VSL Sklep II Cp 2762/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je predlagateljici naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu plačati 4.198,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za razlaščeni nepremičnini parc. št. 0/6 in 0/18, obe k. o. ... ter mu povrniti tudi 564,25 EUR stroškov postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta oba udeleženca.

3Predlagateljica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Ne strinja se z višino odškodnine, posledično pa tudi ne z višino stroškov, ki jih je dolžna plačati nasprotnemu udeležencu. Navaja, da je že med postopkom opozorila, da je sodna izvedenka pri cenitvi uporabila pravne podlage, ki niso več veljavne (metodologija) oziroma se je neutemeljeno sklicevala na Smernice za ocenjevanje vrednosti gozdov GIZ Ljubljana 2013 (v nadaljevanju Smernice), zaradi uporabe katerih je vrednost razlaščenih gozdnih zemljišč bistveno večja. Ne drži, da je izvedenka pravilno upoštevala pridobitno dejavnost letališča in da ima lokacija razlaščenih nepremičnin velik potencial, zaradi katerega je osnovno ceno pomnožila s faktorjem 2,0. Enotna metodologija za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozda (v nadaljevanju Enotna metodologija) je bila s spremembami Zakona o kmetijskih zemljiščih v letu 2016 razveljavljena. Nove metodologije še ni, po vedenju predlagateljice pa izvedenci upoštevajo tržno vrednost. V zvezi s tem še opozarja, da so bili katastrski razredi in kulture izbrisani iz evidenc, za ocenjevanje kmetijskih zemljišč po enotno metodologiji pa se upošteva bonitetna vrednost izražena v bonitetnih točkah. Smernice res določajo možnost uporabe faktorjev, vendar jih je sodna izvedenka po prepričanju predlagateljice napačno uporabila. Faktorji se uporabljajo, ko gre za zemljišče v strnjenem naselju ali blizu njega. V konkretnem primeru je izvedenka smernice prikrojila in je šlo pri uporabi faktorja 2 za njeno subjektivno oceno. Predlagateljica je v spis vložila izpis GURS-a, ki izkazuje, da je razdalja od parkirišč na severni strani do bivše ... parcele kar 122 metrov ter v zvezi s tem predlagala novega izvedenca gozdarske stroke, saj je nastal dvom o pravilnosti mnenja že postavljene izvedenke A. A. Ker je želela predlagateljica izkazati upravičenost svojega predloga za postavitev novega izvedenca, je v spis vložila tudi dve izvedenski mnenji, v katerih ni bil uporabljen faktor 2. Njegova uporaba je neupravičena, nepravilen je tudi zaključek sodišča, da gre v danem primeru za drugačen primer, saj gre za širitev dejavnosti letališča, ki je v lasti gospodarske družbe. Upoštevati bi moralo pripombe predlagateljice, da je cenitev izvedenke v tej zadevi kar za 100% ali več večja od ostalih zadev in cenitev za razlaščena zemljišča na tem območju. V drugih zadevah so bila gozdna zemljišča ocenjena na vrednost 3,48 EUR/m2 do največ 5,03 EUR/m2. Predlagateljica je prepričana, da je vsa svoja naziranja in predlog za postavitev novega izvedenca dala pravočasno. Meni še, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ko predlogu za postavitev drugega izvedenca ni sledilo. Ogrožena je pravica do enakosti pred zakonom, če sodišča pravo v istovrstnih primerih uporabljajo različno. Nasprotuje tudi priznanim stroškom postopka. Njihova višina se odmeri od priznane višine odškodnine. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi, ki je veljal v času začetka postopka, je odmerjena nagrada za postopek in narok previsoka.

