VSRS Sklep II Ips 233/2017

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba upnika zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

1Sodišče prve stopnje je dolžničinemu ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter postopek ustavilo (prvi odstavek izreka). Razveljavilo je tudi zaznambo izvršbe pri nepremičnini: posamezni del stavbe številka 18 v stavbi številka ... k. o. ..., last dolžnice do ½ (drugi odstavek izreka).

2Sodišče druge stopnje je upnikovi pritožbi ugodilo in sklep v delu prvega odstavka izreka, ki se nanaša na preživninske obroke za obdobje od 3. 4. 2008 do 31. 8. 2015, spremenilo tako, da je ugovor dolžnice v tem delu zavrnilo, v drugem odstavku izreka pa je sklep razveljavilo.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pravnim vprašanjem, ali lahko v izvršilnem naslovu določena preživninska obveznost preživninskega zavezanca preneha tudi v primeru, če je izpolnjena tretji osebi in/ali jo je preživninski upravičenec izkoristil. Meni, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno uporabilo 131a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi z 282. in 283. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in posledično tudi 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ni pa uporabilo drugega odstavka 280. člena OZ. Poudarja, da je dolžnica v ugovoru zatrjevala, da je med njo in upnikovim očetom obstajal ustni dogovor o tem, da namesto nakazovanja preživnine na TRR otrokovega očeta plačuje stroške v zvezi z izobraževanjem in prostočasnimi dejavnostmi otroka neposredno izvajalcem, kar je upnikov oče najmanj sedem let dopuščal in sprejemal kot nadomestno izpolnitev. Plačilo teh izdatkov za preživljanje upnika je tako izvrševala tretjim osebam namesto očetu upnika. To pa pomeni izpolnitev obveznosti tretjemu po drugem odstavku 280. člena OZ. Po tej določbi je namreč izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so bila plačila, ki jih je v spornem obdobju dolžnica opravila neposredno izvajalcem storitev, izvršena ter so omogočala preživljanje in zadovoljevanje življenjskih potreb otroka (upnika) skladno s 123. členom v zvezi s 102. in 103. členom ZZZDR. Nadalje tudi ni bilo zatrjevano, da (zaradi odsotnosti izrecnega soglasja upnikovega zakonitega zastopnika z dolžničinimi plačili stroškov v zvezi z otrokovim preživljanjem neposrednim izvajalcem) življenjske potrebe otroka, zaradi zatrjevanega dolžničinega neplačevanja preživnine, ne bi bile potrebne za otrokov osebnostni razvoj in izobrazbo in tudi zadovoljene. Poleg tega upnikov zakoniti zastopnik ni trdil, da bi jih moral namesto dolžnice kriti sam iz lastnih sredstev, in tudi svojo preživninsko terjatev je uveljavljal šele sedem let po pravnomočnosti izvršilnega naslova. Zaradi vsega navedenega meni, da je bila preživninska obveznost dolžnice v spornem obsegu veljavno izpolnjena in je v tem obsegu tudi prenehala. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da vzpostavi sklep sodišča prve stopnje.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6V tu obravnavani zadevi je bil mladoletni otrok (upnik) s pravnomočno odločbo (iz leta 2008) zaupan v varstvo in vzgojo očetu, materi pa je bilo naloženo plačevati za njegovo preživljanje mesečno preživnino v znesku 100,00 EUR na očetov bančni račun. Sporno je, ali je dolžničina terjatev že prenehala, ker naj bi dolžnica namesto plačila preživnine v denarju na drugačen način izpolnila svojo preživninsko obveznost.

7Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da med staršema mladoletnega upnika drugačna izpolnitev preživninske obveznosti, kot je bila določena v izvršilnem naslovu, ni bila izrecno dogovorjena. Starša upnika izven sodnih postopkov ne komunicirata, temveč se le odzivata na dejanja drug drugega. Vendar pa je dolžnica z vstopom mladoletnega upnika v šolo, t. j. od leta 2006 dalje, prevzela vso skrb za njegovo šolanje in kulturno izobraževanje ter v celoti krila stroške v zvezi s tem, oče pa mu je plačeval obiskovanje nogometa in glasbene šole. Po izdaji izvršilnega naslova (sodne odločbe) v letu 2008 je dolžnica poleg vseh dotedanjih stroškov otrokovega obveznega šolanja prevzela tudi stroške sinovega obiskovanja glasbene šole, kar je upnikov oče vedel in najmanj sedem let dopuščal, da je dolžnica dejansko prevzela nase del preživljanja otroka, ki je sicer po sodni odločbi bremenil njega (očeta). Upnikov oče je v postopku tudi izrecno priznal, da je sprejel dolžničino dejansko preživljanje upnika, in dodal, da si lahko izmišljuje tudi on, ker je v nerešenih sporih glede skupnega premoženja tudi dolžnica nepoštena.

8Vrhovno sodišče kot izhodišče poudarja, da mora biti finančni okvir preživljanja otroka vnaprej znan in stabilen, da lahko tisti od staršev, pri katerem otrok živi, ve, koliko sredstev ima na voljo in bo z njimi uspel pokriti vse otrokove potrebe. Zato sodišče, ko odloča komu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo ter določa višino preživnine, tudi oceni, katere prostočasne dejavnosti otroka bo upoštevalo pri oceni otrokovih potreb. To pomeni, da drugi starš, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, ne sme spreminjati ali dodajati prostočasnih dejavnosti, katere naj otrok obiskuje, ker sodišče s tem, ko zaupa otroka enemu od staršev, temu od staršev tudi daje pravico odločanja o tovrstnih dnevnih vprašanjih varstva in vzgoje otroka.

