VSC Sodba II Kp 18797/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi U. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, plačati sodno takso ter povrniti potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njene pooblaščenke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana M. S. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.234,95 EUR napotena na pravdo.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Pritožniku je nerazumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor ocenilo za neprepričljiv, čeprav naj bi bil, v nasprotju z izpovedbami oškodovanke, podprt z izpovedbami prič A. K. ter M. G., še več, sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika niti ni dokazno ocenilo zagovora, zaradi česar se izpodbijane sodbe v tem delu sploh ne da preizkusiti, kar posledično pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Sodišče druge stopnje zgoraj povzetim pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo omenja pritožnik, je sodišče prve stopnje le predstavilo obdolženčev zagovor, dokazno oceno pa je po prepričanju drugega sodišča v zadostni meri argumentiralo v točkah 16 do 18. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno gradilo na izvedenskem mnenju izvedenke sodnomedicinske stroke, izdelanem na podlagi oškodovankine zdravstvene dokumentacije, ob dejstvu, da je oškodovanka medicinsko pomoč poiskala neposredno po dogodku ter še istega dne podala tudi kazensko ovadbo s predlogom za pregon zoper obdolženca. Šele po natančno opravljeni analizi dognanj izvedenke, je sodišče prve stopnje prišlo do logičnega sklepa, da izvedensko mnenje potrjuje nastanek lahke telesne poškodbe na način kot je opisan v krivdoreku izpodbijane sodbe, torej da je obdolženec v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah oškodovanko udaril v levo lice, zaradi česar je utrpela udarnino levega lica, zaradi udarca pa je še padla po tleh in pri tem utrpela odrgnino levega kolena, odrgnino dlani leve roke in odrgnino desnega komolca. Izvedenka je nastale telesne poškodbe ocenila kot take, zaradi katerih so bili začasno oslabljeni deli oškodovankinega telesa, začasno zmanjšana njena zmožnost za delo ter začasno prizadeta njena zunanjost. V smislu določb prvega odstavka 122. člena KZ-1 imajo torej vse značilnosti lahke telesne poškodbe. Ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja z gotovostjo zaključilo, da je udarnina oškodovankinega levega lica nastala kot posledica udarca, je na drugi strani imelo vso podlago za oceno, da obdolženčev zagovor ter izpovedbe omenjenih prič o tem, da naj bi obdolženec oškodovanko le refleksno odrinil v ramo, zaradi česar naj bi padla na tla, ne izkazujejo resničnega poteka obravnavanega dogodka. Res je sicer oškodovanka že od podaje kazenske ovadbe navajala udarec z odprto dlanjo oziroma klofuto, izvedenka pa je, glede na v zdravstveni dokumentaciji opisane značilnosti poškodbe na oškodovankinem levem licu, zatrjevala, da je šlo za večjo silovitost udarca (npr. sila, ki nastane ob padcu in zadetju v tope predmete; udarec s pestjo, obuto nogo ali komolcem; udarec z robom dlani). To razhajanje pa še ne pomeni, da bi bila oškodovanka v svojih navajanjih neverodostojna. Izvedenka je namreč z gotovostjo potrdila, da je bila oškodovankina poškodba, torej udarnina levega lica, izkazana z zdravstveno dokumentacijo. Po pregledu oškodovanke je poudarila, da pri oškodovanki ni šlo za hiperpigmentacijo, ki bi jo bilo mogoče zamenjati za predmetno poškodbo ter da je specialist kirurg v izvidu jasno zapisal, da gre za kontuzijo obraza levo. Glede načina nastanka te poškodbe pa je bila izvedenka strokovno prepričljiva, ko je pojasnila, da bi v primeru, če bi oškodovanka z levim licem zadela ob asfalt, na površini telesa bile zanesljivo prisotne tudi odrgnine, lahko pikčaste ali trakaste, v kolikor bi podrsala, lahko tudi razpočne rane, ki pa jih v konkretnem primeru ni bilo (list. št. 113). Neutemeljen je očitek pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje selektivno povzelo izvedensko mnenje. V skladu s pravili stroke je, da je izvedenka v svojem mnenju dopustila več možnih načinov nastanka poškodbe na oškodovankinem levem licu, tudi možnost, da je oškodovanka z licem udarila ob dlan, s katero je ublažila padec, a na sodišču je bilo, da oceni, kateri način pa je tisti, ki je v obravnavanem primeru z gotovostjo izkazan. Tudi izvedenka je glede po obrambi opisanega načina smiselno zatrjevala, da gre zgolj za hipotetično možnost (hrbtna stran list. št. 113). Bistveno je, da je v obravnavanem primeru izvedenka potrdila možnost nastanka poškodbe z obdolženčevim udarcem oškodovanke v levo lice, da se je ta udarec zgodil, pa je oškodovanka ves čas skladno izpovedovala.

