VSL Sodba II Cp 2652/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vrnitev petih ročnih ur (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo škode iz naslova nevrnitve ročnih ur v višini 90.110 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. aprila 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 2.106,86 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Državna pravobranilka A. A. v spis ni predložila pooblastila za zastopanje, zaradi česar se je pri tožeči stranki porodil utemeljen dvom o tem, če je ta oseba sploh državna pravobranilka, pooblaščena za zastopanje RS. Generalni državni pravobranilec bi moral pravobranilki izdati pooblastilo. Iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge izhajajo inicialke S. F. in A. N., ki so navedene pod številko v glavi vloge. Tožeči stranki se poraja vprašanje, kdo je pooblaščen za zastopanje, ali osebi z inicialkami S. F. in A. N., ki sta sestavljali vloge, ali je morda to pravobranilka A. A. V spisu tudi ni pooblastila za I. J.

Uveljavlja tudi kršitev postopka zaradi pristranskosti sodišča, kar je vplivalo na odločitev. Sodišče na Tavčarji 9, Ljubljana, odloča o vseh sporih tožnika zoper nasprotne stranke in vodi zoper tožnika kazenski postopek. Že pojmovno je izključeno, da bi razpravljajoči sodniki odločali subjektivno naravnano. Iz tega razloga je v tem sporu podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je okuženo z negativno percepcijo proti tožeči stranki ter je pod vplivom medijev in javnega linča.

Sodišče bi moralo tožnika kot nevedno stranko oziroma pravnega laika opozoriti na pravice, ki izhajajo iz 12. člena ZPP. Tožeča stranka ni bila opozorjena na svojo procesno pravico grajanja bistvenih kršitev določb postopka iz 286b. člena ZPP.

Tožeča stranka vztraja pri tem, da ji ure niso bile izročene v last in posest. Sodišče je ure posredovalo FURS-u brez tožnikove vednosti in soglasja in tožnika o tem ni obvestilo. Glede odvzema ur se sklicuje na doktrino sadeža zastrupljenega telesa (pravilno drevesa), na podlagi katere bi morale biti ure, pridobljene v postopku nezakonite hišne preiskave, izločene. Sodišče je tudi prezrlo dejstvo, da je rok servisiranja ur potekel v času hrambe na sodišču. Ure bi se zato moralo servisirati v obdobju, ko so bile hranjene na sodišču in ne predhodno, ko so bile v posesti tožeče stranke.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialno pravilna. Podana ni niti očitana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožena stranka je Republika Slovenija, torej država. Po Zakonu o državnem pravobranilstvu¹ (ZDPra) je bilo zastopnik države v postopkih pred sodišči Državno pravobranilstvo (1. člen in prvi odstavek 7. člena ZDPra). Državno pravobranilstvo je bilo z zakonom določeni zakoniti zastopnik (drugi odstavek 78. člena ZPP), ki je kot tak lahko opravljal vsa pravdna dejanja (v imenu stranke) sam ali po pooblaščencu (prvi odstavek 79. člena ZPP). Ker je bilo Državno pravobranilstvo državni organ, je po določbi prvega odstavka 3. člena ZDPra opravljal njegove naloge generalni državni pravobranilec in državni pravobranilci (s pooblastilom pa tudi pomočnik državnega pravobranilca, 27. člen ZDPra). Državni pravobranilec je imel torej že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki.

7Tožnik v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni predlagal izločitve posameznega ali vseh sodnikov prvostopenjskega sodišča, niti ni predlagal, da bi Vrhovno sodišče RS za sojenje določilo drugo stvarno pristojno sodišče. Do prejema zanj neugodne sodbe torej ni ocenjeval, da so v zadevi podane okoliščine, ki bi ga ahko vzbujale dvom v pristranskost sodnika oziroma sodnikov prvostopenjskega sodišča, niti, da so podani razlogi za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Tožnik je svoje pomisleke o sojenju pred pristojnim sodiščem prvič izpostavil šele v pritožbi, torej po tem, ko je bilo o zadevi že razsojeno, kar je prepozno.

8Pritožbeni očitek o kršitvi določila 12. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi opozorilo tožnika na pravice, izhajajoče iz citiranega določila, je posplošen. Tožnik v pritožbi navaja, da bi ga moralo sodišče opozoriti na procesno pravico grajanja bistvenih kršitev določb postopka po 286b. členu ZPP zaradi zavrnitve predlaganih dokazov. Kršitev načela pomoči prava nevešči stranki pomeni relativno bistveno kršitev postopka, ki jo sodišče v pritožbenem postopku upošteva na predlog stranke, pri čemer mora ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Tožnik v pritožbi ni navedel, katere predlagane dokaze naj bi sodišče zavrnilo, niti kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

9Prvostopenjsko sodišče je tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur zavrnilo, saj je ugotovilo, da so bile ure vrnjene tožniku. Tako je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedbe priče M. K., predstavnika FURS-a in zapisnika, ki potrjuje, da so bile ure tožniku vrnjene in ga je tožnik tudi podpisal (list. št. B 21). Nenazadnje je tožnik sam na naroku 28. 2. 2017 navedel, da so mu bile ure vrnjene 1. 6. 2016 (list. št. 62). Zahtevek za vrnitev ur je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo.

10Prvostopenjsko sodišče je presojalo tudi, če je utemeljen podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov, ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati, in sicer, da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, že iz tega razloga pravilna. Pritožnik v pritožbi ugotovitev prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbija konkretizirano, ampak navaja, da mu ure niso bile izročene in da so bile posredovane FURS-u brez njegove vednosti. Da so bile ure vrnjene tožniku, je bilo že obrazloženo. Da bi nastala tožniku škoda zaradi posredovanja ur drugemu organu ni bilo zatrjevano ne izkazano. Ostale pritožbene navedbe pa so take narave, da na pravilnost odločitve ne vplivajo.

11Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kateri stroški so bili za pravdo potrebni. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2017 z vloženim stroškovnikom specificirano priglasila stroške. Iz obrazložitve sodbe (24. točka) izhaja katere stroške je sodišče priznalo (ti so bili za pravdo potrebni) in katere je zavrnilo.

12Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv) se uporablja od 20. 11. 2017. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan 15. 3. 2017.