VSL Sodba in sklep II Cp 1626/2017

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

- tč. III./1 in III./2 izreka spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku v delu, ki se glasi:

"Ugotovi se, da 8.000,00 EUR, ki jih je A. A. dvignil s transakcijskih računov zapustnice, spada v zapuščino po pokojni B. A. v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod IV D 270/2012.

A. A. je 8.000,00 EUR dolžan vrniti v zapuščino po pokojni B. A."

- tč. III./3 in tč. V. Izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba toženca zoper tč. III./2 izreka sodbe se zavrže.

III. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem oz. nerazveljavljenem delu delu se pritožbi tožnika (III./1 in III./2 za znesek 1.161,43 EUR) in toženca (I., II., IV. točka izreka) zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je tožbi delno ugodilo. Ugotovilo je, da v zapuščino po zapustnici B. A. sodi 56.962,71 EUR (I. točka izreka), kamor jih je dolžan toženec vrniti (II. točka izreka), v presežku za znesek 9.161,43 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III./1 in III./2 točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, naj se tožencu v dedni delež vračuna darilo iz naslova brezplačnega bivanja v hiši na naslovu ..., za čas od 1. 1. 1976 do 20. 12. 2011, v znesku 51.600,00 EUR (III./3 točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2Nasprotno tožbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo. Tako glede tožbenega zahtevka za izločitev iz zapuščine, in sicer 5/12 nepremičnine, parc. št. 001, k. o. X, in za vknjižbo v zemljiški knjigi (IV./1 točka izreka), kot tudi glede zahtevkov, da sodi v zapuščino 3/4 solastniški delež na nepremičnini parc. št. 002, k. o. X, kar predstavlja darilo zapustnice (IV./2 točka izreka) in za povrnitev stroškov zdravstvene oskrbe in nege, ki jo je tožnik nudil zapustnici v denarni protivrednosti 15.000,00 EUR (IV./3 točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

3Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del glede svoje tožbe v III. točki izreka ter glede stroškov (V. točka izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo na način, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo pravdne stroške. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožencu uspelo dokazati zgolj, da je 8.000,00 EUR dejansko porabil za zapustničine zobne implantante, vendar je te stroške do zneska 30.000,00 EUR tožnik že sam priznal, zato je treba teh 8.000,00 EUR šteti kot del priznanih 30.000,00 EUR, in ne še dodatno porabljenih za zapustnico. Glede stroškov za pogreb, ki jih je poravnal toženec v znesku 1.161,43 EUR, pojasnjuje, da sta jih dolžna oba dediča poravnati v višini dednih deležev in se ne morejo poravnati iz denarja, ki je pripadal zapustnici. Navaja še, da predstavlja toženčevo brezplačno bivanje v hiši zapustničino darilo, ki se mu mora všteti v dedni delež. Zapustnica je tožencu dovolila, da je v stanovanju med leti 1976 in 2011 prebival brezplačno, kar je treba šteti kot neodplačno razpolaganje v njegovo korist, saj se kot darilo se po Zakonu o dedovanju izrecno šteje vsak neodplačen prenos pravice iz zapustnikovega premoženja. Prereka tudi odločitev o stroških, glede na to, da je toženec s svojim zahtevkom v celoti propadel, tožnik pa je s svojim zahtevkom pretežno uspel; po kriteriju uspeha je zato upravičen do povrnitev pravdnih stroškov v celoti.

