VSRS Sodba III Ips 24/2017

I. Revizija tožeče stranke se zavrne.

II. Revizija tožene stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti 923,97 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo opravljenih del v mesecu septembru 2002, obračunanih z 11. začasno situacijo po gradbeni pogodbi št. 1, sklenjeni 19. 11. 2001 med pravnim prednikom tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) in toženo stranko.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo plačilo 79.786,89 EUR ter zakonske zamudne obresti od 19,120.082,44 SIT od 4. 11. 2002 do 31. 12. 2006 in od 79.786,89 EUR od 1. 1. 2007 dalje (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstajajo (v pobot uveljavljane) terjatve tožene stranke v višini 3.161,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2004, 3.261,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2003 in 363,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2004 (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 118.097,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2011 dalje (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi¹ za plačilo 152.619,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2002 dalje (4. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke² in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 1. točki izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, pravilno glasi 82.488,24 EUR, v 3. točki izreka pa tako, da zavrnjeni del zahtevka posledično znaša 118.097,23 EUR (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka sodbe).

4Po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje je bil nad tožečo stranko 17. 10. 2016 začet stečajni postopek.

Glede dovoljenosti revizije

5Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 114/2016 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, kjer pogodba drugih elementov za kompenzacijo (to je določitev predmetov in cen) ne vsebuje, dopustno postaviti denarni tožbeni zahtevek.

6Tožeča stranka je v pravočasno vloženi reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravnomočno sodbo je izpodbijala glede 67.788,05 EUR. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sodbi v ugodilnem delu spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo 150.640,10 EUR, zavrnilni del sodbe pa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za 53.085,65 EUR.

7Tožena stranka je v odgovoru na revizijo tožeče stranke Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov za sestavo odgovora na revizijo.

8Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 113/2016 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo tudi glede vprašanja, ali je tožena stranka upravičeno nasprotovala tožbenemu zahtevku za plačilo 11. začasne situacije s tem, da je zatrjevala, da so dela po tej situaciji že plačana, saj je tožena stranka preplačala opravljena dela, ki so bila zaračunana in plačana s predhodno izstavljenimi začasnimi situacijami.

9V pravočasni reviziji je tožena stranka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka ter sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in sklep o stroških v 2. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero je Vrhovno sodišče vezano

10Pravdni stranki sta 19. 11. 2001 sklenili gradbeno Pogodbo št. 1 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko zgraditi objekt avtosalon in avtoservis T. Sestavni del Pogodbe je bil predračun 103/02, predvidena pogodbena vrednost je znašala 312,805.185,00 SIT (z 19 % DDV). 8. 7. 2002 je bil podpisan še aneks k pogodbi.

11S Pogodbo je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec opravljena dela obračunaval po fiksnih enotnih cenah iz predračuna in po dejansko izvršenih količinah, evidentiranih v knjigi obračunskih izmer. Naročnik je vezan na količine, ki jih potrdi nadzorni organ. Naročnik naj bi plačeval opravljena dela na podlagi izstavljenih mesečnih situacij, ki jih bo izvajalec izstavil naročniku najkasneje do 1. v mesecu za pretekli mesec. Naročnik pregleda in potrdi izstavljeno situacijo do 5. dne v mesecu za pretekli mesec. V kolikor naročnik ne potrdi situacije v navedenem roku, se smatra, da se z njo v celoti strinja.

12Naročnik se je s Pogodbo zavezal pogodbeno ceno plačati 45 % s kompenzacijo plačil izvedenih del s prodajnimi artikli naročnika in 55 % z virmanskim nakazilom na transakcijski račun izvajalca.

13Tožena stranka je prvih deset začasnih situacij pred vtoževano 11. situacijo plačala v skladu s pogodbenim dogovorom in nobene predhodne situacije v nobenem delu ni prerekala.

14Vrednost opravljenih del po 11. začasni situaciji je znašala 150.640,10 EUR.

15Dela še niso bila zaključena v mesecu septembru 2002, na katerega se nanaša vtoževana 11. začasna situacija.

Glede materialnopravne podlage spornega razmerja

16Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da je glede na sklenitev Pogodbe pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob upoštevanju 1060. člena OZ treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki so veljala ob sklenitvi Pogodbe.

17Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta obe stranki želeli uporabo Posebnih gradbenih uzanc.

Glede revizije tožeče stranke

18V delu sodbe, ki je predmet revizije tožeče stranke, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi denarnega zahtevka za plačilo 67.788,05 EUR, sklicujoč se na pogodbeni dogovor, da bo tožena stranka 45 % obveznosti plačala s prodajnimi artikli oziroma s kompenzacijo.

19Gradbena pogodba predstavlja podvrsto podjemne pogodbe, ki jo je ZOR urejal v 630. do 647. členu. Opredelitev v prvem odstavku 630. člena ZOR, da je osnovna obveznost naročnika, da izvajalcu za izvedena gradbena dela plača dogovorjeno ceno, ne zanika dispozitivne narave te določbe (20. člen ZOR). Pogodbena avtonomija strankam pogodbe omogoča, da vsebino izpolnitvenih obveznosti posamezne pogodbene stranke s pogodbo prilagodijo glede na zasledovane interese pri sklepanju pogodbenega razmerja.

20Znotraj dopustne pogodbene avtonomije je tudi pogodbeni dogovor, da dolžnik svoje obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti, (v celoti ali deloma) ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, temveč bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga, ali z opravo storitve v enaki vrednosti, oziroma da bo obveznost prenehala na drugačen način. V gospodarskem poslovanju je sklepanje tovrstnih dogovorov pogosto predvsem v primerih, ko bi bilo zaradi občasne ali dalj časa trajajoče nelikvidnosti posamezne pogodbene stranke ogroženo njeno pravočasno izpolnjevanje (denarnih) obveznosti.

21Dogovor o načinu izpolnitve obveznosti, povzet v 12. točki te obrazložitve, pomeni jasen dogovor, da tožena stranka 45 % obveznosti iz opravljenih del tožeče stranke ni bila dolžna poravnati v denarju. Pogodbeni dogovor pomeni, da bo ta del obveznosti prenehal na drug način, to je z izročitvijo blaga v navedenem obsegu. Izročitev blaga tožeči stranki sicer terja ovrednotenje tudi izpolnitve tožene stranke. Sama kompenzacija, ki vsebuje v denarju izraženo vrednost medsebojnih izpolnitev, pa v takšnem primeru pomeni zgolj računovodsko operacijo, s katero se uresniči dogovorjeni način prenehanja obveznosti iz Pogodbe. Napačno je zato stališče revidenta, da bi sodišče druge stopnje tak dogovor moralo opredeliti kot modaliteto plačila sicer denarne obveznosti. Pogodbeni stranki sta očitno ob sklenitvi pogodbe zasledovali cilj, da v tem delu pri izpolnitvi obveznosti naročnika ne bo prišlo do denarnega toka od naročnika k izvajalcu. V tem delu se dejanski stan konkretnega primera razlikuje od dejanske podlage sodbe VSL I Cpg 554/2012, saj je v primerljivi zadevi šlo le za naknaden dogovor o kompenzaciji. Tak dogovor ima učinek dogovora o nadomestni izpolnitvi, ki ne spreminja osnovne obveznosti dolžnika. Zato zavzeta stališča v izpodbijanih sodbah, ki temeljijo na dogovoru o nedenarni izpolnitvi za 45 % opravljenih del, ne predstavljajo odstopa od stališča sodišča v sodbi I Cpg 554/2012.

22Utemeljen je sicer revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo pritožbene očitke tožeče stranke v zvezi s 5. členom Pogodbe kot neupoštevno pritožbeno novoto. Vendar ta opredelitev ni odločilna, saj se je sodišče druge stopnje do vsebine te pogodbene klavzule sicer opredelilo.

