VSL Sodba II Cp 2350/2017

I. Izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 11. 6. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 202,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse v roku 15 dni."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (v II. točki izreka).

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 120,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse v roku 15 dni.

1Tožnica je proti tožencu vložila tožbo za plačilo odškodnine v višini 7.100,00 EUR, sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine 2.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2015 dalje, v preostanku je zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica v pritožbi najprej navaja, da toženec ni pravočasno prerekal višine tožbenega zahtevka, zato je treba dejstva, ki se nanašajo na višino, šteti za priznana. Nadalje navaja, da ni pravilna odločitev sodišča, ko je v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek v delu, ki se nanaša na pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj je bila tožnica ob dolgotrajnem ravnanju toženca razžaljena in prizadeta, nedopustno je bilo poseženo v njeno dostojanstvo. Pri sodelavcih je bila diskreditirana, o vsem je bila primorana obvestiti policijo in druge organe, zato ji odškodnina iz tega naslova vsekakor gre. Neutemeljeno je sodišče prisodilo zgolj 1.000,00 EUR odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi strahu in ni pojasnilo, zakaj njen zahtevek v presežku ni utemeljen. Zmotno sodišče trajanje duševnih bolečin zaradi strahu omejuje zgolj na eno leto, od tega pet mesecev intenzivneje, saj časovna kronologija pokaže, da so protipravni posegi toženca trajali bistveno več časa. Poleg tega je nesprejemljiv zaključek sodišča, ko je porušeno duševno ravnovesje, kot posledico groženj, deloma upoštevalo že pri odškodnini iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Tovrstna kompenzacija ene odškodnine na račun druge ni dopustna in je materialno pravno neutemeljena. Tudi obrazložitev sodišča, zakaj je zavrnilo odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pavšalna, brez konkretne utemeljitve in zmotna. Protispisna je ugotovitev, da tožnica duševnih posledic trajne narave ni zatrjevala. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice v času protipravnega ravnanja toženca je potrdila priča M. J. in sicer, da se je delo tožnice poznalo v količini, da ni bila skoncentrirana, da je delo opravljala počasneje in manj. Mož tožnice je izpovedal, da je postala spremenjena oseba ter da še vedno trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici škodnega dogodka. Neživljenjski je zaključek sodišča, da tožnica ni trpela duševnih bolečin takšne intenzitete, da bi potrebovala strokovno pomoč. Zdravniška pomoč ni pogoj za obstoj duševnih bolečin. V zvezi s to postavko je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke. Pri odločitvi o stroških bi bilo pravilno upoštevati, da je tožnica po temelju uspela 100 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, tožencu pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

4Toženec v obširni pritožbi izpodbija ugotovitev, da naj bi ravnal protipravno, saj ni nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnice. Sodba se do vprašanja prekomernega onesnaževanja v predmetni zadevi sploh ne opredeli, oziroma navaja, da naj to dejstvo ne bi bilo odločilno, čeprav je ključnega pomena. Napačna je ocena glede kolizije pravic toženca do svobode govora in osebnostnih pravic tožnice. Toženec je imel utemeljen razlog, da je verjel, da je družba K. d. o. o. povzročala čezmerno onesnaženo okolje. Tožnica, ki je bila vodja oddelka za okolje in prostor pri Občini ..., pa ni storila ničesar, da bi navedeno onesnaževanje prenehalo oziroma da bi se razmere izboljšale. Pri toženčevem ravnanju je šlo le za kritiko tožničinega dela. Toženec se je boril za zdravo okolje. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da svoboda izražanja ne zajema zgolj informacij oziroma mnenj, ki jih javnost dojema v pozitivnem smislu oziroma kot nežaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe. V obravnavnem primeru bi moralo sodišče dati prednost toženčevi pravici do svobode izražanja. Zmoten je zaključek, da naj bi toženec tožnici grozil s tem, ko je navedel kje stanuje. To dejstvo v postopku ni bilo dokazano. Tudi tožilstvo je kazensko prijavo tožnice zoper toženca glede spornih SMS sporočil in klicev smatralo v celoti kot neutemeljeno, kar bi moralo sodišče upoštevati. Izpodbijana sodba tožencu nalaga plačilo odškodnine zaradi domnevnega posega v osebnostne pravice tožnice, ki je vložila tožbo na plačilo odškodnine, ker ni opravila svojih delovnih nalog. Takšno postopanje je v izrecnem nasprotju z določili t.i. Aarhuške konvencije, po kateri imajo posamezniki pravico do dostopa do okoljskih informacij. Vsaka država pogodbenica mora zagotavljati, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu z določbami te konvencije, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani in nadlegovani. Toženec izpostavlja stališče ESČP, da kritika javne osebe (šlo je za medijsko objavo), ki vsebuje vrednostne sodbe, ki so zelo kritične narave, vendar so imele podlago v dejstvih, oziroma je bilo vanje vsaj upravičeno verjeti, ne sme biti podvržena sankcijam, saj gre v tem primeru za kršitev 10. člena EKČP. V obravnavani zadevi gre prav za takšen primer. Toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče glede obsežnosti klicev in poslanih SMS sporočil v celoti sledilo izpovedi tožnice, saj identiteta toženca ni bila potrjena niti s strani operaterja niti tožilstva ali detektiva. Obsega ni mogla potrditi nobena priča v postopku. Tožnik je s tožnico res komuniciral, vendar samo nekajkrat in na isto telefonsko število. V tem delu je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in zmotno. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 286 b. člena ZPP, saj je kot ključen dokaz upoštevalo SMS sporočila, ki jih je tožnica predložila na vpogled na naroku dne 8. 3. 2017. Teh dokazov sodišče ne bi smelo upoštevati, saj niso bili pridobljeni v skladu s postopki, to je s forenzičnim zavarovanjem elektronskih dokazov po načelu sledljivosti. Ker ni dokazano, da je toženec tožnico nadlegoval, posledično ni dokazane vzročne zveze med domnevnim škodnim dogodkom in škodo. Sodišče je neupravičeno zavrnilo izvedbo dokazov, to je toženčevih zdravstvenih izvidov klinike ... ter grafov s prikazom letne količine izpustov v družbi K. d. o. o. Zdravniški izvidi dokazujejo, da je bil toženec tisti, ki je zaradi neaktivnosti tožnice utrpel resne zdravstvene posledice, grafa pa izkazujeta, da je prišlo do prekomernega in nedopustnega onesnaževanja. Toženec izpodbija tudi višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo kot občutno previsoko ter navaja, da si je tožnica zaradi tega, ker svojega dela ni opravljala kot bi morala, škodo povzročila izključno sama, poleg tega je službeni telefon po lastni odločitvi uporabljala v zasebne namene v prostem času, pa bi ga lahko izklopila ter ne bi bila dosegljiva za klice občanov. Sodišče je eno in isto vrsto škode priznalo pri več odškodninskih postavkah in gre za prepovedano "zidanje" odškodninskih zahtevkov. Napačno se je sodišče pri ugotovitvi škodnih posledic oprlo na izpoved tožnice, saj ni predložila nobenih zdravniških izvidov. Poleg tega so bile priče sodelavci tožnice in njen partner privzeto pristranske in jim ni mogoče pokloniti vere, predlagane pa so bile le glede okoliščin števila spornih klicev in vsebin SMS sporočil, ne pa tudi v zvezi s škodnimi posledicami, ki naj bi tožnici nastale. Zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj izpovedi navedenih prič v tem delu ne bi smelo upoštevati. Ker je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, je nepravilna odločitev tudi v delu stroškov postopka, saj je tožnica tista, ki jih mora povrniti tožencu. Toženec predlaga, da sodišče sodbo spremeni, zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa naloži stroške pritožbenega postopka.

5Pravdni stranki sta podali odgovora na pritožbo in pritožbene trditve prerekata.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko ni priznalo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime tožnice, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti zahtevka. Glede na obsežnost obeh pritožb se pritožbeno sodišče o pritožbenih trditvah v nadaljevanju opredeljuje po posameznih sklopih.

8Tožnica navaja, da je kot vodja oddelka za okolje in prostor pri Občini ... od toženca v letih od 2011 do 2014 prejemala elektronska sporočila (SMS) in klice na stacionarni telefon v službi in mobilni službeni telefon, ki ga je uporabljala tudi v prostem času. Sporočila in klici so vsebovali žalitve in grožnje, zato je za poseg v čast in dobro ime zahtevala 2.500,00 EUR, za poseg v njene osebnostne pravice (zasebnost, nedotakljivost, osebna varnost) 1.800,00 EUR, za utrpeli strah 1.800,00 EUR in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo protipravno ravnanje toženca nastalo škodo, vzročno zvezo med njima in toženčevo odgovornost, ter je tožnici za poseg v osebnostne pravice priznalo 1.800,00 EUR, za utrpeli strah 1.000,00 EUR, za zatrjevana poseg v čast in dobro ime in zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa ničesar. Skupno ji je priznalo 2.800,00 EUR.

Glede kršitev postopka

9Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da toženec ni prerekal višine vtoževane terjatve. V odgovoru na tožbo je tožbeni zahtevek prerekal opredeljeno tako, da se je do vsake posamezne odškodninske postavke opredelil tudi glede višine. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev tožnice, da bi moralo sodišče v postopku postaviti izvedenca medicinske stroke za ugotovitev duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem njenih življenjskih aktivnosti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo odškodnine iz te postavke, zato tudi ni bilo dolžno postavljati izvedenca.

10Neutemeljena je pritožbena trditev toženca, da sodišče na naroku ne bi smelo vpogledati v tožničin mobilni telefon in v vsebino SMS sporočil (ter s tem preveriti njenega prepisa vsebine v prilogi A 31), ker naj bi šlo za dokaze, ki niso pridobljeni s forenzičnim zavarovanjem v skladu z načelom sledljivosti. ZPP v tej smeri dokaznih predlog ne omejuje, zato do bistvene kršitve določb postopka ni prišlo.

11Pravilno je sodišče štelo za prepozno predložitev zdravniških potrdil in grafov s strani toženca, kar je obrazložilo v 4. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Tri zdravniška potrdila (prilogi B 29 in B 30) je tožnik pridobil 2. 2. 2016, 26. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in bi jih lahko sam ali po svojem pooblaščencu predložil na prvem naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2017, glede na to, da je že v odgovoru na tožbo, ki ga je vložil 17. 8. 2015, zatrjeval, da je pristojne službe opozarjal na onesnaženje okolja, ki je po njegovem mnenju preseglo vse meje, ter je zatrjeval, da so ga izpusti motili pri dihanju. Bolniška zadržanost njegovega pooblaščenca na enem od naslednjih narokov ne more spremeniti dejstva, da so bila zdravniška potrdila predložena prepozno. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je iz zdravniških potrdil razvidno, da je bil on tisti, ki je zaradi neaktivnosti tožnice utrpel resne zdravstvene posledice. Po vpogledu v zdravniška potrdila navedenega ni moč zaključiti, saj je iz potrdila Klinike ... (B 29) razvidno, da ima velike psihične obremenitve zaradi obravnave na sodišču in da od takrat redno hodi k psihiatrom, medtem ko drugih motenj ni bilo zaznati. Po pregledu v pulmološki ambulanti je razvidno, da je pljučna funkcija v mejah normale. Tudi iz obeh obiskov pri psihiatru (priloga B 30) izhaja, da se počuti zelo tesnobnega, ker je večino časa okupiran s sodnim postopkom. Iz predloženih grafov (prilogi B 31 in B 32) izhajajo letne količine izpustov za leti 2014 in 2015. Zakaj toženec navedenih grafov ni mogel predložiti pravočasno do prvega naroka v letu 2017, ni pojasnil, zato jih sodišče pravilno ni upoštevalo. Tudi sicer navedena grafa sama po sebi ne izkazujeta prekomernega in nedopustnega onesnaževanja. Poleg tega je razvidno, da so nekatere količine snovi v letu 2015 res manjše, medtem ko so se nekatere povišale (predvsem fluor in njegove spojine kot HF).

12Tudi ni utemeljena pritožbena trditev toženca, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnica v tožbi predlagala zaslišanje prič tudi v zvezi z utrpelo škodo, saj je priče predlagala v tožbi pod navedbami glede temelja vtoževane terjatve (na koncu II. točke), ta dokazni predlog pa je ponovila tudi na zadnji strani tožbe z navedbami "kot do sedaj". Pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, sodelavcev tožnice ne ocenjuje za pristranske, in pojasnjuje, da so to priče, ki so bile ob tožnici prisotne v delovnem času in so o tem vedele največ izpovedati. Tožničin mož je z njo živel v skupnem domu in je prav tako primerna priča za izpoved o tožničinih občutkih v zasebnem času. Zgolj zaradi tega, ker so bile priče sodelavci in mož tožnice, še ne pomeni, da sodišče ni moglo odločitve opreti na njihovo izpoved.

Dejansko stanje

13Toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede časovne komponente in obsega pošiljanja SMS sporočil in klicev v 6. točki naredilo celostno in prepričljivo dokazno oceno. Na podlagi takšne ocene je pravilno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva. Sodišče je življenjsko logično upoštevalo tožničine zapise, ki so nastajali tekom spornega obdobja v letih od 2011 do 2014. Tožnica je predložila elektronska sporočila, iz katerih je razvidno, da jih je v tem obdobju zaradi toženčevih ravnanj pošiljala pristojnemu ministrstvu, to je I. M., ki je bila državna inšpektorica za okolje in prostor (izpoved tožnice na naroku 8. 3. 2017), o toženčevih ravnanjih je obveščala svoje nadrejene in sodelavce, obvestila je policijo s prošnjo za varovanje, obvestila je podjetje K. d. o. o., tožilstvo, župana, vodjo splošne službe I. J. in direktorico občinske uprave Š. J. Nenazadnje je toženec sam izpovedal, da je v spornem obdobju tožnico klical vsaj dvakrat na dan. Iz njegovega opravičila in prošnje (prilogi A 42, A 43) izhaja, da se opravičuje za način komuniciranja, ki ga je uporabil v boju za čisto okolje, da je bil to nepravi način reševanja okoljske problematike, da bi se rad s tožnico pogovoril za poplačilo nastale škode, ki ji je bila povzročena z njegove strani, ter da svoje nesmiselne proteste močno obžaluje in jih je pripravljen odslužiti z družbeno koristnimi deli. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da se je toženec z neprimerno komunikacijo obračal tudi na druge osebe. Iz sporočila višjega policijskega inšpektorja mag. B. K. (priloga A 41) izhaja, da je toženec med drugim več desetim osebam v triletnem obdobju grozil z napadom na življenje in njihovo premoženje, vse pa je bilo povezano z varovanjem okolja v ... Vse navedeno pa kaže, da se sodišče pri ugotovitvi obsega poslanih SMS sporočil in klicev ni oprlo le na tožničino izpoved.

Temelj vtoževane terjatve

14Pritožbeno sodišče ne dvomi v namene toženca, da se je v spornem času v letih od 2011 do 2014 zavzemal za zdravo okolje, ter da je verjel, da so izpusti iz dimnika družbe K. d. o. o. škodljivi za zdravje. Utemeljeno se toženec sklicuje tudi na pravico do svobode govora in pravico do zdravega življenjskega okolja. Vendar gre slediti obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je toženec mejo svobode govora pri varstvu pravice do zdravega življenjskega okolja prestopil in s svojimi ravnanji protipravno posegel v tožničine osebnostne pravice. Sodišče je tehtanje med obema pravicama pravilno opravilo ter pravilno presodilo, da vprašanje prekomernega onesnaženja v predmetni zadevi ni bilo odločilno in so pritožbene trditve v tej smeri neutemeljene. Tudi če je do prekomernega onesnaženja v spornem časovnem obdobju prišlo, toženec ne bi smel s svojimi žalitvami in grožnjami poseči v osebnostne pravice tožnice na način, kot je posegel. V izogib ponavljanju se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča v 6. točki, kjer so toženčeva ravnanja ugotovljena in podprta z dokazili.

