VSL Sodba in sklep II Cp 2193/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 89.960,85 EUR za čas od 22. 1. 2009 do 25. 11. 2014 zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Pritožbi izvedenca se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se izvedencu poleg z izpodbijanim sklepom odmerjene nagrade 177 EUR za ustno podajanje izvedenskega mnenja odmeri še nagrada v višini 115 EUR, skupaj torej 292 EUR.

O sodbi

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki¹ naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati 89.960,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2009 in 3.784,26 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilni del sodbe je pravnomočen.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožba ob vložitvi ni bila primerna za obravnavo, saj je bila kot tožena stranka navedena Z. d. d., ki ni pravna oseba. To je izpostavila že v odgovoru na tožbo, sodišče pa očitno ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe in je takšno pomanjkljivo tožbo vročilo v odgovor.

Pritožnica graja še odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Meni, da je zaradi teka kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi suma kaznivega dejanja goljufije upravičeno odklanjala izplačilo zavarovalnine do 26. 11. 2014.

Toženka navaja, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni zaslišalo prič A. S. in I. P., opravilo ogleda kraja dogodka ter postavilo izvedenca medicinske stroke. Ko bi sodišče zaslišalo predlagane priče, bi to pripeljalo do drugačne odločitve.

Pritožnica še meni, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo ugotovitve izvedenca za raziskavo prometnih nesreč P. V. Brez obrazložitve, na podlagi česa je izvedencu cestnoprometne stroke za raziskavo prometnih nesreč sledilo, je zgolj pavšalno povzelo, kaj je izvedenec ugotovil. Sodišče ni navedlo, v čem je izvedensko mnenje tako prepričljivo, da mu je sledilo. Izvedenec ni bil prepričljiv pri pojasnjevanju, kako je prišlo do loma oziroma odtrganja zadnjega desnega kolesa, ni navedel kakšna sila bi morala delovati na vozilo, da bi se po peščini pričelo prevračati, niti zakaj je bil zdrs po bankini pravokoten, če se je vozilo gibalo. Tožena stranka je dobila vtis, da je izvedenec na vsak način želel prikazati, da je način, kot ga navaja tožnik, mogoč. Izvedenec ni z veliko verjetnostjo izkazal, da se je škodni dogodek pripetil kot to navaja tožnik.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Z., d. d., je bila ob vložitvi tožbe sposobna biti stranka. Če je bil v tožbi napačno naveden njen naslov², bi sicer to lahko povzročilo napake pri vročanju, a jih očitno ni. Celo tožena stranka, ki se je v odgovoru na tožbo označila z enako firmo in organizacijsko obliko, kot je bila navedena v tožbi, navedla pa je drugačen naslov, je prosila, naj se ji sodna pisanja vročajo na naslov, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)³ torej ni bila storjena.

6Očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, opravilo ogleda in postavilo izvedenca medicinske stroke, predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka takšno kršitev uveljaviti takoj, ko je to mogoče, sicer se nanjo lahko sklicuje le, če je brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati. Pritožnica bi omenjeno kršitev lahko uveljavljala ob zaključku naroka za glavno obravnavo 20. 3. 2017, ko je sodišče sklenilo, da se dokazovanje zaključi, a je ni. Trditev, ki bi kakorkoli opravičevale zaključek, da toženka kršitve, ki jo uveljavlja v pritožbi, ne bi mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ni. S tem, ko stranka kršitve ne uveljavlja takoj, ko je to mogoče, se šteje, da se njenemu uveljavljanju odpoveduje, zato pritožbenega uveljavljanja višje sodišče ni upoštevalo.

7Neutemeljene so še pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka oporeka pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o nastanku zavarovalnega primera. Pritožnica navaja, da je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenca, s čimer uveljavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato bi morala pritožnica konkretno pojasniti, v čem vidi omenjeno kršitev. Posplošeno uveljavljanje takšne kršitve ni dopustno, pritožbeno sodišče pa se do na tak način uveljavljene kršitve tudi ne more konkretneje izjaviti. V nadaljevanju pritožnica graja ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke.⁴ Pritožničino laično nestrinjanje z mnenjem dvoma v pravilnost zaključkov izvedenca, ki so skrbno obrazloženi in podani tako, da jih je mogoče preizkusiti, ne izpodbije. Izvedensko mnenje je jasno in popolno, v njem ni nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi terjale dodatno dopolnjevanje ali celo pridobitev mnenja drugega izvedenca. Česa takšnega tožena stranka potem, ko je izvedenec na naroku 20. 3. 2017 mnenje podal še ustno, tudi ni zatrjevala. Posplošeno pritožbeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje (ki mu mnenja v obrazložitev sodbe ni treba prepisovati, ker bi bilo tudi povsem nesmiselno) ob vsem opisanem ne uspe vzpostaviti dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o nastanku zavarovalnega primera.

