VSK Sodba in sklep Cpg 206/2017

I. Pritožbi tožene stranke se glede odločitve o pravdnih stroških delno ugodi in se izpodbijana sodna odločba v II. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 561,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke (glede odločitve o glavni stvari in glede stroškovne odločitve) zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v celoti v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 5/2017, z dne 20.1.2017, (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 589,55 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Znesek 10.665,00 EUR, na kolikor glasi plačilni nalog, predstavlja vrednost 27 prenosnih računalnikov, ki jih je tožeča stranka hranila pri toženi stranki. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domnevne krivde za izginotje računalnikov iz njenega skladišča.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da se sploh ni ukvarjalo z njenim procesnim ugovorom, da tožeča stranka ni bila upravičena izdati verodostojne listine (fakture), saj v njej ni navedeno, da bi v okviru svoje dejavnosti prometa blaga in storitev toženi stranki kaj obračunala (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in z vpogledom v spis Policijske postaje L. s čimer je kršilo njeno pravico do izjave v postopku. Če bi prvostopenjsko sodišče vse predlagane dokaze izvedlo, "bi lahko ugotovilo vse merodajne okoliščine konkretnega primera in bi to privedlo do tega, da sodišče konkretno ravnanje tožene stranke ne bi presojalo kot protipravno". Tudi ni upoštevalo, da tožeča stranka ni podala navedb, da skladišča tožena stranka ne bi ustrezno fizično varovala, na kakšen način naj bi tožena stranka kršila pogodbo, kdaj je prišlo do izgube v hrambo danega blaga in niti, kdaj videonadzor ni deloval. Zmotno je sodišče ugotovilo obdobje, ko ni delovala tehnična oprema varovanja. Iz priloge B6 izhaja, da video ni delal od 22.2.2016 do 6.3.2016, česar sodišče sploh ni ocenilo. Napačno je uporabilo materialno pravo, ker sploh ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka kršila neko pogodbeno obveznost. V konkretnem primeru je šlo za primer višje sile, saj videonadzor ni delal iz še vedno neznanih razlogov, zato tožena stranka oziroma njen pomočnik nista mogla preprečiti predmetne tehnične napake. Blago ni bilo samo pod videonadzorom, ampak je bilo skladišče varovano tudi fizično in z alarmnim sistemom, vsekakor v skladu z branžnimi običaji ter dogovorom s tožečo stranko. Glede ugotovitve sodišča, da ni mogoče sklepati, da je v hrambo dano blago bilo ukradeno, pritožba opozarja, da je podala kazensko ovadbo zaradi tatvine in tudi predlagala vpogled v spis policijske postaje. To je navedla tožeča stranka tudi v tožbi in na naroku dne 22.6.2017. Pritožba je izpodbijala tudi odmero stroškov pravdnega postopka in sicer stroškov v zvezi z opominom pred tožbo v znesku 72,87 EUR, "čeprav je tožena stranka vedno zavrnila izvensodne zahtevke tožeče stranke", in stroškov za dopis stranki v znesku 28,56 EUR, "čeprav tožeča stranka ni izkazala, da je s strani pooblaščenca dejansko prejela dopis".

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila razlogom izpodbijane sodbe in se sklicevala na svoje tožbene trditve.

4O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1465/2017, z dne 13.7.2017, prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

5Pritožba tožene stranke glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena glede stroškov postopka.

6Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da v predmetnem postopku ni bilo pogojev za ugoditev predlogu za izdajo plačilnega naloga, saj se v skladu s 431. členom ZPP slednji izda takrat, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, in ko je ta terjatev dokazana z verodostojno listino. V predmetnem postopku pa temelji terjatev tožeče stranke na odškodnini zaradi kršitve poslovne obveznosti tožene stranke. Za takšno terjatev, kot pravilno opozarja tudi pritožba, ni mogoče izdati računa. Da tožeča stranka nima verodostojne listine za svojo terjatev, je tožena stranka opozorila v ugovoru. Ob obravnavanju slednjega bi zato moralo prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo (veljavno v času sojenja) prvega odstavka 437. člena ZPP s sklepom razveljaviti plačilni nalog. Vendar bi tudi v tem primeru moralo začeti po pravnomočnosti tega sklepa obravnavati glavno stvar. Tako se pokaže, da bi tudi ob pravilnem postopanju prvostopenjskega sodišča prišli do enake procesne situacije, kot je sedaj, ko sodišče obravnava predlog za izdajo plačilnega naloga kot tožbo. To pomeni, da opisana kršitev na samo zakonitost odločitve ni vplivala.

7Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo pravico tožene stranke do izjave, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, in ker ni vpogledalo v policijski spis¹. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožena stranka že ob predlaganju teh dokazov ni navedla, katera dejstva naj bi se z njimi ugotavljala. Že iz tega razloga ni bilo mogoče navedenih dokazov izvesti. Pritožba tudi ob očitku o kršitvi pravice do izjave ni navedla, glede katerih dejstev naj bi se izvedli dokazi in kako bi to vplivalo na odločitev v zadevi. Zgolj posplošeno je navedla, da bi se z izvedbo teh dokazov ugotovilo, "da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno". V zvezi s tem pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožena stranka, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), v tej smeri ni podala nobenih konkretnih ugovornih trditev², ki naj bi se z "zaslišanjem strank" oziroma z vpogledom v policijski spis lahko ugotavljale. Tudi zato pritožba s kritiko, da je bila kršena njena pravica do izjave v postopku, ne more uspeti.

8Pravdni stranki sta julija 2015 sklenili Pogodbo o medsebojnem sodelovanju (priloga A4, v nadaljevanju Pogodba), v kateri sta ugotovili, da ima tožeča stranka, kot naročnik, pri svojem poslovanju stalne presežke zalog računalniške opreme, tožena stranka (ki se v Pogodbi poimenuje kot "špediter") pa ima proste skladiščne kapacitete. Zato sta se stranki dogovorili za shranjevanje računalniške opreme naročnika v skladišču tožene stranke, pri čemer se je toženec (poleg tega, da bo prevzel blago, da bo z blagom v hrambi in v manipulacijah v transportu ravnal skrbno, da bo o vseh poškodbah in izgubi takoj obvestil naročnika, da bo dokumentiral vse storitve) zavezal tudi, da bo zagotovil vračilo blaga naročniku po predhodnem naročilu (2. člen Pogodbe). Tožena stranka je tudi jamčila, da je skladišče tehnično in fizično ustrezno varovano, in da vanj nimajo dostopa nepooblaščene osebe (5. člen Pogodbe). Pogodba je bila sklenjena kot odplačna pogodba (11. člen Pogodbe). Ker iz določb Pogodbe ne izhaja, da bi se tožena stranka obvezala, da bo blago oskrbovala³, in ker tudi ni bilo trditev strank, da bi tožena stranka kot svojo poglavitno dejavnost imela skladiščenje blaga, je mogoče pravno naravo njune Pogodbe opredeliti kot shranjevalno pogodbo. Zanjo pa je značilno, da se ena stranka, to je shranjevalec, zaveže, da bo za drugo stranko, to je za položnika, hranila v določenem času stvari in jih bo nato vrnila, ko jih bo položnik zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je torej varovanje stvari⁴.

9Med strankama ni bilo spora, da je tožeča stranka dala v hrambo toženi stranki (med drugim) tudi 27 prenosnih računalnikov v vrednosti 10.665,00 EUR, da je bilo to blago dne 14.3.2016 (ko sta pravdni stranki skupaj opravili inventuro v skladišču tožene stranke) še vedno tam v hrambi, in da ga takrat, ko bi tožena stranka morala na podlagi "izskladiščnega naloga" to blago izročiti tožeči stranki, v skladišču ni bilo več. Tožeči stranki, kot položniku, zato ni bilo potrebno ugotavljati in v pravdi zatrjevati, na kakšen način je do izginotja blaga, ki ga je dala v hrambo, prišlo, ampak so za uveljavljanje pravice do povračila škode zadoščale že samo trditve, da je stvari tožena stranka prevzela v hrambo, in da jih ni vrnila, ko jih je tožeča stranka zahtevala. Zato pritožba neutemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni navedla, kako so bile stvari fizično varovane, kdaj je prišlo do izgube v hrambo danega blaga, pa tudi ne, ali je videonadzor deloval in kdaj ni deloval. Navedbe o tem, kako je tožena stranka kršila Pogodbo, pa je tožeča stranka podala: kršila jo je tako, da stvari, ki so bile dane v hrambo, položitelju ni vrnila, ko jih je ta zahteval.