15Neutemeljene so trditve toženca, da tožnica ob njegovih klicih in SMS sporočilih ni storila ničesar. Kot je sodišče obrazložilo že zgoraj, je iz predloženih elektronskih sporočil razvidno, da je tožnica o problemu onesnaženja okolja s strani podjetja K. d. o. o. sproti obveščala državno inšpektorico. Pri tem je tožnica izpovedala, da redne meritve nikoli niso izkazovale nobenih prekoračitev, medtem ko občina ni imela pooblastila za izvajanje izrednih meritev, saj je to stvar državne inšpekcije. Župan Občine ... je izpovedal, da je bil v spornem času opravljen monitoring, in sicer pol leta na T. in pol leta v mestnem jedru, ter da na T. ni bilo preseganj, bila pa so v starem mestnem jedru, in sicer glede trdih delcev zaradi prometa in kurišč.¹ Vsakokrat, ko je tožnica dobila pritožbo toženca, je obvestila tudi odgovornega za varstvo okolja pri podjetju K. d.o.o., iz elektronskih poročil predloženih v sodni spis pa izhaja, da je tožencu poskušala obrazložiti, kakšne pristojnosti občine in kaj lahko naredijo, vendar neuspešno, saj so se grožnje, žalitve in vulgarizmi z njegove strani nadaljevali.

16Toženec se v pritožbi sklicuje na Evropsko konvencijo za človekove pravice (EKČP), na Aarhuško konvencijo in tujo sodno prakso. Vendar tudi navedeno ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje. 10. člen EKČP v prvem odstavku daje vsakomur pravico do svobode izražanja, vendar je v drugem odstavku navedeno, da izvrševanje te pravice vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi med drugim tudi zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi. Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zahtevah t.i. Aarhuška konvencija, ki jo je Republika Slovenija ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zahtevah (MKDIOZ), objavljenem v Uradnem listu RS št. 62/04, v 8. točki 3. člena res določa, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu z določbami te konvencije, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani, 2. točka 3. člena pa določa obveznost uradnikov in organov, da nudijo javnosti informacije v zvezi z varovanjem okolja in s pravnim varstvom. Ne EKČP ne Aarhuška konvencija pri varstvu okolja ne dopuščata takšnih ravnanj, kot jih je sodišče ugotovilo, da jih je toženec izvajal proti tožnici (grožnje, žaljivke, vulgarizmi). Poleg tega je treba 8. točko 3. člena Aarhuške konvencije tolmačiti na način, da pri prizadevanjih za varno okolje nihče ne sme biti kaznovan, sodno preganjan ali nadlegovan s strani državnih organov ali podjetij, ki onesnažujejo, v obravnavanem primeru pa gre za civilnopravni odškodninski spor in aktivno legitimacijo tožnici daje obstoječa zakonodaja, vključno z drugim odstavkom EKČP. Tuja sodna praksa, ki jo toženec navaja, v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj gre za medijsko izpostavljanje, medtem ko je toženec, kar ni sporno, svoja ravnanja proti tožnici in proti drugim osebam, izvajal anonimno, ko se je predstavljal kot J. iz V. Tudi če je toženec anonimno opozarjal na okoljske probleme, bi to moral storiti na primeren način.

17Pritožbeno sodišče sklepno glede protipravnosti ugotavlja, da je bila kritika toženca na tožničino delo izražena na način, s katerim je presegel meje družbeno sprejemljivega bontona izražanja in dopustne kritike. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so relativno javne osebe dolžne prenesti ostrejšo kritiko, vendar pa niso dolžne prenašati žaljivih izjav in vrednostnih ocen, kot jih je tožnik izrekal tožnici. Takšen izbor žaljivih, čustveno obarvanih besed, čeprav bi bilo mnenje mogoče izraziti na nežaljiv način, kaže na zaničevanje.² Prav ničesar ne opravičuje toženčevega ravnanja, ko je tožnici grozil, jo je žalil z neprimernimi besedami in vulgarizmi. S tem je na nesprejemljiv in grob način obračunaval s tožnico, kar vsekakor ni namen pravice do svobode govora. Prav ima tožnica v odgovoru na pritožbo, da bi bila, če bi sodišče pritrdilo ravnanju toženca, sporočilna vrednost takšne sodbe za celotno družbo slaba. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo ravnanje toženca protipravno. Odgovornost za zgoraj ugotovljena protipravna ravnanja je na tožencu. Da je tožnici nastala škoda, je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Ob navedenem ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ni dokazane vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti.

Izključna odgovornost oziroma soprispevek

18Ob ugotovljenem ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam toženca, da je tožnica izključno odgovorna za nastalo škodo, ker je po lastni odločitvi uporabljala službeni telefon za zasebne namene tudi v prostem času. Navedeno ni bistveno za odločitev o protipravnosti ravnanja toženca, saj tožnice tudi v njenem prostem času ne bi smel protipravno nadlegovati in posegati v njene osebnostne pravice. Da si je tožnica sama povzročila škodo zaradi svoje pasivnosti in neopravljanja dela,³ prav tako ne drži in tudi v tem delu ni podana ne izključna ne deljena krivda k tožničini nastali škodi.

