomočne odločbe in da gre v primeru statusa brezposelne osebe in lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe za konkurenco dveh zavarovalnih podlag. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), rok za podajo predloga pa še ni potekel. Pri odmeri pravice je bil upoštevan status brezposelne osebe, upoštevana ni bila zavarovalna doba, ki izhaja iz naslova družbenika. Tožniku je bilo naloženo plačilo prispevkov, pravice pa mu niso bile priznane, kar potrjuje njegovo zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici oziroma ugotovitev njene ničnosti. To potrjuje tudi narava pokojnine, ki je ekonomska kategorija in vsebuje tudi elemente solidarnosti. Zato bi moral imeti tožnik pravico do izbire med nižjo pokojnino, ki je posledica dolgoletne brezposelnosti in višjo pokojnino, ki izvira iz naslova družbeništva. Sodišče se tudi ni opredelilo do stališča sodišča prve stopnje, da informativni izračun pokojnine za pravne laike nima zavezujoče narave. Vse to pa predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker na navedbe tožnika ni bilo odgovorjeno, sodba pa tudi ni obrazložena. Neutemeljeno je zavrnjen predlog za izvedbo dokaza za zaslišanje tožnika in priče A. B., ki bi izpovedala o njegovem statusu družbenika, statusu brezposelne osebe in glede drugih okoliščin. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišč, da je bil predlog za spremembo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, prepozen. Po njegovem mnenju je rok, ki ga določa ZUP nezakonit in neustaven, saj omogoča, da odločbe ostanejo v veljavi, pa čeprav so materialno nepravilne. Sodišče bi moralo to prepoznati in pri Ustavnem sodišču RS zahtevati presojo roka, določenega v 277. členu ZUP.

4Toženec je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Navedena kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče mora na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe odgovoriti le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Sodišče je pojasnilo razloge za svojo odločitev in odgovorilo na vse navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v reviziji. Odgovore v zvezi z okoliščinami, ki jih tožnik izpostavlja, to je, da je imel v spornem obdobju tako status brezposelne osebe kot status družbenika, da je šlo za pravnomočno urejeno razmerje, da mu doba na podlagi statusa družbenika ni bila upoštevana pri odmeri pokojnine ter glede narave informativnega izračuna, kar se vse nanaša na odločbo z dne 14. 8. 2012, je podalo že sodišče prve stopnje. Navedena dejstva oziroma razlogi niso odločilnega pomena v konkretnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost sklepa in odločbe toženca z dne 14. 2. 2015 glede uporabe izrednih pravnih sredstev in ne pravilnost in zakonitost odločbe z dne 14. 8. 2012.

8Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni zaslišalo tožnika in priče A. B. Z zaslišanjem naj bi sodišče ugotavljalo okoliščine v zvezi s statusom družbenika in statusom brezposelne osebe, kar pa za odločitev v tem sporu ni odločilnega pomena, ker se ne presoja pravilnost odločbe o statusu zavarovanca, temveč ali so izpolnjeni pogoji za uporabo izrednih pravnih sredstev. Na to pa izpoved tožnika oziroma priče ne more vplivati. Neutemeljen je tudi ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo tega dokaza, saj je sodišče prve stopnje to pojasnilo v 3. točki, sodišče druge stopnje pa v 7. točki obrazložitve sodbe.

9Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik 5. 11. 2015 vložil predlog za spremembo odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zaradi uporabe nepravilnega materialnega prava oziroma podredno za ugotovitev ničnosti te odločbe. Toženec je dne 14. 12. 2015 zavrgel predlog za spremembo oziroma razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici in zavrnil predlog za ugotovitev njene ničnosti. S to odločbo je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbenika in poslovodstva družbe A., d. o. o.

10Revizijsko sodišče poudarja, da je pravnomočnost ustavna kategorija, njeno bistvo je utrditev pravnih razmerjih zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Materialna pravnomočnost ima pravne učinke tudi v primeru, če gre za nezakonito in nepravilno odločbo. Gre za institut, ki zaradi pravne varnosti in na račun objektivne pravičnosti sanira pravno zmotne odločitve in napake postopka državnih institucij. Tudi če gre za nepravilno odločbo, pa v primeru, ko le-ta postane pravnomočna, ni mogoče zanikati njenih pravnih učinkov. Odločba, ki je postala formalno pravnomočna, zato zavezuje vse stranke in prepoveduje ponovno odločanje o isti zadevi. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov je v 158. členu Ustave določen delni odstop od tega načela in je v primeru najtežjih kršitev omogočena uporaba izrednih pravnih sredstev. V tem členu Ustave je določeno, da se pravnomočno razmerje lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Zakonodajalec je po pooblastilu iz 158. člena Ustave v ZUP določil izredna pravna sredstva ter pogoje in roke, ki morajo biti podani za njihovo uveljavitev.