10Tožena stranka bi se lahko svoje odgovornosti za poslovno škodo razbremenila le, če bi dokazala, da svoje obveznosti ni mogla izpolniti zaradi okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti, odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Zatrjevala je, da je do izginotja blaga prišlo zaradi višje sile. Ker je višja sila (v smislu prvega odstavka 153. člena OZ) naravni dogodek, ki ima izvor zunaj stvari same in zunaj okvira dejavnosti odgovorne osebe, in ker se je istočasno tožena stranka sklicevala na tatvino, in na neobratovanje (v določenem obdobju) videonadzora, je bilo potrebno ugotoviti, ali so pri shranjevalni pogodbi ti razlogi lahko ekskulpacijski razlogi v smislu 240. člena OZ.

11Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, katere osnovna izpolnitvena obveznost je bila hramba stvari, prevzeti v okviru te svoje obveznosti vsa tveganja, ki izvirajo iz njene dejavnosti. In vsa ta notranja tveganja bi morala tožena stranka obvladovati. V ta tveganja sodijo vse napake, ki se lahko pojavijo v zvezi z opravljanjem varovanja blaga, tako tehničnega varovanja kot tudi napake, ki so posledica dejanj ali opustitev shranjevalca. Mednje zagotovo sodi tudi okvara videonadzora⁵, pa tudi vsako ravnanje, ki izvira iz njene sfere, in ki prepreči izpolnitev njene obveznosti. Pri takšni pogodbi, kot je shranjevalna pogodba, bi se lahko tožena stranka, za katero je določena večja stopnja skrbnosti, to je skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja (prvi odstavek 731. člena OZ), lahko razbremenila svoje odgovornosti samo s tem, da bi izkazala, da je do umanjkanja blaga prišlo zaradi vzrokov izven njene sfere, npr. zaradi višje sile⁶, ali pa zato, ker naj bi škoda nastala izključno zaradi dejanj tožeče stranke, ali pa dejanj nekoga tretjega, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Ker se je tožena stranka sklicevala zgolj na nedelovanje videonadzora⁷, kar naj bi bila višja sila, in (posledično) na tatvino, se svoje odškodninske odgovornosti tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogla razbremeniti. Ko je izpolnitev nekoga prav v varovanju stvari, se s tako posplošenimi zatrjevanji svoje odgovornosti ne more razbremeniti.

12Zato je na podlagi zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13V zvezi s pritožbo, ki se je nanašala na odmero stroškov prvostopenjskega postopka, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je priznanja pravice do povrnitve izdatka za opomin pred odškodninsko tožbo utemeljeno v tarif. št. 38 Odvetniške tarife (OT) in ga je tožeča stranka tudi izkazala (priloga A39), česar pa ni mogoče trditi za "dopis stranki", za katerega je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo 50 točk (povečano za 22 % DDV), čeprav ga v spisovni dokumentaciji ni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke (le) v tem delu ugodilo in stroškovno odmero prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je od sicer dosojenih stroškov odštelo 27,99 EUR ((50 točk +11 točk) x 0,459 EUR). Tožena stranka tako dolguje tožeči stranki iz naslova prvostopenjskih pravdnih stroškov 561,56 EUR.

14Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, razen v zanemarljivem delu glede stroškov, zato ji ne gre pravica do povrnitve pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo (z vsebino, povzeto v točki 3 te obrazložitve) ni v ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Pritožba še "dodaja", da sama ni predlagala zaslišanja priče A.S., ker jo je že tožeča stranka, vendar neizvedbe tega dokaza ne očita kot postopkovno kršitev.
² razen sklicevanja na višjo silo
³ blago, prejeto v hrambo, nobene oskrbe (razen varovanja) tudi ni potrebovalo
⁴ tako V. Kranjc, OZ s komentarjem, GV Založba, l. 2004, 4. knjiga, str. 96
⁵ Zaradi dejstva, da je bil slednji "pod nadzorom" toženčevega "pomočnika" V.M. d.d., kar omenja pritožba, se narava tveganja glede delovanja videonadzora ni spremenila- tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem pogodbenem razmerju, še vedno sodijo v notranjo sfero tveganj, ki jih mora shranjevalec obvladovati pri izpolnjevanju svoje pogodbene obveznosti.
⁶ vendar opredeljene v smislu prvega odstavka 153. člena OZ kot vzroka izven stvari in zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja odgovorna oseba (kot naraven in nepričakovan dogodek)
⁷ ki nenazadnje samo po sebi varovanja tudi ne zagotavlja, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče