VSC Sodba in sklep Cpg 252/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdita v točki II. do IV. izreka izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: ″I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 29. 10. 2017. II. Zavrže se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Ugotovi se, da obstoji ločitvena pravica tožeče stranke D. d.d. proti toženi stranki S. d.o.o. - v stečaju, na nepremičninah ID znak ...-6767-211, ...-6767-1055, ...-6767-375, ...-6767-1485, ...-6767-2365, ...-6767-2366, ...-6767-1116, ...-6767-1765, ...-6767-59, ...-6767-1115, ...-6767-2713, ...-6767-2715, ...-6767-47, ...-6767-374, ...-6767-1482, ...-6767-2367, ...-6767-2368, ...-6767-320, ...-6767-1011, ...-6767-1871, ...-6767-1883.″ III. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke D. d.d. do tožene stranke S. d.o.o. - v stečaju do višine kupnine, ki jo prejme tožena stranka s prodajo zastavljenih nepremičnin ...-6767-211, ...-6767-1055, ...-6767-375, ...-6767-1485, ...-6767-2365, ...-6767-2366, ...-6767-1116, ...-6767-1765, ...-6767-59, ...-6767-1115, ...-6767-2713, .-6767-2715, ...-6767-47, ...-6767-374, ...-6767-1482, ...-6767-2367, ...-6767-2368, ...-6767-320, ...-6767-1011, ...-6767-1871, ...-6767-1883, v 7 stečajnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St . 2611/2014.″ ″Tožena stranka mora iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice na nepremičninah ID znak ...-6767-211, ...-6767-1055, ...-6767-375, ...-6767-1485, ...-6767-2365, ...-6767-2366, ...-6767-1116, ...-6767-1765, ...-6767-59, ...-6767-1115, ...-6767-2713, ...-6767-2715, ...-6767-47, ...-6767-374, ...-6767-1482, ...-6767-2367, ...-6767-2368, ...-6767-320, ...-6767-1011, ...-6767-1871, ...-6767-1883, prednostno plačati terjatev tožeče stranke do tožene stranke kot opredeljene v 1. točki, in sicer pred plačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja.″ IV. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 6.150,70 EUR v roku 15 dni od prejema tega sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.″

2Tožeča stranka s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje v točkah II. do IV. izreka izpodbijane sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu v katerem je bil ta zavrnjen oziroma da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov za pritožbo po specificiranem stroškovniku.

3Tožena stranka se o pritožbenih navedbah tožeče stranke ni izjavila.

4Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana po 14. 9. 2017, torej po začetku uporabe ZPP-E. Zato se postopek pred pritožbenim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah tega zakona.

5Pritožba ni utemeljena.

6Kot izhaja iz spisovnega gradiva in iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tožeča stranka s tožbo z dne 10. 9. 2015, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 11. 9. 2015, zoper toženo stranko uveljavljala terjatev na ugotovitev obstoja terjatve in ločitvene pravice. Tožbo je nato s svojo prvo pripravljalno vlogo z dne 29. 10. 2015 dopolnila še z dajatvenim zahtevkom, postavljenim v skladu s prvim odstavkom 305. člena ZFPPIPP.

7Tožena stranka je predlagala zavrnitev oziroma zavrženje tožbe. Zatrjevala je, da za uveljavitev ločitvene pravice tožeča stranka nima pravnega interesa, ker je bila ločitvena pravica v stečajnem postopku (pogojno) priznana, poleg tega, da je zahtevek oblikovan nepravilno. Glede zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve je zatrjevala, da ni pasivno legitimirana, ker da ni dolžnik tožeče stranke. Naknadno postavljenemu dajatvenemu zahtevku pa je oporekala, ker da je ta postavljen prepozno, po poteku materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko izhaja, da je stečajni upravitelj prerekal priglašeno terjatev ter pogojno priznal ločitveno pravico na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika pod pogojem, da bo terjatev v ustreznem postopku ugotovljena za obstoječo, pri čemer je bil na pravdo napoten upnik N. d.d. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi poleg ugotovitvenega zahtevka za obstoj terjatve in ločitvene pravice, uveljavljala še dajatveni zahtevek za naložitev prednostnega poplačila terjatev tožeče stranke iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in zaključilo da gre za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da je upoštevaje določbo 300. in 305. člena ZFPPIPP sprememba tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje kljub nasprotovanju tožene stranke dopustilo v skladu s 185. členom ZPP, prepozna, ker je to tožeča stranka vložila po preteku enomesečnega prekluzivnega roka po objavi sklepa o preizkusu terjatev. Nadalje je ugotovilo, da so na nepremičninah tožene stranke vpisane hipoteke v korist NLB d.d. in da je tožena stranka lastnik navedenih nepremičnin. Ker je N. d.d. kot prvotna upnica pravočasno prijavila v stečajno maso tožene stranke tako terjatve kot ločitveno pravico in bila s strani stečajnega upravitelja napotena na pravdo, je tožeča stranka kot nova upnica, na katero je N. d.d. na podlagi sklenjenih Pogodb o potrditvi odstopa in dodatka prenesla svoje terjatve vključno z vsemi stranskimi pravicami, aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe. Glede obstoja terjatve je ugotovilo, da je takratni upnik N. d.d. sklenil kreditne pogodbe z dolžnikoma AA d.o.o. in BB d.d. (sedaj oba v stečaju). Za zavarovanje obveznosti po posameznih kreditnih pogodbah so bile zastavljene nepremičnine, ki so bile v času ustanovitve hipotek v lasti družbe BB d.d. in AA d.o.o., te nepremičnine pa so sedaj v lasti tožene stranke. Ugotovilo je, da se tožeča stranka na podlagi kreditnih pogodb še ni poplačala in ima izkazano terjatev do družbe AA d.o.o. in BB d.d. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da tožeča stranka v tem postopku ni dokazala obstoja terjatve do tožene stranke, zato je njen zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke neutemeljen. V zvezi z zahtevkom na ugotovitev obstoja ločitvene pravice tožeče stranke na premoženju tožene stranke je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrebno tožbo zavreči. Ugotovilo je, da tožeča stranka nima interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka za priznanje ločitvene pravice, ker da ta ne izhaja niti iz napotitvenega sklepa niti iz določbe 300. in 305. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da priznanje terjatve in ločitvene pravice po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP ne more biti pogojno in da je zato v konkretnem primeru tožeča stranka pravilno vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve in ločitvene pravice, ki pa po oceni sodišča prve stopnje zajema poleg ugotovitvenega dela obstoja terjatve tudi dajatveni zahtevek za naložitev prednostnega poplačila ugotovljene terjatve iz zastavljenega premoženja (člen 300 in 305 ZFPPIPP). Ker je tožeča stranka takšen pravilen zahtevek sicer postavila, vendar je zamudila enomesečni prekluzivni rok po 300. in 305. členu ZFPPIPP je sodišče zaključilo, da je postavljeni zahtevek prepozen in ga je zavrnilo.

9Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10Tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija. Izpodbija zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da ima terjatev do tožene stranke, pri čemer zatrjuje, da gre za tako imenovano finančno terjatev kot to določa 20.a člen ZFPPIPP. Nadalje pa izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila s spremembo tožbe prekludirana.

11Po prvem odstavku 61. člena ZFPPIPP priznanje terjatev oziroma ločitvenih pravic ne more biti pogojno, zato je šteti, da je stečajni upravitelj ločitveno pravico in terjatev prerekal. Tožena stranka je zato ravnala prav, ko je vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice, kakor je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je stečajni upravitelj ločitveno pravico tožeči stranki priznal in da iz tega razloga ni bila dolžna vložiti tožbe za uveljavljanje ločitvene pravice, se tako izkažejo za nepravilne.

12Tožeča stranka pa tožbenega zahtevka za uveljavitev prerekane ločitvene pravice ni postavila pravilno, tako kot ji to nalaga določba prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP, saj je s tožbo pravočasno uveljavljala le zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice tožeče stranke na nepremičninah tožene stranke, morala pa bi vložitvi zahtevek za uveljavitev ločitvene pravice, to je dajatveno tožbo z zahtevkom naj sodišče stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, kakor je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je zato sicer pravočasno vloženo tožbo v tem delu, to je v zahtevku na ugotovitev obstoja ločitvene pravice, utemeljeno zavrglo, saj za uveljavitev ločitvene pravice ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek. Pri tem je sodišče prve stopnje kot razlog navedlo tudi priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku, kar pa je zmotno, vendar ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

13Tožeča stranka je sicer z vlogo z dne 29. 10. 2015, kar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po poteku enomesečnega prekluzivnega roka po objavi sklepa o preizkusu terjatev 13. 8. 2015 in to pritožbeno ni izpodbijano, tožbo dopolnila z novim zahtevkom za uveljavitev ločitvene pravice oblikovanim v skladu z določbo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP. S tem procesnim dejanem pa je tožena stranka poleg obstoječega ugotovitvenega tožbenega zahtevka uveljavljala drug, dajatveni tožbeni zahtevek, kar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi tožeča stranka v pritožbi, sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ker je spremenjeno tožbo vložila po izteku enomesečnega materialnega prekluzivnega roka določenega v 305. členu ZFPPIPP je skladno z določbo 1. točke četrtega odstavka 305. člena ZFPPIPP njena ločitvena pravica prenehala in je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (ki jo je sicer dopustilo, lahko pa bi jo kot prepozno zavrglo že skladno z določbo 274. člena ZPP¹) zavrnilo. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da z vložitvijo pravilnega tožbenega zahtevka ni bila prekludirana, so tako neutemeljene².

14Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela uveljaviti ločitvene pravice, upoštevaje nesporno dejstvo, da je bila tožena stranka zgolj realna dolžnica za terjatve tožeče stranke, ki jih ima ta do družb BB d.d in AA d.o.o. (obe v stečaju), s pritožbenimi navedbami o obstoju finančne terjatve po 20.a členu ZFPPIPP do tožene stranke ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da svoje terjatve do tožene stranke ni izkazala. Ker je ločitvena pravica akcesorna je s prenehanjem ločitvene pravice prenehala tudi terjatev do tožene stranke, ki je bila s to zavarovana.

15Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka (člen 353 ZPP).

16Neutemeljena pa je pritožba tudi v kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Pri odmeri pravdnih stroškov tožeča stranka v pritožbi zmotno izhaja enostavno iz sporne vrednosti določene v EUR ne da bi to spremenila v točke, kot to določa Odvetniška tarifa v 4. členu in kakor je to pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje pravdne stroške toženi stranki pravilno odmerilo je bilo zato pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (točka IV. izreka).

17Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ 274. člen ZPP glasi: ″Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep s katerim se tožba zavrže, če ugotovi […], da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, […] ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.″
² O tem se je izrekla že uveljavljena sodna praksa, tako na primer VSK sodba in sklep Cpg 329/15.