23Neutemeljen pa je revizijski očitek, da je predmet obveznosti tožene stranke na način, kot je bil dogovorjen s pogodbo, nedoločen oziroma nedoločljiv. Res je, da ob sklenitvi pogodbe še ni bila določena vsebina izpolnitve tožene stranke z opredelitvijo predmetov, ki jih bo izročila tožeči stranki, na osnovi česar bo izvedena kompenzacija medsebojno izkazanih obveznosti. Je pa bila vsebina izpolnitve tožene stranke določljiva (prvi odstavek 50. člena ZOR). Sklicevanje pogodbe na kompenzacijo s prodajnimi artikli tožene stranke pomeni, da se je tožena stranka ukvarjala s trgovsko dejavnostjo. Konkretizacija izpolnitvene obveznosti tožene stranke je bila zato na strani tožeče stranke. Pogodba ji je omogočala, da z izborom prodajnih artiklov od tožene stranke zahteva njihovo izročitev in s tem vzpostavitev terjatve tožene stranke, ki bi bila predmet pobotanja do višine 45 % ugotovljene vrednosti del iz vtoževane začasne situacije. Tudi iz dejanskih ugotovitev, da so bile obveznosti po prvih desetih začasnih situacijah poravnane v skladu s pogodbenim dogovorom, je sklepati, da se je pogodba izvrševala skladno z dogovorjeno vsebino izpolnitev. Tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je od tožene stranke uveljavljala izpolnitev v obliki izročitve blaga iz njenega prodajnega programa, niti da bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Zato ne gre za primerljiv dejanski stan s sodbo VSL I Cpg 274/2009, v kateri je sodišče obravnavalo primer, ko so bila sredstva kompenzacije že porabljena. Razlogi izpodbijane sodbe zato ne nasprotujejo zaključkom sodišča v navedeni sodbi, kar uveljavlja revident v reviziji.

24Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno zavrnili tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala denarno izpolnitev, saj je bila dogovorjena izpolnitev tožene stranke v nedenarni obliki. Zato je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede revizije tožene stranke

25Obseg preizkusa izpodbijane sodbe v primeru dopuščene revizije je omejen na konkretna pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na obseg dopuščene revizije mora revizijsko sodišče razjasniti, ali lahko naročnik zoper zahtevek izvajalca gradbenih del za plačilo posamezne začasne situacije uspešno uveljavlja ugovor preplačila del, ki so bila obračunana in plačana s predhodnimi začasnimi situacijami.

26Dogovor o zaračunavanju izvedenih del z začasnimi situacijami predstavlja način porazdelitve bremena izpolnitve medsebojnih pogodbenih obveznosti. Naročnik se na ta način zaveže, da bo svojo pogodbeno obveznost (plačila pogodbeno dogovorjene cene) poravnaval postopoma še pred izročitvijo predmeta gradnje. Izpolnitev naročnika s plačilom začasne situacije pomeni delno izpolnitev pogodbene obveznosti. Od dogovora o obročnem plačilu pa se takšen dogovor razlikuje po tem, da je obseg obveznosti (delne) izpolnitve naročnika povezan z obsegom (delne) izpolnitve izvajalca. Zasledovan namen takšnega dogovora je v tem, da naročnik že v času izvajanja del prevzema breme stroškov izgradnje objekta, ki je predmet gradbene pogodbe.

27Posebne gradbene uzance (uporaba katerih je bila dogovorjena med pravdnima strankama) določajo način obračunavanja opravljenih del z začasnimi situacijami v 61. do 65. PGU. Te določbe opredeljujejo pogoje, ob izpolnitvi katerih postane začasna situacija samostojna podlaga za uveljavitev tako izkazane obveznosti naročnika.

28Iz tretjega odstavka 61. PGU izhaja, da se z začasnimi situacijami obračunava vrednost del, izvedenih med gradnjo. S prvim odstavkom 62. PGU pa je določeno, da izvajalec izstavlja začasno situacijo za dobo enega meseca. Ti dve določbi jasno pojasnjujeta vsebino obveznosti, ki je predmet posamezne začasne situacije: gre za obračunana dela, ki jih je izvajalec izvedel v enomesečnem obdobju, na katerega se nanaša. Ta okvir tudi odraža možne ugovore, ki jih lahko naročnik uveljavlja na podlagi prvega odstavka 64. PGU. Naročnik lahko izpodbija začasno situacijo le glede cene, količine in vrste izvedenih del, ki jih je obračunal izvajalec v tej začasni situaciji. Pri tem je predpisana sodelovalna dolžnost naročnika, ki mu nalaga, da v roku, ki je določen za plačilo situacije, o spornem znesku obvesti izvajalca (drugi odstavek 64. PGU). Ta okvir določa, da je imel revident po izstavljeni 11. začasni situaciji možnost izpodbijati le tiste obračunane postavke začasne situacije, ki se nanašajo na cene, količine in vrste izvedenih del v mesecu, na katerega se nanaša 11. začasna situacija. Ti ugovori so bili predmet sodnega preizkusa in se odražajo v ugotovitvi vrednosti opravljenih del (150.640,10 EUR).

