VSRS Sodba XI Ips 32932/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 11. 12. 2017 zoper obdolženega L. O. po 2. točki prvega odstavka in tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredila pripor. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma, ponovitveni nevarnosti in neogibni potrebnosti pripora ter uveljavlja kršitev načela ne bis in idem. Utemeljeni sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini, zagovornik izpodbija z navedbami, da obdolženec ni kršil prepovedi približevanja oškodovanki in ji ni grozil. Zagovornik meni, da sodišče obdolžencu ne sme soditi za očitano mu kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil v obdobju od 21. 4. 2017 do 9. 6. 2017, saj je bil pred istim sodiščem že pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, ki ga je storil zoper isto oškodovanko v obdobju od 9. 6. 2017 do 15. 7. 2017. Neaktivnost državnega tožilca ne more biti razmejitveni razlog, ki bi določal, ali gre za eno ali več kaznivih dejanj, pri čemer so bila vsa dejanja organom pregona znana že v času izreka prve sodbe I K 30873/2017 z dne 16. 8. 2017. V zvezi z neobstojem ponovitvene nevarnosti zagovornik navaja, da je obdolženec že v več postopkih izjavil, da je razmerje z oškodovanko v celoti zaključil, da se je oškodovanka počutila ogroženo šele tedaj, ko je izvedela, da bo obdolženec izpuščen iz zapora in da ni razlogov, da bi se zoper obdolženca, zoper katerega je pravnomočno izrečena prepoved približevanja in stikov z oškodovanko za obdobje enega leta, še dodatno odrejal pripor. Iz navedenih razlogov in ker odreditev pripora ne temelji na zbranih dokazih, temveč le predvidevanjih, odreditev pripora tudi ni neogibno potrebna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno pa, da se zoper njega odredi hišni pripor.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh v odgovoru na zahtevo navaja, da vzdrževanje protipravnega stanja ni predpostavka za vzpostavitev očitka kaznivega dejanja nasilja v družini in zato po svojem bistvu ne predstavlja celote v smislu enega kaznivega dejanja. Zato naknadno ugotovljenih izvršitvenih ravnanj obdolženca ni mogoče subsumirati pod dejansko stanje, za katero je bil obdolženec že spoznan za krivega in posledično obdolžencu ni še enkrat sojeno za isto kaznivo dejanje. Ker sta sodišči logično in razumno utemeljili neogibno potrebnost pripora ter ponovitveno nevarnost obdolženca, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah pojasnilo, kdaj gre za isto stvar oziroma isto kaznivo dejanje v smislu prepovedi ponovnega sojenja iz 31. člena Ustave RS. Kršitev načela ne bis in idem je podana, če so dejstva v dveh ali več kazenskih zadevah ista oziroma v bistvenem enaka, pri čemer presoja temelji na primerjavi konkretnih dejanskih stanov oziroma primerjavi dejanskih stanj, kot so opisana v izrekih (pravnomočnih) sodb.¹

6Kaznivo dejanje nasilja v družini je osebnostno kaznivo dejanje trajanja,² torej eno kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno v določenem časovnem obdobju in je uperjeno zoper osebne dobrine oškodovanca. Tudi pri kaznivih dejanjih trajanja je za presojo, ali se v dveh kazenskih postopkih obravnava isto kaznivo dejanje, odločilen opis dejanja. V obravnavani zadevi je kaznivo dejanje resda storjeno zoper isto oškodovanko, vendar se časovni obdobji, v katerih je obdolženec storil oziroma naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva, ne prekrivata. Prav tako se razlikujejo konkretna izvršitvena ravnanja, ki se očitajo obdolžencu. Zato uveljavljana kršitev prepovedi ponovnega sojenja iz 31. člena Ustave RS ni podana. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo, dejanje, storjeno v drugem časovnem obdobju in na drugačen način, ne more konzumirati drugega istovrstnega kaznivega dejanja, čeprav storjenega zoper isto oškodovanko.³

7Razlogi, s katerimi je okrajna sodnica utemeljila ponovitveno nevarnost obdolženca ter neogibno potrebnost odreditve pripora, so utemeljeni na dejstvih in tudi po presoji Vrhovnega sodišča take narave, da terjajo odreditev pripora. Obdolženec je namreč večkratni, tudi specialni povratnik, ki je v preteklosti storil že več kaznivih dejanj zoper isto oškodovanko, pri čemer ga od storitve novih kaznivih dejanj zoper oškodovankino osebno celovitost nista odvrnila niti prestajanje zaporne kazni niti sodna prepoved približevanja in vzpostavljanja stikov.

8Z navedbami o neobstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini in z izpodbijanjem v postopku ugotovljenih dejstev, obdolženčev zagovornik uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

C.

10Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017, tč. 16.
² Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2010 z dne 1. 7. 2010.
³ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 1810/2010-47 z dne 15. 3. 2012.