8Utemeljeno pa se toženka pritožuje zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. V skladu z 943. členom Obligacijskega zakonika (OZ) mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dne, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas⁵, začne ta rok teči od dne, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (2. odstavek 943. člena OZ). Smiselno enaka je ureditev 35. člen Splošnih pogojev tožene stranke, ki jih v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzema sodišče prve stopnje. Zgrešeno je torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tek kazenskega postopka in obstoj dokazov, ki so vzbujali sum v obstoj zavarovalnega primera, ni bil dogovorjen kot okoliščina, ki bi opravičevala odlog plačila. Takšnih okoliščin OZ in splošni pogoji niti primeroma ne naštevajo; vsakokratne trditve o razlogih za odlaganje plačila je treba presoditi v luči materialnopravnih določb. Tožena stranka je ugovarjala, da je bil zaradi utemeljenega suma, da predstavlja zavarovalni primer poskus goljufije, zaradi katerega je tekel kazenski postopek, za ugotovitev obstoja obveznosti potreben določen čas. Tožnik trditvam tožene stranke, da sta policijski zapisnik in kazenska ovadba, ki imata naravo javne listine, predstavljala podlago v smislu 2. odstavka 943. člena OZ, sploh ni nasprotoval. V resnici gre za situacijo, v bistvenem podobno tisti v odločbi VSM I Cpg 514/2014, kot tožena stranka utemeljeno izpostavlja v pritožbi, in ne za takšno, primerljivo z dejansko situacijo v zadevi II Ips 525/2002⁶. Res mora zavarovalnica, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniškimi posli, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ugotoviti, ali njena odgovornost obstaja, a utemeljen sum poskusa goljufije in toženkino zanašanje na policijski zapisnik ter kazensko ovadbo, vsekakor predstavljajo situacijo, ki do njenega razčiščenja utemeljeno odlaga zavarovalničino zamudo.⁷ Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zaključka kazenskega postopka dalje.

9V preostalem delu pa, kot je bilo pojasnjeno, pritožba ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

10Toženka je s pritožbo delno uspela, a le glede akcesorne odločitve o obrestih, zato pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje ni posegalo; pritožbene stroške pa tožena stranka krije sama. Enako velja za stroške tožnikovega odgovora na pritožbo, ki ne zadostijo kriterijem potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP.

O sklepu

11Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu in cenilcu za motorna vozila M. R. odmerilo 177 EUR bruto nagrade in stroškov za ustno podajanje izvedenskega mnenja.

12Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje izvedenec, ki navaja, da priprava na ustno podajanje izvedenskega mnenja ni bila enostavna, ampak zelo zahtevna, kakor je navedel v svojem stroškovniku. Osnovni spis je bil zelo obsežen, pred pritožnikom je bil vključen že drug izvedenec, ustno podajanje izvedenskega mnenja je bilo razpisano tri mesece po tem, ko je izvedenec izdelal izvedensko oziroma cenilno mnenje, poleg vabila na narok pa je prejel še tri strani pripomb strank. Priprave na ustno podajanje izvedenskega mnenja tako niso bile manj zahtevne.

13Pritožba je utemeljena.

14Za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja izvedencu v skladu z 52. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) pripada: za manj zahtevno mnenje 92 EUR, za zahtevno 138 EUR, za zelo zahtevno mnenje 207 EUR, za izjemno zahtevno pa 230 EUR. Sodišče prve stopnje je ob priznanju nagrade za pisno izvedensko mnenje pritožnikovo mnenje opredelilo kot zelo zahtevno. Izvedenec v obravnavani pritožbi utemeljeno opozarja na to, da na pravilnost takšne opredelitve kaže že to, da je sodišče prvopostavljenega izvedenca razrešilo, ker je bilo njegovo mnenje tako pomanjkljivo, da se pomanjkljivosti ni dalo odpraviti. Prav ima izvedenec tudi, ko izpostavlja, da trajanje ustnega podajanja izvedenskega mnenja ni bistveno za presojo zahtevnosti priprav na ustno podajanje. Za priprave na ustno podajanje zelo zahtevnega izvedenskega mnenja bi bilo sicer možno priznati nagrado za priprave za manj zahtevno mnenje, a le v primeru, če bi to utemeljevale kakšne posebne okoliščine, na primer to, da se pripombe nanašajo zgolj na manjši del mnenja, ki je njegov enostavnejši del. V tem primeru za takšno situacijo ne gre. Pritožba izvedenca je torej utemeljena, zaradi česar ji je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sklep spremenilo tako, da je nagrado odmerilo po 3. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika.

¹ Pri zapisu imena tožene stranke (ki je v izrekih sodnih odločb povsem nepotreben) v I., II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe je navedena prvotno tožena zavarovalnica, ki v času izdaje izpodbijane sodbe ni več obstajala. Sodišče prve stopnje lahko očitno pisno pomoto oziroma neskladje z uvodom v svoji odločbi kadarkoli popravi.
² Naveden je bil naslov podružnice, na katero se nanaša spor.
³ Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E.
⁴ Kar kaže na to, da jih je sodišče prve stopnje očitno povsem pravilno razumelo in povzelo.
⁵ Kaj je tisto, kar terja določen čas, zakon kot splošen predpis seveda ne našteva.
⁶ Kjer je zavarovalnica odklonila plačilo brez navedbe vzroka za svoje ravnanje.
⁷ Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 525/2002 zapisalo, da mora zavarovalnica v pravdi zatrditi in dokazati okoliščine, ki so ji preprečevale, da bi lahko ugotovila obstoj svoje obveznosti, kar je tožena stranka naredila. Ne gre za situacijo, ko bi zavarovalnica iz kakršnegakoli vzroka ali kar brez navedbe vzroka odklonila izplačilo (prim. predzadnji odstavek odločbe II Ips 525/2002).