UPRS Sodba II U 470/2016-9

I. Tožbi se delno ugodi. Odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. 4932-2-1602697-31 z dne 17. 8. 2016 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, to je obresti v znesku 17,28 € in obresti od zneska 1.677,81 € od 17. 8. 2016 do plačila, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V ostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec maj 2016 v znesku 1.660,53 € in zamudne obresti v višini 17,28 €, oziroma skupaj 1.677,81 € ter zamudne obresti od tega zneska od 17. 8. 2016 dalje do plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka v skladu z 62. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) dolžna zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev. Kvota za zaposlovanje invalidov je določena z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) in v primeru tožeče stranke znaša 6 %. Delodajalci, za katere velja dolžnost zaposlovanja invalidov, lahko izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote urejeno v 64. členu ZZRZI. Delodajalec, ki ne izpolni kvote, mora do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (65. člen ZZRZI).

2Za tožečo stranko je bilo glede na število vseh zaposlenih ter število zaposlenih invalidov ugotovljeno, da ji za doseganje kvote v mesecu maju 2016 manjkajo trije zaposleni invalidi. Tožeča stranka bi jih namreč glede na 6 % kvoto morala zaposliti pet, dva pa je imela zaposlena. Znesek glavnice tako znaša 1.660,53 €, skupni znesek zamudnih obresti do 17. 8. 2016 pa 17,28 €. Plačila sklad knjiži v skladu s 93. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tako, da se najprej zapirajo obveznosti glede na datum nastanka obveznosti - od najstarejše naprej, pri čemer se najprej zapirajo morebitni stroški postopka, obračunajo obresti nepravočasno plačane obveznosti, zapirajo zamudne obresti in nato glavnica.

3Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločitev pritožila, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

4Tožeča stranka se v vloženi tožbi sklicuje na neustavnost Uredbe, za katero zatrjuje, da je v nasprotju z 62. členom ZZRZI. Skladno s slednjim se kvote določajo glede na dejavnost delodajalca, saj se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov in so zato v nekaterih dejavnostih deleži zaposlenih invalidov bistveno višji kot v drugih. Zakonodajni okvir glede dejavnosti sloni izključno na razmerju števila dejansko zaposlenih invalidov do števila vseh zaposlenih delavcev po posameznih dejavnostih, zato sta vrsta dejavnosti in dejansko število vseh zaposlenih invalidov po posamezni dejavnosti edina kriterija za določanje kvot. Zakonski okvir, ki bi Vladi omogočal prosto presojo pri določitvi kvot, bi tako posegel v načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in v svobodo gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS.

5Tožeča stranka navaja še, da drugostopni organ ni odgovoril na njene pritožbene navedbe o napačnem obrestnem delu izpodbijane odločbe, kjer prihaja do podvajanja datuma 17. 8. 2016, napačen pa je tudi obrestni izračun, saj le-te do dne izdaje izpodbijane odločbe niso natekle v višini 17,28 €, ampak v višini 15,59 €. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesec maj 2016, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne znesek 1.679,95 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje do plačila. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi.

7Tožba je delno utemeljena.

8Trditev tožeče stranke je, da je izpodbijana odločitev, ki temelji na Uredbi o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, v nasprotju z določilom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, ker je v nasprotju s tem členom tudi sama Uredba. V tem delu, torej glede glavne stvari, sodišče tožbi ne pritrjuje iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

9Prvi odstavek 62. člena ZZRZI določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu: kvota). Kvoto iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev (tretji odstavek 62. člena ZZRZI). V primeru, da tako izračunana kvota ne predstavlja celega števila, se vrednosti do 0,5% zaokrožijo navzdol, vrednosti od vključno 0,5% pa se zaokrožijo navzgor (četrti odstavek 62. člena ZZRZI).

10Prvi odstavek 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov določa, da se kvota določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Dejavnost zavezanca iz prvega odstavka je tista, ki je razvidna iz obvestila o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (drugi odstavek 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov). V skladu s tretjim odstavkom tega člena se določi 2% kvota za področja dejavnosti: G) trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil; I) gostinstvo; J) informacijske in komunikacijske dejavnosti; K) finančne in zavarovalniške dejavnosti; M) strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti; O) dejavnost javne uprave in obrambe, dejavnost obvezne socialne varnosti; R) kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti; S) druge sorodne dejavnosti. 3% kvota se določi za naslednja področja dejavnosti: F) gradbeništvo, H) promet in skladiščenje; L) poslovanje z nepremičninami in P) izobraževanje. 6% kvota se določi za področja dejavnosti: A) kmetijstvo in lov, gozdarstvo in ribištvo; B) rudarstvo; C) predelovalne dejavnosti; D) oskrba z električno energijo, plinom in paro; E) oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja; N) druge raznovrstne poslovne dejavnosti in Q) zdravstvo in socialno varstvo. Tožeča stranka sodi v področje dejavnosti N.

11O obravnavanem vprašanju je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v zadevah št. X Ips 136/2015 z dne 15. 7. 2015, št. X Ips 468/2014 z dne 24. 2. 2016 idr.. Po stališču Vrhovnega sodišča je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, ki upošteva različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Zakonodajalec je namreč izhajal iz izhodišča, da se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da so nekatere dejavnosti bolj primerne zanje kot druge. V nekaterih dejavnostih naj bi bili deleži (že) zaposlenih invalidov višji kot v drugih, vendar ta okoliščina ne more biti edino merilo za določitev višine kvote.

12Glede na navedeno izhodišče, ki kot temeljni razlikovalni znak določa dejavnost delodajalca, je zakonodajalec določil, da Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade (kar pomeni, da je vsak njegov predlog usklajen s predstavniki delojemalcev, delodajalcev in Vlade; odločitve ESS tako zavezujejo organe vseh treh partnerjev), določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2% do 6%, kot to določa ZZRZI, je torej v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta (temeljni področji njegovega delovanja so med drugim socialne pravice in problematika zaposlovanja in delovnih razmerij) v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma (večja ali manjša) primernost višine kvot po posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvot.

13Izpodbijani akt temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, ki ji po zgoraj obrazloženem ni mogoče očitati nezakonitosti in posledično ne neustavnosti. Nasprotne tožbene navedbe so zato neutemeljene.

14Glede na obrazloženo in glede na v izpodbijani odločbi navedene ugotovitve, ki jih sodišče povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), o številu zaposlenih delavcev pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, o številu zaposlenih invalidov in o znesku, ki ga je tožeča stranka iz tega naslova glede na z Uredbo določeno kvoto dolžna plačati, je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na višino prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ki ga mora tožeča stranka plačati v relevantnem obdobju, pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15Tožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v višini 17,28 €, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da se te obračunajo v skladu z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od 17. 11. 2011 dalje do 17. 8. 2016 in da znašajo 17,28 €. Glede tega je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in ponovno v tožbi navajala, da obresti od navedene glavnice in v navedenem obdobju po programu FURS znašajo 15,59 € in priložila izračun, iz katerega navedeno izhaja.

16Drugostopni organ na to pritožbeno navedbo v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem se namreč v spisu nahaja le izpis odprtih postavk za tožečo stranko, v katerem je navedeno več zneskov z različnimi datumi zapadlosti, s tem pa pravilnosti izračuna zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti. Tako tudi ni mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj je izračun obresti po programu FURS za izračun obresti drugačen.

17Po obrazloženem se izpodbijane odločbe v obrestnem delu ne da preizkusiti, s tem pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločitev o zamudnih obrestih obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

19Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).