VSRS Sodba in sklep VIII Ips 101/2017

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v prvi alineji I. točke in III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2013 nezakonita. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku za čas od 18. 10. 2013 do 12. 6. 2014 in od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 priznati delovno dobo ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 19. 11. 2015. Poleg tega je odločilo, da je toženka dolžna tožniku za čas priznanega delovnega razmerja obračunati in izplačati mesečno nadomestilo plače v višini 2.136,15 EUR bruto (za čas od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 zmanjšano za bruto plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, za čas od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 pa zmanjšano za neto nadomestilo, ki ga je prejel od Zavoda RS za zaposlovanje), razliko nadomestila plače za september in oktober 2013 zaradi nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela, regres za letni dopust za leto 2014 v višini 317,17 EUR bruto ter denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 25.071,72 EUR. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odredbe o prepovedi opravljanja dela; zahtevek za poziv nazaj na delo ter za priznanje delovne dobe in vpis v evidenco ZPIZ za čas od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 in od 20. 11. 2015 do vrnitve nazaj na delo, kot tudi zahtevke za obračun in izplačilo nadomestil plač, razlike nadomestila plače za čas nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela, regresa za letni dopust in denarnega povračila ob sodni razvezi nad dosojenimi zneski. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni dokazala, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem in četrtem odstavku 173. člena KZ-1 oziroma da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Hkrati je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj je ocenilo, da zaradi nezaupanja in odklonilnega odnosa vsaj nekaterih staršev reintegracija ni mogoča.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (tako, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu tudi za čas od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe ter mu obračunati in izplačati mesečna nadomestila plače) ter delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (glede obračuna denarnega povračila ob sodni razvezi). V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, nepravilno pa sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj toženka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče.

3Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno navedlo, da je v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi med postopkom zatrjevala le, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče zaradi kazenskega postopka, ki je tekel zoper tožnika. Povzema izseke iz svojih vlog in zapisnikov (naroka dne 8. 9. 2014, pripravljalnih vlog z dne 17. 10. 2014 ter z dne 10. 11. 2014, naroka 10. 11. 2014 ter izpovedi zakonite zastopnice toženke in prič), s katerimi je utemeljevala okoliščine, zaradi katerih je sodišču predlagala sodno razvezo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s sodno razvezo tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je izkazala, da je ta utemeljena z nepovratno porušenim zaupanjem do tožnika in njegovega dela. Sodišče je prav tako nepravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca pedagoške stroke, ker da morebitno nestrokovno ravnanje ne bi utemeljevalo podane izredne odpovedi, in ker naj bi ta predstavljal informativni dokaz. Ves čas je zatrjevala, da je tožnik kršil predpise in ravnal v nasprotju s stroko oziroma neprimerno, zato je v ta namen predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca pedagoške stroke. Ne gre za informativni dokaz, saj so vsa dejstva že zatrjevana, izvedenec bi le potrdil, ali so očitana ravnanja v nasprotju s stroko. Zaradi zavrnitve ključnega dokaza ji ni bila dana enakovredna možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer je sodišče tožnikova izvedenska mnenja iz predkazenskega postopka upoštevalo ne glede na to, da se v kazenskem postopku ni presojala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče pričam, ki so neposredno zaznale dogodke, nepravilno odreklo verodostojnost, češ da kljub dolgoletnim izkušnjam na področju dela z otroki nimajo potrebnega znanja, da bi lahko ocenili, kaj je primerno oziroma strokovno in kaj ne. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da očitane kršitve oziroma nestrokovno ravnanje ne more predstavljati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, posebej ob upoštevanju, da je bilo nestrokovnih ravnanj v konkretnem primeru več. Obstoj dogodkov je v večji meri dokazala, zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem in mnenja, da strokovno usposobljena priča ne more podati mnenja o tem, ali je nekaj v nasprotju s pravili stroke, pa je sodišče nepravilno odločilo, da očitana ravnanja ne predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti.

4Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija je delno utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala opise devetih spornih ravnanj tožnika, v zvezi s katerimi mu ne očita, da jih v okviru pedagoškega procesa v vrtcu sploh ne bi smel izvajati (npr. da se z deklicami ne bi smel igrati igre „jezdenja“ v naročju, „pečenja štučk“, jih žgečkati, „pregnesti“, nazivati z ljubkovalnimi izrazi ipd.), temveč je za toženko sporen predvsem način, na katere naj bi tožnik te aktivnosti izvajal, saj naj bi sporna ravnanja imela spolno konotacijo oziroma naj bi se do deklic obnašal spolno nedostojno. Sodišči druge in prve stopnje sta po izvedenem dokaznem postopku ugotovili, da dogodki, ki jih je toženka očitala tožniku, niso imeli pomenov, povezanih s spolnostjo. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano.

8Ob upoštevanju navedenega – torej če pri spornih dogodkih odmislimo kakršnokoli spolno konotacijo, je bistvo preostalih očitkov, da je tožnik pri delu uporabljal preveč telesnih stikov, da je deklice med igranjem prijemal po različnih delih telesa (npr. da je med igro pečenja štručk deklico prijemal za zadnjico, stegna, glavo ipd.) ter uporabljal po mnenju toženke neprimerne oziroma pretirano ljubkovalne izraze (npr. „srčkana“). Glede na to, da so telesni kontakti oziroma ljubkovalni izrazi sestaven in običajen del pedagoškega procesa v vrtcu, ter da so običajne tudi dejavnosti, ki jih je izvajal tožnik, je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da očitana ravnanja (brez spolne konotacije) ne predstavljajo hujše kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najhujšo sankcijo. Neutemeljen je ugovor toženke, da bi lahko slednje sodišče ugotavljalo le ob pomoči sodnega izvedenca. Ali očitana ravnanja dosegajo standard hujše kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke za postavitev sodnega izvedenca pedagoške stroke in pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9Utemeljeno pa toženka uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s sodno razvezo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Odločitev sodišča druge stopnje temelji na razlagi, da je toženka glede sodne razveze po 118. členu ZDR-1 zatrjevala zgolj, da je bil tožnik v kazenskem postopku, kar pa ne drži. Toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da je v zvezi s tem podala številne navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo, čeprav so pomembne za presojo tožnikove pravice do reintegracije (npr. da je delovno mesto vzgojitelja v vrtcu zaradi narave dela, pri katerem so vzgojitelju vsakodnevno v varstvo zaupani otroci, izrazito občutljivo in ne dopušča niti sence dvoma, da so otroci varni in ustrezno obravnavani; da je zaradi razširjenega suma, govoric in izvedenega kazenskega postopka ostala stigma, zaradi katere se delovno razmerje ne bi moglo normalno in nemoteno nadaljevati; da bi v primeru reintegracije številni starši, katerih otroci bi bili razporejeni v varstvo tožniku, te izpisali iz vrtca itd.). Pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok je namreč glede na naravo njegovega dela bistvena okoliščina zaupanje med vsemi udeleženci, kar vključuje tudi starše, ki bodo v primeru reintegracije tožniku zaupali v varstvo svoje otroke. Zgolj dejstvo, da je bila oseba v kazenskem postopku, res ne more samo po sebi utemeljevati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko pa zaradi narave tožnikovega dela v konkretnem primeru pomembno vpliva na zaupanje med udeleženci oziroma na normalen potek delovnega procesa. Sodišče bo zato v nadaljevanju moralo temeljito pretehtati vse okoliščine konkretnega primera, ki jih je toženka, kot poudarja v reviziji, obsežno zatrjevala, in po potrebi v tej smeri dopolniti dokazni postopek (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, zakonita zastopnica toženke v zvezi s tem niti ni bila zaslišana).

10Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo o reintegraciji, vpisom zavarovalne dobe ter obračunom in plačilom nadomestila plače ter posledično povrnitvijo pritožbenih stroškov tožnika ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, sicer pa je revizijo zavrnilo.

11Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).