VSM Sklep I Cpg 522/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom gospodarski spor, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I Pg 106/2016, prekinilo do pravnomočnosti sklepa o končni razdelitvi v stečajnem postopku družbe K. I. d.o.o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. St 1449/2011.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit.

Sodišče prve stopnje je zmotno razumelo odločbo VS RS III Ips 99/2014 z dne 19. 1. 2016. Vrhovno sodišče je zgolj dopustilo možnost delnega poplačila terjatve tožnice v stečajnem postopku družbe K. I. d.o.o., sodišče prve stopnje pa je napačno sklepalo, da bi tožnica morala terjatev v znesku 670.285,21 EUR prijaviti v stečajnem postopku te družbe. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice, da bi njena dolžnica (družba K. I. d.o.o.) terjatev v primeru, če kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, poravnala. Z ugotavljanjem tega dejstva bi prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z napotki vrhovnega sodišča - ugotoviti bi moralo, ali je tožnica zaradi sklenjenih verižnih kompenzacij v ugodnejšem položaju, kot bi bila, če le - ti ne bi bili sklenjeni. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi bila sporna terjatev v stečaju družbe družbe K. I. d.o.o. sploh prijavljena, je sklep preuranjen. Tožnica v tem kontekstu ne soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da so njene navedbe in predloženi dokazi v nakazani smeri prepozni, saj je šele po izdaji odločbe VS RS, ki je pomenila preobrat v sojenju, v nakazani smeri konkretizirala svoje trditve. Kar zadeva insolventnost družbe K. I. d.o.o, pritožnica poudarja, da se je nanjo sklicevala toženka (za tožnico to dejstvo ni bilo odločilno). Zanjo je bilo odločilno dejstvo, da je družba K. I. d.o.o. v času sklenitve spornih verižnih kompenzacij razpolagala z zadostnim premoženjem za poplačilo terjatve.

3Toženka precej obširno odgovarja na pritožbene ugovore in poudarja, da je prekinitev postopka nepotrebna saj upravitelj v stečajnem postopku družbe K. I. d.o.o. ni izpodbijal učinkov sklenjenih kompenzacij v razmerju do tožnice. Če bi jih, pa ostaja odprto vprašanje, „kakšno vrsto pravice na terjatvi je prijavila tožeča stranka, posledično kvaliteta poplačila tožeče stranke.“

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa zadeve in presoje pritožbenih navedb (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) ugotavlja, da v obravnavanem gospodarskem sporu obstoje utemeljeni razlogi za prekinitev postopka do končne razdelitve kupnine v stečajnem postopku družbe K. I. d.o.o.

6Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) je v odločbi III Ips 99/2014 z dne 19. 1. 2016, s katero je razveljavilo tako odločbo sodišče prve stopnje (II Pg 582/2012 z dne 18. 11. 2013), kot tudi odločbo sodišča druge stopnje (I Cpg 94/2014 z dne 9. 5. 2014), v točkah 11 in 16 obrazložitve med drugim izpostavilo naslednje:

„Toženka trdi, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, ker naj čisto premoženje tožnice ne bi bilo zmanjšano. Glede poplačila naj bi bila tožnica v ugodnejšem položaju, kot če verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, saj je tudi njena dolžnica (družba K. I. d.o.o.) v stečaju. Če bi morala tožnica terjatev do te družbe prijaviti v stečaju, bi jo dobila poplačano v nižjem deležu, kot jo je dobila poplačano na podlagi dveh verižnih kompenzacij. Res je, kar je ugotovilo sodišče prve, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo, da samo dejstvo začetka stečajnega postopka nad dolžnico tožnice, ne pomeni avtomatično, da tožnica svoje terjatve v (tem) stečajnem postopku ne bi dobila poplačane (poplačilo je odvisno od vrednosti stečajne mase), ne drži pa, da se s tem vprašanjem (ker to dejstvo ni znano) ni treba ukvarjati. Zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožnice je pri spornih verižnih kompenzacijah odvisno prav od vprašanja, ali bi tožnica v primeru, če verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, dobila svojo terjatev izpolnjeno in v kolikšnem znesku (toženka trdi, da bi jo dobila poplačano v minimalnem znesku).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali držijo trditve toženke, da bi tožnica v primeru, da sporni verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, dobila svojo terjatev do družbe K. I. d.o.o. poplačano v nižjem znesku, kot jo je dobila zaradi verižnih kompenzacij. Morebitno siceršnje delno poplačilo tožnice v stečajnem postopku njene dolžnice lahko vpliva na presojo o višini zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice.“