4Nasprotni udeleženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se določi odškodnina za obe razlaščeni nepremičnini v višini 22.638,00 EUR in od tega zneska odmeri tudi stroške postopka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V bistvenem navaja, da ne drži, da ni sporno, da sta bili zemljišči razlaščeni v korist predlagateljice zaradi prestavitve glavne ceste GII-104 Kranj - Moste, odsek 1136 Kranj - Spodnji Brnik (ob letališču). To dejstvo je sporno, saj je nasprotni udeleženec med postopkom obrazloženo trdil in izkazoval, da je prestavitev glavne ceste le posledica širitve letališča Jožeta Pučnika in zato prestavitev ceste ni razlog za spremembo namembnosti razlaščenih zemljišč, kot to trdi sodišče prve stopnje. Da je prestavitev obstoječe državne ceste posledica potrebe po širitvi letališča, ugotavlja tudi sodišče v 15. točki razlogov. Da to drži, izhaja iz tekstovnega dela prostorskega plana¹, to je točk 4.5.1.3, 4.1.4 in 2.1 ter sklepa Ministrstva za promet o odobritvi izvedbe investicije za rekonstrukcijo glavne ceste G2 - 104/1136 Kranj - Spodnji Brnik z dne 31. 7. 2009, katerih relevantno vsebino v pritožbi povzema. Če razlaščeni zemljišči ne bi bili predvideni za državno cesto, tam ne bi ostalo gozdno zemljišče, kar je bilo pred 20. 12. 2002, ampak bi bilo to zemljišče stavbno in sicer stavbno zemljišče namenjeno širitvi letališča, kot to sedaj velja za zemljišče južno od predvidene ceste (ki se ureja s PUP območja ob letališču) ali pa zemljišče namenjeno poslovnemu kompleksu Brnik (kot to velja za območje severno od ceste, ki se ureja z OPPN). To je razvidno tako iz skice namenske rabe prostora kot grafičnega dela prostorskih planov: stavbna zemljišča, ki so postala stavbna na podlagi istih prostorskih planov, se nahajajo tako na južni kot tudi na severni strani prestavljene ceste in so označena z oznako M (mešana območja). Če zaradi širitve letališča ne bi bilo smiselno in potrebno prestavljati ceste, bi pač ostala obstoječa cesta, letališče in s tem povezana poslovna cona pa bi se širila severno od obstoječe ceste in bi se namembnost zemljišč prav tako spremenila v stavbno, kot se je spremenila z varianto prestavljene ceste. Trditev sodišča prve stopnje, da razlaščeni zemljišči izvorno nista imeli statusa stavbnega zemljišča, zato ne vzdrži. Pri ugotavljanju izvornega statusa je treba upoštevati, da bi nasprotni udeleženec v času uvedbe razlastitvenega postopka lahko obe zemljišči prodal kot stavbni zemljišči, saj bi bili namenjeni izgradnji kompleksa Brnik ali širitvi letališča. Nerazumljiva in nelogična je tudi razlika v ponujeni ceni za zemljišča, ki jih odkupuje B. (tudi več kot 72 EUR/m2), od ponujene cene za zemljišča, ki so namenjena prestavitvi javne ceste, čeprav je namen prav tako širitev letališča. Razlike v ceni ne bi smelo biti, saj lastniki zemljišč niso imeli nobenega vpliva, kje bodo pripravljalci prostorskih aktov risali prestavljeno cesto, kje parkirišče, kje nov terminal in kje novo poslovno cono. Sodišče je izvedenki iz teh razlogov naložilo cenitev na podlagi pravno napačnega izhodišča, saj bi moralo upoštevati, da gre v konkretnem primeru za stavbni zemljišči. Ugotavljanje izvornega statusa razlaščenih zemljišč na način, kot je to storilo sodišče (upoštevalo je status pred 20. 12. 2002, torej status 8 let pred uvedbo razlastitvenega postopka in več kot 12 let pred dejansko razlastitvijo), brez ustrezne obrazložitve in upoštevanja jasnega in izključnega razloga za spremembo namembnosti, je neustavno in pomeni kršitev 14., 22., 33. in 69. člena Ustave, 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), pa tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da so trditve nasprotnega udeleženca, da bi razlaščeni zemljišči, če ne bi bili predvideni za prestavitev ceste, vseeno bili stavbni zemljišči, zgolj domneve. Te trditve je nasprotni udeleženec obrazložil in predložil dokaze, na katere v nadaljevanju opozarja. Zaključek sodišča, da pritožnik zemljišč ne bi mogel prodati kot nezazidanih stavbnih zemljišč, je neobrazložen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi v točki 15 in razlogi v katerih sodišče ugotavlja status zemljišč, je nasprotje (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se v sklepu med drugim sklicuje tudi na sodno prakso, ki se nanaša na postopke izvedene po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ki