VSK Sklep I Cpg 27/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 10875/2016 z dne 5.2.2016 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 51.698,23 EUR ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, in sicer je tožnik za toženo stranko opravljal storitve distribucije slaščic po trgovinah, ne pa tudi pospeševanja prodaje. Večji del obveznosti je tožena stranka že plačala (v zvezi z IOP obrazcem z dne 24.2.2015, ki sta ga podpisali in uskladili obe stranki). Sporni računi pa se nanašajo na obdobje od marca 2013 do junija 2013 in od novembra 2014 do januarja 2015 (ki v IOP obrazec ni bilo zajeto). Tožnik ni izkazal svoje terjatve niti po temelju (ni izkazal dogovora, da bo po plačilu terjatve iz IOP obrazca zaračunal še delo v spornem obdobju) niti po višini (ni izkazal, kako je obračunal terjatev).

2Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču najprej očita, da ni ugotovilo, na podlagi kakšnega dogovora sta stranki poslovno sodelovali. Sodbe že iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, saj bi šele na podlagi pravne opredelitve razmerja sodišče lahko presojalo pravice in obveznosti strank. Prav tako sodišče ni ugotovilo, v katerem obdobju je tožnik po trgovinah Tuša dostavljal in prevzemal naročila za izdelke, ambulantno razvažal kekse, polnil police. V nasprotju z izpovedmi prič in neobrazložen je zaključek sodišča, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi tožnik delal tudi na pospeševanju prodaje. Te aktivnosti tožnika jasno izhajajo iz izpovedi S. V in Ž. K.. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo sicer neprepričljivim izpovedim zakonitih zastopnikov tožene stranke (ki so se tudi razlikovale od njihovih navedb), sodbe zato glede dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Neobrazložen je zaključek, da naj bi tožena stranka računom za november in december 2014 utemeljeno ugovarjala. Na tej neobrazloženi ugotovitvi pa temelji tudi nadaljnji napačen zaključek glede dokaznega bremena. Ugotovitev, kdaj je prenehalo poslovno sodelovanje med strankama, je protispisna in v nasprotju z izpovedmi tudi zakonitih zastopnikov tožene stranke. Tožena stranka tudi ni podala nobenih trditev o tem, na kakšen način naj bi bilo poslovno sodelovanje prekinjeno. Nedvomno je bila med strankama sklenjena ustna pogodba, sodišče pa ni ugotavljalo niti njene dejanske niti pravne podlage. Če je šlo za pogodbo o trgovskem zastopanju, kot je trdil tožnik, Obligacijski zakonik (OZ) predvideva odpovedni rok, v zvezi z odpovedjo so tako ostala številna dejstva neugotovljena. Sodišče je tožeči strani očitalo, da ni pojasnila, katere storitve konkretno je zaračunala, čeprav je hkrati ugotovilo, katera dela je tožeča stranka opravljala za toženo stranko. Zneske iz računov je tožeča stranka ugotovila na podlagi sicer nepopolnih podatkov s katerimi je razpolagala, in v dogovorjenem odstotku od prodaje. Ker ni imela točnih podatkov, je v postopku zahtevala, da tožena stranka predloži podatke o prometu, iz katerih bo mogoče natančno ugotoviti, v kolikšni meri je zahtevek utemeljen po višini. Dokazni predlog je bil zavrnjen brez ustrezne obrazložitve. Na koncu pritožnik opozarja še na izpovedi prič M. K. in Ž. K., ki v tej pravdni nimata nobenega interesa, o storitvah, ki jih je tožnik opravljal za tožečo stranko.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da ni bistveno, kakšna je bila pogodba med strankama, temveč, kakšen je bil dogovor o zaključku sodelovanja. Že sama zahteva, da naj tožena stranka predloži podatke o prometu, kaže na to, da zatrjevanega dogovora (po plačilu obveznosti po IOP obrazcu bo tožnik izstavil še sporne račune) ni bilo. Nenavadno bi bilo, da bi se gospodarstveniki dogovorili za plačilo zaostalega dolga, ne da bi ga definirali po višini.

4Pritožba je utemeljena.

5V tej zadevi ni sporno, da sta obe stranki dne 24.2.2015 podpisali IOP obrazec, s katerim sta uskladili podatke v svojih poslovnih knjigah glede obveznosti po računih za obdobje od decembra 2013 do oktobra 2014. Obveznosti, kakršne so izhajale iz podpisanega IOP obrazca je tožena stranka že plačala. Sporno pa je, kaj sta se stranki dogovorili ob uskladitvi obveznosti. Tožeča stranka je trdila, da je bilo dogovorjeno, da bo naknadno izstavila še račune za preostalo obdobje (marec do junij 2013 in november 2014 do januar 2015), tožena pa, da je bilo dogovorjeno, da sta pravdni stranki z uskladitvijo dokončno uredili medsebojna razmerja iz njunega poslovnega razmerja in da po plačilu zneska iz IOP obrazca nima do tožeče stranke nobene obveznosti več. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal zatrjevanega dogovora¹ ter da tožnik zahtevka ni izkazal po višini. Pri tem pa se ni izrecno opredelilo do trditev tožene, da sta pravdni stranki z uskladitvijo IOP obrazca zaključili medsebojno razmerje.

6Pritožnica utemeljeno opozarja, da zaključki glede tega, ali je tožnik svoje obveznosti po pogodbi izpolnjeval tudi v spornem obdobju, niso prepričljivi (v spisu je elektronska korespondenca za sporno obdobje, prav tako potni nalogi, pri čemer je tožnik trdil, da je delal samo za toženo stranko). Prav tako pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da bi od tožene stranke pridobili podatke o prometu za sporno obdobje. Med strankama je bilo namreč dogovorjeno plačilo v odstotku od prometa, zato konkreten obseg tožnikovega dela (če se izkaže, da je delo opravljal) niti ni pomemben. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, za kakšen odstotek od prometa sta se stranki dogovorili, je podatek o mesečnem prometu odločilno dejstvo, brez katerega o utemeljenosti zahtevka po višini ni mogoče razpravljati.

7Vse našteto pa bi se, kot to pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo tožena stranka, izkazalo za nepomembno, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki sklenili tak dogovor, kakršnega zatrjuje tožena stranka (da je bilo s plačilom terjatve iz IOP obrazca njuno razmerje zaključeno in da nimata več medsebojnih obveznosti). V tem primeru tudi ni pomembno, za kakšno pogodbo je šlo in kaj o plačilu in o prenehanju pogodbe določa OZ, saj ne gre za kogentne določbe. Stranki se lahko v okviru njune pogodbene svobode dogovorita tudi drugače, kot je zapisano v zakonu² in prav tak dogovor zatrjuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je sicer nekaj dejstev v zvezi s tem ugotavljalo, ni pa naredilo ustreznega zaključka in zato sodbe glede odločilnega dejstva ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče zaključkov ne more narediti samo, ker bi sicer strankama odvzelo pravico do pritožbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje že izvedlo vse personalne dokaze, zato bo lahko ugotovljeno kršitev najhitreje samo odpravilo.

8Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (zadnji stavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Napotki za odločanje so vsebovani že v gornji odločitvi.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Kar pa samo po sebi še ne bi pomenilo, da ni upravičen do plačila storitev, če bi jih dejansko opravil in če se ne bi izkazalo, da je obstajal dogovor, kakršnega zatrjuje tožena stranka.
² Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na odpovedni rok. V delu, v katerem pa tožnik v pritožbi postavlja dejanske trditve glede tega, pa so le-te tudi prepozne.