4Toženec se pritožuje zoper I., II., III./2, IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe, tudi on iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe na način, da se tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne, njegovemu zahtevku po nasprotni tožbi pa naj se ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zapustnica 40.000,00 EUR namenila prav njemu. Če mu tega denarja ne bi želela nameniti, potem bi pooblastila za razpolaganje s hranilno knjižico tudi drugega sina oz. mu pooblastila sploh ne bi dala. Do tega denarja sta s partnerko upravičena tudi zato, ker sta za zapustnico skrbela. Za podarjene denarne zneske ni bilo treba sklepati pisnih dogovorov. Prepričan je, da pooblastilo pomeni, da je lahko z denarjem prosto razpolagal, saj ni bilo omejeno z nobenimi zahtevami, zato ga je lahko trošil tudi za lastne, kot tudi za potrebe matere. Glede zavrnjene nasprotne tožbe navaja, da sta mu zapustnica in tožnik v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu C. A. na račun njegovih vlaganj v nepremičnino že priznala solasten delež do 1/4 nepremičnine, kar pomeni, da velja enako tudi po preminuli materi. Ni dvoma, da je priznanje deleža v obsegu vlaganja v očetovo polovico hiše pomenilo tudi priznanje za polovico hiše, ki je pripadala materi. Ker gre za solastnino, ni mogoče, da bi vlagal zgolj v idealno polovico po očetu. Oče je bil namreč lastnik hiše do 1/2, drugo polovico je imela zapustnica. Po končanem zapuščinskem postopku po očetu je bila tako zapustnica solastnica 7/12 nepremičnine, tožnik 1/12 in toženec 4/12. Glede na 1/4 nepremičnine, ki mu je bila v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu priznana, bi moralo avtomatično enako veljati tudi za drugo polovico hiše. Izvedenec je bil v tem delu nepotreben, sodba pa je v nasprotju z dokazi, glede na to, da so vlaganja že bila priznana. Glede zavrnjene nasprotne tožbe v IV./2 točki izreka navaja, da bi moralo sodišče tožniku v dedni delež vračunati darilo, ki ga je prejel s strani zapustnice, in sicer 3/4 nepremičnine parc. št. 002, k. o. X. Z darilno pogodbo iz leta 1978 je zapustnica tožniku in njegovi partnerki podarila 1/2 predmetne nepremičnine. Deleža, ki je bil podarjen njegovi partnerki (1/4) ne prereka, toženčev 1/4 delež pa nedvomno predstavlja darilo. Na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani N 727/87 z dne 12. 12. 1994, v postopku delitve solastnine, sta bila tožnik in njegova partnerka dolžna v roku treh mesecev izplačati E. B., ki je bila do tedaj solastnica druge 1/2. Zapustnica je 8. 3. 1995 s svoje hranilne knjižice dvignila 35.000,00 DEM. Isti dan je bil znesek v višini 3.685.613,00 SIT položen na račun tožnika in njegove partnerke. Glede na to, da se ujemata zneska, kot tudi datumi, ni dvoma, da je zapustnica na ta način izplačala solastnico, tožnik in njegova partnerka pa sta postala lastnika predmetne nepremičnine v celoti. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pomešalo datume in zneske ter napačno zaključilo, da je bil dvig zapustnice narejen 5. 4. 1995 za znesek 16.000,00 EUR. Po vpogledu v spis je toženec ugotovil, da v spisu manjkajo fotokopije, ki jih je priložil svoji tožbi, zato kopijo hranilne knjižice pritožbi ponovno prilaga. Ker ga sodišče ni opozorilo, da bi bilo kaj narobe in je med postopkom vseskozi podajal trditve o dvigu 35.000,00 DEM na dan 8. 3. 1995, ga ne morejo zadeti posledice prekluzije. Zato se mora všteti kot darilo 1/4 hiše, ki je bila tožniku podarjena z darilno pogodbo in denarno izplačilo v postopku razdelitve solastne nepremičnine, kar je dokazano s kopijo hranilne knjižice.

5Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, in sicer glede zneska 8.000,00 EUR, ki tudi spada v zapuščino; glede tega je napačen zgolj materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, zato je v tem delu pritožbeno sodišče samo spremenilo izpodbijano sodbo. Tožnikova pritožba je utemeljena tudi glede zavrnite zahteve po vračunanja darila v obliki brezplačnega bivanja; zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev, zato se zadeva vrača temu sodišču v novo sojenje. Glede zneska pogrebnih stroškov (1.161,43 EUR) tožnikova pritožba ni utemeljena. Pritožba toženca zoper del, kjer je uspel, ni dopustna, sicer pa ni utemeljena.

7Pravdni stranki sta brata in dediča po 30. 12. 2011 preminuli materi B. A.