7Sodišče prve stopnje vsebine te odločbe ni razumelo napačno. Pravilno je izhajalo iz dejstva, da je bila družba K. I. d.o.o v trenutku sklenitve spornih verižnih kompenzacij z dne 8. 4. 2011 in z dne 10. 6. 2011 (že) insolventna (postopek prisilne poravnave nad njo se je začel 1. 7. 2011, stečajni postopek pa dne 1. 12. 2011). Na to dejstvo se je toženka sklicevala (že) v postopku na prvi stopnji, tožnica pa tega dejstva do zaključka glavne obravnave oziroma do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo prvič odločeno o tožbenem zahtevku, ni (obrazloženo) prerekala. Ne drži torej trditev pritožbe, da so razlogi izpodbijane sodbe v nakazani smeri (točka 6 obrazložitve) v nasprotju s podatki spisa (z vlogo tožnice z dne 14. 6. 2016 in navedbami njene pooblaščenke na naroku dne 27. 9. 2016), saj so bile trditve (v tej vlogi in na naroku), da dejstvo insolventnosti ni pravno odločilno in da je družba K. I. d.o.o. razpolagala z zadostnim premoženjem za poplačilo terjatve tožnice, podane (šele) v novem sojenju (po izdaji odločbe VS RS III Ips 99/2014 z dne 19. 1. 2016). Neutemeljen je torej pritožbeni očitek procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Res je, kar zatrjuje pritožba, da izdaja odločbe VS RS vsaj delno pomeni preobrat v sojenju, a sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 6 obrazložitve. Dejstvo insolventnosti družbe (pojem insolventnosti je opredeljen v 14. členu ZFPPIPP) je brez dvoma pravno odločilno. Ker ga tožnica, ki je trdila nasprotno (da to dejstvo ni pravno odločilno), ni (pravočasno) prerekala, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo (novih) trditev tožnice (in njihovega dokazovanja), da je družba K. I. d.o.o. v trenutku sklenitve spornih verižnih kompenzacij razpolagala z zadostnim premoženjem za poplačilo terjatve v znesku 670.285,21 EUR.

9V zvezi z dejstvom prekinitve postopka pa velja poudariti še naslednje:

10Vprašanje, ali bo tožnica v stečaju njene dolžnice poplačana in v kolikšnem deležu, je povezano z njeno pravico do poplačila, sodišče pa lahko, kadar je njegova odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica, organ, ki je za to pristojen, pa o tem še ni odločil, samo reši to vprašanje (primerjaj 13. člen ZPP), lahko pa postopek (če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja) v skladu s prvo točko prvega odstavka 206. člena ZPP prekine.

11Sodišče prve stopnje se je odločilo za drugo možnost. Ker je ocenilo (točka 5 obrazložitve), da je od vnovčitve stečajne mase v družbi K. I. d.o.o., odvisno vprašanje o (delni) utemeljenosti zahtevka, pravdno sodišče pa tega vprašanja samo ne more rešiti (ne more oceniti po kakšni vrednosti se bo premoženje, ki predstavlja splošno stečajno maso, v stečajnem postopku prodalo), je postopek z izpodbijanim sklepom prekinilo. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo soglaša. Takšne presoje - presoje, ki je povezana z obsegom poplačila tožnice kot navadne upnice v stečaju njene dolžnice (obseg poplačila pa vpliva na na višino zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice in s tem na (delno) utemeljenost dajatvenega dela zahtevka v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika) - sodišče v pravdnem postopku ne more opraviti. V točki 4 obrazložitve je (lahko) le na načelni ravni (in to pravilno) zaključilo, da bi bila tožnica v primeru, če sporni verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni in bi bila terjatev prijavljena v stečajnem postopku, poplačana le za delež poplačila navadnih upnikov (zaslišani upravitelj S. Z. je pojasnil, da bodo navadni upniki poplačani v obsegu „cca 1%, lahko manj, lahko tudi več“). Le v tem obsegu pa bi bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika. V delu, v katerem tožnica skupaj z ostalimi navadnimi upniki terjatve ne bi dobila poplačane, pa zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ni.

12Ker pravdno sodišče ne razpolaga s podatki o splošni stečajni masi (o njeni vrednosti), po pravilni razlagi sodišča prve stopnje pa tudi ne more oceniti, po kakšni vrednosti se bo premoženje, ki predstavlja splošno stečajno maso, v stečajnem postopku družbe K. I. d.o.o. prodalo, in v kolikšnem obsegu bodo upniki poplačani, je obravnavani postopek utemeljeno prekinilo do pravnomočnosti sklepa o končni razdelitvi, izdanega v postopku insolventnosti navedene družbe.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členu ZPP.