ne velja več. V nadaljevanju opozarja na razliko med 26. členom ZSZ in 105. členom ZUreP-1, pri čemer je obema skupno, da je za določitev prave vrednosti pomemben trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Nobena določba pa ne določa, da je za presojo pomemben trenutek uveljavitve planskega akta, s katerim je bil status nepremičnine spremenjen. V konkretnem primeru je med spremembo planskega akta in uvedbo postopka razlastitve poteklo skoraj osem let, med spremembo planskega akta in samo razlastitvijo, pa več kot deset let. Pavšalno je sklicevanje sodišča na domnevno ustaljeno prakso (ki to ni), ki naj bi potrdila zavzeto stališče. V tem delu sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvi odstavek 105. člena ZUreP-1 in 69. člen Ustave RS naj bi razlaščencu omogočala pridobitev tako imenovane polne odškodnine, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti tak, da omogoči denarni ekvivalent nadomestila v naravi oziroma omogoči, da si razlaščenec na trgu pridobi stvar iste vrste in vrednosti kot je tista, ki mu je vzeta. Nasprotnemu udeležencu pa ni bila odvzeta nepremičnina s statusom in dejanskim stanjem, kakršen je bil leta 2002, temveč takšna, kakršna je bila leta 2010. Takrat pa cena nepremičnin ni bila več enaka tistim, kakršne so bile leta 2002. Odškodnina, ki jo je sodišče določilo, upoštevajoč namembnost pred 20. 12. 2002, nasprotnemu udeležencu ne omogoča vzpostavitve premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred razlastitvijo. Povečanje tržne vrednosti nepremičnin v desetih letih je tako pridobila predlagateljica. Vse davčne obveznosti v tem obdobju, ki so posledica povečanja vrednosti nepremičnine zaradi spremembe statusa zemljišč, pa bremenijo razlaščenca, kar prav tako ni prav in je v nasprotju z 69. členom Ustave RS in 105. členom ZUreP-1. Pred razlastitvijo in po razlastitvi so se zemljišča na celotnem območju širitve letališča, kamor sodita tudi razlaščeni nepremičnini nasprotnega udeleženca, odkupovala po ceni 35 - 42 EUR/m2 in tudi več. Zgolj ta vrednost nasprotnemu udeležencu omogoča dejansko vzpostavitev premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred razlastitvijo in kakršno je bilo pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, to je Odloka o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - glavna cesta G II-104 Kranj - Moste (odsek ob letališču) z dne 22. 7. 2005. Meni, da morata biti status zemljišča in sama razlastitev časovno povezana. Opozarja še, da iz pogodbe namesto razlastitve z dne 14. 11. 2012, s katero je Občina Č. zemljišča v njeni lasti na trasi predvidene ceste še pred razlastitvijo prodala predlagateljici, izhaja, da je za zemljišča iztržila v povprečju več kot 30 EUR/m2, sodišče pa je v tej zadevi nasprotnemu udeležencu prisodilo manj kot 8 EUR/m2 za povsem primerljivo zemljišče. Pri tem poudarja, da je bila pogodba sklenjena le nekaj mesecev pred razlastitvijo nasprotnega udeleženca, zemljišča pa so primerljiva. V nadaljevanju povzema cene, ki so bile dogovorjene s pogodbo ter poročila izvedenca C. C. o vrednotenju, ki so bila podlaga sklenjeni pogodbi. Meni, da navedeno izkazuje, da so izdelane cenitve za zemljišča, ki jih predlagateljica potrebuje za prestavitev državne ceste, čista farsa in so cene za kvadratni meter zemljišča, ki jih predlagateljica ponuja fizičnim osebam kot razlaščencem, izrazito prenizke. Nobenega pravno opravičljivega razloga ni, da občina za zemljišče s primerljivim statusom in dejanskim stanjem, kot so nasprotnemu udeležencu razlaščena zemljišča, iztrži v povprečju približno 30 EUR za kvadratni meter, medtem ko nasprotni udeleženec v zadevi ni upravičen niti do 8 EUR/m2. Treba bi bilo upoštevati cene vseh primerljivih zemljišč na trgu v trenutku dejanske razlastitve, torej tudi cene, ki so jih za primerljiva zemljišča plačali B. in drugi privatni investitorji. Pri določanju ustrezne odškodnine za razlaščena zemljišča se ne primerjajo le cene razlaščenih zemljišč, ampak tržne cene vseh primerljivih zemljišč, torej tudi tiste cene, ki so jih plačali predlagateljica, občine in B. Opozarja še na pripombe zoper izvedeniško mnenje in vztraja, da bi moralo biti zemljišče ocenjeno kot stavbno zemljišče. Glede na to, da je višina stroškov postopka odvisna od prisojene višine odškodnine, izpodbija tudi ta del odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