9V tu obravnavanem primeru pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil s strani dolžnice obstoječi (ne dodatni!) strošek, ki je po sodni odločbi bremenil očeta, že izpolnjen. Dolžnica je plačevala otrokove stroške šolanja in prostočasnih dejavnosti (kulturno izobraževanje in glasbeno šolo), ki so bile upoštevane pri določitvi preživnine, pri čemer so bili ti mesečni stroški predvidljivi in fiksni, upnikov oče pa je sedem let takšno njeno izpolnitev sprejemal. Gre torej za izjemno situacijo, ko je, kljub določbi 131a. člena ZZZDR, mogoče (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) uporabiti določbo drugega odstavka 280. člena OZ. Določba 131a. člena ZZZDR namreč izključuje enostranska ravnanja enega od staršev, ne pa (konkludentnega) dogovora med staršema. V tu obravnavanem primeru pa je po presoji Vrhovnega sodišča takšen konkludentni dogovor obstajal, saj je dolžnica iste otrokove stroške plačevala sedem let.

10Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje tezi tožilstva, da pravno podlago za tu obravnavano situacijo predstavlja določba drugega odstavka 280. člena OZ, ki določa, da je izpolnitev veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da je dolžnica stroške v zvezi z otrokovim šolanjem in kulturnim izobraževanjem (kasneje pa tudi stroške v zvezi s sinovim obiskovanjem glasbene šole) izpolnila tretjemu, ne pa upniku. To pomeni, da dejansko stanje, ugotovljeno v tu obravnavanem primeru, ni mogoče subsumirati pod zakonsko določbo prvega odstavka 283. člena OZ o nadomestni izpolnitvi. Prvi odstavek 283. člena OZ določa, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. V tu obravnavanem primeru pa upnik (oziroma njegov oče) ničesar ni sprejel od dolžnice, zato ne gre za nadomestno izpolnitev. Ob tem velja še dodati, da v tu obravnavanem primeru tudi ne gre za dolžničino darilo upniku, saj je ta vse izpolnila tretjemu, slednjemu pa gotovo ni imela ne volje ne namena darovati.

11V tu obravnavanem primeru gre torej za življenjski primer, ki ga je mogoče subsumirati pod zakonsko določbo drugega odstavka 280. člena OZ, in v smislu te določbe (drugega odstavka 280. člena OZ) je mogoče iz dejanskih ugotovitev (da starša upnika izven sodnih postopkov ne komunicirata, temveč se le odzivata na dejanja drug drugega, in da takšno stanje traja že najmanj sedem let) tudi zaključiti, da je podana poznejša očetova odobritev dolžničine izpolnitve tretjemu oziroma da je upnikov oče dolžničino izpolnitev tretjemu izkoristil. Upoštevaje, da je bilo ugotovljeno tudi, da je dolžnica dejansko v celoti krila stroške v zvezi z otrokovim šolanjem in kulturnim izobraževanjem ter tudi stroške sinovega obiskovanja glasbene šole, pri čemer je upnikov oče v postopku izrecno priznal, da se je zavedal, da dolžnica plačuje preveč (primerjaj četrto stran prvostopenjskega sklepa), Vrhovno sodišče zaključuje, da je dolžničina izpolnitev, opravljena tretjim, pomenila veljavno izpolnitev njene preživninske obveznosti za mladoletnega sina za vtoževano obdobje in da je posledično upnikova terjatev zoper njo prenehala.

12Tako se izkaže, da je v izjemnih primerih (ko gre za izpolnjevanje predvidljivih, že obstoječih stroškov, v tako dolgem obdobju, ob konkludentnem soglasju drugega od staršev), kljub določbi 131a. člena ZZZDR, za izpolnitev preživninske obveznosti uporabna tudi določba drugega odstavka 280. člena OZ. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da tu zavzeto stališče, zaradi posebnosti konkretnega primera, ne pomeni odstopa od zadev VS RS II Ips 860/2008 in II Ips 218/2011, na kateri se izrecno sklicuje upnik v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

13Za obravnavani primer je torej edina relevantna pravna podlaga drugi odstavek 280. člena OZ, na katero pa se nobena stranka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni sklicevala (in jima v zvezi s tem tudi ni mogoče očitati procesne neskrbnosti), kar bi Vrhovnemu sodišču nalagalo obveznost, da stranki pisno opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita oziroma da se ju povabi na sejo (drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 383. členom ZPP). Vendar pa v tu obravnavani zadevi prav zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti drugi odstavek 280. člena OZ, in nasprotna stranka (upnik), ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, se je imela možnost že v svojem odgovoru izjaviti o uporabi te nove pravne podlage in je to možnost tudi izkoristila. Zato ne gre za sodbo presenečenja oziroma kršitev strankine pravice do izjavljanja in učinkovite pravice do sodnega varstva.

14Zahteva za varstvo zakonitosti je torej utemeljena. Vrhovno sodišče je zato pravnomočni sklep ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

15Upnik sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, ker v postopku ni uspel (154. člen ZPP)