8Materialnopravno izhodišče spora so določbe Zakona o dedovanju (ZD), in sicer 2. čl. ZD, ki določa, da so predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku, ter 132. čl., ki določa, da preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti. V 29. čl. ZD določa, da je darilo tudi odpoved pravici, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Po 1. odst. 46. čl. ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika.

Glede tožnikove tožbe

9Tožnik je zahteval, da toženec v zapuščino vrne denar, ki ga je več let dvigoval oz. prenakazoval z zapustničinega TRR. Zahteval je tudi, naj se v toženčev dedni delež vračuna darilo, ki predstavlja znesek neplačanih najemnin iz naslova brezplačnega bivanja v zapustničini hiši med leti 1976 in 2011 v skupni vrednosti 51.600,00 EUR.

10Ni sporno, da je toženec s TRR računa zapustnice v treh letih dvignil oz. prenakazal 96.124,14 EUR. Tudi ni sporno, da je bival v stanovanjski hiši, katere (so)lastnica je bila zapustnica, za kar tudi po volji zapustnice ni plačeval najemnine. Toženec tudi ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je od dvignjenega oz. prenakazanega denarja v korist zapustnice dokazano porabil zgolj 8.000,00 EUR (za zapustničine stomatološke storitve). Nedvomno je tudi, da je bil strošek zapustničinega pogreba in nagrobnega aranžmaja 1.161,43 EUR.

11Sporno je, ali je bil znesek 40.000,00 EUR, ki ga je toženec dvignil s TRR računa zapustnice 3. 5. 2011, darilo. Dalje, ali predstavlja darilo toženčevo brezplačno bivanje v zapustničini stanovanjski hiši med leti 1976 in 2011, nato, ali je ugotovljenih 8.000,00 EUR zapustničinih stroškov že upoštevanih v znesku, ki ga je tožnik sam priznal, in vprašanje, ali gre pri pogrebnih stroških za stroške zapustnice, ki jih toženec ni dolžan vračati v zapuščino.

12Pritožbeni očitek toženca, da je šlo pri dvigu 40.000,00 EUR za zapustničino darilo, ni utemeljen. To je razvidno iz prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi (8. čl. ZPP). Zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na računu še ne pomeni, da mu je vsa sredstva na svojem računu zapustnica s tem tudi že podarila, niti, da mu jih je podarila v poljubnem obsegu. Da bi šlo za darilo tega konkretnega denarja (40.000,00 EUR), toženec z ničemer ni izkazal. Znesek brez dvoma presega običajna, priložnostna darila med sorodniki. Sodišče je na primer ugotovilo, da je zapustnica priči M. za ta svoj denar povedala, ne pa tudi, da naj bi ga podarila svojemu sinu, poleg tega pa je zapustnica leta 1978, ko je tožniku in njegovi partnerki podarila solastniški delež na nepremičnini, darilno pogodbo sklenila v pisni obliki. Relevantno je tudi, da je bila v času prenakazila zapustnica stara 85 let in je imela zdravstvene težave. Januarja 2010 si je zlomila kolk in bila septembra 2011 premeščena v Dom starejših občanov P., kjer je decembra 2011 tudi umrla.

13Na tožnikove trditve o neutemeljeni denarni transakciji, ki je bila dokazana z bančnim izpiskom, se je toženec odzval, da gre za s strani zapustnice prejeto darilo. Dokaznega bremena glede teh trditev, ki je bilo tako na njem, pa toženec ni zmogel. Golo dejstvo denarne transakcije (premik denarja iz enega na drugi bančni račun), bi lahko dokazovalo zgolj izvršitev zatrjevane darilne pogodbe, ne pa pravnega temelja, to je obstoja same darilne pogodbe. Ker je bil toženec od zapustnice pooblaščen za dvigovanje oz. prenakazovanje njenega denarja, zgolj na podlagi izvršene denarne transakcije v višini 40.000,00 EUR ni mogoče (avtomatično) sklepati tudi na obstoj darilne pogodbe. Navsezadnje je tudi toženec trdil, da je v preostanku do 96.124,14 EUR dvignjene zneske porabil v korist zapustnice. Tudi ni šlo zgolj za enkratno pooblastitev, ki bi bila vezana na to denarno transakcijo, ampak je toženec dalj časa opravljal dvige oz. prenakazila. Kvalitetna razlika med posameznimi dvigi in prenakazili tako ni razvidna, pri čemer vsi temeljijo na istem pooblastilnem razmerju. Pooblastilo brez omejitev torej ne pomeni, da je bil ves (ali pa katerikoli) denar tožencu tudi podarjen.¹

