VSM Sodba PRp 34/2018

I. Pritožbi obdolženega D.F. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti, sankcijah in stroških postopka spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, kot je opisan pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 1. točko prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi, ker dejanje, kot je opisano, ni prekršek, v odločitvi o sankcijah se spremeni tako, da se globa za prekršek pod točko II izreka sodbe v znesku 500,00 EUR ne določi ter posledično v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se znesek globe v izrečeni enotni sankciji 1.820,00 EUR nadomesti z zneskom 1.320,00 EUR in v odločitvi o stroških postopka v točki IV izreka sodbe spremeni tako, da obdolženec ne plača sodne takse za prekršek naveden v točki II izreka sodbe v višini 50,00 EUR, zato se posledično znesek naloženega plačila stroškov postopka - sodne takse 262,00 EUR nadomesti z zneskom 212,00 EUR.

II. Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi D.F. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 42. člena, sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena in po dvanajstem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za storitev katerih mu je bila izrečena enotna sankcija globa 1.820,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk, naloženo pa mu je tudi bilo plačilo stroškov postopka sodne takse v znesku 262,00 EUR, in sicer 182,00 EUR za izrek globe, 50,00 EUR za izrek stranske sankcije kazenskih točk in 30,00 EUR za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja.

2Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se zaradi prekrškov, navedenih pod II in III izreka te sodbe, pritožuje obdolženec. V pritožbi smiselno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s prekrškom, navedenim pod točko II izreka izpodbijane sodbe, zagrešilo materialno kršitev določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) iz 1. točke 156. člena navedenega zakona, saj dejanje, kot se mu očita, ni prekršek. V zvezi s prekrškom, navedenim pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje, pritožnik navaja, da mu prvostopenjsko sodišče neutemeljeno očita storitev tega prekrška, saj v trenutku odreditve preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je odklonil, ni bil več udeleženec v cestnem prometu, zato ni bil dolžan ravnati v skladu s policistovo zahtevo. Do domnevnega stika med njim in nasprotnim vozilom na parkirišču je namreč prišlo ob 21.50 uri, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, policist pa mu je preizkus alkoholiziranosti odredil na njegovem domu ob 22.40 uri, takrat pa nikakor ni več imel statusa voznika motornega vozila.

Obdolženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga oprosti prekrškov iz točke II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Prekršek iz točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP stori neposredni udeleženec prometne nesreče, ki zapusti mesto prometne nesreče in nemudoma ne obvesti upravičenca (soudeleženca ali poškodovanega v prometni nesreči) do podatkov iz drugega odstavka 110. člena ZPrCP ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči ter posreduje podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navede kraj, kjer se nahaja ter omogoči naknadno ugotavljanje dejstev.

5Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se navedena zahteva nanaša na neposrednega udeleženca prometne nesreče, prvostopenjsko sodišče pa ta očitek obdolžencu povezuje s prekrškom opisanim pod točko I izreka izpodbijane sodbe, iz konkretnih izvršitvenih znakov tega prekrška, kot jih prvostopenjsko sodišče opisuje, pa ni mogoče zaključiti, da gre za prometno nesrečo, tako kot jo definira prvi odstavek 109. člena ZPrCP. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPrCP je namreč prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Prekrška po prvem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZPrCP, storjenega na način, kot ga prvostopenjsko sodišče očita storilcu in je opisan pod točko I izreka izpodbijane sodbe¹, ni mogoče opredeliti kot prometno nesrečo, zato obdolženemu tudi ni mogoče očitati dejanja opisanega pod točko II izreka izpodbijane sodbe, saj tega v skladu s sedmim odstavkom v povezavi s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP lahko stori le neposredni udeleženec prometne nesreče, kar pa obdolženec, glede na pojasnjeno, ni.

6Zaradi navedenega je prvostopenjsko sodišče v zvezi s prekrškom, navedenim pod II izreka izpodbijane sodbe, zagrešilo materialno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, ker dejanje, kot je opisano in se očita obdolžencu, ni prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pritožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 spremenilo na način, kot izhaja iz prvega odstavka izreka te sodbe.

7Pritožba pritožnika v delu, ki se nanaša na prekršek naveden pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje obdolženemu utemeljeno očita storitev prekrška po dvanajstem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP, za storitev katerega se za prekršek kaznuje voznik, ki kot udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ne ravna po odredbi policista.

Obdolženec uveljavlja, da v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni bil voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu, saj mu prvostopenjsko sodišče očita trčenje v drugo vozilo na parkirnem prostoru na Ptujski c. 32, Pragersko, dne 12. 7. 2017 ob 21.50 uri, odrejeni preizkus alkoholiziranosti pa je odklonil istega dne ob 22.40 uri na dvorišču svoje hiše na naslovu .Z. ul., v P., tako da takrat ni več imel statusa voznika v cestnem prometu. Pritožbeno sodišče se pridružuje ustreznim razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je utemeljeno pritožbenim navedbam enake navedbe obdolženca v zagovoru zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče se utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS podano v sodbi IV Ips 73/2007. V obravnavani zadevi gre za primerljivo zadevo, kot jo obravnava Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi. Zaradi preiskovanja prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZPrCP, ki ga je obdolženi storil ob 21.50 uri, so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o tem prekršku. Razlog za časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti od storitve tega prekrška je bil na strani storilca, ker po trčenju ni ostal na kraju dogodka, ampak je kraj zapustil. Odreditev preizkusa alkoholiziranosti na njegovem domu 50 minut zatem je bila zato upravičena in obdolžencu odrejena kot vozniku. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je obdolženi storil prekršek, opisan pod točko III izreka izpodbijane sodbe, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu, kjer se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da ga je storil z direktnim naklepom.

8Za prekršek po dvanajstem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP je predpisan izrek glavne sankcije globe najmanj 1.200,00 EUR in izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je obdolženemu globo za ta prekršek določilo v znesku 1.200,00 EUR, kar je specialni minimum, določilo pa mu je tudi predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Pritožbeno sodišče z določenima sankcijama in razlogi zanju, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, soglaša.

9Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na storitev prekrška navedenega pod točko III izreka izpodbijane sodbe, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pritožnika v tem delu na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Ob trku ni nastala materialna škoda.