8Ni mogoče pritrditi obrambi, da je oškodovanka s tem, ko je v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek (s katerim je bila sicer napotena na pravdo), pretiravala v opisovanju poškodb, ki jih je zadobila v obravnavanem dogodku. V svojih izpovedbah je oškodovanka navajala le za kazenski postopek relevantne poškodbe ter način njihovega nastanka, ostale posledice, ki jih je navajala po pooblaščencih v premoženjskopravnem zahtevku (telesne bolečine, duševne bolečine, premoženjska škoda), pa niso niti bile predmet tega kazenskega postopka. Izvedenka sodnomedicinske stroke niti ni bila strokovno kvalificirana, da se opredeljuje do zatrjevanih posledic na področju oškodovankine duševnosti. Neuspešno skuša pritožnik tudi prikazati neverodostojnost oškodovanke glede navajanja o okoliščinah, ki niso bistvene za pravilno razsojo, in sicer glede položaja oškodovanke, ko so se ji približali obdolženec in njegova prijatelja. Oškodovanka je že na glavni obravnavi 11. 1. 2017 navajala, da je sedela na klopci na igrišču, njen pes pa je spal. Na glavni obravnavi 16. 5. 2017 je le temu dodala, da je pes spal pod klopco, na kateri je sedela.

9Neutemeljeni so očitki o protispisnosti izpodbijane sodbe, ker naj bi prvo sodišče mestoma protispisno povzemalo obdolženčev zagovor. Najprej je treba pojasniti, da se protispisnost, kot ena izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nanaša zgolj na protispisno razlogovanje o odločilnih dejstvih, kar v predmetnem primeru gotovo ni okoliščina, ali je obdolženec oškodovankinega psa brcnil ali ne. A je treba v nasprotju z zagovornikom izpostaviti, da je na zapisniku z glavne obravnave 11. 1. 2017 (list. št. 54) zapisano: ″Obdolženec doda, da psa ni brcnil, pa tudi da se ni obračal v levo, ampak je samo pogledal″. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana.

10Sodišče prve stopnje ni za neverodostojne ocenilo izpovedbe prič M. G. in A. K. le zato, ker sta obdolženčeva prijatelja in ker naj bi imela interes na obdolženčevem uspehu v postopku. S tem, ko je sodišče sprejelo zanesljivo dokazno oceno o obdolženčevem udarcu v oškodovankino levo lice, je posledično zaključilo, da zatrjevanja navedenih dveh prič o odrinjenju oškodovanke v rame niso verodostojna. Prav tako sodišče dokazne ocene ni gradilo na uradnem zaznamku o zbranih obvestilih od M. G. z dne 22. 7. 2015 (list. št. 5), ampak na njegovih izpovedbah na glavni obravnavi 11. 1. 2017. Izjava priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme med ostalim uporabiti tudi za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Vsebina uradnega zaznamka se ob izvedbi posameznih preiskovalnih dejanj ali v teku preiskave "prelije" v sodne odločitve oziroma odločbe (odredbe, sklepe) kot rezultat pravilno izvedenih in dovoljenih dokazov (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 1. 2007, opr. št. I Ips 65/2005). Izjava z dne 22. 7. 2015, podana policistom po drugem odstavku 148. člena ZKP, je bila tudi v predmetnem primeru priči M. G. le predočena zaradi ocenjevanja verodostojnosti njegove izpovedbe na glavni obravnavi, nikakor pa ni mogoče trditi, da na njej temelji izpodbijana obsodilna sodba, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

11Glede na potek dogodkov, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno argumentiralo, torej ni bilo nobene podlage za zaključek, da bi bila v trenutku, ko je obdolženec oškodovanko udaril v levo lice, obdolženec ali njegov pes kakorkoli ogrožena s strani oškodovanke ali njenega psa. Tudi če bi bilo res, da naj bi želel priti oškodovankin pes do obdolženčevega poškodovanega psa in da ga je obdolženec hotel ubraniti pred agresijo, ni mogoče sprejeti teze obrambe, da je s tem, ko je oškodovanko udaril v obraz, odvračal istočasen protipraven napad oziroma ravnal pod vplivom sile, ki se ji ni mogel upreti.

12Povsem zadostna je obrazložitev obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja (eventualnega naklepa) pod točko 19 izpodbijane sodbe. Ne glede na obdolženčevo zanikanje kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivega dokaznega sklepa, da je prav on oškodovanki povzročil opisano lahko telesno poškodbo, ko jo je udaril v levo lice in je v posledici udarca padla po tleh. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe se lahko stori le naklepno, z obema oblikama naklepa. Vedno je podana zavest storilca, da bo s svojim ravnanjem ali pa z opustitvijo le-tega, drugemu povzročil lahko telesno poškodbo. Zavestni element obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje opisalo pod točko 19 obrazložitve, ko je argumentiralo, da se je obdolženec zavedal, da z udarcem v oškodovankin obraz utegne le-to lahko telesno poškodovati. Kot voljno sestavino naklepa pa je sodišče prve stopnje obdolžencu pripisalo privolitev v prepovedano posledico, kar je nižja stopnja krivde, kot če bi mu bilo dokazano, da je prepovedano posledico hotel. Motiv za njegovo protipravno ravnanje je prvo sodišče našlo v okoliščini, da se je obdolženec razjezil, ker oškodovanka psa ni imela na povodcu.

13Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni štirih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine (nižja stopnja naklepa, obdolženčeva neobsojenost, časovna odmaknjenost kaznivega dejanja) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

14Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.