14Pooblaščenec je (le) pravnoposlovni zastopnik, ki ravna v imenu in za račun pooblastitelja (neposredno zastopanje), ali v svojem imenu in za račun pooblastitelja (posredno zastopanje), torej v vsakem primeru v korist zastopanca. Izvršitev denarne transakcije je torej le zunanji izraz obstoječega pooblastila (2. odst. 69. čl. in 74. čl. OZ), ki ne dokazuje, da je bilo med zapustnico in tožencem soglasje volj, da zapustnica s svojim premoženjem neodplačno razpolaga v korist toženca za znesek 40.000,00 EUR (533. čl. OZ). Ne pomeni, da je bil toženec upravičen z zapustničinim denarjem prosto razpolagati tudi v svojo korist. Tako ne gre za vprašanje (ne)omejenosti pooblastila, temveč je odločilno, da izvršeno prenakazilo ne temelji na zatrjevanem pravnem temelju - darilni pogodbi. Pritožbeni očitek toženca v tej smeri je torej zgrešen.

15Enako velja glede pritožbenega očitka, da se za darilno pogodbo obličnost ne zahteva. Slednje sicer drži, kljub temu, da mora biti darilna pogodba, ki ni realizirana v trenutku daritve, sklenjena v pisni obliki, je sankcija za kršitev obličnosti zgolj v tem, da postane obveznost naturalna (538. čl. OZ). Vendar tu ne gre za vprašanje pomanjkljive obličnosti, temveč za nedokazanost obstoja (daritvene) pravne podlage. Tega zaključka tudi ne more spremeniti zatrjevana pomoč, ki naj bi jo toženec nudil zapustnici, saj bi v tem primeru šlo za vzajemen in odplačen pravni posel, ne pa za darilno pogodbo.

16Prepričljiv je pritožbeni očitek tožnika, da je 8.000,00 EUR, kar je toženec izkazal, da je porabil za materinega zobozdravnika, del 30.000,00 EUR, kolikor je bratu sam priznal, da je od materinega dvignjenega denarja za mater tudi porabil. Tožnik je v drugi točki tožbe izrecno navedel, da od skupaj točno naštetih in dvignjenih oz. prenakazanih 96.124,14 EUR priznava, da je bilo 30.000,00 EUR upravičeno porabljenih za zapustnico. Posledično ni uveljavljal vračila 96.124,14 EUR, temveč 66.124,14 EUR. Vsota 96.124,14 EUR predstavlja seštevek več različnih dvigov oz. prenakazil, ki jih je tožnik natančno specificiral po datumih in višini, med njimi pa je naveden tudi znesek 8.000,00 EUR (datiran na 28. 9. 2009). Znesek 8.000,00 EUR tako ne predstavlja dodatnega stroška, temveč zgolj del že priznanega zneska s strani tožnika. Toženec namreč po ugotovitvah sodišča ni dokazal, bi za zapustnico porabil 30.000,00 EUR in še 8.000,00 EUR za zobozdravnika. Tako spada teh 8.000,00 EUR v zapuščino, kamor jih je toženec dolžan vrniti, pritožba tožnika pa je v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo (5. al. 358. čl. ZPP).

