VSM Sodba I Cpg 19/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasita:

" I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108453/2016 z dne 25. 10. 2016 se glede plačila zneska 17.888,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.350,00 EUR od 22. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 5.370,00 EUR od 2. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 4.208,00 EUR od 19. 6. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.506,00 EUR od 1. 10. 2013 dalje do plačila, od zneska 3.240,00 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila in plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 148,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.974,83 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.103,38 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani vzdržalo v veljavi glede plačila zneska 17.888,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in 148,80 EUR stroškov izvršilnega postopka (I. točka izreka). V II. točki izreka je sklep o izvršbi za znesek 4.626,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 37,20 EUR razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.033,84 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev (točka I in III izreka) se pritožuje tožena stranka. Navaja, da gre v predmetni zadevi za upravni postopek, zato je potrebno tožbo zavreči, oz. je potrebno upoštevati triletni zastaralni rok (349. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ker gre za gospodarsko pogodbo in je terjatev tožeče stranke zastarala. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni v I. in III. točki izreka tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovnimi posledicami.

3V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zahtevek ni zastaran, v predmetni zadevi pa je potrebno tudi upoštevati, da se je nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 2. 10. 2015 začel stečajni postopek in v obdobju od 2. 10. 2015 do 2. 10. 2016 zastaranje terjatev ni teklo. Prav tako je za predmetni postopek relevantno kakšne pogodbe so se sklepale po vsebini in ne kdo so stranke spora.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6Zmotno meni pritožba, da predmetna zadeva ne spada v civilno pristojnost, ampak da gre za upravni spor. O slednjem se je izreklo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III R 36/2016 z dne 9. 12. 2016, saj tožeča stranka v tem postopku vtožuje terjatev iz naslova kršitve že sklenjene pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij delodajalca in gre tako za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem ustrezne razloge v 10. točki obrazložitve.

7Nadalje pritožba pravilno opozarja, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe o zastaranju, ki veljajo za gospodarske pogodbe. Glede slednjega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

8Iz sodbe sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve) izhaja, da predmetna terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe, ker v obravnavani zadevi nista obe stranki gospodarska subjekta, saj je tožeča stranka država, in sicer preko delovanja, ki je oblastveno in povezano z izvrševanjem javnih funkcij s sofinanciranjem kadrovskih štipendij na podlagi javnega razpisa javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, na katerega se je prijavila tožeča stranka in njeno delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo, zato obravnavana pogodba ni gospodarska pogodba in za njo ne pridejo v poštev določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb.

9Iz predloženih Pogodb o štipendiranju priloga A2, A3, A5, A7 in A8 (v nadaljevanju Pogodbe) izhaja, da so jih med seboj sklepale tožeča stranka, to je Regionalna razvojna agencija Mura d.o.o. kot štipenditor in tožena stranka kot delodajalec ter dijak oziroma študent kot štipendist. V 3. členu Pogodbe je določeno, da štipendijo v višini 50% zagotavlja tožeča stranka kot štipenditor, štipendijo v višini ostale polovice pa zagotavlja delodajalec, to je tožena stranka, štipendijo pa v celoti izplačuje dijaku oziroma študentu tožeča stranka. Za predmetni pravdni postopek je relevanten 13. člen Pogodb, ki v prvem odstavku določa, da se tožena stranka zavezuje, da po zaključku izobraževanja štipendista z njim sklene pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom za čas štipendijskega razmerja. V četrtem odstavku 13. člena Pogodb je nadalje določeno, da je neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani tožene stranke sankcionirano z vračilom revalozirane vrednosti izplačanih sredstev.

10Na podlagi slednjega sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pogodbeno določilo iz 13. člena Pogodb nanaša na pravdni stranki, ki sta gospodarska subjekta. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka država. Tožeča stranka je gospodarska družba organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), katere položaj je urejen v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče prve stopnje je zmotno povzelo trditve tožeče stranke, ki se sklicuje na odločbi VSC Cpg 60/2015 z dne 11. 4. 2015 in VSL 700/2015 z dne 24. 6. 2015, saj se nanašata na tožečo stranko Javni sklad RS, ki ne izpolnjuje pogojev pravne osebe kot gospodarske družbe.

11Pojem gospodarske pogodbe določa OZ v 13. členu. Tako določa, da so gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti (drugi odstavek). Za gospodarske subjekte pa štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ter samostojni podjetniki posamezniki (tretji odstavek), kakor tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. Gospodarske pogodbe so torej tiste pogodbe, pri katerih imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V predmetnem postopku pa je nesporno, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta. 13. člen OZ za opredelitev pogodbe kot gospodarske pogodbe določa subjektivni kriterij. Ob zgolj subjektivni predpostavki tako zadošča, da ima določena oseba kot pogodbena stranka določene lastnosti, ni pa več pomemben namen ali okoliščina, zaradi katerih ta stranka sklepa pogodbo¹ (slednje je pomembno le v kolikor gre za druge pravne osebe). Glede na obrazloženo je v predmetnem postopku, ko gre za pogodbe sklenjene med gospodarskima subjektoma, torej za gospodarsko pogodbo, potrebno uporabiti glede zastaranja terjatev krajši triletni rok (349. člen OZ).

12Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. in 15 točke obrazložitve izhaja, da tožena stranka ni zaposlila štipendistov J. K., D. K., M. D. in M. S. v predpisanem 60. oz. 90. dnevnem roku (J. K. do 17. 7. 2012, D. K. do 24. 9. 2012, M. D. do 15. 3. 2012 in M. S. do 15. 9. 2011) in je z iztekom tega roka tožeča stranka pridobila pravico terjati vračilo izplačanih štipendij.

13Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Triletni zastaralni rok v skladu s 349. členom OZ je glede na, pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, pričelo teči naslednji dan po izteku 60. oz. 90. dnevnega roka za zaposlitev in se je tako izteklo najkasneje 25. 9. 2015 (oz. 16. 9. 2014, 18. 7. 2015 in 16. 3. 2015), ko je nastopilo zastaranje terjatev.

14249. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Stečaj nad tožečo stranko se je pričel 10. 10. 2015. Ker je terjatev do tožene stranke zastarala pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (najkasneje 25. 9. 2015), do pretrganja zastaranja ni moglo priti in je sklicevanje tožeče stranke na določbo 249. člena ZFPPIPP brezpredmetno.

15Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi ugodilo in zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu glede plačila 17.888,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo kot neutemeljenega in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino VL 108453/2016 z dne 25. 10. 2016 (5. točka 358. člena ZPP).

16V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje ponovno odmerilo stroške postopke pred sodiščem prve stopnje (165. člen v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo (OT).

17Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve v znesku 1.974,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi priznanimi v skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

18Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo za sestavo pritožbe 750 točk, 2% pavšal za materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo po tarifni številki 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 675,00 EUR. Glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znašajo stroški tožene stranke 1.103,38 EUR in jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

19Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).

¹ dr. Miha Juhart, Položaj gospodarskega subjekta v nekaterih posebnih primerih, Pravna praksa 2012, št. 48, str. 8, GV Založba d.o.o.