5Udeleženca na pritožbi drug drugega nista odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe nasprotnega udeleženca

7V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZUreP-1, ki je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Pri oceni vrednosti se na podlagi tretjega odstavka te določbe poleg strokovnih standardov upoštevajo namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

8Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tretji odstavek 105. člena ZUreP-1 razlagalo pravilno in upoštevalo, da se določilo o upoštevanju namembnosti zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, ne nanaša na položaje, ko je pred uveljavitvijo tega akta zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča samo zaradi razlastitve. Takšna razlaga je sprejeta v sodni praksi² in je skladna tudi z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. Ker je bilo takšno stališče že zavzeto tudi v primerih, ko se je razlastitev opravljala po določilih ZUreP-1³, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi le zaradi pritožbene primerjave med določilom 26. člena ZSZ in 105. členom ZUreP-1 od njega odstopilo.

9Iz potrdila o namenski rabi parc. št. 0/18 in 0/6, obe k. o. ..., ki upošteva stanje na dan 19. 12. 2002, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, med drugim izhaja, da je bilo to zemljišče na dan 19. 12. 2002 v prostorskih aktih opredeljeno kot gozdno zemljišče. Stavbno zemljišče, z osnovno namensko rabo DC (območje državnih cest), je postalo na podlagi prostorskega plana iz leta 2002 (glej opombo 1) v katerem je bila zaradi razvoja obstoječega letališča Jožeta Pučnika predvidena (med drugim) tudi prestavitev glavne ceste II št. 104 Kranj - Mengeš v smeri proti severu. Za prestavitev glavne ceste se je določila izdelava lokacijskega načrta (glej točko 4.5.1.3 citiranega planskega akta⁴). Javna korist za gradnjo na razlaščenih nepremičninah je bila nato izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanje z oznako L5/1 - glavna cesta G II -104 Kranj – Moste (odsek ob letališču) z dne 14. 7. 2005, pri čemer ureditveno območje lokacijskega načrta zajema tudi obe razlaščeni parceli.

10Glede na vsebino tekstualnega dela prostorskega plana iz leta 2002 se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je bil osnovni razlog zaradi katerega je bil v letu 2002 sprejet prostorski plan, res bodoča širitev letališča Jožeta Pučnika. Vendar pa temu dejstvu ne pripisuje enakega pomena kot pritožnik. Pri presoji, ali je bilo sporno zemljišče že pred sprejetjem lokacijskega načrta v letu 2005 izvorno stavbno zemljišče ali pa je to postalo zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve, je namreč odločilno to, kakšna osnovna namenska raba je bila obema parcelama določena v prostorskem planu iz leta 2002. To namreč kaže na razlog zaradi katerega jima je bila namembnost spremenjena⁵. V konkretnem primeru ni prerekano, da je bilo sporno zemljišče v tem aktu opredeljeno kot stavbno zemljišče z osnovno namensko rabo DC (to je kot območje državnih cest). Razlog, da je prostorski plan v letu 2002 zajel tudi obe pritožnikovi parceli in jima spremenil namembnost, je bil tako nedvomno v tem, da je bila na tem območju predvidena gradnja ceste. Tudi izvedbeni akt (to je lokacijski načrt) je bil sprejet zaradi gradnje oziroma prestavitve ceste. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da razlaščeni zemljišči statusa stavbnega zemljišča nista imeli izvorno, ampak sta ga pridobili ravno zaradi nameravane gradnje ceste.

11Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, na tako presojo ne morejo vplivati niti okoliščine, ki jih pritožnik dodatno izpostavlja v pritožbi.

12Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da je glede na umestitev območja z osnovno namensko rabo DC (torej območja, ki je predvideno za gradnjo ceste) med zemljišča z drugačno osnovno namensko rabo (glej grafični izsek prostorskega plana, priloga A 12) zelo verjetno, da bi bila, če prestavitev ceste ne bi bila potrebna, tudi temu območju določena enaka osnovna namenska raba kot tistemu na katerega meji, to je območju z oznako M (mešano območje). Vendar pa ta možnost, ki se ni in se tudi ne bo uresničila, ne more biti podlaga za zaključek, da sta bili obe razlaščeni parceli pred sprejemom lokacijskega načrta v letu 2005 namenjeni za drugačno gradnjo (na primer gradnjo letališke steze ali spremljajočih objektov). Le v tem primeru bi namreč lahko govorili, da sta bili obe parceli že izvorno stavbni zemljišči in bi pritožniku pripadala odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 343/2015, ki je obravnavala identično situacijo, saj je zapisalo, da bi bilo zemljišča mogoče vrednotiti kot stavbna le v primeru, če bi bila pred uveljavitvijo Odloka o lokacijskem načrtu predvidena za gradnjo trgovskega centra, parkirišča, torej ne za gradnjo ceste⁶. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. Zemljišči sta bili s sprejetim prostorskim planom namenjeni za gradnjo ceste, do sprejetja prostorsko izvedbenega akta (to je Odloka o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - glavna cesta GII - 104 Kranj - Moste - odsek ob letališču) v letu 2005 pa gradnja na tem zemljišču niti ni bila mogoča⁷.

13Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, da bi sporno zemljišče v času uvedbe razlastitvenega postopka, če ta ne bi bil uveden, lahko prodal kot nezazidani stavbni zemljišči za izgradnjo kompleksa Brnik oziroma za potrebe širitve letališča po ceni med 35 do 42 EUR/m2. Spregleda namreč, da je edina gradnja, ki je (bila in je) na tem območju mogoča (pa še to le od sprejetja lokacijskega načrta dalje), ta, ki je predvidena s prostorskim planom, torej gradnja ceste. Povedano drugače: tudi če postopek razlastitve iz kakršnegakoli razloga ne bi bil uveden, to pritožniku samo po sebi še ne bi omogočalo prodaje zemljišča kupcu, ki bi tu želel graditi kaj drugega (na primer nov terminal ali novo letališko stezo), saj bi morala biti zemljišču najprej spremenjena osnovna namenska raba, nato pa bi morali biti sprejeti tudi ustrezni prostorsko izvedbeni akti. Da do tega ni in tudi ne bo prišlo, pa je gotovo. V tem smislu je zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri trditvah pritožnika le za domneve, zato pravilen. Je tudi dovolj obrazložen, zato pritožbeni preizkus ni onemogočen in v tem delu kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

14Na presojo, ali je treba sporni zemljišči vrednotiti kot kmetijski (gozdni) ali kot stavbni zemljišči, pa končno ne morejo vplivati niti navedbe o razliki med cenami po katerih zemljišča odkupuje B. in drugi zasebni investitorji ter cenami zemljišč, ki so namenjena gradnji ceste. Gre namreč za (v pogledu statusa zemljišč) nerelevantna dejstva. Enako velja za obširne navedbe o cenah po katerih je (primerljiva) zemljišča od Občine Č. s pogodbo odkupila predlagateljica.

