VSM Sodba II Kp 55914/2013

I. Pritožba zagovornice obdolženega S.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 405,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 55914/2013 z dne 23. 1. 2017 obdolženega S.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, kot tudi sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica. V pritožbi navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku.

3Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na seji, o kateri je obvestilo obdolženca, njegovo zagovornico in državnega tožilca. Sejo je opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v odsotnosti obdolženca, za katerega je njegova zagovornica povedala, da je bil o seji obveščen, in da soglaša, da se seja opravi kljub njegovi nenavzočnosti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornica v pritožbi navaja, da je napadena sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje glede posameznih izvršitvenih ravnanj obravnavanega kaznivega dejanja dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, v nekaterih primerih pa je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba ostaja neobrazložena. Ne pojasni namreč, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je sicer razbrati, da meri na obstoj kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in sicer kršitve pravice obrambe, saj zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo prvega odstavka 355. člena ZKP, po katerem se sme sodba opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, sodba pa se glede očitka iz 2. alineje izreka sodbe opira zgolj na izpoved oškodovanke, ki jo je podala v preiskavi, medtem ko oškodovanka na glavni obravnavi glede tega očitka obdolžencu ni ničesar izpovedala.

7Za obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa je ob zatrjevanju, da je sodišče kršilo pravico obrambe na glavni obravnavi, potrebno zatrjevati, da je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zagovornica take trditve v pritožbi ne navaja in tako ostaja pri razlagi zatrjevane kršitve nedorečena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb ugotovilo, da obdolžencu na glavni obravnavi pravica do obrambe ni bila kršena. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 1. 2017 in zapisnika o prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave tega dne, je razvidno, da se je oškodovanka M.L.Ž., ko je bila zaslišana kot priča, uvodoma sklicevala na izpovedbo, ki jo je podala v preiskavi, v kateri je podrobno opisala ravnanje obdolženega glede vseh očitkov, navedenih v opisu kaznivega dejanja, zatem pa je odgovarjala na vprašanja zagovornice, državnega tožilca in predsednice senata. Iz obrazložitve napadene sodbe (točka 6) je razvidno, da je sodišče prve stopnje v razloge sodbe povzelo celotno njeno izpovedbo, tako tisto iz preiskave, kakor tudi tisto iz glavne obravnave ter jo ocenilo kot prepričljivo in verodostojno iz razlogov, ki jih navaja v točkah 7, 8, 9, 10, 11 in 12 obrazložitve sodbe.