17Sicer je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da stroški pogreba (1.041,43 EUR) in aranžmaja (120,00 EUR) niso stroški zapustnice. Ko so ti stroški nastali, je bila zapustnica že preminula. Gre za strošek (dolg) do zapuščine, ki ga bosta krila dediča v skladu s svojimi dednimi deleži do višine vrednosti podedovanega premoženja (3. odst. 28. čl. ZD). Vendar je zaključek prvostopenjskega sodišča pravilen, saj je toženec z denarjem iz zapuščine (to je denar, ki je pripadal zapustnici in ga je toženec dvignil z njenega TRR), plačal dolg zapuščine, ki bi se v skladu s 3. odst. 28. čl. ZD od zapuščine tako ali tako odštel, najpozneje v zapuščinskem postopku pri določanju obračunske vrednosti zapuščine. Tožnik ne prereka, da je šlo za plačilo stroškov pogreba iz zapustničinega denarja, zato ni nobenega razumnega razloga, da bi ta znesek toženec sedaj vračal v zapuščino, zato da bi ga lahko pozneje zapuščinsko sodišče ponovno odštelo pri računanju čiste vrednosti zapuščine (osvobojene dolgov in izločenih predmetov). V tem delu, za znesek 1.161,43 EUR, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor tudi toženčevo pritožbo glede ugodilnega dela po tožnikovem zahtevku (353. čl. ZPP).

18Tožnik ima prav tudi, da pri vprašanju (ne)plačevanja toženca za bivanje v hiši ne gre za neupravičeno obogatitev, temveč za vprašanje (ne)obstoja darila. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je toženec prejel darilo v obliki brezplačnega bivanja, na pa, da sodi v zapuščino zapustničina terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Njegov zahtevek se je glasil na vračunanje darila v toženčev dedni delež. Sicer je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zapustnica, ko tožencu ni zaračunavala najemnine, v svoje prikrajšanje privolila, a to ne pomeni, da zato ne gre za darilo v smislu 29. čl. ZD, prav nasprotno. Temeljna značilnost darila je, da darovalec obdarovancu neodplačno nekaj nakloni in s tem vedno prostovoljno privoli v "prikrajšanje" svojega premoženja.

19ZD v 29. čl. določa, da je darilo tudi odpoved pravici, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Opredelitev darila po ZD tako omogoča zahtevo, naj se dediču v dedni delež všteje vse tisto, kar je s strani zapustnike neodplačno že prejel.

20Dejstvo je, da je toženec v stanovanjski hiši, katere solastnica je bila tudi zapustnica, bival brezplačno. S tem mu je neodplačno naklonila neko premoženjsko korist. Kakšna je ta bila, bo treba še ugotoviti. Zaradi zmotne materialnopravne ocene, da ta neodplačna naklonitev ni darilo, niso bila torej še ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva (355. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ta del izpodbijane sodbe (III./3 tč. izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, da lahko ono, ki je neposredno že izvajalo dokaze, dokazni postopek ustrezno le še dopolni.

21Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi V. točko izreka, saj bo odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha strank v pravdi (154. čl. ZPP).

Glede zavrženja dela toženčeve pritožbe

Toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper III./2 točko izreka, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zato pritožba v tem delu nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (3. odst. 343. čl. in 1. odst. 351. čl. ZPP).

O neutemeljenosti toženčeve pritožbe glede nasprotne tožbe

22Toženec je zahteval, naj se iz zapuščine izloči 5/12 nepremičnine parc. št. 001, k. o. X, ki da je njegovo posebno premoženje in se na podlagi izdane sodbe nanj vknjiži lastninska pravica (IV./1 točka izreka). Zahteval je tudi, da v zapuščino sodi 3/4 nepremičnine parc. št. 002, k. o. X., ki je bila zapustničino darilo (IV./2). Na račun zdravstvene oskrbe tožnice pa se tožencu iz zapuščine prizna 15.000,00 EUR (IV./3).

23Ni sporno, da toženec biva v stanovanjski hiši, v kateri je bivala tudi zapustnica. Kot je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska, je toženec solastnik do 4/12, tožnik do 1/12 in zapustnica do 7/12. Nesporno je, da sta tožnik in zapustnica tožencu v zapuščinskem postopku IV D 971/2010 po pokojnem očetu oz. možu C. A. na račun njegovih vlaganj v stanovanjsko hišo priznala 1/4 solastniški delež. Tudi ni sporno, da je zapustnica leta 1978 z darilno pogodbo tožniku in partnerki podarila svoj polovični solastniški delež na nepremičnini parc. št. 002 (po združitvi s parc. št. 003).