15Pritožbeno sodišče v razlagi 105. člena ZUreP-1, po kateri je razlaščenec upravičen do odškodnine glede na namen za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja planskega akta, s katerim je bila zaradi predvidene gradnje namembnost spremenjena, tudi ne vidi nič neustavnega. Celo nasprotno. Bistveno bolj sporno bi bilo drugačno stališče, saj bi to pomenilo, da bi bili vsi razlaščenci, ne glede na prvotno namembnost njihovih zemljišč, vselej upravičeni do odškodnine za stavbno zemljišče, saj je predmet razlastitve lahko le stavbno zemljišče. Pri ravnanju in odločitvi sodišča prve stopnje zato ni prišlo do kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 33. in 69. člena Ustave RS, niti ni sodišče zmotno uporabilo 105. člena ZUreP-1 in storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadnje navedena kršitev ni bila storjena niti v zvezi sklicevanjem sodišča na sodno prakso, saj so v razlogih izpodbijanega sklepa navedene opravilne številke zadev, ki potrjujejo stališče, ki je bilo zavzeto (in se vse nahajajo v javno dostopni bazi VS RS). Med njimi je utemeljeno izpostavljena tudi odločba VS RS II Ips 343/2015, v kateri gre za primerljivo zadevo, saj se nanaša na razlastitev zemljišča na istem območju. Ker namembnosti zemljišča, ki se ga upošteva pri vrednotenju, ne ugotavlja izvedenec, ampak sodišče, je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo izvedenca za cenitev stavbnih zemljišč, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega niti ne trdi, saj to kršitev utemeljuje z nasprotjem v razlogih. Takšno nasprotje, če bi obstajalo, bi sicer lahko pomenilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je v točki 15 pritrdilo stališču pritožnika, da je bila prestavitev ceste predvidena zaradi razvoja letališča, v nadaljevanju pa navedlo, da je razlog za spremembo namembnosti in razlastitev prestavitev ceste, te kršitve ni storilo. Kot je bilo pojasnjeno, okoliščina, da je do gradnje nove ceste prišlo zaradi bodoče širitve letališča, za presojo statusa razlaščenih nepremičnin ni odločilno.

16Glede na vse povedano se kot zgrešeno izkaže stališče pritožnika, da je treba sporni zemljišči vrednotiti kot nezazidani stavbni zemljišči, kot pravilno pa stališče sodišča prve stopnje, da se vrednotita kot gozdni zemljišči.

17Ker je treba razlaščeni parceli pritožnika vrednotiti kot gozdni zemljišči, pa ni mogoče pritrditi niti pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na višino odškodnine, ki jo mora plačati predlagateljica. Večji del teh očitkov namreč izhaja iz teze, da je prisojena odškodnina prenizka zato, ker izvedenka ni upoštevala, da je šlo pri razlaščenih zemljiščih za nezazidano stavbno zemljišče. Ker pritožnik v tem pogledu nima prav, posledično tudi višini odškodnine s tem argumentom ne more uspešno nasprotovati. Tega, da odškodnina, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje, ne bi zagotavljala možnosti nakupa primerljivega (kmetijskega) zemljišča, pa pritožnik ne trdi. Res je, da je med časovnim trenutkom, ki je po gornji presoji relevanten za presojo statusa spornih nepremičnin (to je 19. 12. 2002) in samo razlastitvijo (odločba je bila izdana 15. 1. 2013, pravnomočna pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje postala 2. 2. 2013) poteklo relativno dolgo časovno obdobje, vendar pritožbeno sodišče v tem dejstvu, ob upoštevanju, da se odškodnina odmeri po vrednosti v času odločanja in z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, ne vidi podlage za višjo odškodnino.

