VSK Sodba II Kp 15344/2014

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega S. M. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, za dejanje opisano pod točko I izreka izpodbijane sodbe določilo kazen devet mesecev zapora, za dejanje opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe je določilo kazen treh mesecev zapora, nato mu je, na podlagi 53. člena KZ-1, določilo enotno kazen enajst mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca in sodno takso, kar bo vse odmerjeno s posebnim sklepom. Nadalje je odločilo, da je obtoženec dolžan J. S. plačati 10.000,00 EUR od 3.9.2011 dalje do plačila in od zneska 1.000,00 EUR od 22.4.2011 dalje do plačila. Obtožencu je odvzelo protipravno premoženjsko korist v znesku 823,56 EUR.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženec. Navaja, da se pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik trdi, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe s tem, ko je zavrnilo njegov predlog za zaslišanje prič. Pritožnik te pritožbene navedbe konkretneje ne utemelji ampak trdi, da bi priče „zagotovo pripomogle k razjasnitvi pravih in pravičnih dejstev za pravično odločanje sodišča“.

5Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazne predloge obtoženca za zaslišanje prič. Ocenilo je, da so predlagani dokazi (zaslišanje prič) nerelevantni za obravnavano kazensko zadevo glede na to, da naj bi dokazovali zakonitost upravne odločbe, o kateri so že odločale vse pristojne sodne instance, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče tej odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje, posplošne pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti.

6Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče zaslišalo stranke, ki ne poznajo ne KZ in ne ZIZ ter ne poznajo dela in pravil izvršitelja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba nerazumljiva in nanjo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj ni jasno, kdo so te „stranke“, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo. Katere osebe je sodišče prve stopnje zaslišalo kot priče, je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je tudi pojasnjeno, katera odločilna dejstva so bila ugotavljana z njihovim zaslišanjem. Ko je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaslišalo oškodovance kot priče, je bilo pomembno tudi dejstvo, na katerega opozarja pritožnik, ali so „dobile denar oziroma so bili oškodovani“, okoliščina ali ti „poznajo KZ in ZIZ ter delo in pravila izvršitelja„ pa za obravnavo zadevo ni relevantna, saj je poznavanje prava v domeni sodišča. Iz izpodbijane sodbe (predvsem od 16. do 26. točke) izhaja, da je sodišče prve stopnje pri obravnavani zadevi vse predpise, ki se nanašajo na opredelitev izvršitelja kot uradne osebe in njegove dolžnosti pravilno povzelo in interpretiralo.

7Kot je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijane sodbe, predmet te kazenske zadeve ni ugotavljanje zakonitosti razrešitve obtoženca kot izvršitelja, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na „preizkus odločbe o razrešitvi“ ne odgovarja.

8Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče, drugače od pritožnika, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. členom in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavani kaznivi dejanji po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo skladno s šestim, sedmim in osmim odstavkom 364. člena ZKP tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Izpodbijana sodba je popolna.

9Pritožnik v pritožbi ponavlja svoj zagovor, ki ga je temeljito in pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Kot bistveno izpostavlja, da je z dnem razrešitve (6.3.2012) izgubil status uradne osebe, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da je to okoliščino enako ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (17. in 39. točka izpodbijane sodbe), vendar je pravilno ocenilo, da na zaključek, ali je obtoženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, nima vpliva. To je podrobno analiziralo v točkah od 27. do 43 izpodbijane sodbe, kjer je tudi pravilno zaključilo, da si je obtoženec v očitanem obdobju denarna sredstva, ki jih je zarubil dolžniku J. S. in dolžniku M. R. J. s.p., kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, protipravno prilastil in porabil za svoje potrebe. Zato tudi ni utemeljeno zatrjevanje pritožnika, da sodišče prve stopnje „ni moglo ugotoviti zneskov“, ki naj bi si jih obtoženec zadržal in jih ni časovno opredelilo. Vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine je sodišče prve stopnje do potankosti analiziralo in ugotovilo, zato ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričanje sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

10Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenskih sankcijah na podlagi 386. člena ZKP. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 50. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njen izrek ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je za posamezno kaznivo dejanje pravilno in utemeljeno določilo, za prvo, kazen devet mesecev zapora, za drugo tri mesece zapora ter nato enotno kazen enajst mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je določilo preizkusno dobo treh let. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni poseglo v odločbo o kazenski sankciji.

11Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

12Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.