Višina

19Čast in dobro ime - tožnica je iz te postavke zahtevala odškodnino v višini 2.500,00 EUR, sodišče ji odškodnine ni prisodilo. Tožničina pritožba je v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile toženčeve izjave, naslovljene na tožnico, objektivno žaljive. Tožnica je zatrjevala in izpovedala, da je bila komunikacija s strani toženca polna vulgarizmov, da je iz pogovora izhajala grobost in nasilništvo, da so javni uslužbenci navajeni kritike in so postavljeni zato, da zadovoljujejo potrebe ljudi in znajo obvladovati situacije, vendar je toženčevo ravnanje preseglo vsako razumno mejo. Zaradi tega je trpelo njeno delo v službi, po prejetem klicu je bila pol ure še vsa tresoča, polna adrenalina, tresla se je zaradi same vsebine groženj in načina komunikacije. Pritožbeno sodišče ji verjame, da se je zaradi protipravnih ravnanj toženca počutila razžaljeno in osebno prizadeto, predvsem pa je toženec s svojimi ravnanji posegel v njeno osebno dostojanstvo, s tem pa v ustavno zaščiteno pravico do telesne in psihične integritete posameznika. S tem je bila prizadeta tožničina čast (lastno vedenje o sebi) in dobro ime oziroma ugled (vrednost posameznika v socialnem okolju). Res je izpovedala, da so bili sodelavci do nje sočutni in razumevajoči, vendar je za prizadetost njenega ugleda zadostovalo že dejstvo, da je bila v dolgem časovnem obdobju primorana o ravnanjih toženca seznanjati sodelavce in svoje nadrejene, policijo, ministrstvo in tožilstvo. Zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da so žaljive izjave toženca posegle v njeno osebno sfero in dostojanstvo. Pritožbeno sodišče zato iz te postavke tožnici prisoja odškodnino v višini 1.000,00 EUR, katero šteje za primerno satisfakcijo zaradi toženčevega protipravnega posega.

20Poseg v osebnostne pravice - iz te postavke je sodišče tožnici priznalo odškodnino v višini 1.800,00 EUR, kot jo je zahtevala. Toženec v pritožbi prereka višino odškodnine. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je toženec s kontinuiranimi klici in sporočili tudi do osemkrat dnevno, ne le med službenim časom, ampak tudi ob povsem neprimernih urah zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer in med vikendi, posegel v tožničino zasebnost, z grožnjami naperjenimi zoper njo in njen dom pa je posegel tudi v njen občutek varnosti. Tožnica je, kot izhaja iz več elektronskih sporočil (npr. v prilogah A 2 z dne 25. 3. 2014, A 12), zaprosila za svojo zaščito, zaščito svoje družine in njihovega imetja. Za zaščito se je obrnila na policijo, tožilstvo, delodajalca in detektiva. Navedeno so potrdile zaslišane priče. Pritožbena navedba, da je nerazumno, da se je tožnica zbala za lastno življenje s tem, ko je toženec grozil s poškodovanjem lastnine Občine ..., to je tretje osebe, niso utemeljene. Tožnica je v postopku obrazložila, da ji je toženec grozil, da ima že pripravljenih pet kilogramov ibitola in da bo popisal njeno hišo (elektronsko sporočilo v prilogi A 12). Če je toženec grozil, da bo poškodoval lastnino Občine ..., je lahko tožnica utemeljeno pričakovala in se bala, da bo to storil tudi z njeno lastnino tako, kot je zagrozil. Zgolj okoliščina, da toženec ni poznal pravilnega naslova tožnice in da se zato objektivno gledano ni mogla prestrašiti domnevnih groženj, ne more biti upoštevna, saj je toženec, kot izhaja iz podatkov iz spisa, v več SMS sporočilih navedel, da ve, kje je tožnica doma. Podal je tudi več groženj v zvezi z njenim domom. Tožnica pa v tistem času ni mogla vedeti vedeti ali toženec njen naslov pozna ali ne. Pritožbena navedba, da tožnica ni bila ogrožena zaradi tega, ker jo je toženec klical tekom delovnega časa s povsem upravičenimi prijavami glede nedopustnega onesnaževanja s strani podjetja, je prav tako neutemeljena. Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, da bi se toženec tudi tekom delovnega časa, ko se je obračal na tožnico, moral vzdržati groženj, žalitev in vulgarizmov. Sodišče je zato tožnici pravilno priznalo zahtevek iz te postavke v celoti, kot je zahtevala, saj je toženec s protipravnimi ravnanji nedopustno posegel v njeno zasebnost, nedotakljivost in osebno varnost.

