29. člen ZOR

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala denarno izpolnitev, saj je bila dogovorjena izpolnitev tožene stranke v nedenarni obliki Zmotno je stališče, da naj bi vsaka začasna situacija pomenila začasen obračun vseh del, vključno z deli, ki so bila obračunana s predhodnimi situacijami. Določila PGU jasno določajo predmet obračuna z začasno situacijo. Tega ne spreminja določba četrtega odstavka 62. PGU, ki določa, katere podatke morajo vsebovati začasne situacije. Tožena stranka zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije ne more uspeti z ugovorom, da so bila dela že plačana na podlagi plačila obračunanih in priznanih del po prejšnjih situacijah.

29. člen ZOR določa, da v primeru, kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga lahko ta da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev. Če soglasje tretje osebe ni dano, pogodbeno razmerje ne nastane. Soglasje tretjega je torej določeno kot dodaten pogoj k predpostavkam za nastanek pogodbene obveznosti. Če ta dodaten pogoj ni izpolnjen, pogodba ni sklenjena.

Zapoved iz prvega odstavka 15. člena ZFO je treba razumeti v povezavi s 16. členom ZFO in pri tem upoštevati, da zadolževanje občine lahko izvira tudi iz drugih tipov obligacijskih razmerjih, ne le posojil ali izdaje vrednostnih papirjev. Pomembno je le, da je denarna obveznost občine odložena. To pa na drugi strani pomeni, da je tudi zadolževanje občine, ki izvira iz drugih tipov obligacijskih pogodb, podvrženo omejitvam iz 16. člena ZFO. Treba je šteti, da v načelu nasprotuje drugemu odstavku 16. člena ZFO tudi pogodba, v kateri je zadolžitev občine opredeljena na način, ki ne omogoča preizkusa, ali bi morala pogodba izpolnjevati predpostavke iz te določbe.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je sprejelo odločitev, da če pogodba ni bila sklenjena, tudi nična ne more biti. O spornem pogodbenem razmerju obstaja pisna listina, ki je že imela pravne učinke ali bi jih lahko imela, zato jo je treba na zahtevo zainteresirane osebe vendarle spraviti s sveta na takšen način, da sodišče ugotovi njeno ničnost.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, temveč zaradi upokojitve s polno pokojninsko dobo, kar je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi pomenilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi zakona. Konkurenčna klavzula, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, tožnika zato ni vezala. Tožnik tako ni upravičen do vtoževanega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Če bi namreč sodišče ugotovilo, da je kreditna pogodba nična (zaradi nedopustnosti kavze), bi s tem zaradi njegove akcesornosti izgubil podlago tudi izpodbijani sporazum o zavarovanju (primerjaj 987. člen ZOR). Tožeča stranka je sicer trdila, da je bil kredit najet zaradi nakupa delnic, kar ima po 1. odstavku 241. člena ZGD za posledico ničnost kreditne pogodbe. Vendar nagib, zaradi katerega je tožeča stranka sklenila kreditno pogodbo, ne vpliva na njeno veljavnost (1. odstavek 53. člena ZOR), razen v primeru, če je omenjeni nedopustni nagib bistveno vlival na odločitev tožeče stranke, da je sklenila kreditno pogodbo in če je tožena stranka to vedela ali bi morala vedeti (2. odstavek 53. člena ZOR). Da je tožena stranka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela ali bi morala vedeti, da tožeča stranka najema kredit zaradi nakupa delnic, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tožbena trditvena podlaga torej ne zadošča za sklepanje o ničnosti kreditne pogodbe zaradi nedopustne kavze.

Če poroštvena pogodba kot kreditni posel s tujino ni bila registrirana pri Banki Slovenije, potem ni začela veljati, ker je bila sklenjena pod odložnim pogojem, da jo bo Banka Slovenije registrirala. Zato taka pogodba ni nična zaradi pomanjkanja v javnem interesu predpisane obličnosti. Če se je eden od porokov pripojil drugemu poroku (oba poroka sta pravni osebi), potem upnik ne more uveljavljati zahtevka iz naslova poroštva dvakrat (enkrat od poroka kot samostojnega poroka, drugič pa kot pravnega naslednika drugega poroka) in je treba glede kasneje uveljavljanega zahtevka tožbo zavreči zaradi litispendence (ali pa že razsojene zadeve, če bi bila prva sodba že pravnomočna).

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

1. Napačno je tožnikovo stališče, da je spremembe tožbe samo sprememba tožnikovega zahtevka; tudi spremembe dejanske podlage pomeni spremembo tožbe v smislu 1. odst. 191. čl. ZPP. 2. Ko se tožnik v reviziji sklicuje na 29.čl. ZOR, uveljavlja s tem napako, ki jo je storil sam. Ta ugovor bi lahko uveljavljal toženec, vendar v taki vsebini in takih okoliščinah, kot ji določajo 2. odst. 121.čl. ter 508. in naslednji členi ZOR.