18Pritožbenemu sodišču pomislekov v pravilnost ugotovljene vrednosti obeh nepremičnin in s tem višine prisojene odškodnine, ne vzbuja niti v pritožbi izpostavljena bistveno višja vrednost, na katero pri pogodbenem odkupu pristajajo B. in drugi investitorji, pa tudi predlagateljica. Pogodbena vrednost in vrednost, ki jo ugotavlja sodišče, namreč nista nujno oblikovani na podlagi istih kriterijev. Sodišče mora, za razliko od pogodbeno oblikovanih cen, odmeriti odškodnino po kriterijih, določenih v 105. členu ZUreP-1. Z razlikami do katerih ob tem prihaja, pa tudi ni kršeno načelo enakosti. Res je sicer, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave RS), a v primeru zemljišč na tem območju, ki so jih odkupili poleg predlagateljice (bodisi tako, da so lastniki sprejeli ponujeno odškodnino ali pa je bila ta dogovorjena) tudi drugi investitorji, do odločanja sodišča, pa tudi drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil ni prišlo. Načela enakosti pred zakonom pa ni mogoče razširjati na sporazumno določitev odškodnine oziroma cene, torej v pogodbena razmerja⁸.

Glede pritožbe predlagateljice

19Nasprotna udeleženka je predlog za postavitev drugega izvedenca in razloge zanj sodišču posredovala pravočasno, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njenemu predlogu ni sledilo. V mnenju oziroma cenitvi, ki jo je izdelala v postopku postavljena izvedenka A. A., po pojasnilih, ki jih je dala ob zaslišanju, namreč ni nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako pa je odstranjen dvom v njeno pravilnost (tretji odstavek 244. člena ZPP). Okoliščina, da stroške postopka (kar vključuje tudi stroške izvedenca) nosi predlagateljica, pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

20Drži, da je Enotna metodologija (UL SRS, št. 10/87 in 30/89) z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-E), to je 26. 4. 2016, nehala veljati. Ker pa nove (še) ni, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevajoč 3. člen Zakona o sodiščih, dana podlaga za njeno smiselno uporabo, saj zapolnjevanje nastale pravne praznine ne more biti prepuščeno posameznemu izvedencu. Dejstvo, da se je izvedenka A. A. pri konkretni cenitvi oprla (tudi) na Enotno metodologijo, zato ne pomeni podlage za dvom v pravilnost cenitve. Ker pa Enotna metodologija po presoji zakonodajalca ne ustreza več sodobnim razmeram, je izvedenka rezultat, skladno z novejšimi dognanji o potencialih, ki jih prinaša lokacija, utemeljeno korigirala še z upoštevanjem Smernic (priloga A17), ki jih je za ocenjevanje gozdov pripravil Gozdarski inštitut Slovenije že v letu 2013. Kot je pojasnila ob zaslišanju, v Smernicah obstoji podlaga, da se vrednost gozda, ki leži na strateško pomembnih območjih za krčenje in drugo rabo, ki je bolj donosna (kar območje, na katerem se nahaja konkretno zemljišče, nedvomno je), poveča tudi do polovice vrednosti parcele. Pritožbeno sodišče glede metode izračuna nima nobenih pomislekov, saj, kot je pojasnila izvedenka, Smernice niso zavezujoče in jih cenilec lahko uporabi po lastni strokovni presoji. Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v uporabo faktorja 2 zaradi lege. Pri tem posebej izpostavlja, da je tudi izvedenec C. C. v cenitvah, ki sta bili podlaga za ponudbo predlagateljice nasprotnemu udeležencu (glej priloge A4 do A6) zaradi lege obeh nepremičnin uporabil faktor 2 in izračunal celo višjo (končno) vrednost m2 zemljišča (8,66 EUR/m2) kot v tem sodnem postopku postavljena izvedenka. Končno pravilnost izračunane vrednosti potrjuje tudi izračun (tržne vrednosti) po formuli, ki jo ponujajo Smernice (torej ne po Enotni metodologiji s korekcijo upoštevajoč lokacijo). Ta izračun daje v tem pogledu praktično identičen rezultat (glej točko 20 in 23 izpodbijanega sklepa). Glede na to, da se razdalja 100 m, ki jo omenjajo Smernice, nanaša na globino vplivnega območja in je ta globina določena le okvirno, pritožbeno sodišče, ob upoštevanju pojasnila izvedenke ob zaslišanju (gre za letališče, ki zagotovo pokriva 40 ha površine), tudi nima pomislekov v to, da je v konkretnem primeru to vplivno območje večje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa končno tudi upoštevanje večje (s strani predlagateljice izmerjene) razdalje med obstoječimi parkirišči na severni strani do parcel nasprotnega udeleženca (to je 122,45 m), ki jo ta v pritožbi ponovno izpostavlja, ne daje rezultata, ki bi kazal na to, da je cenitev nepravilna.

21Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, ki jih je v zvezi z cenitvami v drugih postopkih in upoštevanjem lokacije (oziroma s tem povezanega faktorja) navedlo sodišče prve stopnje v točkah 19 in 20 in jih ne ponavlja. Pridružuje se stališču, da razlike v vrednosti m2 zemljišča na tem območju, do katere so prišli posamezni cenilci, ne kažejo na kršitev načela enakosti (22. člen Ustave). Lahko so namreč posledica (ne)aktivnosti strank (gre za primere, ko stranki cenitev sprejmeta brez pripomb, sodišče pa pomislekov v pravilnost nima), lahko pa tudi razvoja stroke in novih spoznanj, kar je v tej zadevi izpostavila tudi konkretna izvedenka.

22Iz cenitve v spisu in pojasnila izvedenke ob zaslišanju izhaja, da je pri cenitvi upoštevala bonitetni razred (29), ne pa katastrskega razreda, zato so tudi ti pritožbeni pomisleki neutemeljeni.

23Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka. Uporabilo je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je veljal ob vložitvi predloga (30. 4. 2013) in kot vrednost za izračun nagrad pravilno upoštevalo znesek prisojene odškodnine, pravilen znesek nagrade s količnikom 1,0 ter pravilne količnike po tar. št. 3100 in 3102. Stroški postopka zato niso bili priznani v previsokem znesku.

Sklepno

24Pritožbi obeh udeležencev sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

25V nepravdnem postopku, v katerem se določa odškodnina zaradi razlastitve, sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). V pritožbenem postopku se zato ta določba ne uporabi, če upravičencu do odškodnine (v pritožbenem) postopku ni priznana višja odškodnina od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. V tem primeru (glede stroškov stranke) velja splošno pravilo iz prvega odstavka 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka⁹. Nasprotni udeleženec zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen, ampak jih nosi sam.

¹ Z besedo „prostorski plan“ ima pritožnik (v nadaljevanju pa tudi pritožbeno sodišče) v mislih Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986 - 2000 za območje občine Cerklje na Gorenjskem ter spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana občine Kranj za obdobje 1986 - 1990 za območje občine Cerklje na Gorenjskem, dopolnitev 2002.
² Glej odločbe VS RS II Ips 343/2015, VSL II Cp 1499/2017, II Cp 2455/2015, II Cp 729/2017.
³ Glej odločbi VS RS 79/2011 in II Ips 343/2015.
⁴ V tekstovnem delu prostorskega plana je v točki 4.5.1.3 med drugim zapisano, da je za potrebe normalnega funkcioniranja letališča načrtovana širitev in rekonstrukcija obstoječega terminala s spremljajočimi programi ter dolgoročna dograditev novega. Za realizacijo predlaganih rešitev se določa prestavitev glavne ceste II št. 104 Kranj - Mengeš v smeri proti severu. Za prestavitev glavne ceste se določa izdelava lokacijskega načrta, na osnovi določitve izbrane variante.
⁵ Območje osnovne namenske rabe prostora se je določilo ob upoštevanju predpisov za posamezne dejavnosti oziroma so se področja določila glede na fizične lastnosti prostora in predvideno namembnost določenega prostora (glej prvi odstavek 64. člena ZUreP-1).
⁶ V citirani odločbi glej razloge pod točko 7 in 8 ter pojasnilo v opombi 1.
⁷ Glej pojasnilo Občine Č. z dne 13. 10. 2014, priloga A10.
⁸ Glej odločbi tega sodišča II Cp 85/2013 in II Cp 83/2017.
⁹ Enako pravilo glede povračila stroškov velja tudi v revizijskem postopku (glej odločbe II Ips 334/2013, II Ips 146/2014in II Ips 106/2015).