VSRS Sodba III Ips 39/2017

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka iz vrednosti nepremičnine ID znak ... prednostno plačati terjatve tožeče stranke, navedene v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 2.081,56 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji tek postopka

124. 3. 2014 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Tožeča stranka je v njem prijavila terjatve na podlagi treh kreditnih pogodb, sklenjenih s toženo stranko v letu 2008 in pogodbe o izdaji garancije, sklenjene v letu 2011. Prijavila je tudi ločitveno pravico na nepremičninah tožene stranke. V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, ki jo je v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj tožene stranke.

2V delu, ki je predmet revizijskega postopka, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prednostno poplačati terjatve, v zvezi s katerimi je bila prijavljena ločitvena pravica.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je dodalo besedilo: „pri čemer jamči zastavljeno premoženje največ do zneska 1.460.524,12 EUR“. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

6Pravna prednica tožeče stranke (Banka, d. d.) in tožena stranka sta 5. 12. 2000 sklenili Okvirno kreditno pogodbo št. ... (v nadaljevanju Okvirna pogodba) za znesek 350,000.000,00 SIT (sedaj 1,460.524,12 EUR) za čas do 31. 12. 2010, z možnostjo podaljšanja. Odobreni kredit je poleg že obstoječih zadolžitev zajemal nove kreditne in garancijske pogodbe. V Okvirni pogodbi je bilo določeno, da tožena stranka dovoljuje v zavarovanje izvršljive terjatve vknjižbo zastavne pravice na njenih nepremičninah parc. št. 4249/5, 42511/1, 4249/8, 4253, 4302/2, 4303, 4305, 4307/1, 4309, 4301/1, 4301/2, 4302/1, 4308/1, 4306/1 in 4306/2, vse k. o. ...

720. 2. 2001 je bila pri navedenih nepremičninah vknjižena hipoteka iz naslova navedene Okvirne pogodbe.

830. 5. 2007 sta pravdni stranki podpisali Dodatek št. 1 k Okvirni pogodbi, s katerim sta zapadlost okvirnega kredita podaljšali do 31. 12. 2022. Pogodbene določbe, ki se nanašajo na zavarovanje okvirnega kredita, pa sta spremenili tako, da je bila z navedenim dodatkom zastavna pravica (ob upoštevanju tudi kasnejše parcelacije navedenih nepremičnin¹, izbris hipoteke na posameznih nepremičninah in razširitev hipoteke tudi na nove nepremičnine²) določena na nepremičninah s parc. št. 4251/1, 4249/8, 4302/2, 4303, 4309, 4249/9, 4249/10, 4249/12, 4249/13, 4249/14, 4305/1, 4305/3, 4301/1, 4301/2, 4302/1, 4247/2 in 4306/1, vse k. o. ...

9V zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah pri vknjižbi hipoteke ni izrecno navedeno, da gre za maksimalno hipoteko, kot je določeno v 18. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

Glede očitanih bistvenih kršitev postopka

10Neutemeljeni so revizijski očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče druge stopnje. Revidentka povsem pavšalno očita kršitev načela kontradiktornosti, ker se sodišče ni opredelilo do številnih relevantnih pravnih in dejanskih navedb tožene stranke, da naj bi bile ugotovitve in zaključki sodišča v izrecnem nasprotju z listinami, česar naj sodišče druge stopnje ne bi odpravilo. Iz nadaljnjih revizijskih očitkov je namreč razvidno, da se revidentka predvsem ne strinja z materialnopravnim sklepanjem obeh sodišč nižjih stopenj in pri tem izpostavlja, da v povezavi z drugačnim materialnopravnim naziranjem niso bila upoštevana vsa pravnorelevantna dejstva. Takšni očitki pa ne predstavljajo konkretiziranih očitkov o procesnih kršitvah sodišča druge stopnje, temveč zgolj zatrjevanje razveljavitvenega razloga iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Do teh revizijskih razlogov pa se je Vrhovno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Glede očitane nepravilne uporabe materialnega prava

11Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal ob sklenitvi Okvirne pogodbe, ni prepovedoval ustanovitve maksimalne hipoteke. Maksimalna hipoteka je po svoji vsebini zgolj varianta knjižne zastavne pravice, ki omogoča zastavnemu upniku, da si zagotovi zavarovanje tudi terjatev, ki bodo nastale šele v bodočnosti in ob ustanovitvi zavarovanja (po višini) še niso znane.³ Zavarovanje je omogočeno na način, da se v zemljiški knjigi vpiše najvišji znesek, do katerega hipoteka še nudi realno jamstvo. Že dolgo časa je v praksi Vrhovnega sodišča,⁴ utrjeno stališče, da se do ureditve maksimalne hipoteke v SPZ in ZZK-1 uporabljajo pravila paragrafa 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Takšno stališče je pravilno povzeto tudi v sodbah sodišč prve in druge stopnje.

12Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da sta s sklenitvijo Okvirne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu SV 16/2001 pogodbeni stranki dogovorili zavarovanje v obliki maksimalne hipoteke. Temu kriteriju zadostuje že pogodbeno sklicevanje na opredelitev predmeta varstva (obveznosti tožene stranke iz Okvirne pogodbe) in z opredelitvijo maksimalnega zneska dogovorjenega okvirnega kredita. Vpis hipoteke na nepremičninah tožene stranke z dne 20. 2. 2001, ki vsebuje navedene opredelilne elemente, ima zato značaj vpisa maksimalne hipoteke, kot sta pravilno sklepali sodišči prve in druge stopnje.

13S tem v zvezi je neutemeljen tudi revizijski očitek glede neopredeljenosti maksimalnega zneska jamstva v povezavi z zaključkom, da naj bi končni znesek rasel v neskončnost za zamudne obresti in stroške. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je opredelitev maksimalnega zneska nedoločljiva in prazna v delu, ki se nanaša na pribitek k pogodbeno opredeljenemu znesku (povečanje za temeljno obrestno mero in druge stroške banke), zato je v tem delu pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je jamstvo iz naslova maksimalne hipoteke omejilo na goli znesek 1,460.524,12 EUR (prej 350,000.000,00 SIT) brez pribitka. V tem delu je odločitev v korist revidentke, zato nima izkazanega interesa za izpodbijanje tega dela sodbe. Zmotno pa je stališče revizije, da naj bi bila po višini neopredeljena maksimalna hipoteka tudi glede samega zneska 1,460.524,12 EUR.

14Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi izpodbijana sodba kršila načelo zakonitosti, ker naj bi se sklicevala na pravni predpis, ki v času nastanka pravnega razmerja ni bil več veljaven, ker so področje njegove uporabe zamenjali drugi predpisi. Pri tem se revizija sklicuje na okoliščino, da naj bi terjatve, ki naj bi bile po stališču tožeče stranke zavarovane z maksimalno hipoteko, nastale šele v letu 2011 in 2012.

15Iz že pojasnjene narave vpisane zastavne pravice kot maksimalne hipoteke izhaja, da takšno zavarovanje krije tudi bodoče terjatve, ki pa morajo temeljiti na podlagi, opredeljeni ob ustanovitvi zavarovanja. V konkretnem primeru je to Okvirna pogodba.

16Iz dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje (na katero je Vrhovno sodišče vezano), da sta pravdni stranki 30. 5. 2007 z dodatkom k Okvirni pogodbi (ki je bil 10. 7. 2007 sklenjen še v obliki notarskega zapisa SV 622/2997) podaljšali njeno veljavnost do 31. 12. 2022, izhaja, da so terjatve, glede katerih tožeča stranka uveljavlja ločitveno pravico, nastale znotraj dogovorjenega roka trajanja Okvirne pogodbe. Čas trajanja okvirnega kredita je v pogodbeni avtonomiji obeh pogodbenih strank. Sprememba tega elementa pogodbe s podaljšanjem trajanja do 31. 12. 2022 ne pomeni spreminjanja narave (že ustanovljene) zastavne pravice v obliki maksimalne hipoteke. Podaljšanje veljavnosti okvirnega kredita (ki je bilo izrecno dopuščeno že v sami Okvirni pogodbi) pomeni zgolj, da že ustanovljeno zavarovanje krije tudi terjatve, ki bodo nastale v kasnejšem obdobju od prvotno opredeljenega v Okvirni pogodbi. Ker sta pravdni stranki veljavnost Okvirne pogodbe podaljšali pred iztekom prvotno predvidenega roka (31. 12. 2010), učinkuje maksimalna hipoteka, vknjižena dne 20. 2. 2001, tudi na terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da so bile vse nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, razen parcelne številke 4247/2 k. o. ... (ID-5), zaobsežene v Okvirni pogodbi in je bila na njih z vknjižbo 20. 2. 2001 vknjižena maksimalna hipoteka (ob upoštevanju parcelacij zaradi združevanja in delitve parcel). Materialnopravno zmotno je zato (pavšalno) sklicevanje revidentke, da naj bi bilo s tem nedopustno poseženo v pravni položaj ostalih hipotekarnih upnikov. Ker sprememba Okvirne pogodbe z dodatkom z dne 30. 5. 2007 v tem delu ni posegla v naravo samega zavarovanja, tudi okoliščina, da so ob sklenitvi tega dodatka že veljala določila SPZ in ZZK-1, ni odločilna za ugotovitev vsebine že pred tem vknjiženih zastavnih pravic.

Glede delne ugoditve reviziji

17Drugačna pa je narava dodatka SV 622/2007 v delu, s katerim je bilo hipotekarno zavarovanje razširjeno še na parcelo ID-5, ki ni bila vključena v zavarovanje že ob ustanovitvi hipoteke na podlagi Okvirne pogodbe oziroma sporazuma SV 16/2001. V tem delu ima sporazum SV 622/2007 naravo dogovora o ustanovitvi (nove) hipoteke. Veljavnost tega dela sporazuma in na tej podlagi vknjižene hipoteke je treba presojati na podlagi določil SPZ in ZZK-1, ki so veljala ob ustanovitvi tega dela zavarovanja.

18Maksimalna hipoteka kot podvrsta hipoteke je izrecno urejena v prvem odstavku 146. členu SPZ, ki jo določa kot hipoteko, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina. 18. člen ZZK-1 pa določa način vpisa maksimalne hipoteke tako, da se označi, da gre za maksimalno hipoteko, in vpiše podatek o najvišjem znesku, do katerega za zavarovanje jamči nepremičnina. Tako urejena obličnost vpisa maksimalne hipoteke je predpisana zaradi krepitve zaupanja v podatke, razvidne iz zemljiške knjige kot javne knjige. Strožji kriteriji vpisa maksimalne hipoteke veljajo za vpise, o katerih je zemljiškoknjižno sodišče odločilo po uveljavitvi ZZK-1 (prvi odstavek 246. člena ZZK-1).

19Sodišče druge stopnje je iz vsebine dodatka št. 1 iz leta 2007, da sta pravdni stranki s tem dodatkom (tudi) razširili zavarovanje na parc. št. 4247/2, materialnopravno zmotno sklepalo, da je tudi ta del zavarovanja treba presojati enako kot hipoteke, ki so bile vpisane pri preostalih nepremičninah že v letu 2001. Glede na ugotovitev, da vknjižba zavarovanja ne vsebuje izrecne opredelitve, da gre za maksimalno hipoteko (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče druge stopnje v nasprotju z 18. členom ZZK-1 takšni vknjižbi pri nepremičnini z oznako ID-5 pripisalo učinek maksimalne hipoteke. To pa pomeni, da takšna vknjižba na tej nepremičnini ne more predstavljati ustreznega zavarovanja za terjatve, ki ob sklenitvi dodatka SV 622/2007 še niso obstajale.

Glede odločitve o reviziji

20Glede na že obrazložene razloge se tako izkaže, da je revizija utemeljena v delu, ki se nanaša na uveljavitev ločitvene pravice na nepremičnini z oznako ID-5, saj pri njej ni vknjižena maksimalna hipoteka. Vrhovno sodišče je zato v okviru pooblastila iz prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na navedeno nepremičnino.

21Glede na ugotovitve, da niso podani uveljavljani revizijski razlogi v delu, ki se nanašajo na odločitev o hipotekah, vpisanih pri preostalih nepremičninah na podlagi vpisa z dne 20. 2. 2001, je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

22Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je sicer deloma uspela z revizijo, v posledici česar pa tožeča stranka ni uspela zgolj glede majhnega dela tožbenega zahtevka (uveljavitev ločitvene pravice na eni od šestnajstih parcelnih številk). Vrhovno sodišče zato ni posegalo v odločitev sodišč prve in druge stopnje o stroških pravdnega postopka. Hkrati pa je toženi stranki naložilo tudi povrnitev tožeči stranki potrebnih stroškov revizijskega postopka v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT - Uradni list RS št. 2/2015) in sicer za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21.3. OT) v višini 4.500 točk in pavšalne stroške po členu 11/3 OT v višini 35 točk. Glede na vrednost točke (0.459 EUR) znašajo skupni potrebni stroški tožeče stranke 2.081,56 EUR.

¹ Gre za delitev oziroma združevanje parcel.
² Parc. št. 4247/2.
³ T. Keresteš in drugi, ZPZ s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 658.
⁴ Sodba III Ips 74/2003 z dne 26. 10. 2004