VSM Sklep IV Kp 33664/2015

Ob reševanju pritožb obdolženega R.L. in njegovega zagovornika se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.L. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 61,00 EUR in sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je dolžan plačati tudi stroške, nastale zaradi njegove privedbe, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, po drugem odstavku 105. člena ZKP je zakonito zastopnico mladoletnih oškodovank D.P. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- obdolženi iz vseh pritožbenih razlogov, brez končnega predloga pritožbenemu sodišču;

in

- zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

3Preglede zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo najprej skladno z določilom člena 383/I ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Obdolžencu se namreč najprej očita, da ni plačeval preživnine v času od 14. 11. 2014 do 15. 11. 2015, v nadaljevanju izreka pa, da preživnine ni plačeval od 2. 8. 2012 do 15. 2. 2015. Zato je izrek napadene sodbe nerazumljiv in tudi sam s seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je takšnemu izreku nekritični sledilo, pri tem pa spregledalo, da kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po členu 194 KZ-1 inkriminira zgolj storilčevo ravnanje po trenutku izvršljivosti izvršilnega naslova, v katerem je določena višina preživninske obveznosti. Zato bi izrek napadene sodbe moral vsebovati zgolj obdobje neplačevanja preživnine po datumu izvršljivosti izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni primer. Sodišče prve stopnje je takšnemu nejasnemu izreku opisa kaznivih dejanj sledilo, v napadeni sodbi pa navedlo tudi razloge za obdobje, ki ne obsega časa po izvršljivosti izvršilnega naslova, kar je lahko predmet obravnavanega kazenskega postopka, ne pa tudi civilno pravno razmerje. Zato se pritožbeno sodišče, z razlogi napadene sodbe, ki sledi nerazumljivemu izreku, ni moglo ukvarjati.

5Sicer pa obdolženi v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ne da bi pri tem obrazložil, s čim je sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljano kršitev. Enako velja za kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, saj tudi ta pritožbeni razlog v pritožbi ne obrazlaga, saj ne navede, s čim bi ga naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Sicer se pritožnik sklicuje na zavrnjen dokazni predlog o zaslišanju priče D.K., ter pri tem navaja, da napadena sodba tega ključnega dejstva ne omenja. Iz predlaganega dokaza o zaslišanju navedene priče, pa bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da s svojim zaslužkom ni mogel prosto razpolagati, pri tem pa trdi, da je zaradi tega sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, pa v napadeni sodbi takšne svoje odločitve ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Razen tega pa bi moral pritožnik v pritožbi navesti in konkretizirati kako je zavrnitev dokaznega predloga vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, česar pa ni storil. Glede na navedeno se v pritožbi uveljavljani kršitvi iz člena 371/I-11 ZKP in iz člena 371/II ZKP pokažeta kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ni zasledilo.

6Obdolženi nadalje uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ostaja nekonkretiziran, prav tako pa neobrazložen, saj pritožnik v pritožbi ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Je pa očitno, da obdolženi v okviru tega pritožbenega razloga graja pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo koliko je v kritičnem obdobju zaslužil in na kateri račun mu je zaslužek bil nakazan. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7Zagovornik obdolženega prav tako uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz členov 371/I-11 ZKP in 371/II ZKP. Pritožbenega razloga kršitve pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP pritožnik v pritožbi ne obrazlaga, saj ne navede s čim je sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljano kršitev. Kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pa zagovornik vidi v tem, ker so razlogi napadene sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče prve stopnje navaja, da naj bi bilo obdolženi zmožen plačevati preživninske obveznosti, po drugi strani pa opisuje, več izvršilnih postopkov, ki so bili in so zoper obdolženca še v teku. Po oceni pritožbenega sodišča pa ne gre za v pritožbi zatrjevano nasprotje, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in jasne razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je imel obdolženec v kritičnem času dovolj sredstev za plačilo preživnine pa je ni plačeval, zaradi njegove opustitve plačevanja preživnine pa je morala zakonita zastopnica otrok na njegova sredstva poseči z izvršbo. Okoliščina, da je dolgovana preživnina bila delno plačana na podlagi izvršbe, pa ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje, saj obdolženi ni prostovoljno plačal preživninskih obveznosti, zaradi tega niso omajani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj.

8Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372 ZKP, ne da bi pri tem konkretiziral katero kršitev uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da s tem, ko trdi, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni zadosti konkretiziran, saj iz njega ne izhajajo določno opredeljeni obdolženčevi viri finančnih sredstev ter njihova višina, iz katerih bi izhajalo, da bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal, meri na kršitev iz člena 372/1 ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonske znake, saj iz opisa izhaja, da bi obdolženi preživnino lahko plačeval, ker je delovno zmožen, v izreku pa je navedeno kje je bil zaposlen oziroma kje je predaval ter da je prejemal dohodke oziroma redno plačo. V takšnem opisu so zajeti vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je pa izrek napadene sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kot že obrazloženo.

9Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z aktivnejšim sodelovanjem tožilstva ugotovljeno kršitev odpraviti, skrbno pretehtati tudi pritožbene navedbe obdolženca in zagovornika, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno kršitev ni moglo ukvarjati in o zadevi ponovno odločiti.