11ZUP v 4. točki 225. člena določa, da je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Kot izredno pravno sredstvo ZUP določa tudi odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Prvi odstavek 274. člena ZUP določa, da je odločbo mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici, če:

− jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena, to je, ko je bila izdana odločba v upravnem postopku iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku;

− je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena;

− je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno;

− če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ.

Na podlagi drugega odstavka 274. člena lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

12Roke za uporabo tega izrednega pravnega sredstva določa 277. člen ZUP. Iz razlogov po prej navedeni prvi in drugi alineji ter v primeru, ko gre za kršitev materialnega predpisa je določen enoletni rok, v ostalih primerih pa petletni rok od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

13Tožnik je rok za uveljavitev odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitno prekršenega materialnega predpisa po drugem odstavku 274. člena ZUP, zamudil. Predloga ni podal v predpisanem enoletnem roku od vročitve odločbe z dne 14. 8. 2012, podal ga je šele 5. 11. 2015.

14Revizija uveljavlja, da so podani razlogi za uveljavitev tega izrednega pravnega sredstva po 2. točki 274. člena ZUP. Rok za njegovo uveljavitev še ni potekel, vendar ne gre za situacijo, da bi bila v isti zadevi pred tem izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače. Svojo zahtevo utemeljuje s tem, da je imel že štirinajst let pravnomočno urejen status brezposelne osebe in da je bilo z novo odločbo na podlagi enakega dejanskega stanja zadeva rešena drugače. Status brezposelne osebe ima lahko vsakdo, ki je delovno aktiven, sposoben za delo, pripravljen sprejeti ponujeno delo v skladu z določbami zakona, ki ureja to področje in se na tej podlagi vpiše v evidenco brezposelnih oseb. Posameznik si tega statusa lahko tudi ne uredi, saj ne gre za obvezno zavarovanje, je pa ta status pomemben pri iskanju zaposlitve in uveljavljanju socialne pomoči in drugih pravic iz javnih sredstev, za katere sredstva zagotavlja država in ne nosilec zavarovanja. Brezposelna oseba ni pokojninsko in invalidsko zavarovana, zato nima statusa zavarovanca v tem zavarovanju. Izjema velja le v primeru in za čas, ko brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ali ji zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. O teh pravicah odloča zavod za zaposlovanje z odločbo in na njeni podlagi uredi zavarovanje upravičenca v vseh sistemih obveznega zavarovanja in zanj plačuje predpisane prispevke. Tožniku navedeni pravici nista bili priznani, prispevki za čas brezposelnosti niso bili plačani in zato ne izpolnjuje pogojev za ureditev statusa v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ureditev statusa brezposelne osebe ne pomeni zavarovanja za brezposelnost, razen že navedenih izjem. Zato ne gre za konkurenco dveh zavarovanj v pokojninskem zavarovanju temveč za status v dveh različnih vejah zavarovanja z različnimi posledicami.

15Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da razlogi za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 14. 8. 2012 niso podani. Tožnik temelji svoj predlog na šesti točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ta določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tudi, če je odločba napačna, ne pomeni, da je nična, če zakon tako ne določa. Zakonske določbe, ki bi določala razlog za ugotovitev ničnosti v zvezi z ugotovitvijo statusa tožnika v odločbi z dne 14. 8. 2012, ni. Napačna uporaba materialnega ali procesnega prava ali napačno ugotovljeno dejansko stanje niso razlogi za ugotovitev ničnosti. Odločba je bila tožniku pravilno vročena, ta se zoper njo ni pritožil in ni uveljavljal sodnega varstva. Tudi v sistemu upravnega postopanja je treba izhajati iz dolžnosti uporabe pravnih sredstev v postopku, saj je to osnoven način, s katerim se v sistemu upravnega odločanja lahko doseže pravilnost odločbe.

16Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, zato jo je v skladu 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.