24Sporno je, ali je toženec upravičen do dodatnih (zapustničinih) 5/12 solastniškega deleža na račun vlaganj v nepremičnino parc. št. 001, kot tudi, ali v zapuščino spadajo 3/4 nepremičnine s parc. št. 002.

25Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je bilo tožencu s priznanjem 1/4 solastniškega deleža na nepremičnini s parc. št. 001 njegovo vlaganje že v celoti upoštevano. Izvedenec gradbene stroke je ocenil vsa njegova vlaganja v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine in vsa so bila krita s priznanim 1/4 solastniškim deležem. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi se morala že priznana vlaganja po očetu "avtomatično" prenesti tudi za zapustničino polovico nepremičnine, ker gre za idealne solastniške deleže. Iz sklepa o dedovanju D 971/2010 je razvidno, da je bila tožencu priznana solastnina v obsegu 1/4 nepremičnine, prav zaradi njegovih vlaganj, pri tem pa vlaganja niso bila opredeljena ločeno, niti za različne dele nepremičnine, kot tudi ne samo za očetovo polovico hiše, kot trdi pritožnik. Prav zato, ker gre za idealne deleže na nepremičnini, pa ni odločilno, za kateri solastniški delež je šlo in v katerem (očetovem, zapuščinskem) postopku.

26Zapustnica je leta 1978 tožniku in njegovi partnerki z darilno pogodbo podarila svojo polovico nepremičnine parc. št. 002. (So)lastnica druge polovice nepremičnine je bila E. B., ki sta jo bila tožnik in partnerka dolžna izplačati v postopku delitve solastnega premoženja v začetku leta 1995. Toženec trdi, da je zapustnica tožniku podarila 1/4 svojega solastniškega deleža (1/4, ki je odpadla na tožnikovo partnerko, ne uveljavlja) in denar, ki jima ga je zapustnica v postopku delitve solastnine nakazala za izplačilo polovičnega solastniškega deleža, ki je pripadal E. B. Skupaj bi po navedbah toženca moralo v zapuščino spadati 3/4 nepremičnine parc. št. 002.

27Toženčev zahtevek je nesklepčen. Od vtoževanih 3/4 tožnik oz. njegova partnerka 2/4 nista prejela v naravi, pač pa sta prejela denar. Vračunala bi se torej lahko kvečjemu denarna sredstva, ki jih je zapustnica podarila tožniku in partnerki za izplačilo solastnice E. B., ne pa 2/4 nepremičnine, ki torej sploh ni bila podarjena s strani zapustnice.

28Nesklepčen je tožbeni zahtevek tudi za preostalo 1/4 nepremičnine, ki jo je leta 1978 na podlagi darilne pogodbe prejel tožnik. Zapustnica je za časa življenja odtujila svoje premoženje, ki ga tako ob svoji smrti več ni imela, posledično pa to premoženje ne more biti del njene zapuščine. Podarjena 1/4 nepremičnine je postala tožnikova, zato v zapuščino po preminuli materi ne spada, saj je postala njegova last. Toženec bi lahko zahteval vračunanje darila v tožnikov dedni delež (1. odst. 46. čl. ZD), ne pa ugotovitev, da spada ta nepremičnina v zapuščino.² Na nesklepčnost je bil toženec (od tožnika) tudi opozorjen.

29Sicer drži pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče toženca po načelu odprtega sojenja opozoriti na manjkajočo listino (manjkajoča 3. stran v izpiskih iz hranilne knjižice glede nakazila z dne 8. 3. 1995, na katerega se je v svojih vlogah toženec sicer skliceval), a to glede na navedeno v predhodni točki pravnih zaključkov to ne bi spremenilo.

30Pritožbeni očitki toženca tako niso utemeljeni, zato je bilo treba njegovo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, s katerim je sodišče odločilo o njegovo nasprotni tožbi, potrditi (353. čl. ZPP), saj pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti relevantnih pomanjkljivosti v delu, ki ga izpodbija toženec, sicer ni našlo.

31Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev, ko bo znan tudi uspeh pravdnih strank (3. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Primerjaj z sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2011.
² Primerjaj sklep VS RS II Ips 172/2016.