8Pravica do učinkovite obrambe, ki se obdolžencu zagotavlja s prvim odstavkom 355. člena ZKP, v katerem je opredeljeno, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, bi bila obdolžencu onemogočena, če bi sodba temeljila na dejstvih, ki na glavni obravnavi v kontradiktornem postopku niso bila obravnavana, ali pa na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Nič od navedenega pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo. Zato v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9Zagovornica v pritožbi navaja tudi, da v fazi preiskave obramba ni imela možnosti biti navzoča pri zaslišanju oškodovanke, ker je zagovornica vabilo prejela prepozno, zaslišanje pa se je kljub temu neizkazanemu vabilu izvedlo. Glede na to, da je po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le v primeru, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ne uporabi kakšne določbe ZKP ali jo uporabi nepravilno, ali če na glavni obravnavi prekrši pravico obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kršitev, ki jo v pritožbi navaja zagovornica, do nje pa naj bi prišlo v fazi preiskave, ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10Pritožba smiselno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da oškodovanka ni znala niti približno časovno locirati dogodka iz 1. alineje izreka sodbe, razen po tem, da je dejala, da je takrat bila že zaposlena, kar kaže, da se gotovo ta dogodek ni zgodil leta 2011, ampak se je zgodil kvečjemu po februarju 2013, vsled česar so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z listinami v spisu - prepisom zvočnega posnetka. Tudi ta kršitev ni podana. Tako imenovana protispisnost, ki je opredeljena kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pomeni bistveno nasprotje med tem, kar je zapisano v zapisnikih o izpovedbah v postopku in tem, kar sodišče kot vsebino zapisnikov navaja v razlogih sodbe, pri čemer mora biti protispisnost precejšnja, nanašati pa se mora na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Sodišče prve stopnje je v razloge sodbe pravilno, popolno in v celoti povzelo vsebino izpovedb oškodovanke iz preiskave in na glavni obravnavi, vsled česar pritožbena trditev, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami, ni točna. Sodbo je oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki jo je podala v preiskavi, kjer je opisala dejanje, navedeno v 1. alineji izreka sodbe, ter zatrjevala, da je bilo storjeno v letu 2011, na glavni obravnavi pa je bila glede tega negotova in je na vprašanje zagovornice, ali je tedaj že bila zaposlena v obdolženčevem podjetju, odgovorila, da je bila, kar bi pomenilo, da je dejanje lahko bilo storjeno le v letu 2013, saj se je zaposlila meseca februarja 2013. Očitno sodišče prve stopnje temu delu izpovedbe oškodovanke na glavni obravnavi ni sledilo in v kolikor se pritožba sklicuje nanjo, s tem graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, z ničemer pa ne utemelji v pritožbi nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Pritožba nima prav niti tedaj, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno, in sicer iz razloga, ker je v celoti svoje dokazne zaključke oprlo na izpovedbe oškodovanke in prič, ki so neposredno in posredno vedele povedati kaj o obravnavanih dogodkih ter so izpovedovale skladno z njo (priče J. J., B. K. in H.B.), ni pa verjelo zagovoru obdolženca, v katerem je odločno zanikal izvršitev kaznivega dejanja in zatrjeval, da je med njim in oškodovanko prihajalo le do prepirov, ki so občasno res bili glasni in v katerih je tudi kdaj odsunil oškodovanko, kakor tudi ni verjelo izpovedbam prič, ki so tak njegov zagovor potrjevale. Ob navedenem pa je prezrlo, da sta ob vseh obravnavanih dogodkih, razen tistem dne 20. 11. 2013, bila navzoča le obdolženi in oškodovanka, da je slednja samo enkrat klicala policijo, pa še takrat ob prihodu policistov ni potrdila tega, da bi obdolženi z njo nasilno ravnal in da so v vseh preostalih primerih policijo poklicali sosedje, pri čemer pa obdolženi za nobenega od teh dogodkov ni bil obravnavan in kaznovan s strani policije. Po presoji pritožbe tudi ni izkazan zakonski znak spravljanja v podrejeni položaj, saj so priče izpovedale, da v odnosu med obdolžencem in oškodovanko ni bilo nekih posebnosti (L.V.), oziroma da je bila v tem odnosu oškodovanka močna in ukazovalna in da je obdolženca pogosto izsiljevala z različnimi materialnimi zahtevami in se jezila, če ji ni ugodil, sama pa po drugi strani v službi ni bila najbolj marljiva in se je izogibala obveznostim (priči S. in N.Ž.). Obdolženi je tako v zagovoru povedal tudi to, da ji je za likanje svojih srajc moral posebej plačevati, kar kaže, da oškodovanka ni bila v ničemer obdolžencu podrejena in se ga tudi ni mogla bati. Da je družabna, da se dobro in hitro znajde v novih okoliščinah, pa je razvidno tudi iz strani obrambe predložene elektronske komunikacije oškodovanke z obdolženim.

12Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V napadeni sodbi je navedlo obširne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, jih ocenjuje kot pravilne in se v izogib ponavljanju ter zato, ker pritožba ne prinaša ničesar novega, razen da podaja lastno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, ki je drugačna od ocene sodišča prve stopnje, nanje tudi sklicuje.

13Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da je sledilo izpovedbi oškodovanke v celoti zato, ker je bila njena izpovedba bolj prepričljiva kot zagovor obdolženega, in ker so njeno izpovedbo potrdile priče B.K., J.J. in H.B., pri čemer prvo navedeni nista v prav nikakršnem razmerju do oškodovanke in obdolženca ter sta zato povsem nepristranski, sta pa prepričljivo podrobno in skladno izpovedali ter v celoti potrdili, da je obdolženi z oškodovanko ravnal na način, opisan v izreku sodbe, priča H.B. pa je bila neposredno prisotna pri dogodku dne 20. 11. 2013 in prav tako prepričljivo podrobno in skladno z oškodovanko navedeni dogodek opisala, pri čemer sodišče prve stopnje ni moglo prezreti, da je obdolženi s svojim nasiljem napram oškodovanki tega dne nadaljeval tudi po prihodu policistov na kraj dogodka, saj je oškodovanko še naprej grobo žalil. Da je ravnanje obdolženega presegalo normalne prepire med oškodovanko in njim, v kar skuša prepričati pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi tega, da so bili zaradi obravnavanih dogodkov na kraj dogajanja poklicani policisti, pri čemer so jih poklicali sosedje. Priča B.K., soseda oškodovanke in obdolženca, je tako izpovedala, da je večkrat slišala obdolženca, ko je kričal na oškodovanko, jo zmerjal, da je kurba in prasica in jo naganjal na Poljsko, pri tem pa treskal z vrati. Slišala je tudi "batine" in pri oškodovanki opazila modrice na obrazu. Enako vsebino ima tudi izpovedba priče J.J., ki je še posebej podrobno opisala dogodek z dne 20. 11. 2013, zaradi katerega je sama poklicala policijo. Pri tem dogodku je bila navzoča tudi priča H. B., ki je dogodek opisala skladno z oškodovanko. Svoje dokazne zaključke je sodišče prve stopnje oprlo tudi na poročilo centra za socialno delo (točka 10 obrazložitve). Iz njega je razvidno, da se je oškodovanka zavzemala za mirno družinsko življenje, s tem da bi se obdolženi moral vključiti v strokovno pomoč, s čemer pa se ni strinjal. Zato ni sledilo zagovoru obdolženca, da ga želi oškodovanka očrniti in mu škodovati. Nenazadnje pa je tudi obdolženi sam priznal, da je ob enem od prepirov z oškodovanko le-to odrinil (točka 18 obrazložitve). Glede tega, da je obdolženi prekomerno užival alkohol, o čemer je izpovedovala oškodovanka, in kar je ugotovila in izpovedala tudi priča H.B., pa je sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke oprlo tudi na podatke o njegovi obsojenosti v Nemčiji zaradi vožnje pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, kakor tudi na podatke iz poročila o toksikološki preiskavi z dne 1. 12. 2013 (točka 19 obrazložitve). Da je oškodovanko obdolženi s svojimi dejanji, opisanimi v izreku sodbe, v skupnosti spravljal v podrejeni položaj, zaradi česar se je počutila ponižano in bila zelo prestrašena, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi okoliščin, da je obdolženi ob obravnavanih dogodkih oškodovanko zmerjal z besedami kurba, prasica, da je do nje bil fizično nasilen, da je oškodovanka iz strahu pred njim bežala ter se zaklepala (točka 20 obrazložitve). Ob tem ni prezreti, da je oškodovanka izpovedovala, da jo je obdolženi naganjal nazaj na Poljsko, ji grozil, da bo izgubila službo in dom, da je razpolagal z njunim denarjem, četudi je imela svojo plačo, saj ji je vzel ključek od banke in je plačeval položnice, ter da se je bala za še nerojenega otroka, ko je z njo fizično obračunaval. Kar zadeva v pritožbi izpostavljeno okoliščino, da je sodišče glede dogodka, opisanega v 4. alineji izreka sodbe, v obrazložitvi sodbe navedlo 28. 10. 2013, torej napačen datum, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena napaka za pravilnost napadene sodbe ni odločilna. Gre za očiten datumski zdrs, iz obrazložitve sodbe pa je razvidno, da je sodišče obrazložilo dogodek, opisan v navedeni alineji izreka sodbe. Da se oškodovanka ni mogla na glavni obravnavi natančno spomniti, kaj se je tega dne dogajalo, kar poudarja pritožba, pa ob dejstvu, da je oškodovanka na glavni obravnavi izpovedala, da si je močno prizadevala, da bi pozabila obravnavane dogodke, ker so zanjo zelo neprijetni, ter da se je pri tem sklicevala na svojo izpovedbo iz preiskave, kjer je dogodek podrobno opisala, nima posebne teže. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo temu, kar je izpovedala v preiskavi, saj ni imelo razloga, da bi podvomilo v njeno verodostojnost, kar je v sodbi tehtno obrazložilo.

14V obrazložitvi napadene sodbe je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbama prič N. in S.Ž., ki sta privilegirani priči. Navedeni priči nista bili nikoli prisotni ob obravnavanih dogodkih in sta iz svojega zornega kota opisali oškodovanko, pri tem pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje s svojimi izpovedbami želeli razbremeniti obdolženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zainteresirani za izid postopka in da sta si prizadevali oškodovanko prikazati v najslabši luči (točka 17 obrazložitve). Za pričo L.V. pa je ugotovilo, da o obravnavanih dogodkih ni vedel ničesar povedati (točka 14 obrazložitve). Z navedeno dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta priči kot bližnji sorodnici obdolženega nedvomno zainteresirani za izid postopka, da o samih dogodkih nista mogli ničesar povedati in zato njunim izpovedbam ni sledilo.

15Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi vsebino s strani obrambe predloženih elektronskih sporočil in na osnovi njih prišlo do drugačnih zaključkov, kot jih je predstavila obramba in jih sedaj ponavlja pritožba. Na osnovi njih je zaključilo, da si je oškodovanka dejansko želela mirno družinsko življenje, in da je z obdolženim vzpostavila intimno komunikacijo ob zavedanju, da imata tudi skupnega otroka.

16Iz navedenih razlogov, in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba zagovornice, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena.

17Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, čeprav je vložena iz vseh pritožbenih razlogov. Preizkus napadene sodbe v tem delu je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo sodbe v korist obdolženca. Prvostopno sodišče mu je namreč za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo. Pri njeni izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, kakor tudi vse olajševalne in obteževalne okoliščine (točka 25 obrazložitve sodbe).

18Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

19Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornice.

Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo po Zakonu o sodnih taksah, upoštevajoč obdolženčeve premoženjske razmere, in po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.