29Zato je zmotno revidentovo stališče, da naj bi vsaka začasna situacija pomenila začasen obračun vseh del, vključno z deli, ki so bila obračunana s predhodnimi situacijami. Že citirana določila PGU jasno določajo predmet obračuna z začasno situacijo. Tega ne spreminja določba četrtega odstavka 62. PGU, ki določa, katere podatke morajo vsebovati začasne situacije.

30Materialnopravno zmotno je stališče revidenta, da bi sodišči zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije morali dopustiti tudi (materialne) ugovore, ki se nanašajo na preplačila na podlagi potrjenih in plačanih prejšnjih začasnih situacij. Že zavzeto stališče v sodni praksi, da dokler ni izdana končna situacija, je začasna situacija samostojna podlaga za nastanek obveznosti,³ pomeni, da je do izdaje končne situacije treba obravnavati vsako začasno situacijo kot svojo obveznost. Takšno stališče ne nasprotuje dejstvu, da imajo tudi tako izkazane ločene obveznosti svojo podlago v isti pogodbi. Četudi zahtevki izvirajo iz iste pogodbe, gre za ločene obveznosti o delnem plačilu, ki temeljijo na opravljenem obsegu del v vsakem mesečnem obdobju. Ugotavljanje morebitnih presežkov v plačilu naročnika v povezavi s celotno izpolnitvijo, h kateri se je zavezal izvajalec v gradbeni pogodbi, pa je lahko le predmet preizkusa končne situacije, ki jo sestavi izvajalec po opravljeni izročitvi izvedenih del (tretji odstavek 62. PGU), oziroma predmet oprave dokončnega obračuna, s katerim naj bi se razrešila vsa razmerja iz pogodbe (116. PGU). Samo v tem obsegu je samostojnost podlage zahtevka iz začasne situacije relativizirana. Vrhovno sodišče pa se pri tem ni dolžno opredeljevati do vprašanja, kako bi na dopustnost takšnih ugovorov zoper končno situacijo vplivala okoliščina, da tožena stranka prvim desetim situacijam ni nasprotovala, saj to vprašanje presega obseg dopuščenega revizijskega vprašanja.

31Pojasnjeno stališče daje jasen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Tožena stranka zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije ne more uspeti z ugovorom, da so bila dela že plačana na podlagi plačila obračunanih in priznanih del po prejšnjih situacijah. Negativen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje sam po sebi pomeni, da tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je Vrhovno sodišče tudi revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

32Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki nista uspeli z revizijama, sta dolžni nositi vsaka svoje stroške, povezane z vložitvijo lastne revizije. Je pa tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške v zvezi z odgovorom na revizijo tožeče stranke, saj je šteti, da je tožena stranka v tem delu revizijskega postopka uspela. Tožena stranka je zato upravičena do povrnitve stroškov v skladu z Odvetniško tarifo (OT z dne 5. 4. 2003) in sicer po tar. št. 21/3 v višini 1650 točk, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV znaša 923,97 EUR.

¹ Z nasprotno tožbo je tožena stranka uveljavljala plačilo pogodbene kazni.
² Sodišče druge stopnje je v izreku izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je delno ugodilo pritožbama, kar je razumeti kot, da je delno ugodilo tako pritožbi tožeče kot pritožbi tožene stranke. Iz odločitve v izreku pa je razvidno, da je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v korist tožeče stranke, kar pomeni, da je v tem delu ugodilo le njeni pritožbi. Gre torej zgolj za očitno pisno pomoto v izreku izpodbijane sodbe.
³ Sklep III Ips 43/97 z dne 17. 12. 1998.