VSRS Sklep X Ips 297/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-362/2014-10-08-520-01 z dne 2. 2. 2015, s katero je bila ugotovljena kršitev osmega odstavka 38. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi s 3. členom Pravilnika o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov uporablja računalniške programe oz. elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih, ker se dve naročili z dne 11. 4. 2014 ne nahajata v predloženih datotekah. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo DT-499-21-20/2015-2 z dne 6. 9. 2016 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil.

2Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1., z 2. in s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed v zakonu določenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svoje odločitve o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oz. pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, saj je šlo za ugotovitveno odločbo, da obstoji določena kršitev po ZDavP-2. Revident navaja, da je kot vrednost spornega predmeta treba upoštevati višino globe, izrečene v prekrškovnem postopku, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ne vpliva na vrednost spornega predmeta v upravnem sporu. Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako v tem primeru ni izpolnjen.

6V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

7Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer:

1) „Ali se položaj, ko pride do izdaje izpisa iz gotovinske (davčne) blagajne v t. i. 'poskusnem načinu' delovanja z nazivom 'naročilo' z naključno, s funkcijo RANDOM generirano številko, ki ni zaporedna številka, temelječa na eni ali več serijah v smislu drugega odstavka 226. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ki se že vizualno razlikuje od računov za promet blaga oz. storitev, ki jih izdaja zavezanec, ob upoštevanju načela zakonitosti po prvem odstavku 49. člena LEUTP,⁴ presoja kot izdaja računa, ki bi se moral shraniti, ali pa kot neizdaja računa?“

2) „Ali slovensko nacionalno pravo, ob upoštevanju ustavnih zahtev po določnosti predpisov, sploh izrecno zahteva hrambo pro forma računov, izdanih v poskusnem načinu delovanja?“

3) „Ali na presojo z vidika prvega odstavka 49. člena LEUTP ter 273. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ob upoštevanju sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) št. C-262/99 z dne 12. 7. 2001, Paraskevas Louloudakis, vpliva dejstvo, da odgovorna oseba sploh ni vedela za ravnanje zaposlene, ki je ravnala za svoj račun na škodo svojega delodajalca, ter kakšni so pri tem kriteriji za presojo?“

4) „Z vidika bistvene kršitve postopka ob upoštevanju določb 22. in 23. člena URS (Odločba US RS št. Up-797/14) gre za vprašanje, ali lahko prvostopenjsko sodišče, brez natančne vsebinske obrazložitve in brez postavitve predhodnega vprašanja, samovoljno odstopi od sodne prakse SEU v zadevi C-262/99, Paraskevas Louloudakis, po kateri je pri ugotavljanju kršitev nujno potrebno upoštevati dobrovernost davčnega zavezanca, temveč ob sklicevanju na obrazložitev drugostopenjskega organa celo navede, da naj se to ugotavlja v delovnem sporu?“

5) „Ali je z vidika 49. člena LEUTP ter 273. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, v primeru paralelnih postopkov, z vidika judikature Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 27785/10 z dne 23.10.2016 (Melo Tadeu proti Portugalski), potrebno prekiniti upravni spor, v katerem se obravnava isto vprašanje kršitve, ki pomeni prekršek, kot v kazenskem (prekrškovnem) postopku, dokler ne pride do odločitve kazenskega (prekrškovnega) sodišča?“

6) „Ali je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, kadar prvostopenjsko sodišče ne razpiše glavne obravnave in ne izvede predlaganih dokazov v smislu 59. člena ZUS-1, ker zatrjevana dejstva za prvostopenjsko sodišče niso relevantna, čeprav relevantnost teh zatrjevanih dejstev izhaja ravno iz sodne prakse SEU, ki je najvišje sodišče, ko gre za razlago prava EU?“

8Glede prvega, tretjega in petega vprašanja revident zahteva prekinitev postopka in postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU.

9Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bila revizija dovoljena. Predmet v tem upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe je ugotovitev, da revident za izdajanje računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe podatkov o izdanih računih, kot je to predpisano z osmim odstavkom 38. člena ZDavP-2.

10Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na stališču o hrambi „pro forma računov, izdanih v poskusnem načinu delovanja“ (kaj takega tudi ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja), vprašanji št. 1 in št. 2 nista pomembni vprašanji glede na vsebino zadeve. Tudi sicer revident vprašanja zastavlja glede na dejansko stanje, ki v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Vprašanja, ki ne temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju (na katerega je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano), pa niso pomembna pravna vprašanja glede na vsebino zadeve.

11Vprašanja, ki naj jih sodišče zastavi SEU, se nanašajo na razlago določb Direktive o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki se ne nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, zato odgovor na ta vprašanja oziroma razlaga teh členov direktive nista bistveni za odločitev.

12Za odločitev v tem upravnem sporu tudi niso bistveni odgovori na vprašanja, ki jih revident zastavlja v zvezi z upoštevanjem njegove dobre vere. Ta vprašanja se namreč nanašajo na odločanje o prekršku, ki prav tako ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Ker se tudi sodba SEU C-262/99 z dne 12. 7. 2001, v delu, ki vsebuje stališča glede dobre vere, nanaša na postopek, v katerem se odloča o odgovornosti za prekršek, revident s sklicevanjem na to sodbo (v 3. in 4. vprašanju), ne more izkazati zatrjevanega odstopa od sodne prakse SEU. Tudi sicer je šlo v tej zadevi za drugačno dejansko in pravno podlago (začasni uvoz določenih prevoznih sredstev).

13Za odgovor na vprašanje št. 5 glede potrebnosti prekinitve upravnega spora do odločitve prekrškovnega sodišča, revident nima pravnega interesa, saj tudi morebitna pravilnost revizijskega stališča glede tega vprašanja ne bi mogla vplivati na odločitev v obravnavanem primeru. Iz revidentovih navedb glede vrednosti predmeta spora namreč izhaja, da mu je bila po končanem postopku sodnega varstva zoper prekrškovno odločbo že pravnomočno izrečena globa za prekršek, kar pomeni, da v prekrškovnem postopku ni bil oproščen.

14Vprašanje št. 6 je splošno in ni izpostavljeno na zahtevan način. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.⁵ Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izkazan.

15Revident se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice hude, in to tudi izkazati.⁶ Zatrjevane zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije pa morajo biti neposredna posledica akta, ki je predmet upravnega spora.⁷ Prekrškovna sankcija, na katero se revident sklicuje, ni posledica odločbe, ki jo je izpodbijal v tem upravnem sporu. Revident torej z navedbami, da so hude posledice nastale z izrekom globe v prekrškovnem postopku, zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazal. Zato revizija tudi iz tega razloga ni dovoljena.

16Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

17Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, tj. pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
⁵ Enako npr. sodbi VSRS X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.
⁶ Npr. sklepi VSRS X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.
⁷ VSRS Sklep X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015.