21Strah - iz te postavke je tožnica zahtevala 1.800,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine. Tožnica se pritožuje iz razloga prenizko prisojene odškodnine, toženec pa v pritožbi navaja, da je ta odškodnina prisojena previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaradi groženj zoper njeno življenje in telo ter zoper njeno premoženje, močno prestrašena. Še posebej, ker so se grožnje in žalitve vršile v zasebnem času. Izpovedala je, da se je počutila življenjsko ogroženo, zaskrbljeno, ter je strah trajal več let, vse do prejema opravičila toženca. Pravilno je ugotovljeno, da je tožnica ob vsaki grožnji trpela primarni strah, ker so se grožnje nadaljevale, je bilo porušeno njeno duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju, to je do prenehanja klicev. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo, da je bilo njeno duševno ravnovesje porušeno kumulativno v obdobju enega leta, od tega pet mesecev intenzivneje, saj je tožnica sama izpovedala, da so bila daljša obdobja, ko se toženec ni oglasil. Zato je prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna satisfakcija tožnici za utrpeli strah.

22Na tem mestu se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do pritožbenih trditev obeh strank, in sicer tožničinih, ko zatrjuje, da prepletanje odškodninskih postavk ni dopustno, saj zakon daje pravico do odškodnine za vsako posamezno postavko, medtem ko toženec navaja, da t.i. zidanje odškodninskih postavk ni dopustno, kar pomeni, da je sodišče za eno utrpelo škodo prisodilo odškodnino po več odškodninskih postavkah. V obravnavanem primeru, ko je šlo za poseg v čast in dobro ime tožnice, v njene osebnostne pravice, in ko je pri tem utrpela strah, ni mogoče popolnoma in jasno razmejiti nastale ji škode po posameznih postavkah. Zato je sodišče tožničino porušeno duševno ravnovesje kot posledico utrpelega strahu pravilno deloma upoštevalo pri odškodnini iz naslova pretrpelih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Vendar je zaradi posega v osebnostne pravice tožnici odškodnino prisodilo tudi zaradi posega v zasebnost in fizično ter psihično nedotakljivost in ne samo zaradi posega v njeno osebno varnost. Pritožbene trditve pravdnih strank v tej smeri zato niso utemeljene. Poleg tega pritožbeno sodišče, ne glede na priznanje odškodnine po posameznih postavkah, ocenjuje skupaj priznano odškodnino v višini 3.800,00 EUR kot primerno za protipraven poseg toženca v tožničine pravice, torej bi bila takšna ustrezna in primerna tudi, če bi jo sodišče prisodilo enotno in ne po posameznih postavkah.

23Zmanjšanje življenjskih aktivnosti - tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici odškodnina za zatrjevane pretrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ne gre in je njena pritožba v tem delu neutemeljena. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi podala skopo trditveno podlago, ko je na 7. strani navedla, da se groženj spominja še danes. Vsakokrat, ko zagleda dimnik družbe K. d. o. o., se spomni na zaničevalen ton, s katerim je toženec govoril z njo. Prav tako se rahlo neprijetni občutki pri njej pojavijo ob vsakem telefonskem klicu, saj se nikakor ne more znebiti občutka, da bo zopet zaslišala toženčev glas, ki jo žali in ji preti. V zvezi s posledicami, torej kako so takšni občutki vplivali na njeno vsakodnevno življenje, in kako, če, še danes vplivajo, trditvene podlage ni podala. Že iz tega razloga je zahtevek po tej postavki pravilno zavrnjen. Tožnica je na vprašanje svoje pooblaščenke izpovedala, da se težave odražajo še danes predvsem v obliki nervoze, razdraženosti, slabše koncentracije, ko podoživlja to skozi ta postopek, ko se spomni na to in vsakič, ko prejme elektronsko sporočilo in telefonski klic, to je ostalo v njej. Vendar tudi v svoji izpovedi ni opredelila, kako se ti njeni občutki izražajo kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti v vsakdanjem življenju. Dejstvo je, da je imela tožnica zaradi toženčevega protipravnega posega v njene pravice začasno porušeno duševno ravnovesje, vendar je sodišče navedeno upoštevalo že pri drugih postavkah (pri prisojeni odškodnini za poseg v osebnostne pravice in za utrpeli strah). Poleg tega je pravilno ugotovilo, da duševne bolečine niso bile takšne intenzitete, da bi potrebovala strokovno pomoč in da ne bi bila sposobna za delo, saj je sama izpovedala, da se je v tem času nekako regenerirala, da pomirjeval ni jemala, zdravniške pomoči ni potrebovala, mogoče je kdaj vzela kakšno tableto za spanje. Navedeno ne utemeljuje prisoje odškodnine niti za trajno niti za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zato je zahtevek po tej postavki sodišče pravilno zavrnilo.

24Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ji mora toženec plačati 3.800,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi, v preostanku njena pritožba ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo. Prav tako je v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke (351. člen ZPP).

Stroški

25Tožnica je vtoževala odškodnino v višini 7.100,00 EUR, uspela pa z odškodnino v višini 3.800,00 EUR ali 53,52 %. Nobenih takšnih okoliščin pri obravnavanju temelja ni bilo (npr. postavitev izvedenca), da bi bilo treba stroške priznavati ločeno po temelju in po višini. Iz podatkov spisa izhaja, da so bile stranke in priče v zvezi s temeljem in višino zaslišane na treh narokih. Sodišče prve stopnje je o stroških pravilno odločalo na podlagi skupnega uspeha. Riziko previsoko postavljenega zahtevka mora nositi tožnica sama.

26Stroški tožeče stranke: stroški zastopanja 3.360 odvetniških točk, kar znaša 1.542,24 EUR, 22 % DDV znaša 339,29 EUR, 2 % materialni stroški od 1.000 točk 9,18 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk 10,83 EUR, potni stroški 35,52 EUR, pričnine 43,98 EUR in sodna taksa za tožbo 345,00 EUR, skupaj 2.326,04 EUR. Tožeča stranka je uspela s 53,52 %, kar znaša 1.244,90 EUR. Stroški tožene stranke: stroški zastopanja 3.650 odvetniških točk, kar znaša 1.675,35 EUR, 22 % DDV znaša 368,58 EUR, 2 % materialni stroški od 1.000 točk 9,18 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk 12,16 EUR in potni stroški 177,60 EUR, skupaj 2.242,87 EUR. 46,48 % od tega znaša 1.042,49 EUR. Razlika gre v korist tožnice in ji mora stroške postopka na prvi stopnji v višini 202,41 EUR povrniti toženec. Sodišče je stroške odmerilo skladno s podanimi stroškovniki pravdnih strank in po veljavni odvetniški tarifi. Natančen izračun je razviden iz listin v sodnem spisu.

27Tožnica je v prvem postopku uspela z zneskom 2.800,00 EUR, torej je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča v višini 4.300,00 EUR, od tega je uspela z dodatno odškodnino v višini 1.000,00 EUR ali 23,25 % zaokroženo na 23%. Pritožbeni stroški tožnice znašajo 524,58 EUR in predstavljajo redno pravno sredstvo v višini 500 točk, kar znaša 229,5 EUR, 22 % DDV znaša 50,49 EUR, 2 % materialni stroški 4,59 EUR in sodna taksa 240,00 EUR. 23 % znaša 120,65 EUR, v tem delu je tožnica uspela, zato ji mora te stroške povrniti toženec. Ker toženec s svojo pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške.

¹ Iz toženčevega SMS sporočila z dne 25. 5. 2014 ob 17:23 (priloga A 33) izhaja, da gre za tovarno K. na T.
² Primerjaj odločbo VSL I Cp 3185/2010 z dne 8. 12. 2010.
³ Sodišče je zgoraj ugotovilo, da ne drži, da tožnica svojega dela ni opravljala.